Revija SRP 117/118

Ivo Antich

 

V ZNAMENJU SHTIRINAJSTICE (1914 – 2014)

 

(Kolazh citatov)

 

UVODNI ZAPIS

 

Stoletnica prve svetovne vojne je she posebno pomenljiva v balkanskem kontekstu, ki je tako ali drugache usoden tudi za Slovenijo, cheprav se je nedavno od njega »odcepila«; gre namrech za dejstvo, da je za usodo vsakrshnih etnij primarno kljuchen bio-geografski dejavnik (germanski plaz v smeri Jadrana je Slovence zrinil do Karavank, ki so bile za ta prodor v habsburshkem tisochletju predindustrijske, predzheleznishke tehnologije vseeno znatna ovira; osrednja slovenska »dolina« je nizhinsko odprta, in she to le deloma, zgolj proti panonskemu vzhodu, od koder so Ogri v stiku z Germani odrezali juzhne Slovane od Chehov in Slovakov).

»Fascinantna« letnica (annus mundi) 1914 evocira zachetek prve vojne svetovnih razsezhnosti in sarajevski atentat kot njen sprozhilec, obdan s simboliko: habsburshkega prestolonaslednika je na dan sv. Vida ali praslovanskega Sventovida (istega dne v Rusiji atentat na Rasputina; sicer tudi dan legendarne kosovske bitke) ubil bosenski Srb Gavrilo Princip, chigar ime nekaterim pomeni principialno oznanilo »angela Gabrijela« za rojstvo nove epohe v evropski in svetovni zgodovini. Atentati na izstopajoche oblastnishke subjekte so od pradavnine nachin ukrepanja zoper avtokracijo (Egipt, Asirija, Babilon, Perzija itd.), pri tem pa se »simptomalna shtirinajstica« pojavi kot zachetek atenske in sploh evropske demokracije: leta 514 pred n. sht. Harmodij in Aristogejton v Atenah zabodeta tirana Hiparha, nakar ju slavijo kot heroja, saj je bil tiranicid za Grke chastno dejanje (po neki razlagi njun motiv ni bil politichen, shlo naj bi le za osebno rivalstvo med homoseksualci). Znamenit antichni atentat je tudi umor Cezarja v luchi arhetipskega spopada med republiko in monarhijo (44 pr. n. sht.; v kit. in jap. mitologiji je shtirica neugodna, izgovarja se enako kot smrt); tudi drugod po svetu mnogi tovrstni napadi na vladarske osebe (npr. ubita dva japonska cesarja, cheprav je »ten-no« tretiran kot bozhanstvo); prvi zapis rimske Emone leta 14 n. sht., leta 1144 prvich Laibach.

Prichujochi zapis je uvod v kompozicijo krajshih proznih in pesemskih besedil, tudi odlomkov, ki v zgoshcheni obliki znachilno osvetljujejo stoletje 14 – 14; vodilna nit tega niza je sled konstantne inherentne protislovnosti z elementi shizoidnosti v mitropsko-balkansko-slovanskem kontekstu, ki s tovrstnimi simptomi, po vsem sodech, izstopa vsaj v Evropi do te mere, da se ne zdi pretirana niti chrnohumorna oznaka »chrna luknja« ali »anus mundi« (parafraza »romantichne« oznake za Balkan »catena mundi«, povzete po Strabonu). V jedru gre za dolocheno negotovost in zbeganost inhibiranih kolektivnih etnoidentitet, ki se skushajo umestiti tudi v medsebojno izrazito kontradiktorne geopolitichne koncepte in sisteme, kot je razvidno v vsem chasu zadevne stoletnice (Dunaj – Beograd, Rim – Moskva, revolucija kot vodilna svetinja in njena problematizacija vse do /samo/zanikanja: tako rekoch je »skoraj ni bilo«; podobni razponi od evforije do vprashljivosti glede osamosvojitve, tranzicije, chlanstva v EU itd.).

Tekstu iz »rezhimske« broshure, izdane v Ljubljani ob atentatu na Ferdinanda, sledi enako uglashena pesem nedvomno iskreno prizadete slovenske pesnice-redovnice ob istem dogodku. Zoper oboje sta ostra idejna kontrapozicija chrtici Komanove (kot samouka pisateljica in kmechka delavka z ljudsko sholo tudi osebno »zhensko nasprotje« sodobnice, izobrazhene redovnice) in Koblarja z jugoslovansko-rusko bratsko navezo ter zatem avtorsko anonimna pesem in prozni tekst, ki razkrinkujeta pred vojno svetnishko chashchene Habsburgovce. Sledijo sholskopouchni teksti »Neosvobojenega brata« o Koroshki kot nepreboleli krivici z omembo letnice 1414 (zadnje »slovensko ustolichenje« koroshkega vojvoda). Komentar k dvajset let po Sarajevu ubitemu kralju Aleksandru (ta atentat je, poleg uboja kanclerja Dollfussa na Dunaju dva meseca prej, uvod – z odlogom – v drugo sv. vojno z njeno »obrnjeno« letnico 1941) sta anonimni zapis in Pregljeva ekspresivna zhalostinka. Govoriti o balkanskih atentatih brez omembe Bartolovega Alamuta, ki je romaneskna metafora tako za tigrovstvo kot deloma tudi za partizanstvo (kompartija teoretichno ni odobravala atentatorstva, a je njena VOS leta 1942 likvidirala »slovenskega predsednika« Natlachena), ni mogoche, zato odlomek iz njegove spremne besede z omembo glavnih diktatorjev, ki so vsi bili organizatorji in tarche atentatov, in mnenja nekega profesorja, da fenomen Alamut v bistvu »zadeva vsakogar«. Partizanska priredba pesmi Hej, Slovani se navezuje na Komanovo in Koblarja z omembo Stalina in Tita ter asociira tedaj aktualno geslo in program KPJ »od Trsta do Vladivostoka«. Dalje Vladimir Dedijer o moskovskem »razocharanju« glede Koroshke (podobno je Moskva »zatajila« tudi glede Trsta), pa Lojze Ude in Pavle Apovnik o podobnih razmerah na Koroshkem tako po letu 1918 kot po letu 1945. Na koncu odprto pismo Vladimirovega brata Stevana Dedijera premieru Djindjichu, ki je bil kmalu po tem pismu ubit v atentatu, sklepa krog z zachetnim »atentatorskim« Sarajevom (brata Dedijer in Djindjich so bosenski Srbi).

Potemtakem se ponuja naslednja »hipotetichna« poanta: brez atentata ni pravega zgodovinskega rezultata.

 

 

 

 

(anonim)

ZLOCHIN V SARAJEVU

Tragichna smrt prestolonaslednika Fran Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Hohenberg

 

Franc Ferdinand – umorjen. Ta vest se je raznesla na kresno nedeljo bliskovito po svetu in je pretresla vse.

Velika zhalost je objela Avstrijo, najvechja zhalost pa nas Jugoslovane, Slovence in Hrvate.

Razmere v Avstriji so silno zhalostne. Politika, ki je raztrgala drzhavo v dve polovici, v tostransko in ogrsko, je rodila le grenke sadove. Povsod nezadovoljnost! Nezadovoljni so Nemci in Madzhari, ki so si hoteli s tako politiko zavarovati gospostvo nad drugimi narodi v drzhavi, a vidijo, da si ga kljub temu ne bodo mogli ohraniti, she bolj nezadovoljni so pa drugi narodi, ki bi jih Nemci in Madzhari radi imeli za pastorke in pepelchice, da bi po machehinsko zh njimi ravnali. Prestolonaslednik Franc Ferdinand je videl vse hudo, ki razriva osrchje Avstrije, in je tudi spoznal, odkod je. Za cilj svojega cesarovanja si je postavil prav veliki nachrt: preosnovati drzhavo, da bi bila spet mogochna, kakor nekdanje chase, obenem pa srechna mati srechnih narodov. Ta nachrt je strla sovrazhna krogla sovrazhnega Srba. Kdo ve, che vstane she tak mozh s tako jasnim pogledom in tako krepko voljo!

S Franc Ferdinandom so pa nesli v grob tudi mnogo upov nas Jugoslovanov. Franc Ferdinand je poznal nasho zvestobo, spoznal pa tudi, kako velik pomen imamo Jugoslovani, Slovenci in Hrvati, kot mochna strazha Adrije. Zato je imel resno voljo , dati nam tisto svobodo in tisto pomoch, ki jo zasluzhi tako zvest in tako pomemben narod. Nobenega dvoma ni, da bi se nam bila zhe v blizhnji prihodnosti, kakor je nekdaj pel Presheren, »vremena zjasnila in milshe zvezde nam, kot zdaj, sijale«!

Za Franc Ferdinandom pa zhaluje she posebno k a t o l i s h k a Avstrija in zhalujemo k a t o l i s h k i  S l o v e n c i  in  H r v a t i. Franc Ferdinand ni bil le sam mozh globoke vere in zhivega katolishkega preprichanja, ampak je hotel tudi narodom s cesarsko mochjo braniti njih vero. Zakaj spoznal je, da je vera najdrazhje, kar imajo narodi, in da so verni narodi tudi najmochnejsha obramba drzhave. Zhe se dviga svobodomiselstvo in se od veselja rezhi, da se je zgrudil v grob tak mozh katolishkih nachel.

In kdo je zakrivil vso to nesrecho? Srb. Srbija sovrazhi Avstrijo. Pozabila je, da bi se brez Avstrije ne bila nikdar osvobodila turshkega jarma. A sedaj, ko je svobodna in se je v zadnji vojski zavedela svoje mochi, bi rada odtrgala od Avstrije she tiste pokrajine, kjer je kaj Srbov, celo tiste, kamor so nekdaj v turshkih chasih pribezhali v varno zavetje, in she vech. Rada bi dobila Dalmacijo, in zhe o Trstu sanjajo od zmag omamljeni Srbi. Da bi se jim te nakane lazhe posrechile, so zanesli Srbi med Jugoslovane takoimenovani »jugoslovanski nacionalizem«, to se pravi, mladini, ki se hitro razvname, oznanjajo veliko Jugoslavijo, v resnici pa mislijo le na veliko Srbijo. Zasejali bi radi med Jugoslovane sovrashtvo do Avstrije, Avstrijo tako oslabili, potem jo pa z vojsko naskochili in raztrgali. To sovrashtvo res gre zhe v klasje, kakor je pokazal strashni dogodek zadnjih dni. Srb iz Bosne, dijak, je, prevzet od tega sovrashtva, umoril Franca Ferdinanda, ker je dobro vedel, da zada s tem Avstriji najhujshi udarec.

Ob tem strashnem dogodku se moramo zlasti mi Slovenci le she bolj zavedati, kaj nam je Avstrija. Ni nam dobro, a povsod bi nam bilo slabshe, in pa upamo, da nam vendar pridejo lepshi in boljshi chasi, a pridejo nam ravno v Avstriji. Che bi se posrechile namere Srbije, da bi v prihodnji vojski raztrgala Avstrijo, tedaj je gotovo, da mi Slovenci pridemo le pod Prusa ali pa pod Laha. Ali naj se nashi otroci zato zavzemajo za veliko Srbijo, da bomo prishli pod Laha ali pod Prusa?

Slovenci! Nasha dolzhnost, a tudi nasha pamet nam veleva, da ob grobu prestolonaslednika Franca Ferdinanda prisezhemo Avstriji iznova zvestobo. Nad sheststo let nam zhe vladajo katolishki Habsburzhani, v veselih in zhalostnih dneh, pod njih vlado smo se dvignili na to stopnjo napredka, da nas drugi Jugoslovani obchudujejo in zavidajo, Bog bo dal, da dobimo v Avstriji tudi she tega, po chemer hrepenimo, she vechje svobode in sreche!

Zato zaklichimo nasproti sovrazhnikom Avstrije: Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja, Avstrijo!

 

Uvodni chlanek v publikaciji: Zlochin v Sarajevu; Ljubljana, s. n. 1914

 

 

 

 

Ivana Kremzhar

OB MUCHENISHKEM GROBU

(Franca Ferdinanda in Zofije)

 

Kaj jokate, julijske rozhe, po vrtih?

Kaj joka dolina in gora in log?

In Adrija joka in Kras in planine?

Kaj solze otira na tisoche rok?

 

Slovenski domovi, kaj tuzhno strmite,

zakaj ste nadeli si zhalni ornat?

Odkod to ihtenje, ki dusho pretresa –

in zdaj, ko poletje hiti mimo trat!?

 

In savski valovi vsi solza velika . . .

chemu jo izplakal slovenski je rod?

In nashi zvonovi so zhalost neskonchna,

kot stalo ob grobu bi tisoch sirot.

 

Da, grob je pred nami! Vanj plakamo solze!

V njem oche in mati in tisochkrat vech …

V njem narodov nada, v njem upanje nashe,

katolishke Cerkve zashchita in mech.

 

V njem zvezdi sta zharni, ki roka brezstidna

pahnila zlochinsko ju je raz nebo,

v njem bisera nasha, dva stebra pravice,

ki vanja je upalo nashe oko.

 

V njem roka najboljsha, ki z zhezlom cesarskim

odvzela Slovencem bi trnje raz pot;

srce v njem blago, ki je obljubilo,

da s carskega trona osrechi nash rod.

 

Veliki Habsburzhan s preblago soprogo,

na vajini krsti teko nam solze.

O, chujta, muchenca katolishke misli:

k prisegi se dvigajo nashe roke.

 

Katolishka misel – to misel je nasha,

nachela katolishka – nasha zavest,

katolishki veri v nesrechi in srechi

Slovenec do zadnjega diha bo zvest.

 

Jokale so rozhe … Shranili smo drage

kot zveste znanilke srca bolechin;

a globlje she hranimo Vajino sliko,

in blazhen in svet nam bo Vajin spomin.

 

M. Elizabeta.

 

 

______________

Ivana Kremzhar, redovno ime Mati Elizabeta (1878-1954), uchiteljica, pesnica in pisateljica, predstojnica urshulink v Ljubljani; F. Koblar v SBL: »M. Elizabeta zavzema med maloshtevilnimi slov. pesnicami eno prvih mest.« Gornja pesem obj. v listu Bogoljub, 1914, sht. 9, str. 290, le pod redovnim imenom; Bogoljub, »cerkveni list za Slovence«, ust. duhovnik Janez Ev. Kalan, mesechnik oz. shtirinajstdnevnik, izd. Katolishka bukvarna, Ljubljana, od 1903 do 1944. (Op. I. A.)

 

 

 

 

Manica Komanova

»HEJ, SLOVANI …!«

 

»Fantje, imate li vse urejeno? Ste li pripravljeni? Kakor se mi dozdeva, znamo jutri dozhiveti hud boj in morda she celo boj na nozh. Preskrbite se s streljivom, nabrusite si meche in opogumite si na novo svoja nevstrashena srca!«

Tako je govoril doli na srbskem bojishchu stotnik Jagodich svoji stotniji, brojechi kakih tristo krepkih mozh. Zajedno je pregledal enemu telechnjak, drugemu pushko, tretjemu zopet kaj druzega, da se na lastne ochi prepricha, jeli vse v redu pri njegovih vojakih. Opaziti je bilo na prvi hip, da vlada med stotnikom in med njemu poverjenimi vojaki neka izredna zaupnost. Vojaki so gledali svojemu stotniku v obraz tako brez strahu in tako nekam vdano, kakor chesh: kaj bi se te bali, ko si pa tako dober z nami?

In res je bil gospod stotnik dober z vojaki, uprav ochetovsko dober. Vedel je, da je tudi navaden vojak chlovek, da se bije ravno tako, ali pa she bolj zvesto za svojega cesarja, kakor pa morda kak prevzeten, dobro plachan chastnik. Zato je mnogokrat, che je videl vojaka lachnega, posegel v svoj lastni zhep ter mu kupil kruha ali sadja. Vojaki so si to seveda dobro zapomnili ter bi – che bi bilo treba, shli za svojega poveljnika v ogenj ali v vodo.

Saj je bil pa tudi stotnik Jagodich zares redka, a zelo chastna izjema med chastniki preminule Avstrije. Pretezhna vechina chastnikov so bili puhloglavci, pravcati falotje, brez srca, zmozhni vsakorshne lumparije. S svojimi podrejenimi vojaki so ravnali hujshe ko z zhivino. Izmishljevali so si zanje vsakovrstne shikane in najhujshe kazni. Gorje vojaku, ki je bil pri svojem chastniku slabo zapisan. A pritozhiti se revezh ni mogel nikamor, kajti za avstrijskega chastnika ni bilo nobenih postav.

Zlasti so pa te »vishje zverine« nad ubogimi vojaki uprav nechloveshke nesramnosti vprizarjale v ravnokar preminuli evropski vojni. Lachnim in prezebajochim ubozhcem so odtrgavali njihove vsakdanje, postavno dolochene siromashne prejemke in she celo pakete z obleko in jedili, katere so poshiljali vojakom od doma, so si prilastili. Perilo so si razdelili med seboj, jed in pijacha je zdrknila v njihov, nikdar siti zhelodec. Che so vojaki potem kar v bojni vrsti cepali od mraza in lakote, kaj je bilo to mar nesramnim, po vechini germanskim propalicam.

V boju so se avstrijski chastniki posebno odlikovali s svojo naravnost obchudovanja vredno – strahopetnostjo. Kakor zajci za grmom, skrivali so se za hrbte navadnih vojakov, ter od strahu z zobmi shklepetali. Le v enem sluchaju so bili prvi, namrech, kadar je bilo treba bezhati.

A tudi glede te poslednje njihove »chastne« lastnosti je bil stotnik Jagodich svitla izjema. Kakor je bil dober in usmiljen z vojashtvom, prav tako je bil neizprosen in pogumen proti bojnemu nasprotniku. V boju je bil svoji stotniji vedno na chelu, vedno prvi. Che ga je kdo izmed prijateljev svaril, naj se vendar nekoliko pazi, je rekel smehljaje:

»Kako naj vendar jaz od vojakov zahtevam in prichakujem hrabrosti, ako sem pa jaz, njihov voditelj, podoben zajcu. Edino zato pa Avstrijci tako »slavno« bezhimo, ker so chastniki taki strahopezljivci. In kako se naj potem moshtvo pogumno bori, ako vidi pred seboj bojechega poveljnika, pripravljenega vsak trenutek na beg? Vzgled poveljnika potegne nase sto drugih ...!«

Tisti vecher, ko se je stotnik Jagodich preprichal, da je pri njegovih »fantih« vse v redu, jim je velel, naj gredo pochivat ter se s prijaznim »lahko noch« poslovil od njih ...

Vojaki so se zhe davno zibali v sladkih sanjah, ko je njihov poveljnik she vedno hodil krog taborishcha pochasi – zamishljeno. Polna luna je obsevala njegovo junashko postavo ter mu svetila v ponosni, precej bledi obraz, s katerega je bilo jasno brati, da stotnik ni vesel, ni srechen.

Da, da, stotniku Jagodichu se je stiskalo srce v neizmerni bolechini. Tu pa tam se je izvil iz globochine junashkih prs globok, pritajen vzdih, ki je zhivo prichal, da mozh silno trpi. Kdor bi gledal stotnika Jagodicha v boju in kdor bi ga videl sedaj, vprashal bi z zachudenjem, je-li mogoche, da je to ena in ista oseba?

Njegov pogled je zbezhal dalech tja chez reko Drino in nehote je zachel sam s seboj pritajeno shepetati:

»Bratje Srbi, bratje Srbi, ali mi morete odpustiti? Srce mi sili k vam, a roka je primorana drzhati za orozhje ter ga vihteti proti vam, oj, proti mojim lastnim bratom. Bratje Srbi, Slovan sem, Slovan z dusho in telesom, Slovan z vsemi svojimi obchutki. K vam bi rad, a ne morem. Tlachi me grozna mora – Avstrija. Slovan sem kakor ste vi, a zhalibog da sem tudi Avstrijec in kot tak se moram boriti proti vam, boriti se moram proti – samemu sebi. O kako grozno je stalishche moje. In moji vojaki, vsi junaki, ali ne mislijo oni ravno tako? Ali ne trpijo oni ravno tako kakor jaz? Gotovo! Saj tudi v njihovih prsih bije srce – slovansko.«

Stotnik Jagodich je trenutek umolknil, nato je skrchil svojo orjashko pest, zashkrtal z zobmi, ter siknil:

»Prokleti psi germanski. Lahko se smejete, ko vam mi, vashi hlapci pomagamo pobijati nashe lastne brate. A vedite, da so vam dnevi shteti! Strashna krivica krichi do neba in smrdi do pekla. Gorje ti, pes germanski! Blizha se chas, ko bosh poginil na lastnem gnoju!«

Minila je noch in nastopilo je krasno, solnchno jutro.

Stotnija Jagodicheva je zhe odkorakala na bojishche.

Danes je bil stotnik Jagodich zopet hrabri, nevstrashni poveljnik svojemu moshtvu. Ochi so se mu iskrile, ko je bodril svoje drage »fante« k hrabrosti in vstrajnosti. Mogochno je odmeval njegov glas, oznanjujoch povelja in navodila, kako se jim je ravnati proti nasprotniku ...

Mnogo krvi se je prelilo tisti dan na srbskem bojnem polju. Srbi so se odlikovali s svojo, zhe tisochkrat priznano hrabrostjo in Avstrijci so se morali s precejshnimi izgubami moshtva tu in tam umikati.

Med vsemi je najbolj pogumno vstrajala Jagodicheva stotnija. Zhe ko so mnoge druge stotnije bezhale, se je stotnik Jagodich she vedno trdovratno boril na chelu svoje stotnije.

A pokazalo se je, da je bila Jagodicheva slutnja, katero je izrazil prejshnji dan svojim vojakom, upravichena.

Oddelek Srbov se je Jagodichevi stotniji toliko priblizhal, da je bilo le dvoje she mogoche, ali zbezhati, ali pricheti boj na nozh.

»Fantje, udarimo,« je zagrmel stotnik Jagodich. ki je v tistem hipu zhe visoko dvignil svojo sabljo.

Kakor bi trenil, prijeli so »fantje« krchevito za bodala.

V tistem trenotku pa zaigra v srbski bojni vrsti, ne dalech od Jagodicheve stotnije glasna, ubrana godba. Mogochno zadoni po bojni poljani slovenska bojna pesem:

 

»Naprej zastava Slave,

na boj junashka kri,

za blagor ochetnjave

naj pushka govori!«

 

Kaj se je zgodilo stotniku Jagodichu? Ga je li pichila v roko strupena kacha, ali ga je zadel mrtvoud? Roka, ki je pred trenotkom she tako krepko drzhala kvishku ostri mech, je ob zvokih godbe na mah omahnila in bridka sablja je zazhvenketala po trdih, kamenitih tleh.

In vojaki? Kakor na povelje, spustili so vsi naenkrat svoja bodala.

Srbi so naskochili, a le hipno. Mogochno je zagrmel glas srbskega poveljnika svojim vojakom:

»Stojte!«

Boj je bil za tisti dan konchan ...

Napochil je lep vecher in za njim krasna noch. Tisoche svetlih zvezdic je blishchalo na nebesnem oboku, ter se oziralo doli na zemljo, na bojno poljano, poshkropljeno in napojeno s slovansko krvjo.

Tam na obrezhju velichastne Drine, postavala je temna postava – stotnik Jagodich. Bil je razburjen in srce mu je udarjalo v prsih kakor tezhko kladivo. Storil je par korakov sem in tja, potem pa zopet obstal.

»Hm, hm, radoveden sem, kaj mislijo z menoj ukreniti. Najbrzhe dobim krogljo v srce. Nich ne de. Bo vsaj konec trpljenju. Jaz nisem mogel drugache. Jaz sem vojshchak, avstrijski vojshchak, a srce moje je in ostane slovansko. In kako naj udarim s smrtonosnim orozhjem na ljudi, ki igrajo in prepevajo nasho slovansko, bojno pesem? Naj li bom she nadalje bratomorilec? Ne! Rajshi stokrat smrt! Dovolj dolgo sem se zatajeval, dovolj dolgo trpel peklenske muke. In moji »fantje«? Ha, kako hitro so mi sledili. No da, tudi oni chutijo s svojimi brati. Tudi njim je tezhko pri srcu. A mojim »fantom« se ne zgodi nichesar. Sledili so vzgledu svojega poveljnika, kdo jim kaj more? Fantje me ne bodo zatozhili, to vem, da ne. Ali videlo me je lahko mnogo druzih, ki komaj chakajo, da bi me ochrnili. Nich ne de. Hochem jim prihraniti delo, ter se jutri javiti sam ...

Od nasprotnega brega Drine prikazal se je majhen cholnich ter krozhil po reki sem in tje. Po glasnem petju, ki je zachelo odmevati iz cholna, bilo je soditi, da sedijo v cholnu veseli srbski vojaki, zhelech se po bojevitem dnevu nekoliko pozabavati v krasni, zvezdnati nochi.

Stotnik Jagodich je poslushal in se zamislil. Njegov duh je vsplaval dalech nazaj, v srechna detinska leta, ko ga je preljuba mamica, ki zhe davno pochiva v hladni zemlji, uchila peti mile slovanske pesmi. Da, srechen je bil takrat!

Zdajci pa zadoni iz cholna ona, vechnolepa slovanska himna:

 

»Hej Slovani, nasha rech slovanska –

zhivo klije,

dokler verno nashe srce za nash

narod bije.

Zhivi, zhivi duh slovanski ...«

 

Stotnik se vzdrami in vztrepeta po vsem telesu. Srce se mu napolni s sladkimi, vzvishenimi, nedopovedlivimi chustvi. Ne menech se za nevarnost, da ga lahko kdo od Avstrijcev slishi in opazuje, poskochi kvishku in s polnih prsih zapoje:

»Hej Slovani, nasha rech slovanska zhivo klije ...«

Veslachi so ga chuli in menda tudi umeli.

Cholnich se mu je zachel blizhati ...

»Bracho!«

Stotnik Jagodich ni mogel takoj odgovoriti.

»Bracho, chujesh bracho?«

»Bratje, tu sem,« jeknil je stotnik in pomolil obe roki proti cholnu.

Choln je priplul prav do kraja.

Shtiri mochne roke potegnile so brata k sebi.

Veslachi so po bliskovo zopet odjadrali na nasprotno stran, na bratska, srbska tla ...

Reka Drina pa je shumela tja v mirno noch in njeni valovi so peli visoko pesem – bratske ljubezni.

 

 

DOMOVINA (liberalni tednik; JDS – Jugosl. demokratska stranka), Ljubljana, 18. 4. 1919

 

_____________

Manica Koman (1880 – 1961), pesnica, pisateljica, pravljicharka, med 2. sv. vojno v taborishchu na Rabu. (Op. I. A.)

 

 

 

 

France Koblar

OD DOMA DO RUSIJE

 

(…)

Drugo jutro se je med avstrijskimi in ruskimi chetami prichela strashna bitka. Kroglje, shrapnelj in topovi, so zopet peli svojo smrtno pesem.

Tudi Jakob je stal na fronti, a je bil od sinochnega muchenja tako slab, da se je komaj drzhal pokoncu.

To je opazil njegov stotnik, oni trinog, ki ga je pustil ukovati v zhelezje.

Takoj je bil pri njem, ter mu dejal zlobno:

»Kaj se pa tako kislo drzhish, mevzha? Jeli, komis krasti ti bolj dishi, kakor se pa vojskovati.«

Jakobu je zavrela kri.

Poln nenavadnega poguma, je rekel stotniku pikro:

»Gospod stotnik, kdo je vechji tat, ali jaz, ki sem pobral v prahu koshchek komisa, ali oni, ki se predrzne meni revezhu ukrasti kar cel zaboj jedila in perila?«

Stotnik je prebledel. Tako odlochnega nastopa od njemu podrejenih »slovenskih psov« ni bil vajen. Po bliskovo je potegnil sablo iz nozhnice, ter drzhech za njeno ostrino, tolkel z rochajem tako neusmiljeno po Jakobovi glavi, da je revezh omahnil, ter oblezhal nezavesten.

V tistem trenotku pa prifrchi kroglja – sam bogve odkod – ter se zarije stotniku v glavo.

Zvrnil se je po tleh kakor snop ter bil pri prichi mrtev ...

Bitka pa je trajala dalje ter se slednjich konchala tako, kakor navadno. Rusi so zmagali, vjeli mnogo avstrijskih vojakov, pobrali veliko shtevilo ranjencev in med njimi tudi nezavestnega Jakoba ...

Mesec dni pozneje, obhajala je Dragarjeva Jozhica velik praznik. Njen Jakob ji je pisal iz daljne Rusije. Porochal ji je, da se zelo dobro pochuti na bratski zemlji ruski, da so ga bratje Rusi ochedili ushi ter mu dali jesti kolikor je hotel.

»Bodi zmanoj vred hvalezhna Rusom« tako je konchal Jakob svoje pisanje, »ki so me reshili avstrijskega trinoshtva ter mi omogochili, vrniti se enkrat zopet v ljubo domovino!«

 

 

DOMOVINA, Ljubljana, 20. 6. 1919 (sklepni odlomek; izvirno podpisano le s K.)

 

____________

France Koblar (1889 – 1975), slavist, lit. zgodovinar (op. I. A.)

 

 

 

 

(anonim)

HABSBURGOVCEM

 

Sedaj si shel od vseh prokleti rod,

odnesel te svetovni je vihar,

zdaj narod nash postal je svoj gospod,

in ti ne vrnesh se nikoli vech, nikdar.

 

Zalega shvabska, kdo te ni proklel,

rod roparjev, morilcev in tatov,

dokler da zakon te Pravice v prah je zmlel,

tam sredi trdnih dunajskih zidov!

 

Kaj ti prelil na svetu si krvi,

ti krvoses, nasilnik in tiran –

sedaj, ko sveti nam Svobode dan!

o tem naj zgodovina govori.

 

Od Rudolfa do Karla – (Kdo jih shtej! –)

Kaj skusil groze je ubogi svet –

Zato doni sedaj od mej do mej –:

Habsburshki rod, proklet, proklet! Proklet.

 

Mi vedeli smo za vash stari greh –

v okovih stiskala se nam je pest

in zhar zharel je v suzhenjskih ocheh –

in v srcu je divjala nam bolest.

 

A mi smo bili slabi, brez mochi,

molchati moral je nash bedni rod

in klanjati se in slaviti vashe dni,

in cvetje vsipati na krvipolno pot.

 

Sedaj je konec! O mogochni Bog,

dovolj si videl ti trpljenja, muk,

bolesti smrti mozh in zhen, otrok,

ki pravil bo o njih she pozni vnuk.

 

Sedaj je konec! V prah je prestol strt,

kjer se shopiril je habsburshki rod,

in kjer prej vladala je muka, smrt,

zhivljenje novo zdaj – slavi svoj god.

 

Uvodna pesem v publikaciji: Habsburgovci; izdal in zalozhil konzorcij »Domovine«, Ljubljana 1919

 

 

 

 

(anonim)

HABSBURGOVCI

Zhalostne slike iz nashe preteklosti

 

Uvod.

Nikdar se ni smelo pri nas pisati resnice o Habsburgih. Bog obvari, to bi bilo takoj razzhaljenje velichanstva. Pa ne le resnice! Niti kot o ljudeh se ni smelo o njih govoriti. Neki Slovenec je rekel, da je cesar star – pa je bil obtozhen razzhaljenja. Edino, kar smo smeli o njih vedeti, so bile razne lazhi, ki so se shirile v raznih chlankih in knjigah. Posebno v sholi se je to gojilo. Neprestano je moral uchitelj pripovedovati o »dobrotljivosti« »velikodushnosti«, »miroljubnosti« itd. Povdarjam, da so bili drugi narodi bolj pametni nego mi in niso nikjer gojili take neumne ponizhnosti, kakor pri nas. In mi smo skoraj vse verjeli. Saj so celo ob smrti Franca Jozhefa, ki je bil eden najvechjih morilcev chloveshtva, pisali nashi listi, da je bil to najmiroljubnejshi cesar. In mi smo skoraj verjeli. Kake slavospeve smo pisali o vsaki priliki tem ljudem, ki so vladali na Dunaju in unichevali podlozhne narode. Pa ne le chlanke, vse, kar smo sezidali s svojim denarjem, kar smo ustvarili z lastno pridnostjo, vse smo krstili po Franc Jozhefu: shola, bolnica, drushtven dom, vse je bilo: jubilejno in Franc Jozhefovo. Celo ustanove in podporni fondi. Seveda ni zato dal Franc Jozhef niti krajcarja. Za nemshko gledalishche v Ljubljani je dal 10.000 K iz svojega zhepa, za nashe stvari pa nikoli niti vinarja in vendar ga je neki slavnostni govornik – Bog odpusti oslu ta greh – imenoval ocheta slovenskega naroda. Tako smo bili zaslepljeni. Drugi so se nam seveda smejali, marsikdo nas je pomiljeval. Z nashih shodov – celo s C. M. Druzhbe smo poshiljali udanostne brzojavke na Dunaj. Seveda so prishle samo do pisarne in tam so odgovorili, da se zahvaljujejo: zraven pa so si mislili: ti ljudje so ali norci ali pa hinavci. Pa nash narod bi ne bil delal vsega tega, delali so njegovi »voditelji«, ki so chakali za tako svoje delo zasluzhnih krizhcev. Taki ljudje so bili zelo nevarni: narodu so govorili o boju – toda en sam krizhec – magari zhelezen – je bil dovolj, pa so bili kakor ovca, vpognili so se in – sluzhili so Habsburgovcem. Habsburgovci so vladali s pomochjo takih ljudi in so delali z narodi, kar so hoteli.

Zunaj po svetu krozhi mnogo zanimivih knjig, posebno v Ameriki, ki nam podajajo vso resnico o Habsburgovcih. Ko je konechno zadela ta od vsega sveta prokleti rod pravichna kazen bozhja – so tudi cheshki, nemshki in mazharski listi prinesli mnogo resnichnega o Habsburgih. Zato smo tudi mi prinesli »zgodovino« tega krvavega rodu, da bomo videli, kdo so bili oni, ki smo se pred njim klanjali.

 

 

Prvi Habsburgovci!

 

Rekli smo, da cela knjiga o Habsburgovcih she ni napisana, pa ne za to, ker bi morebiti manjkalo gradiva, ampak zato, ker ga je prevech; shele zdaj, ko bo mogoche vse po resnici povedati, se bo pisala prava zgodovina, ki bo pokazala narodom, v kakshni grozni zmoti so zhiveli.

Habsburgovski rod je izhajal iz Shvice. Kakor veste, je bil eden prvih bolj znanih »junakov« te rodbine Rudolf Habsburshki. Seveda so bili Habsburgovci zhe pred njim, pa takrat she niso bili po »bozhji milosti«. Ker nas sveto pismo uchi, da je Bog ustvaril prvotno samo dva chloveka – smo torej vsi ljudje enaki in tudi Habsburgovci niso prishli na kak drug nachin na svet. Ampak oni so si znali pomagati. V srednjem veku, ko ni bilo nikakega reda, so bili takozvani klativitezi, to so bili ljudje, ki jim ni bilo do dela – ampak so si z mechem delali pravico. Gotovo poznate zgodbe o »raubriterjih«, t. j. o razbojnishkih vitezih, ki so plenili in razbijali sosedne gradove. Iz takih vrst so izhajali Habsburgovci. Zachetniki takih rodbin so bili navadni obcestni roparji. Takrat namrech she ni bilo tako cest, kakor dandanes, vechinoma so shle ceste ob rekah. Tam so vozili vozniki in kupci blago iz kraja v kraj. Tak roparski vitez je torej zasedel kak kraj, kjer je bila dolina ozka, tako da se voznik ali kupec ni mogel umakniti, in tam je prezhal na potnike. Imel je navadno nekaj roparjev okoli sebe in se jim je tako brez dela dobro godilo. Prebivali so v skalah in pochasi so si utrdili svoja gnezda. Tako so ti roparji zachetniki vechine »plemenitih« druzhin. Pozneje so namrech kupci in trgovci zhe vnaprej plachali roparju nekaj odshkodnine, da so imeli prosto pot. Ropar jim je za denar dal celo svojo strazho do prihodnje postaje, da je tako varoval svoj kredit in se ubranil konkurence. Na ta nachin so zacheli rasti gradovi, ker se je bivshi obcestni ropar nastanil na kraju, kjer mu je bilo najugodnejshe. Ker pa je imel ropar orozhje in svoje pomagache, je lahko strahoval celo okolico, podvrgel si je celo vasi in – kmetje so mu morali delati. Tako je rastla njegova moch, in je postal »gospod« celega okraja. Iz roparja je postal grashchak in iz grashchaka plemich. Ker je namrech nemshki cesar potreboval ljudi za boj – je tem mogochnezhem delil razne naslove (grofi, baroni) in tako je rastlo – plemstvo.

Tako so nastali tudi Habsburgovci. V Shvici ob reki Aar, kjer je bilo prav ugodno za roparski posel, so se bili ugnezdili. Kdo je bil prvi Habsburgovec, se ne ve; vsled velikega kljukastega nosu, ki je bil pravi znak vsakega Habsburgovca, so bili nekateri mnenja, da je bil mogoche to tak Zhid, ki se je klatil po teh krajih in je zachel svoj »ksheft« s tem, da je drl kupce in popotnike. Ta prednik je torej postavil gradich »Habichtsburg«, to je po nashe »Kragulje gnezdo«, kar je zelo primerno ime za take zgradbe; kakor kragulj chaka na vrhu drevesa, kje se bo kaj pokazalo, da pojde krast. Tako je tudi prvi Habsburg chakal z malo obcestno roparsko tolpo na svojem gradu na priliko, da pride kdo mimo po cesti ali po reki. Ker je bilo to na vazhnem prometnem kraju, si je kmalu opomogel in rod »kraguljev« je narastel. Ubogi Shvicarji! Ker je bilo eno »kragulje gnezdo« premalo, so jih zacheli staviti she po drugih krajih. Tako so zavladali nad shvicarskimi pokrajinami. V svoji pozhreshnosti so se kmalu zacheli klati med seboj, brat proti bratu, pri chemer so rabili svoje oborozhene hlapce. Ljudstvo pa je moralo delati in trpeti. Razpasli so se »plemeniti« gospodje po gradovih in narod je izgubil svojo svobodo. Ampak Shvicarji so bili svobodoljubni ljudje in so se pochasi zacheli zdruzhevati, da bi se iznebili habsburgovske zalege.

(…)

 

 

KONEC. Krvava roka Habsburgovcev. Svetovna vojna. Nashe zhrtve.

 

Po dolgih letih svetovne vojne chlovek le polagoma prihaja zopet k sebi. Vse kar se je med tem chasom zgodilo in kar je bilo pokrito s tezhkim plashchem molchechnosti, se pochasi odkriva, ljudstvu se odirajo ochi, ki jih je moralo stiskati skupaj in pochasi zachenjajo govoriti nema usta.

Chas strahovlade je bil za avstro-ogrske Jugoslovane chas svetovne vojne. Nemshka pikelhauba in policijska kapa slavnega Habsburzhana Franca Jozhefa I. je postala z izbruhom svetovne vojne v jugoslovanskih pokrajinah neomejen gospodar. Nashe jugoslovansko civilno prebivalstvo se sploh ni shtelo vech med ljudi. Prvo besedo v drzhavi so dobili ogleduhi in ovaduhi, za poshtene ljudi so pripravili taborishcha, jeche in morishcha. Na tisoche in tisoche Jugoslovanov so zaprli, na tisoche jih odgnali iz rodne grude, na tisoche in tisoche unichili na domachijah. V strashnih mukah so hirali nashi ljudje, umirali trpljenja in neshteto jih je znorelo vsled njega. Vislice so bile pripravljene za nashe ljudi vse povsod. Bile so za strah, postavljali so jih za kazen, a najvech jih je bilo zato tukaj, da so delale veselje Habsburgovcem. Rachuna se, da so Habsburgovci unichili med vojno v avstro-ogrski monarhiji najmanj 250.000 Jugoslovanov in to z ubojem, z umorom, s trpinchenjem, s pozhigi in z lakoto. Na drugi svet so spravili cele chete posameznikov, izruvali in pobili so cele rodbine, iztrebili kar cele vasi in pokrajine. Prizanesli niso ne mladim in ne starim, morili so nedolzhne otroke, matere in starchke.

Nich jim ni ostalo sveto. Posiljevali so zhenske, zhene, dekleta in otroke. Cerkve so izpremenili v chloveshke klavnice. Brez sodnika, brez zaslishanja so zapirali nedolzhne, jih konfinirali, metali v temne jeche, streljali, morili in vlachili na vislice. Jugoslovana je vsak smel na cesti pobiti, kakor steklega psa. Vlada in policija ni chuvala nashih ljudi, marvech je she pomagala opravljati rabeljsko delo nemshke in madzharske soldateske. Veliko so zakrivile posamezne zverine. Nemogocha pa bi bila taka zverstva, ako bi se ne vrshila na ukaz vishjih. Nepobitne dokaze imamo v rokah, da so bili poveljniki najhujshih zlochinov visoki avstro-ogrski generali, ki so delali po navodilih tistih, ki so hodili vsak dan skozi vrata cesarske pisarne, v kateri je poveljeval zlobni Habsburzhan Franc Josip I. Opravichevati bi vtegnil kdo starega cesarja, chesh, da zhe v poznih letih ni vech vedel kaj da dela, a ta izgovor je prazen. Ako je cesar Franc Jozhef I. znal podpisati vojno napoved, s katero se je prichela svetovna vojna, je vendar moral imeti vsaj she toliko zavesti, da je znal lochiti vojsko od miru. Sicer pa trdijo ljudje, ki so ga dobro poznali, da je bil v dnu svoje dushe trd, neznansko hudoben in brezsrchen. Naj bo tako ali tako, ni nobenega dvoma, da je cesar Franc Jozhef I. s tem, da je sedel na cesarskem prestolu, prevzel nase vso odgovornost za vladanje pod njegovim zhezlom. Kakor bi mu zgodovina shtela v dobro vse, kar bi se v drzhavi za chas njegovega vladanja koristnega storilo, ravno tako mu bo zgodovina napisala posmrtnico, v kateri bo pravichno ocenila tudi vsa hudodelstva in grozodejstva, ki so jih izvrshili njegovi generali in drugi usluzhbenci bodisi po njegovem ali pa brez njega.

Zhalostno so konchali cesarjevanje in kraljevanje Habsburzhani. Nad ogromnimi skladami nedolzhnih zhrtev stoje kot krvniki s krvavimi rokami. Te slike tudi zadnji Habsburzhan Franc Karol ne more zbrisati. Pod Habsburzhanom Francem Jozhefom I. so nas unichevali, ker so Habsburgovci bili she preprichani, da nas bodo Jugoslovane lahko popolnoma iztrebili in poteptali v prah. Zadnji Habsburzhan Franc Karol je uvidel to zmoto in je she skushal obrniti voz – ki je neusmiljeno drvel v pogubo – samo da bi reshil – sebe in svojo rodbino. Pa she na tem njegovem prizadevanju je bila brezmejna hinavshchina. Ako bi v svetovni vojni podlegla ententa in ako bi shli iz nje kot zmagovalci Nemci in Madzhari, bi danes na jugoslovanskem ozemlju bile brezdvomno ravno take razmere, kakor so bile po nashih pokrajinah v zachetku svetovne vojne, ali pa she hujshe. Na morishchih bi zopet padali nashi najboljshi mozhje. Habsburzhana Franca Karla bi bilo tega ravno tako malo sram, kakor malo se je sramoval grozodejstev Habsburzhan Franc Josip I.

Ker nam je dana svobodna beseda, da lahko neovirano spregovorimo resnico in ker se nam zdi neobhodno potrebno, da nash narod spozna Habsburgovce in njih dejanja, prinashamo najbolj kricheche dogodke iz medvojne zgodovine nashega jugoslovanskega naroda, iz katerih bo lahko vsakdo posnel, da smo imeli prav, ako smo nadejali ime temu poglavju »Krvava roka Habsburgovcev«.

 

Uvodno in sklepno poglavje iz publikacije: Habsburgovci; izdal in zalozhil konzorcij »Domovine«, Ljubljana 1919

 

 

 

 

(anonim)

Neosvobojeni brat:

GOSPA SVETA

 

Vsakemu iskrenemu Slovenu bi moralo vzdrhteti srce, ko slishi besedo: Gospa Sveta! Mladina, ko se spomnish Gospe Svete, se mora tudi v tebi uzhgati chut radosti in ponosa ob spominu na sedanji polozhaj Gospe Svete in nashega naroda na nashi severni narodni meji.

Da, Gospa Sveta je simbol, je znamenje staroslavne slovenske svobode in narodne in drzhavne neodvisnosti. Na Gosposvetskem polju so ustolichevali Slovenci svoje vojvode v onih davnih chasih, ko o Nemcih na Koroshkem she ni bilo ne duha ne sluha. Tedaj je Gosposvetsko polje lezhalo v osrchju slovenske zemlje. Slovenska je bila tedaj she vsa sedanja Koroshka, vsa sedanja Shtajerska; slovenska je bila Pustrishka dolina na Tirolskem, slovenska je bila Solnograshka juzhno od Nizkih Tur (dolina Lungau), a na severu so mejili Sloveni ob Dunavu neposredno na brate Chehe.

Koliko slovenske zemlje so zhe ponemchili od tedaj! Danes lezhi Gospa Sveta na robu slovenskega ozemlja in, zhal, zunaj nashe narodne drzhave! In Gospa Sveta in njena okolica, pred sto leti she popolnoma slovenska, je danes zhe mochno ponemchena. Tu na Gosposvetskem polju v zadnjih desetletjih hitro in vedno hitreje izumira slovenski glas. Ni she izumrl, saj she govore slovensko okrog Gospe Svete, a mnogi – zlasti mladina – ne znajo vech slovenske govorice!

Koliko romarjev Slovencev je zhe romalo tekom stoletij v Gospo Sveto, v mogochno Marijino svetishche! She pred veliko vojno so tu vsako nedeljo oznanjali besedo bozhjo v slovenskem jeziku, zdaj je v tej cerkvi vse nemshko! Gosposvetska Mati bozhja, ali naj res popolnoma zamre slovenski glas na tej zemlji, kjer je toliko gorechih molitev kipelo k Tebi iz src slovenskih romarjev, kjer se glasi Tvoja slava v slovenskem jeziku zhe skoro dvanajst stoletij?

Dobro chetrt ure od Gospe Svete lezhi vas Krnski grad. Tu je pred davnimi stoletji ustolicheval slovenski kmet Plemichar kot zastopnik slovenskega ljudstva novega vojvodo v slovenskem jeziku. V slovenskem jeziku je ustolicheval tudi vojvode nemshkega rodu, potem ko so Slovenci zhe izgubili svojo neodvisnost. Neshtete mnozhice ljudstva so prisostvovale ustolichenju.

Na dan ustolichenja je sedel Plemichar, imenovan tudi vojvodski kmet, na okrogli knezhji kamen in je prichakoval novega vojvodo. Vojvoda se je priblizhal, oblechen v kmetishko obleko. Kmet je zaklical: »Kdo je, ki se mi blizha?« – Ljudstvo je odgovorilo: »Dezhelni knez je.« – Kmet je vprashal vdrugich: »Ali je pravichen sodnik, skrben za blagor dezhele, svobodnega stanu in gorech za krshchansko vero?« – Odgovorili so mu: »Je in vedno bo.« – Ko se je kmet umaknil s sedezha, je kneza lahno udaril na lice in ga opomnil, naj bo dober sodnik. Knez je stopil na kamen, zavihtel goli mech proti vsem shtirim stranem sveta in izpil pozhirek svezhe vode iz kmetovega klobuka.

Po ustolichenju je odshel novi vojvoda z vsem spremstvom v gosposvetsko cerkev. Shkof je opravil slovesno masho in je mazilil vojvodo. Sedaj shele se je vojvoda oblekel v vojvodsko obleko.

Po obedu so vsi skupaj odshli k chetrt ure oddaljenemu vojvodskemu prestolu na Gosposvetskem polju. Vojvoda je sedel na prestol in je prvich vrshil svojo vladarsko oblast.

Tako so z nebistvenimi izpremembami ustolichevali Slovenci svoje vojvode v dobi svoje drzhavne neodvisnosti do leta 750. Vechina slovenske zemlje je bila tedaj zdruzhena v Gorotanski Sloveniji ali Gorotaniji ali – kakor so pach tujci pokvarili slovensko ime – v »Karantaniji«. Gorotanska Slovenija ali »Karantanija« je obsegala vso sedanjo Koroshko, Kranjsko, Shtajersko razen vzhodnega roba, Pustrishko dolino na Tirolskem, solnograshki Lungau in juzhni kos sedanje Spodnje Avstrije (Gruden, Zgodovina slov. naroda, str. 44). Vzhodno od Gorotanije se je razprostirala Panonska Slovenija ali Panonija, ki je obsegala she vzhodno Shtajersko in je segala tja do Blatnega jezera.

Tako so ustolichevali Slovenci vojvode svojega rodu, ko so bili zhe odvisni od nemshke milosti, od 1. 750. do 822., t. j. do velike, zhal, ponesrechene osvobodilne vojne Ljudevita Posavskega zoper nemshko nadoblast. Shtiri leta, od 819. - 822., so se bili zdruzheni Jugosloveni, Slovenci, Hrvatje in del Srbov zoper nemshko nadoblast. Deset vojská so poslali Nemci nadnje; naposled so Jugosloveni podlegli germanski premochi.

Nemci so jim zdaj vzeli njihove lastne kneze, a Slovenci so ustolichevali v svojem jeziku na Gosposvetskem polju tudi kneze tujega rodu tja do XV. stoletja, ko je bil kot zadnji ustolichen na Gosposvetskem polju Habsburzhan Ernest Zhelezni dne 16. marca 1. 1414. –

Dalech se nam je odmaknila Gospa Sveta, drzhavni mejniki so zabiti med nami in med Gosposvetskim poljem, toda Jugosloveni Gosposvete ne moremo pozabiti in je ne bomo pozabili!

 

ZVONCHEK (1926 – 1927, letnik 28, sht. 8)

 

 

 

 

(anonim)

Neosvobojeni brat:

MAGDALENSKA GORA NAD GOSPO SVETO

 

I.

Moji mladi prijatelji, kdo izmed vas she ni slishal ali chital o Gospé Sveti? Kdo izmed vas bi ne pohitel rad tja na slavno Gosposvetsko polje? Za menoj, kdor ima pogum! Napravimo izlet v Korotan! Popeljem vas na slovecho Shenthelensko ali Magdalensko goro nad Gospo Sveto, od koder bomo pregledovali nash slovenski Korotan!

Shenthelenska gora stoji 4 ure severno od Celovca in je severni strazhar slovenske zemlje. Do vrha Magdalenske gore sega slovenska zemlja, do tu sem gori se torej razprostira nasha domovina.

Zato bi moral to goro poznati vsak domoljuben Jugosloven, in zato, dragi chitatelji »Zvonchka«, vas hochem v duhu povesti na vrh Shenthelenske gore! Zakaj ima gora dve imeni, vam zhe she razlozhim pozneje.

Sto misli in chuvstev mi sili pod pero. Katero naj prvo zapishem? Kar lepo po vrsti!

Shenthelenska gora je danes v nemshki drzhavi, v Avstriji, a bil je chas, ko je cheta jugoslovenskih vojakov strazhila vrh Sv. Helene. To je bilo poleti 1. 1919. Zhal, je morala jugoslovenska vojna sila Sv. Heleno zopet zapustiti in se nanjo ni vech povrnila. Z bridkostjo v srcu je tedaj pisal slovenski vojak karto svojemu prijatelju, ko se je poslavljal od Shenthelenske gore. Z bridkostjo v srcu misli vsak zavedni Slovenec in Jugosloven na to, da smo morali zapustiti severno strazharico slovenske zemlje in se umakniti najprej nazaj do Gline in Krke, pozneje pa celo do vrh Karavank.

Tukaj, vrhu Shenthelenske gore, bi morala iti prava, prirodna in pravichna meja med jugoslovensko in nemshko narodno drzhavo.

 

II.

Bil sem na Magdalenski gori. Visoka je 1056 m, vrhu gore stoji lepa gotska cerkvica sv. Helene kraljice. V velikem oltarju stoji lepa podoba te svetnice in po njej se tudi gora imenuje. Pravilno se torej gora imenuje Shenthelenska gora ali Sv. Helena. V novejshem chasu pa se gora sploshno nazivlje Magdalenska gora in je bolj znana pod tem imenom. Cerkev sv. Helene stoji na razvalinah rimskega templja, ki je stal tukaj v paganski rimski dobi. Spodaj ob znozhju gore na Gosposvetskem polju je stalo keltsko in pozneje rimsko mesto Virunum. Mesto je bilo pokonchano v dobi preseljevanja narodov.

Ocharljiv je razgled z Magdalenske gore. Spomnil sem se na besede, ki sem jih chital v neki knjigi o krasoti korotanske zemlje: »Temne vishave se menjavajo s sochnatimi, blagoslovljenimi dolinami in v sanjavih alpskih jezerih se zrcalijo bezhechi oblaki. Kakor srebrne niti preko zelene obleke potekajo reke in nosijo pozdrave svoje ledenishke domovine v daljna morja. Ti svet krasan, moj Korotan!«

Oziral sem se proti severu – ponemchena zemlja! Veljajo ji Gregorchichevi verzi:

 

Zatrt sedaj je tod nash glas

in tuji krog zvene glasovi,

tuj trg in grad, tuj ves je kras,

oh, nashi so samo – grobovi!

 

»Tuj ves je kras« – krasna zemlja, a potujchena! Dve uri v severozahodni smeri lezhi mesto Sht. Vid. Shteje nad 6000 prebivalcev, med njimi tudi dokaj priseljenih Slovencev, ki pa so vsi zapisani narodni smrti – ponemchenju. Njihovi otroci zhe ne znajo nobene besedice vech slovenski. Ravno severno od Sv. Helene lezhi Dolgo jezero, nemshko: Lang-See. Ime jezera in pa 1,5 km dolgo mochvirje juzhno od jezera izprichujeta, da je nekdaj moralo biti jezero precej daljshe, nego je sedaj. Prav ob severnem znozhju Helenske gore stoji na strmem, 100 m visokem apnenishkem grichu mogochni, dobro ohranjeni, najslovitejshi koroshki grad Visoka Ostrovica. Grad v sedanji obliki je bil pozidan od 1. 1575 – 1582 in je bil pach nepremagljiv. Na grad drzhi krasna cesta skozi 14 stolpov, ki bi jih bil zmagalec gradu moral zaporedoma osvojiti. Na gradu je zbirka orozhja in viteshke oprave. Tudi okrog Ostrovice zhivi she nekaj Slovencev.

Bolj nego pogled proti severu nas zanima pogled proti jugu. Shtiri ure jugozahodno od Sv. Helene lezhi Celovec. Med Sht. Vidom in Celovcem pa se razprostira 4 ure dolgo Gosposvetsko polje. Nekako na tretjini pota od Celovca do Sht. Vida, 2 uri severno od Celovca pa lezhi nasha slavna, nasha ljubljena Gospa Sveta!

 

III.

Gospa Sveta! Tu z vrha Magdalenske gore sem gledal na mogochna stolpa gosposvetske cerkve in na um mi je prihajala slavna zgodovina Slovencev v oni dobi, ko so she svobodno umeshchali svoje vojvode na Gosposvetskem polju. Da, svobodno! Tedaj Slovenci na Koroshkem she niso jechali pod nemshkim jarmom, vsa Koroshka je bila slovenska, a o Nemcih na Koroshkem she ni bilo ne duha ne sluha! Nemci so prishli na Koroshko shele dobrih 150 let p o z n e j e nego Slovenci. A s prihodom Nemcev na Koroshko se zachenja ona zhalostna usoda ponemchevanja koroshkih Slovencev, ki se vleche vsa dolga stoletja do danashnjega dne.

Vso to dolgo dobo skoro dvanajstih stoletij (od 1. 750. do danes) bi lahko oznachili z nechloveshko besedo »exterminentur« – iztrebiti je treba korotanske Slovence! S to besedo je izrazhena vsa bedna zgodovina nashih koroshkih bratov! A nikdar she niso izvajali nashi narodni sovragi tega iztrebljevanja Slovencev na Koroshkem s tako prerachunano in brezobzirno krutostjo, s tako nechloveshko doslednostjo nego v danashnjih dneh! Z vsemi sredstvi so na delu, da chim prej iztrebijo Slovence iz Koroshke!

Pesnik Medved je pel o Vrbskem jezeru:

 

Jezero Vrbsko, kras Korotana,

biser prirodne lepote – znaj,

da krvavi mi, da peche me rana,

kadar se nate spominjam sedaj!

 

Toda ne samo Vrbsko jezero, vsa lepa koroshka zemlja, nekdaj vsa slovenska, zdaj zhe do trichetrtine ponemchena, zadaja nashemu srcu krvavecho in pekocho rano. A najbolj skelecho rano zadaja nashemu srcu, ker nam hochejo zdaj s kruto brezobzirnostjo v najkrajshem chasu ponemchiti se zadnjo chetrtino nashega Korotana! Zhe so navdali vechino nashih slovenskih bratov na Koroshkem z nam sovrazhnim duhom in v kratkem, tako upajo, bodo lahko rekli: Ni vech Slovencev na Koroshkem!

Te misli so mi rojile po glavi, ko sem sedel vrhu Magdalenske gore in se mi oko ni moglo nagledati ocharujoche krasote nashega izgubljenega raja – izgubljenega po bridkem porazu dne 10. oktobra 1920. Zlochin nad celokupnim nashim narodom je bilo to koroshko glasovanje dne 10. oktobra 1920! Potem, ko so nam ljudstvo odtujili, smo plebiscit morali izgubiti! Da, morali, a pravichno to ni bilo! In nash narod ima danes isto prirodno pravico do svojega slovenskega Korotana, kakor jo je imel pred 10. oktobrom 1. 1920!

 

IV. 

Velichastna je staroslavna gosposvetska cerkev, a posebno imeniten je veliki gosposvetski zvon. V enem stolpu visi 5 zvonov, najvechji od teh tehta 22 metrska stota. Vlit je bil zhe po vojni. V drugem stolpu pa visi velikan, ki je she trikrat tezhji in tehta celih 66 metrskih stotov. Ljudstvo pravi, da bi trije chrevljarji lahko pod njim shivali, che bi ga poveznili na tla. Vojna mu je prizanesla. Vlit je bil v Celovcu l. 1687.

Che s Sv. Helene gledamo proti zahodu, se nam oko ustavi na Sht. Urshki gori. Visoka je 1015 m in stoji nasproti Magdalenski gori na zapadni strani Gosposvetskega polja. Sv. Urh in Sv. Helena strazhita Gosposvetsko polje. To bi bila prirodna strazharja nashe narodne jugoslovenske drzhave na severu.

Juzhno od Magdalenske gore se razprostira ravno in rodovitno Celovshko polje. Tu so slovenske zhupnije: Otmanje, Timenica, Sht. Tomazh, Pokrche, Zhrelec, Grabshtajn, Tinje. Otmanje lezhi prav ob juzhnem znozhju Sv. Helene. Otmanjska zhupnija ima lepo solnchno lego. Razprostira se po juzhnem pobochju Magdalenske gore. Zhal se Otmanje hitro ponemchuje. Mladina zhe ne zna vech slovenshchine. In vendar dobimo v zhupniji starejshe ljudi, ki niti nemshchine ne razumejo.

Chetrt ure pod vrhom Sv. Helene je vas Gorje. Otroci hodijo v sholo pol ure dalech v Otmanje. Gorje je zhe jako ponemcheno. Spodaj lezheche vasi so she bolj slovenske. Vprashal sem zhensko srednjih let, kako da ljudje ne znajo vech vsi slovenshchine. Odgovorila je: »Pomrli so.« Slovenci tukaj dobesedno izumirajo. Stari umirajo, mladi pa ne znajo vech slovenshchine. Vprashal sem: »Zakaj pa otrok niste nauchili slovenshchine?« Dobil sem odgovor: »Niso se hoteli uchiti.« Vprashal sem, kaj je vzrok, da se kraj tako hitro ponemchuje. Preprosta kmetishka zhena mi je odgovorila: »Shola je nemshka.«

Sholo, drugod najvechjo dobrotnico chloveshko, steber omike in napredka naroda – na Koroshkem zlorabljajo kot najuchinkovitejsho, smrtonosno napravo za pogin in pogubo nashega naroda! Ponemchevalna shola bo ubila nash narod na Koroshkem!

Jugoslovenska deca, eno je potrebno: Zavedaj se, da onstran Karavank tudi se zhivi nash narod, zavedaj se, da ne sega nasha zemlja in nasha domovina samo do drzhavne meje vrhu Karavank, marvech sega mnogo, mnogo dalje! Zavedaj se, da sega nasha domovina do tja, do kamor sega slovenski glas, slovenska beseda, to je tja na Gosposvetsko polje, tja na vrh Sht. Helenske gore!

Res zhe izumira slovenski glas tam na Gosposvetskem polju, tam pod Magdalensko goro, toda izumrl she ni, in nash narod ima prirodno pravico do te zemlje. Iztrgali so nam slovenski Korotan, a pravice do slovenskega Korotana nam niso iztrgali. Dokler she zhivijo Slovenci na Koroshkem, se nas narod ne more Koroshki odpovedati. Slovenci nismo tujci na Koroshkem. Slovenci smo bili prej na Koroshkem nego Nemci in she zdaj zhivi 100.000 nashih bratov na Koroshkem.

Zato, deca jugoslovenska, le pogumno zapoj ono pesem:

 

Hej Slovani, kje so nashe meje?

Na gori Magdalenski – tam so nashe meje,

tam za Gospo Sveto – tam je nasha kri!

 

__­­__________

ZVONCHEK (list s podobami za slovensko mladino; izhajal med sholskim letom vsak mesec; zalozhba »Udruzhenja jugoslovenskega uchiteljstva« UJU – Poverjenishtvo Ljubljana; gl. in odg. urednik Engelbert Gangl); 1927 – 1928, letnik 29, sht. 1, 2, 3, 4.

 

 

 

 

(anonim)

† VITESHKI KRALJ ALEKSANDER I. ZEDINITELJ

 

Padel je kakor pade junak na bojnem polju v sluzhbi svoje domovine in za svoj narod.

Niso ga zrushili napori trdega vojashkega zhivljenja v balkanskih vojnah, niti ni klonil v viharju svetovnega klanja; glad in mraz na potu preko albanskih gora, kjer je delil usodo z zadnjim prostakom, ga ni strl – ugonobile so ga zahrbtne svinchenke brezvestnega zlochinca.

Njega ni vech, nashega kralja Matjazha, ki je v zmagovitem pohodu pomandral na chelu svoje armade vse dedne sovrazhnike nashe domovine in nam prinesel svo­bodo, po kateri smo hrepeneli dolga stoletja.

Njega ni vech, ki je dvignil prapor miru in prehodil dezhele in drzhave, da bi pridobil she druge za ohranitev miru, ki ga je chloveshtvo tako zelo potrebno.

Glasnika miru ni vech!

Postal je zhrtev tistih, ki nochejo miru! Umrl je sredi dela za mir in tik ob cilju, ko so kali njegovega truda zhe zachele zeleneti in roditi plemeniti sad.

Njega ni vech, ki je bolj kot kdorkoli veroval v veliko bodochnost nashe domovine.

Nikoli vech ne bomo chuli iz njegovih ust besed, ki jih je naslovil na mladino:

»da smo eno in da smo odlocheni do kraja braniti edinstvo in svobodo nashega naroda. Zato naj se nihche ne prevari in ne dvomi v te moje besede! Pozabimo vse, kar nas je v proshlosti lochilo in postavimo se vsi v sluzhbo velike zaobljube: chuvati in jachiti veliko in milo domovino Jugoslavijo.«

Nash kralj Aleksander je mrtev, toda morilci niso dosegli svojega namena! Njegovo delo, njegovo zhivljenje je zapustilo v srcih milijonov drzhavljanov odmev, ki ga ne zrushi nobena sila vech. Vsi ti milijoni vedo, da jim je poslednja volja mrtvega kralja zapustila nalogo, v katero vsi verujemo: ohraniti domovino in jo privesti tja, kamor jo je hotel privesti on, nash nesmrtni vodja: v veliko in srechno bodochnost.

Jugoslavija zhaluje za svojim velikim kraljem, toda v tej zhalosti ne bo klonila.

Globoko v srce nas je sovrazhnik zadel in prizadejal nam je neizmerno bolechino. Ali ta bolechina je kakor razodetje:

Gospod in berach, mozhje in zhene, otroci in starchki so na mah spoznali, da smo ena sama druzhina, ki je izgubila dobrega ocheta. Koprena je padla z nashih ochi in spoznali smo v teh tezhkih dneh, kaj smo dolzhni drzhavi, nashi ljubljeni domovini, materi Jugoslaviji.

Skupna bolechina nas je zdruzhila. Zaradi tega Jugoslavija zhivi! Ne zhivi le v nashih src, zhivi zares in bo zhivela, dokler bo zhivel jugoslovanski rod.

Nash modri kralj Aleksander je umrl, ali na njegovo mesto je zhe stopil njegov sin kralj Peter II., da nadaljuje delo slavnega ocheta.

Zbrani okrog novega vladarja, prisegamo, da si hochemo zapisati neizbrisno v srce zadnje veliko sporochilo mrtvega kralja:

Chuvajte Jugoslavijo!

 

NASH ROD, 1934 – 1935, letnik VI, sht. 1 (list za mladino, izhajal v Ljubljani osemkrat med sholskim letom; izdajatelj: Jugoslovansko uchiteljsko udruzhenje – sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani; glavni in odgovorni urednik Josip Ribichich)

 

 

 

 

Ivan Pregelj

NARICALJKA NA GROB

NJEGOVEMU VELICHANSTVU KRALJU ALEKSANDRU PRVEMU,

VITESHKEMU ZEDINITELJU JUGOSLAVIJE.

 

Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj,

junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche osirotele Jugoslavije, Vitez nash prvi!

Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!

Lastovke, te ptice nashe sreche, so odletele s Teboj. Ptice nashe sreche se

bodo vrnile. Le Tebe, nash ljubljeni kralj, ne bo nich vech nazaj. O!

Nashe rozhe se osipajo. Svojo zadnjo lepoto trosijo na Tvoj krvavi grob. O!

Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj,

junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche zapushchene Domovine, Vitez nash prvi!

Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!

Sonce, ki je shlo s Teboj v zaton, jutri bo vzshlo v novi zarji. Ti, sonce nashe, ne vzidesh nich vech. O!

Zelena zemlja odmira. Svoje zadnje bogastvo usipa na Tvoj krvavi grob. O!

Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj,

junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche svoje Domovine, Vitez nash prvi!

Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!

Padel si, padel, Junak, zadet zahrbtno v vishini! Tvoj silni padec je po­ tresel v techaje in dushe ves svet. O!

Kaj res ni srdu meja in sovrashtvu skritemu konca? Ah, doklej naj chrti in nashe Najboljshe mori? O!

Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj,

junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche velike Jugoslavije, Vitez nash prvi!

Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!

Strta je Tvojega zhivljenja perot … Tvoja ljubezen ni ubita! Tvoja ljubezen v vse veke zhivi! V nashih srcih zhivi! Tvoj svetli lik bo sijal nam, mlademu rodu. Tvoj zadnji opomin nam bo do zadnjega svet!

Bolj ko smo ljubili Te zhivega, Te ljubimo mrtvega:

Nash Veliki zhivi! Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!

 

NASH ROD, 1934 – 1935, letnik VI, sht. 1

 

 

 

 

Vladimir Bartol

PO DVAJSETIH LETIH

(Opombe k drugi izdaji Alamuta)

 

(…)

Ves chas pisanja romana se nisem niti za trenutek zavedal, da se mi je zachel vanj vlivati zhivi tok, zhivi »fluid« takratnega zgodovinskega dogajanja v svetu. Roman sem pisal povechini v Kamniku, 22 kilometrov od Ljubljane, deloma pa tudi v Ljubljani sami. S severa je pritiskal na nashe meje nacistichni diktator Hitler s svojimi fanatichnimi esesovci. Z zapada je grozil Sloveniji in vsem Jugoslovanom fashistichni vodja Mussolini, pod chigar jarmom je jechala tretjina Slovencev in velik del Hrvatov. Na vzhodu je prevzel nasledstvo odreshujoche Leninove revolucije zagonetni Stalin, ki je prav v tistih letih presenetil svet s svojimi poshastnimi »monstre« – procesi. Jugoslovanski kralj Aleksander je padel pod roko morilca, ki jo je podtalno vodil, tako so govorili, Mussolini.

(…)

Slovenski univerzitetni profesor in akademik, ena od najvechjih glav, kar smo jih imeli Slovenci, mi je nekoch na kratko dejal: »Vsak chlovek ima ali je imel kdaj svoj Alamut.«

(…)

 

Iz spremne besede: Alamut, Trst 1958

 

 

 

 

(anonim)

HEJ SLOVANI

(Nova prireditev)

 

Hej Slovani, svet se trese z Volge do Triglava,

kakor Visla, kakor Jadran valovi nam Sava.

Zhivi, zhivi, duh slovanski, zhivel ti bosh vechno!

Naj preti peklensko brezdno, ti nas vodish srechno!

 

Z ruskih step veliki Stalin kliche zmagovito,

z nashih se gora odziva mu tovarish Tito:

Mi stojimo neomajno kakor te planine.

Naj preklet bo izdajalec domovine.

 

Vechno narod nash z orozhjem bo svobodo branil,

zanjo nas sovrag nikoli vech ne bo ukanil.

Pa cheprav bi nas napadle velike armade,

slozhni bomo zmagovito strli vse napade.

 

Iz publikacije: Partizanska pesem – shtiriglasni moshki zbori; izdal Propagandni oddelek Glavnega shtaba NOV in POS, februar 1945, str. 10 (Cyklotehnika Glavnega shtaba NOV in POS – partitura; glasbeni tisk z notnim gradivom)

 

 

 

 

Vladimir Dedijer

MOSKVA PRODA KOROSHKE SLOVENCE

 

Sam Stalin ni bil Rus, ampak Gruzinec, torej sin majhnega naroda. Kot revolucionar je Stalin proucheval nacionalno vprashanje in je celo napisal shtudijo o narodu, o koreninah njegovega zgodovinskega nastajanja m razvoja.

Carska Rusija je bila »jecha narodov«. Oktobrska revolucija je prinesla svobodo tudi vsem zatiranim narodom. Lenin je dosledno uresnichil nachelo samoodlochbe narodov s pravico do odcepitve. Vse nacije, narodi in etnichne skupine so dobile v Sovjetski zvezi mozhnosti za vsestranski razvoj. Ko pa je Stalin postal gospodar Sovjetske zveze, je zapihal drugachen veter. Chutiti je bilo ozhivljanje velikoruskega hegemonizma.

Lenin je opazil to potezo pri Stalinu in je ob neki prilozhnosti dejal, da Stalin v svojem velikoruskem chustvovanju, kakor vsi spreobrnjenci, rad malo pretirava. To Leninovo opazhanje o spreobrnjencih – konvertitih – o ljudeh, ki so spremenili svojo pripadnost narodu, veri, ideji ali skupini, je zanimivo. Jovan Cvijich je opisal pojav socialne mimikrije, to je pojav, da so posamezne balkanske etnichne skupine po prihodu Turkov na Balkan sprejemale nosho, jezik, obichaje in vero prishlekov, da bi si reshile golo zhivljenje pod strahovlado novih gospodarjev. Psihologija pozna pojav istovetenja z agresorjem, ki pojasnjuje, da se prav iz vrst teh spreobrnjencev rekrutira najsurovejsha skupina svetnikov nove vere, ki si je zastavila nalogo, da z ognjem in mechem vsiljuje svojim vcherajshnjim bratom nazore gospodarjev. Ljudstvo je to oznachilo z besedami: »Nich ni hujshega od poturice«.

Tudi v nashi najnovejshi zgodovini lahko opazimo ta pojav istovetenja z agresorjem. Vech ali manj pri vseh juzhnoslovanskih narodih so najvechji nacionalisti, zadrti ksenofobi, sovrazhniki tujcev, praviloma spreobrnjenci, konvertiti, ki so po rodu druge narodnosti ali pa so chlani drugih verskih ali kulturnih skupin.

Ker pa je imel Stalin popolno oblast, absolutno oblast, se je ta pojav istovetenja z agresorjem, z velikoruskim hegemonizmom, razvil do popolnosti. Vsaka oblast chloveka kvari, popolna oblast ga popolnoma pokvari.

To Stalinovo omalovazhevanje majhnih narodov smo obchutili tudi mi, posebno kar zadeva njegovo stalishche do koroshkih Slovencev. Dozhiveli smo, kako je za kvartopirsko mizo velikih drzhavnikov konec vojne, za katero se je odlochala usoda posameznih narodov, predvsem majhnih, brezobzirno trgoval z usodo koroshkih Slovencev, da bi mu primaknili kakih 50 milijonov dolarjev v obliki nemshkega imetja v Avstriji.

Nekaj tragichnega je v polozhaju koroshkih Slovencev in Slovencev sploh. Najzahodnejshi juzhnoslovanski narod je pod pritiskom mochnih sosedov. Njegova etnichna chrta se pod pritiskom severnega ledenika, che vzamemo samo primer na severu, pod ponemchevalnim pritiskom polagoma, toda stalno pomika proti jugu. In to v tem stoletju, pred ochmi te generacije.

Podobna tragika je tudi v polozhaju Makedoncev. In kolikor bolj bomo mi, chlani nekoliko vechjih juzhnoslovanskih narodov, to globlje obchutili, toliko bolje se bomo razumeli in sporazumeli. She kot majhen dechek sem bil takoj po koncu prve svetovne vojne z materjo v Ljubljani. Moj mladi stric Jovan je umiral v Leonishchu za tuberkulozo. Odkar smo prishli iz Bosne v ravnine, prishli v Beograd, je zachela tuberkuloza razsajati v nashi druzhini. Za to boleznijo je umrl v Ljubljani tudi stric Jovan. Neke temne nochi sem se vprashal z materjo iz Leonishcha, zatopljen v misli na dragega strica, ko je nekje iz daljave priplavala pesem:

 

Hej Slovenci, kje so vashe meje?

Hej Slovenci, kje je vasha kri?

Tam za Gorico, tam so nashe meje!

Tam za Celovcem, tam je nasha kri!

 

Pozneje sem vprashal mater, kakshna je ta pesem in zakaj je tako zhalostna. Mati in njeni dve prijateljici, mislim, da sta bili Lojzka in Cirila Shtebi, so mi razlagale, kdo so Slovenci, kako so nekoch zhiveli dalech zunaj danashnjih meja proti severu in zahodu, a je njihova usoda bila, da se niso nikoli zdruzhili in da jih je ponemchevalni val na severu hitro prekrival.

Ko sem odrasel, sem pred drugo svetovno vojno prevajal »Pozhganico« Prezhihovega Voranca. Spremljal sem tudi porochila o tem, da se je ponemchevanje koroshkih Slovencev zelo okrepilo, odkar je Hitler okupiral Avstrijo, da vse slovenske razumnike prisilno izseljujejo, da je sleherna raba slovenshchine prepovedana, da so prepovedane vse slovenske organizacije, kulturne in gospodarske, in da je njihovo imetje zaplenjeno.

Med narodnoosvobodilno vojno so v Vrhovnem shtabu z veliko radostjo sprejeli novice o prvih partizanskih bojih na Koroshkem. Koroshki Slovenci so bili edini narod v okviru predvojnih meja Hitlerjevega rajha, ki se je z orozhjem v roki bojeval za svojo osvoboditev. Res je, razmere na Koroshkem so bile za partizane nadvse tezhavne. Vechkrat so jih razbili, toda vedno znova so se dvigali kakor prerojeni iz pepela. Ko so sile Tretje armade in Chetrte operativne cone prodrle chez staro jugoslovansko-avstrijsko mejo na Koroshko, je koroshki partizanski odred zhe pochistil naciste po vsej Koroshki juzhno od Drave, 9. maja pa je hkrati z anglo-amerishkimi chetami vkorakal v Celovec.

Toda velesile so hotele drugache. V Potsdamu, kjer so krojili usodo sveta, je bilo sklenjeno, da bodo Avstrijo okupirale samo chete velesil, enotam Jugoslovanske armade pa je bilo ukazano, da se umaknejo. To so morale s tezhkim srcem storiti konec maja 1945.

Toda Stalin ni hotel javno prevzeti odgovornosti, da je prodal usodo koroshkih Slovencev za dolarje oziroma, kakor je pozneje zapisal Mosha Pijade, »da je zabarantal pravico koroshkih Slovencev do samoodlochbe za 50 milijonov dolarjev povrhu tistih 100 milijonov, kolikor so njegovi trije zahodni partnerji bili dotlej voljni priznati svojemu vzhodnemu partnerju«.

Januarja 1947 je Jugoslovanska vlada poslala spomenico ministrskemu svetu Francije, Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze, v kateri je uradno zahtevala prikljuchitev ozemlja slovenske Koroshke k Jugoslaviji. Glavna argumenta sta bila dejansko etnichno stanje in dejstvo, da so koroshki Slovenci aktivno sodelovali v narodnoosvobodilni vojni.

(...)

 

Iz knjige: Izgubljeni boj J. V. Stalina 1948 – 1953; ChGP Delo, Ljubljana 1969

(prevedla Bozhidar Pahor in Andrej Novak) 

 

 

 

 

Lojze Ude

PO PLEBISCITU 10. OKTOBRA 1920 –

KÄRNTNER HEIMATDIENST, HEIMATBUND

(Poglavje iz zgodovine koroshkih Slovencev po prvi svetovni vojni)

 

»Nikarte! Ta burka je stara zhe tisoch let!«

(Ivan Cankar, Kurent)

 

Boj za drzhavno pripadnost slovenske Koroshke po prvi svetovni vojni je zapustil v koroshkem prebivalstvu ostra politichna in osebna nasprotja. Oborozhena borba je bila sicer le posledica razpada avstro-ogrske monarhije in dejstva, da veliki zmagovalci niso v pogojih premirja z dne 3. novembra 1918 dolochili na slovensko-nemshkem odseku nikake demarkacijske chrte. V plebiscitu 10. oktobra leta 1920 so Slovenci, ki so glasovali za Jugoslavijo, uporabili le svoje legalno, v senzhermenski pogodbi z dne 10. septembra 1919 dano jim pravico. Chlen 92 senzhermenske pogodbe je dolochal, da noben prebivalec na ozemlju bivshe avstro-ogrske monarhije ne sme biti »vznemirjan ali nadlegovan« (inquiété ou molesité) zaradi svojega politichnega obnashanja v chasu od 28. julija 1914 do konchnoveljavnega priznanja drzhavne oblasti na tem ozemlju ali ureditve drzhavljanstva prebivalstva tega ozemlja. V chlenih 62 do 69 citirane pogodbe je bila dolochena she posebna zashchita za avstrijske drzhavljane nenemshkih narodnosti: popolna drzhavljanska enakopravnost z olajshano uporabo svojega jezika pred sodishchi (chl. 66), pravica do ustanavljanja privatnih shol (chl. 67), v krajih z razmeroma znatnim shtevilom nenemshkih otrok ljudskosholski pouk v narodnem jeziku (chl. 68), pod garancijo Drushtva narodov (chl. 69). Koroshki dezhelni zbor je 28. septembra leta 1920 dal slovesno izjavo, da bo bodocha dezhelna politika »politika sprave in pravichnosti«, »da bo varovala jezikovno in nacionalno posebnost« koroshkih Slovencev. Isto in she to, da bo Avstrija izpolnjevala svoje obveznosti iz senzhermenske pogodbe, je 18. novembra 1920 izjavil avstrijski zastopnik Peter Pirkham pred plebiscitno komisijo; koroshka dezhelna vlada je to obljubo v posebnem razglasu 19. novembra she ponovila. Vsenemshkih meshchanskih nacionalistov, ki so na avstrijski strani v glavnem vodili oborozheno in plebiscitno borbo, pa vsa ta zashchitna pravna dolochila in obljube niso prav nich ovirale, da ne bi nadaljevali in she zaostrili dosedanje germanizatorichne, zatiralne politike. Za duhovni ustroj koroshkih oblastnikov je znachilna izjava dezhelnega upravitelja (Landesverweser) dr. Arthurja Lemischa, ki jo je podal 25. novembra leta 1920 v dezhelnem zboru, chesh da imajo samo eno chloveshko dobo chasa, da zapeljance pripeljejo nazaj h Koroshki; v dobi ene generacije morajo dokonchati delo prevzgoje in dovrshiti koroshko delo pomikanja jezikovne meje proti jugu. To je govoril dva meseca po tem, ko je, 28. septembra, isti dezhelni zbor dal slovesno izjavo o narodni spravi in varovanju jezikovne in nacionalne posebnosti koroshkih Slovencev, teden dni nato, ko sta to obljubo ponovila avstrijski zastopnik pred plebiscitarno komisijo in dezhelna vlada v posebnem proglasu.

Meseci po plebiscitu, po zakljucheni predaji uprave v plebiscitni coni A Avstriji (18. novembra 1920) so bili za koroshke Slovence izmed hudega v prvi avstrijski republiki najhujshi. Koroshki Slovenci, ki so glasovali za Jugoslavijo, so se potrti in zbegani zaradi plebiscitnega poraza umaknili v svoje druzhinske domove ali v cerkev; pa tudi od zunanjih sil so bili pritisnjeni chisto ob tla. Zavladal je rezhim politichnega preganjanja in osebnega mashchevanja.

Heitmatdienst je izdal v prvih dneh po plebiscitu proglas, v katerem so tudi tile stavki:

»Vam, osvobojeni Koroshci! — Poslanica in program ... — Veliki dan Koroshke je mimo. — Koroshki vechji dan je napochil. — Oni je bil dolochen za obrachun, ta bo posvechen pomiritvi in sporazumevanju. — Preden pa zachnemo delo ljubezni, naj nam bo dopushcheno dokonchati najprvo delo povrachila. — Znebiti se hochemo vseh tistih, ki so skrunili sveti mir nashe domovine, ko so podzhigali nesrechno sovrashtvo in vas ogoljufali za mir in srecho mnogih mesecev. Z njimi se ne bomo nikdar pomirili, temvech bomo le obrochunali, gladko, chisto obrachunali in nato pretrgali z njimi vsako zvezo ...«1

Nadaljnji dogodki kazhejo, da so tisti, s katerimi je treba »obrachunati«, vsi, ki se priznavajo za Slovence.

Za kulturni, gospodarski in politichni polozhaj in razvoj koroshkih Slovencev med obema svetovnima vojnama je bilo dalekosezhnega pomena, da Avstrija po plebiscitu ni razpustila bojne organizacije, v kateri so imeli vsenemshki nacionalisti mochno skupno organizacijsko postojanko: Kärntner Heimatdienst (KHD) z njegovimi obchinskimi zaupniki in domovinskimi sveti (Gemeindeheaimträte).

Zhe avgusta meseca leta 1919 je provizorichni dezhelni zbor na predlog Hansa Steinacherja in po njegovem nachrtu ustanovil poseben urad –  »Dezhelno agitacijsko vodstvo« (Landesagitationsleiturig – LAL), ki naj bi organiziral plebiscitno propagando in sestavil sezname glasovalnih upravichencev. Ta urad je bil oddelek nacionalnopolitichnega odbora provizorichnega koroshkega dezhelnega zbora, sestavljen iz zastopnikov vseh nemshko-avstrijskih strank (tudi socialnih demokratov) iz glavnih dezhelnih oblastev. Za poslovodjo je bil imenovan Hans Steanacher, »ki je bil dusha in pravi organizator LAL ter pozneje Heimatdiensta«, kakor pravi Wutte2. Steinacher je bil uchenec Schönererja (kakor se Steinacher v svoji knjigi »Sieg in deutscher Nacht« sam imenuje), tega najbolj napadalnega pangermanskega, za zdruzhitev Avstrije z Nemchijo bojujochega se politika iz chasov avstrijske monarhije. Svoje najozhje sodelavce je izbral Steinacher med mladimi oficirji in drugimi vojaki iz chasa oborozhene borbe na Koroshkem. Prvi krajevni zaupniki pa so bili izbrani she iz krajevnega in personalnega imenika Nemshkega narodnega sveta (Deutecher Volksrait), te izvenparlamentarne tvorbe nemshkoavstrijskih meshchanskih strank she izpred vojne.

(...)

 

__________________

1 Kärntner Landsmannschaft z dne 20. oktobra 1920, shtev. 80.

2 Dr. Martin Wutte, Kärntens Freiheitskampf, Weimar 1943, str. 331.

 

Iz knjige: Zbornik Koroshke (za 40. obletnico Zveze komunistov Jugoslavije); izdal Klub koroshkih shtudentov, Ljubljana 1959.

 

 

 

 

Pavle Apovnik

DINAMIT IN ZLOCHINSKI ATENTATI SO SREDSTVA POBESNELIH NACIONALISTOV NA KOROSHKEM

Ob novem napadu na sedezh slovenskih organizacij

 

V nochi od 14. na 15. avgust se je ponovil divjashki napad na sedezh osrednjih slovenskih organizacij in ustanov v Celovcu. Na hishi Gasometergasse 10 so bili spet zlochinsko odstranjeni oziroma razbiti dvojezichni napisi Zveze slovenskih organizacij na Koroshkem, Slovenske prosvetne zveze, Zalozhnishke in tiskarske druzhbe »Drava«, glasila koroshkih Slovencev »Slovenski vestnik« ter slovenske knjigarne »Nasha knjiga«. Omenjeni napisi so prvich postali zhrtev nacionalistichnih atentatorjev zhe meseca marca 1957 in policija vse do danes m izsledila krivcev niti nashla razbitih napisov, pach pa so jih po shtirinajstih mesecih nashli chistilci cestnega kanala le nekaj korakov stran od mesta, kjer so bili nameshcheni. Ko so bili napisi pred meseci ponovno nabiti, je bilo to na vechkratno izrecno zahtevo javljeno policiji, kljub temu pa je prishlo prejshnji teden do ponovnega atentata. Razumljivo je bil tudi novi napad takoj prijavljen varnostnim organom, vendar nam ni znamo che so le-ti uvedli postopek za izsleditev ponochnih zlochincev.

Ponovni atentat na sedezh osrednjih slovenskih organizacij v Celovcu spet v vsej jasnosti kazhe, kakshen je dejanski polozhaj slovenske narodnostne skupine na Koroshkem. Hkrati pa bije v obraz vsem tistim, ki bi hoteli svetovno javnost preprichati, da je manjshinsko vprashanje v Avstriji resheno vzorno in shirokogrudno. Kako je namrech mogoche govoriti o vzorni reshitvi manjshinskega vprashanja, ko pa pripadniki manjshine ter njihove organizacije in ustanove niso vech varni pred zlochinskimi napadi podivjanih nacionalistov? In kako je mogoche govoriti o shirokogrudni enakopravnosti, ko pa so she zadnji dvojezichni oziroma slovenski napisi postali zhrtev nekulturnega shovinizma?

Ponochna odstranitev napisov na sedezhu slovenskih organizacij pa ni le zgovorna pricha resnichnega polozhaja koroshkih Slovencev, marvech meche skrajno sumljivo luch tudi in she posebej na tiste drzhavne organe, katerih naloga je, da nepristransko skrbijo za mir in red v drzhavi, da jamchijo za varnost oseb in premozhenja posameznikov in skupin. Danes jim lahko javno in upravicheno ochitamo, da so to dolzhnost – vsaj v zvezi s shtevilnimi izpadi proti koroshkim Slovencem – neodgovorno zanemarjali, kajti niti v enem samem primeru niso izsledili krivcev, cheprav je vsej javnosti znamo, kje in kdo so. Tako pa so vse do danes ostali v temi in nekaznovani »neznani storilci«:

 

• razstrelitve partizanskega spomenika v Sht. Rupertu pri Velikovcu leta 1953;

• napada na takrat 66-letnega Franca Prushnika iz Lobnika pri Zhelezni Kapli leta 1953;

• odstranitve slovenskega napisa z Breznikove gostilne v Pliberku leta 1955;

• napada na ljubljanskega kanonika dr. Arnejca ter s tem v zvezi na Krumplovo domachijo v Zhrelcu leta 1956;

• dvakratne odstranitve slovenskega napisa Hranilnice in posojilnice v Zhelezni Kapli leta 1956;

• skrunitve partizanskega grobishcha v Borovljah leta 1956;

• prve odstranitve slovenskih oziroma dvojezichnih napisov slovenskih organizacij in ustanov v Celovcu leta 1957;

• odstranitve dvojezichnega napisa Hranilnice in posojilnice v Velikovcu leta 1957;

• odstranitve slovenskega dela napisa na ljudski sholi v St. Janzhu v Rozhu leta 1958;

• poshkodbe in odstranitve slovenskega dela napisa na uradnih kazhipotih v obchini Blato pri Pliberku leta 1958;

• izzivalne in proti Slovencem naperjene hujskashke napisne akcije v St. Rupertu pri Velikovcu letos ter konchno zdaj she

• ponovnega atentata na sedezh slovenskih organizacij v Celovcu.

Kljub obshirnosti pa ta seznam sramotnih ter do danes nepojasnjenih in nekaznovanih protislovenskih napadov nikakor she ni popoln in bi ga bilo treba izpopolniti she s celo vrsto drugih izpadov proti slovenski narodnostni skupini na Koroshkem ter proti posameznim koroshkim Slovencem in njihovi imovini. Zlasti pa je treba v tej zvezi opozoriti na shkodljivo delovanje raznih nacionalistichnih organizacij in na zlochinsko pochetje tistega dela tiska, ki z nachrtnim hujskanjem in netenjem narodnostne mrzhnje praktichno shele ustvarja ozrachje za dejanske napade in atentate.

Vse to pa se dogaja pred ochmi oblasti in so varnostni organi, ki so se v drugih primerih izkazali za zelo sposobne, v tej zvezi pa pokazali tako mero nezmozhnosti, da je mozhno samo eno: ali krivcev protislovenskih izpadov nochejo najti, ali pa jih ne smejo! Eno kot drugo pa je skrajno shkodljivo za ugled drzhave, ki bi hotela veljati za pravno in kulturno, je pa v resnici, vsaj kar zadeva polozhaj in odnos do slovenske manjshine, zhe nevarno podobna tako imenovanemu Divjemu zahodu, ko se vechina v odnosu do manjshine nekaznovano in neovirano posluzhuje dinamita, razbijanja imovine, hujskanja, grozhenj in fizichnih napadov.

In to se dogaja v chasu, ko zahteva drzhava jasno priznanje od iste manjshine, ki jo v vsakdanjem zhivljenju na milost in nemilost izpostavlja vsestranskemu pritisku in izsiljevanju ter dopushcha, da se nad njo nekaznovano izvajajo napadi in atentati. Kdo bo zameril tistemu koroshkemu Slovencu, ki se v takih razmerah ne bo upal svojega otroka prijaviti dvojezichnemu pouku iz strahu, da zgubi sluzhbo in kruh, ali pa postane zhrtev nahujskanih atentatorjev? Kakshen naj bi bil potem izid ugotavljanja manjshine, ko pa priznavanje k slovenski narodnosti shovinistichnim zlochincem ochitno daje pravico do neoviranega divjanja in obrachunavanja? Dinamit in ponochni napadi pa niso sredstva miru in svobode, marvech le sredstva sile in nasilja. Zato »neznani« atentatorji na nashe ljudi in nashe organizacije nehote le she potrjujejo pravilnost nashega stalishcha, da nachelo pravice starshev in posebno ugotavljanje manjshine po nachelu priznavanja v vladajochih razmerah ne more sluzhiti pravichni reshitvi manjshinskega vprashanja, kajti v ozrachju zlochinskega hujskanja, nekulturnih napadov in dinamitskih atentatov ni mogoche govoriti o svobodni izjavi in demokratichni opredelitvi.

»Za ugled pravne in kulturne drzhave to ni najboljshe sprichevalo, za strpno in demokratichno sozhitje v nashi dezheli pa so lahko taka dejanja pogubonosna,« smo v nashem listu zapisali ob enem zadnjih napadov na dvojezichne napise. Tudi danes ponovno ugotavljamo, da drzhava mirne dushe gleda, kako neodgovorni elementi nekaznovano rushijo osnovna nachela demokracije in pravnosti, sama izpodkopava temelje, na katerih je zgrajena, hkrati pa tudi zapravlja ugled v svetovni javnosti. Posebej v koroshkih razmerah pa s tem dopushcha in je torej sokriva, da nacionalistichni hujskachi zastrupljajo odnose med narodi in tako podirajo mostove med drzhavami.

Odgovorna drzhavna politika si s tem sama izstavlja skrajno slabo sprichevalo in se bodo morale oblasti temeljito potruditi, da si bo Avstrija ponovno pridobila zaupanje demokratichnih in miroljubnih mnozhic in si tudi v svetovni javnosti zasluzhila priznanje kot demokratichna, pravna in kulturna drzhava!

 

Slovenski vestnik, letnik XIV., shtev. 34 (901), Celovec, petek, 21. avgusta 1959.

 

Iz knjige: Zbornik Koroshke (za 40. obletnico Zveze komunistov Jugoslavije); izdal Klub koroshkih shtudentov, Ljubljana 1959.

 

__________________

Dr. Pavle Apovnik, strokovnjak za manjshinsko pravo – Koroshka, Avstrija

(op. I. A.)

 

 

 

 

Stevan Dedijer

VELIKA SRBIJA IN MALI BEDASTI AKADEMIKI

Odprto pismo predsedniku Vlade Srbije g. Zoranu Djindjichu

 

(…)

Pet kardinalnih neumnosti SAN

Tukaj bom na kratko navedel pet kardinalnih neumnosti SAN.

 

I.

Kljub neshtetim dokumentom, od Garashaninovega Nachertanija, prek pisanja Jovana Cvijicha, ustave Chrne roke, S. Moljevicha kot ideologa Drazhe Mihaljevicha in vladavine vseh velikobsrbskih vlad od 1918 do 1941 sedaj SAN zanika obstajanje ideje Velike Srbije.

 

II.

Srbski politik Svetozar Pribichevich na strani 163 svoje knjige Diktatura Kralja Aleksandra pravi naslednje: »Na svetu ni sile, ki bi mogla zlomiti hrvashko misel. Prej se bo Velebit zrushil v morje in bosta presushili Drava in Sava, kot pa bi se Hrvati odrekli svojih prizadevanj, ki vsebujejo ohranjanje in neoviran razvoj njihove individualnosti.« Temeljna neumnost vodstva SAN kot tudi Miloshevicha je bila, da ne razumejo, da to, kar je Pribichevich rekel za Hrvate, velja tudi za Slovence, Boshnjake, Makedonce, Albance in Chrnogorce.

 

III.

Srbija je v zgodovini zachela shtiri vojne, ki jih je napovedal Miloshevich v svojem govoru na Kosovu 28. junija 1989 proti Sloveniji, Hrvashki, Bosni in Hercegovini in Kosovu ter je vse shtiri izgubila. Ni primera v zgodovini, da bi kakshna drzhava v petih letih izgubila shtiri vojne, SAN pa to zanika.

 

IV.

Glavna naloga vsakega znanstvenega centra je danes, da razume tokove v svetu, vkljuchno tudi z deseto revolucijo inteligence v zgodovini chloveshtva, v kateri danes vsi zhivimo. Vodstvu SAN sploh ni prishlo na misel, ko je propagiralo Miloshevicha in njegovo Veliko Srbijo, da je mednarodna skupnost danes pripravljena, da zachne vojno proti dolocheni suvereni drzhavi in da njenega shefa poshlje pred sodishche za vojne zlochine, kot se je to zgodilo prvich v zgodovini, in sicer s Srbijo.

 

V.

Glavna in najhujsha neumnost vodilnih SAN je, da so se ukvarjali z vsem, le s tistim ne, s chimer se mora ukvarjati vsaka akademija: z razvojem ustvarjalne mochi svojega naroda v znanosti, tehnologiji, pri izumih in inovacijah. Iz prilozhenega pisma Dobrice Chosicha, ki ga je pisal meni, lahko vidite, da sem jaz urgiral v tem smislu, in to ne prvich. V prvem chlanku prve shtevilke Nove misli, ki jo je osnoval Chrnogorec in chlan Politbiroja Komunistichne partije Jugoslavije Milovan Djilas, boste nashli moj zapis, v katerem obtozhujem SAN, da sledi katastrofalni politiki Sovjetske zveze na tem podrochju.

Kaj pravi to meni poslano pismo Dobrice Chosicha z dne 25. junija 1984? Naj omenim, da z njegovo zamislijo, da bi SAN priredila konferenco »Druzhba, znanost, prihodnost«, ni bilo nich. Ker so se zacheli ukvarjati s svojim Memorandumom, da bi ozhivili idejo Velike Srbije. Drugich: »nash narod, ta ostaja v gorah Balkana«, ker se njegovi akademiki in bedasti politiki, kakrshen je Koshtunica, she zmeraj igrajo z nazadnjashkimi idejami nacionalizma, shovinizma, sovrashtva in neumnosti. To njihov tridnevni simpozij o neobstajanju ideje Velike Srbije tudi dokazuje.

Sposhtovani g. Djindjich, upam, da boste v tem pismu nashli dovolj argumentov, ki vam bodo v pomoch pri tezhki nalogi, ki vas chaka: postaviti Srbijo na pot dinamichnega razvoja.

 

S sposhtovanjem

Stevan Dedijer, kakor zmeraj, najpristnejshi Srb

 

 

_______________

Stevan Dedijer (Sarajevo 1911 – Dubrovnik 2004), srbski nuklearni fizik, chlan KPJ od 1936 (po 1945 v krogu fizikov, ki naj bi pripravljali YU-atomsko bombo), starejshi brat zgodovinarja Vladimirja. Odprto pismo, od katerega je tukaj le sklepni del, je bilo objavljeno v beograjski reviji Republika dec. 2002, sht. 299, glasilu demokratichnih filozofov in sociologov; dobra dva meseca zatem je bil premier ustreljen v atentatu 12. 3. 2003. Avtor pisma uporablja kratico SAN (Srbska akademija nauka) namesto SANU (... i umetnosti); prvo poimenovanje je bilo uradno od 1947, drugo je sledilo pozneje; verjetno mu je ustrezala tudi asociacija s pojmom »san« (sen) za »politichne fantazije« akademikov. Knjiga S. Pribichevicha, omenjena v pismu, je prvich izshla v francoshchini: La dictature du roi Alexandre: contribution à l'étude de la démocratie (Les problèmes yougoslave et balkanique), Pariz, 1933; avtor je bil kritichen do »usodne napake« lastnega prispevka k ustanovitvi unitaristichne SHS. Na koncu odprtega pisma je v izvirniku: »Stevan Dedijer, kao i uvek, Srbin sa dna kace«; gre za ljudsko frazo: na dnu chebra je najboljshe zelje, hkrati pa nakazuje tudi »biti na dnu, odrinjen«; oba brata sta bila mednarodno uveljavljena znanstvenika z »nestandardno« demokratichnimi politichnimi pogledi, cheprav sta bila sinova (poleg brata Borivoja) Jevta Dedijera iz Hercegovine, profesorja geografije na beograjski univerzi, ideologa Velike Srbije, povezanega o organizacijo »Chrna roka«, kot Stevan omenja v pismu; premieru je v pismu tudi predlagal razpustitev akademije in njeno popolno reorganizacijo.

 

 

(Prevod in opomba I. A.)