Revija SRP 117/118

John Donne

 

SVOJI VLADARKI

 

 

V POSTELJO GREDOCH

(Elegija, XIX)

 

Le sem, Gospa, pridi, moje mochi

upró se snu, pri delu moch mi spi.

Sovrazhnik s sovrazhnikom pred ochmi

neredko truden brez boja stoji.

Le proch ta pas, kot rajski Krog sijoch,

a dalech lepshi svet obsegajoch.

Odpni ta bleshchechi prsni okras,

da norcev vid lahko tja vstopi v vas.

Razvezhi se, ker ta ubrani glas

pove mi, da je postelje zdaj chas.

Naj proch ta steznik gre, od sreche chist,

njegov stik s tabo vzbuja mi zavist.

Razkrije tvoja halja, ko gre proch,

kot senca hribov s trat lepoto rozh.

Naj proch gre ta Diadem in razkrij

vso Krono las, ki bujne je rasti.

Zdaj proch ti chevlji, da bo tvoj korak

v to postelj, v hram ljubezni, res mehak.

Prav v takih belih haljah Angeli

ljudem se kazhejo; Ti Angel si,

Raj Mohamedov nam nesoch; cheprav

so v belem zli duhovi, pa je nrav

obojih, Angelov in shkratov zlih,

razvidna: prvi las, zlo dviga kri.

Le pusti mojim blodechim rokam,

naj spredaj, zadaj, vmes, gor, dol jih dam.

O moja Amerika! svet odkrit

kraljevski, z enim moshkim varen zid;

moj Rudnik dragotin, Imperij Moj,

kako sem blazhen kot odkritelj tvoj!

Vstopiti v te vezi je biti prost;

kjer roko polozhim, moj zhig bo gost.

Vsa nagost! Srecha je le tebi dolg,

kot dushe s teles se sleche telo,

da radost vso zazna. Dragulji ti,

ta zhensk okras se lishp Atlante zdi,

da norec, ko Dragulj mu spne pogled,

po zhenskah ne hlepi, po njem pach le.

Kot slike ali knjige zhenske vse

za laike so v blishch opremljene;

so knjige mistichne, katerih char

opisni, le za nas opazen dar,

imamo chast odkriti. Torej mi

sproshcheno kot pred Babico razkrij

vso sebe: stran vse to, ta beli sij,

tu Kèsa ni, she manj Nedolzhnosti.

V poduk se prvi slechem: to je znak,

naj se razkrijesh kakor zhe mozhak.

 

 

 

 

 

SMRT, NICH SE NE KOSHATI

(Sveti soneti, X)

 

Smrt, nich se ne koshati, pa cheprav

se nekaterim silna, grozna zdish;

nihche ne mre, ko mislish, da morish,

uboga Smrt, she jaz bom zhiv ostal.

Pochitek in Sen tvoj videz naj bo,

prijeten bolj, kot zdaj se kazhesh ti,

in brzh najboljshi bodo s tabo shli,

teles odresheni, dushe v nebo.

Si suzhnja Usode, kraljev, vseh muh,

in tam si, kjer je vojna, strup in bol,

in opij ali char omami bolj

kot tvoj udar; chemu potlej napuh?

Po bezhnem snu vstajenju konca ni,

in Smrti vech ne bo; Smrt, mresh le ti.

 

 

 

 

 

JOHN DONNE (London, 1572 ali 1573 – ibid. 1631); angleshki pesnik, pravnik, duhovnik (Shakespearov sodobnik – visoka renesansa, barok, zachetki klasicizma), eden najbolj nenavadnih fenomenov v angleshki in svetovni literaturi; iz katolishke druzhine (valizhanskega porekla, potomstvo Thomasa Mora) v chasu, ko je v Angliji prevladal protestantizem in so za katolichane tedaj veljale ostre omejitve (npr. nemozhnost diplome). Po sholi pri jezuitih je shtudiral pravo in bil na diplomatskih misijah za svoje plemishke mecene (potoval po Evropi, se udelezhil nekaj bitk); s hcherjo enega od njih se je skrivaj porochil (star 28 let, ona 17 ali 14), po razkritju krajshi zapor in umik v provinco. Zhena (Anne More) pri dvanajstem porodu umre, stara ok. 30 let; odraslo je sedem otrok, Donne kot podezhelski odvetnik vechkrat brez denarja za pogreb. Po prestopu v anglikanstvo je postal she duhovnik, doktor teologije; zadnja leta je bil dobro plachan dekan londonske katedrale sv. Pavla in znamenit pridigar (mojstrska proza; mnogi citati so ponarodeli, zlasti »Ne sprashuj, komu zvoni« kot moto Hemingwayevega romana). Za zhivljenja je bil kot pesnik znan le v ozhjih krogih po rokopisih pesmi (t. i. »rokopisna kultura«), natisnjene so bile shele posmrtno; pozneje je tonil v pozabo, zaznamovan kot chudashki stihoklepec. Spet so ga zacheli odkrivati v 19. stoletju, v zachetku 20. pa so ga modernisti z Eliotom na chelu »prerodili« kot velikana angleshke poezije; danes je kultni avtor, njegov pomen »kafkovsko« raste, mestoma zveni osupljivo sodobno, za nekatere je sploh najvechji pesnik v angleshkem jeziku (v ZDA John Donne Society prireja letne simpozije o njem; Josif Brodski mu je posvetil elegijo), ostajajo pa tudi kritichni pridrzhki (zapleten stil, sholastichni intelektualizem, aroganca, machizem, cinizem, karikirano trubadurstvo ipd.).

Vsekakor je Donnova poezija »tezhko branje«; njen idiom je kompleksen, skoraj hermetichen, cheprav tudi realistichen, barochna »vechstopenjska« metafora je nabita s predirno lucidnostjo, s polihistorskim znanjem v kozmichni perspektivi, vendar je sintaksa kljub vibasti strukturi logichno pregledna, besedni tok pa poganja dramatichnost silovitih, ambivalentno in mestoma igrivo, paradoksalno-humorno izostrenih opozicij med fizis in gnozis (nekak »metafizichni naturalizem«). Pogosta je invokacija: govorechi subjekt nagovarja dolochen fenomen, ki izziva njegovo retorichno ekspresijo; predvsem gre za tri esencialne pojme Ljubezen-Smrt-Bog, ki jih kakor tudi druge abstrakcije v stilu t. i. »metafizichne pesnishke shole« pishe z veliko zachetnico in jim s tem daje posebno alegorichno razsezhnost, zmeraj s prizvokom subtilno vserazjedajoche ironije in (samo)kritichne dvoumnosti (npr. pesmi Loves War; Negative Love; Self Love).

Seveda tak pesnishki izraz pomeni posebno trd problem za prevajanje; k temu she prispevajo okolishchine chasa in nastajanja Donnovih pesmi. V podrobnostih variirajo zhe naslovi, v tekstih pa je nemalo zapletov z arhaichnim jezikom in pravopisom, zaporedjem besed in celo verzov tako v rokopisih kot v prvih natisih in vseh poznejshih knjizhnih objavah. Tukaj sta predstavljeni Donnovi najbolj znani pesmi kot zastopnici zanj osrednjih oblik: elegije in soneta (poleg satir, epigramov, prilozhnostnih »letters« uglednikom itd.). Elegija XIX, variante naslova: Going to bed (najvechkrat), To his Mrs., A Lover to his Mistris, To his mistress going to bed, On his mistress …); to je Donnov najbolj »zloglasen« in problematichen tekst, s prizvokom pornografije, cheprav se v njem nich ne zgodi, kot da je zadaj avtorjeva zavest o bistveni razliki med (zapisano) retoriko in realnim dejanjem. Ta pesem ni bila sprejeta v prvo tiskano zbirko njegovih pesmi (1633), vech let je krozhila le v prepisih (ok. 70 rkp., nobeden Donnov), polnih razlik. Ob manjshih razlichicah (velike/male zachetnice posameznih besed, interpunkcija itd.) sta znatnejsha problema v prvem verzu (Come mistresse; all rest …; danes sploshno uveljavljeno: Come, Madame, come, all rest …) in v desetem (that now 'tis your Bed-time / that now it is bed time – prim. bed / bad); osmi verz od zachetka in tretji od konca pa vsak s po dvema variantama dajeta celotni pesmi she dodatno dvoumnost, ki izziva polemike specialistov (v osmem verzu primera, ki tukaj ni uposhtevana: govorec v prsih nagovorjene vidi svoj »lepo sijochi grob«). Kljuchni sta rokopisni varianti 46. verza (vseh je 48): There is no pennance due to innocence (Tam kesa ni v dolgu nedolzhnosti); Here is no pennance, much less innocence (Tu kesa ni, she manj nedolzhnosti); slednja je uposhtevana tukaj, ker se zdi bolj »donnovska« (to velja tudi za veliki zachetnici obeh pojmov). Nekdo je zhe s spremembo nagovorjene – Madame/Gospa nakazuje zakonski epitalam – skushal dati pesmi tedaj druzhbeno sprejemljivejshi okvir, saj ima Mistress shirshi, provokativnejshi pomenski obseg (gospodarica, gospa, vladarka, ljubica, metresa – iz franc. maitresse). Nekateri v tej pesmi vidijo totalno ponizhanje zhenske v »gol objekt«, drugi pa briljantno zakrinkano, kruto ironichno subverzijo katolishkega muchenca zoper kraljico Elizabeto (protestantka, morilka katolishke tekmice, deklarirana devica, osvajalka novega sveta; pesem naj bi nastala she v chasu njene vladavine, v 90-ih 16. st.). Tudi sonet X (angleshki »zgoshcheni« sonet s poanto v sklepnem dvostishnem kupletu) je za nekatere perfidna blasfemija.

Za Donna, ki je »elusive poet«, je namrech znachilno drzno »metafizichno« prepletanje vsakrshnih protislovij na arhetipski sledi iz pradavnih kultur (prim. »sveta prostitucija«, zlasti v templjih na Orientu; Donne omenja »ljubezni posvecheni tempelj« in »Mohamedov Raj«, v krshchanskem kontekstu provokativno, saj je islamski raj znan po t. i. huriskah; prim. tudi bujna erotichna metaforika v t. i. Visoki pesmi kot enem temeljnih religioznih tekstov itd.). Prichujochi prevod obeh pesmi skusha biti chim zvestejshi izvirniku tako vsebinsko-pomensko kot formalno; verz je desetzlozhni jambski pentameter z moshkimi zaporednimi rimami. Ochitek kritike, da je bil Donne nemaren glede metrichnih poudarkov, je preciozen; v angleshchini je mozhno enozlozhno ali dvozlozhno branje iste besede (npr. called / callèd – gl. prvi verz v izvirniku soneta X., brez naglasa verzu manjka zlog; ibid. zachetni vokativ obichajno brez vejice, da »izgubi« samostojni naglas: Death be not proud, …). Ob uposhtevanju teh in podobnih potez angleshchine se Donne tudi v formalnem pogledu kazhe kot trden klasik, slovenshchina pa pri tovrstnih prevodnih nalogah dokazuje visoko stopnjo prilagodljivosti.

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich