Revija SRP 117/118

Ivo Antich

 

MOR(D)ANA

(Trije »zenovsko-sokratski« dvogovori)

 

IZVOR

 

– Kaj je gora?

– Gora je mτra.

– Kot »der Alp«, izkushnja Alp?

– Alpenalp, Alpenplan … Plane plan … Pla-nina, kup skal, kjer zgubish »sk-alp«.

– Je s tem v zvezi Albanija?

– Je. Alpska konfederacija (po zgledu Shvice) bi lahko bila Alpanija …

– Albinizem, alpinizem. Chulah, bela kapica vrh lobanje, vrh gore sneg?

– V Indiji »gora« pomeni – belec. Angleshko »skull« je lobanja. Albion, beli skalni breg.

– Je zveza tudi z albizhanstvom?

– Tudi. Prav tako s sorodno albansko sekto albanenzov. In s slovanstvom.

– Manihejstvo? Poganstvo?

– In (po Montanusu) montanstvo.

– Hereza kot »manichna bolezen« ali kot »nochna poshast«?

– Oboje. Gora pri balkanskih Slovanih pomeni tudi bozhjast.

– Ker te kot gora treshchi ob tla?

– Padavica. Morbus sacer. Eklampsija … Smrtna sla.

– Mora je tudi oblika obsedenosti, norosti, mar ne?

– Mora, Morana, tudi Morava, je praslovansko boshtvo zime in smrti, beline in temè.

– Morda je to le slikovita prispodoba – der Mord, Mordana?

– Latinsko »morior« pomeni umreti, »moror« pa noreti … Morasta rana.

– Ali je torej mogoche rechi, da je gora nora?

– Kolikor je nor, kdor gre gor.

– Ker gre v samomor?

– Latinsko »mons« je gora, »mors« pa smrt … Gora je izziv v norost.

– Kaj pa tisti, ki prezhivi vzpon?

– Misli, da se osvobaja pritlehnih spon.

– Ali ni v tem tudi modrost?

– Brez norosti ni modrosti, med njima je (v mozhganih) tanek most.

– Pons Varolii?

– V kranioklastichni Carnioliji …

– Mozhganski zavoji – splet norosti in modrosti?

– V lobanjski gori (»gora« v pomenu gozd). Kalvarija (skullcap), gora lobanj v gluhi hosti …

– Kdor se pri vzponu na goro ubije, dobi jamo. Kaj se to pravi?

– Montanistika … Rudokopni obrat v naravi.

– Bi razlozhil malo bolj?

– Jama je gora, obrnjena navzdol.

– Ali zato japonska beseda »yama« pomeni gora?

– Tako je. Slovanska beseda »jama« je pomensko obrnjena navzgor.

– Ali je podoben obrat tudi med latinsko besedo »planum«, ravnina, in slovansko planina?

– Seveda. Gre za premet glasov v (pred)indoevropskem korenu »alb/alp« – belina, vzpetina.

– Latinsko »albus« je bel … Mogoche takole: alb-bal … Je od tod pridevnik »bel«?

– Prav si dojel.

– Ali ni to malce nor izvor?

– Vsak izvor je nor.

 

 

 

 

FATALKA

 

– Kaj je ljubezen?

– Bolezen.

– Kakshna bolezen?

– Vrochinska. Zhar dvorezen.

– Kako dvorezen?

– Kot drugo ime za sovrashtvo.

– Kaj pa je potem sovrashtvo?

– Drugo ime za ljubezen.

– Tudi za ljubezen, o kateri govorijo vse vere?

– Ni hujshega sovrashtva od verske zamere.

– Ali ni tako gledanje le shizoidno nergashtvo?

– Ne. Je bitnovidno volkodlashtvo.

– Torej je zadaj zmeraj ista premaknjenost, vsiljivost, inflamacija, chutno vnetje, strast?

– Ista past. Pijanost. Padec v bozhjast.

– Mar ni zhar ali strast tudi uzhitek?

– Vsak uzhitek je smrtni dobitek.

– Zakaj pa to?

– Placha se s krvjo.

– Ali uzhitek ni spodbuda, pozhivilo?

– Mamilo, slepilo.

– Ali torej uzhitka sploh ni?

– Je le nagon zveri, ki plodi in mori.

– Rojeva in ubija?

– Zaskok, zakol. Bodalo v salo, rezilo v ilo. Mamilo kot krvavo lepilo, ki zver lepi na zver, ju skupaj privija.

– Kaj pa spolna enakopravnost?

– Afektirana zabavnost.

– Okrasek evropske (starogrshke suzhnjelastnishke) demokracije?

– V nasprotju z islamom, ki porochene zhenske (kot v stari Grchiji) zakrije …

– Zgolj retorika, kajne?

– Leporechno izmikanje pred golo resnico. Zhenska ima maternico, gnezdo za zvezdo, gaster for aster. Dejstvo, ki pove vse.

– In kaj je pri vsem tem varovalka?

– Opreznost.

– Kaj pa je opreznost?

– Treznost.

– In kaj je treznost?

– Vbrizgalka.

– Le kaj bi to bilo?

– Drogirana fatalka.

– Kdo pa je to?

– Lepotica s katafalka.

– Brez imena? Je morda – Morana?

– Lahko je tudi Morga (la morgue) … Fatum … Fatima … Fata Morgana …

– S chim pa se drogira?

– Z nichem shmira.

– Nirvana?

– Vinarna.

 

 

 

 

MODRANA

 

– Kaj je medchloveshka blizhina?

– Nechloveshka tujina.

– Mar tisto, kar zblizhuje, tudi odtujuje?

– In zlochinsko snuje.

– Je izhod samota?

– Samota je brezizhodna praznota.

– Torej zastranitev, blodnja, narcisizem, samoslepilna pohota?

– V vsaki skupnosti prva sramota.

– Ali ni taka sodba preostra?

– Samota je samostra.

– Past za polhe? Samostrel? Sam vase strel – kot grozhnja za zdravo druzhbo?

– Druzhba v individualistu vidi razlikovalno okuzhbo.

– Kaj pa je za individualista druzhba?

– Izenachevalna okuzhba.

– Ali samota kot individualizem vodi v solipsizem in avtizem?

– Kakor kolektivizem vodi v totalitarizem in avtokratizem.

– Konchni rezultat je obakrat »avto-izem«?

– Vsaka avtarkija je le lupina. Jedro je veriga nuje kot tu-biti. To je dialektichni avtomatizem.

– Ali samota ni pot modrosti?

– Je pot modrosti in norosti.

– Najbrzh zato, ker se skupnostna in osebna subjektiviteta medsebojno izkljuchujeta?

– Se shizo-harmonichno dopolnjujeta.

– Kako pa se sredi hrupa mnozhice ohrani modrost?

– Kot norost.

– Ali ni to nesmisel?

– Z ozadjem dobi smisel.

– Che prav razumem: nich brez drugih?

– Vse od drugih, vse za druge. Samosvoj ni sam svoj. Vsakdo ima zhivljenje po tuji zaslugi.

– Ali je to humanizem?

– Muhanizem.

– Humanizem muh?

– Mushji mehanizem: duh je roj muh, boj vsake muhe za svoj kruh.

– Skupnost kot obupnost, enost kot zgubljenost? Je iz tega kroga sploh mozhno uiti?

– Poskus odmika je nujen, a eno so sanje, drugo pa dejanje … Niti muhe ne smesh ubiti.

– Che pa grem iz samote med ljudi, kako naj ravnam?

– Pobij vse in vrni se sam.

– Pobiti ljudi? Kot muhe?

– Sitne, kuzhne muhe … Uboj kot pozhirek juhe.

– Samotna jed?

– Shamanstvo plemena Samojed.

– Kaj pa che se mi kdo skusha priblizhati?

– Treba se ga je odkrizhati.

– Kako to storiti?

– Tistega, ki se ti priblizha od zunaj, odrini, tistega, ki se ti priblizha od znotraj, ubij.

– Je to reshilni sij?

– Reshilni kij.

– Ali ni ta modrost nekoliko pregnana?

– Modra rana.