Revija SRP 117/118

Helmuth A. Niederle

 

PARODIJA NAJINE LJUBEZNI

 

Vsaka chrka

 

Vsaka chrka

ima svoj prostor

v abecedi.

 

Vsaka senca

svojo svetlobo.

 

Vsak kraj

svojo zgodbo.

 

Vsaka reka

svojo strugo.

 

Vsaka zvezda

svojo krozhnico.

 

Vse ima

svoj prostor.

 

Edino sanje

so potepuhi

brez doma.

 

 

 

Dih v dihu

 

Dih v dihu

glas v glasu

zvok v zvoku

beseda v besedi

 

Vsi nejasni

samemu sebi

in med sabo

 

V smetnjakih

je she dovolj prostora.

 

 

 

Parodija najine ljubezni

 

Sedish

naga

na mojih kolenih,

se pustish voljno

bozhati.

Me poljubljash.

Dotikash se me

zdaj z nezhnostjo,

zdaj z ostrim pozhelenjem.

 

Za tabo je zrcalo,

v katerem neki par

– nama za las podobna prevara –

pochenja isto

kot midva.

 

V obnashanju

nas shtirih

je nekaj tujega

in absurdnega.

 

 

 

Odhod

 

I

 

Med

zhalovanjem

in

spomini:

 

Zadnja slika pokrajine.

 

Posamezne svetlobne tochke

se zasvetijo

 

preden se

popolnoma

ne stemni.

 

 

 

III

 

Razbiti

obraz

se pogrezne

v pesek.

 

Spomin

hiti

nepazljivo mimo.

 

Tezhki

kamen se razpne in gre.

 

 

 

IV

 

Dnevi se spremenijo

v pepel.

Vchasih

iz njega

pozhenejo

rastline.

 

 

 

V

 

Roka

na prijateljevi

rami.

K tej

sliki

ni

mogoche

nichesar pripomniti.

 

 

 

VI

 

Med dnevnim sanjarjenjem

se obrazi

zamenjajo

v nove uganke.

 

Ni zachetka.

 

 

 

IX

 

Zvecher

shtevilni nachrti

postlani

v zaspanosti.

 

Zjutraj

priteka

hrup

v sobo.

Riba

pogoltne

dan.

 

Zvecher:

nachrti.

 

 

 

X

 

Iznajdba

sveta

iz plesa barv.

 

V soncu

obrisi

zhenskega obraza –

dolge trepalnice

razdelijo

rumeno ploshcho

v odseke.

 

Temno rdeche

odtrga sonce

od modrega pasu

morja.

 

 

 

XVI

 

V daljavi

proga oblakov

_

 

nad gorami

nakopichene gmote kamenja

_

 

vmes

raztreseno zelenje:

premalo

za prezhivetje.

 

 

 

XVIII

 

Otroshki obraz

se upira

dolochitvi:

Pogled

in nenadoma

ti je

prijetno.

Tu je zhe

kozha,

ki shchiti kosti.

 

 

 

XVIII

 

She en odhod

v prihodnost,

spet eno

od sijajnih.

 

Sanje,

onesnazhene

z zemeljskim spancem.

 

 

XIX

 

Obraz se raztrga

slika postane motna

dezh zachne

pechi.

 

Vse se izgublja

v vetru.

 

Nejasen madezh

v spominu.

 

 

 

XX

 

Spet

je potonil vecher,

 

sedela sva

skupaj,

 

govorila o

raznih mozhnostih:

daljna upanja

v nebeshko oddaljenih vishavah.

 

Prihajajoche

jutro

naju bo nashlo siva:

 

Chas bo

za petje.

 

 

Nemshki izvirniki so izshli v publikaciji »Helmuth A. Niederle – Gedichte / PODIUM PORTRÄT 47«, Dunaj 2009.

 

 

 

 

Helmuth A. Niederle, avstrijski pisatelj, prevajalec in urednik, se je rodil leta 1949 na Dunaju, kjer je na univerzi shtudiral etnografijo, umetnostno zgodovino in sociologijo. Poleg dolgoletnega delovanja v dunajski Avstrijski druzhbi za literaturo (Österreichische Gesellschaft für Literatur) je kot novinar in publicist sodeloval pri razlichnih revijah in chasopisih in se udejstvoval kot urednik in izdajatelj shtevilnih antologij, zbornikov in prirochnikov. Med drugim je uredil antologijo avstrijskih manjshin in priseljencev, ki je pod naslovom Tujina v meni (Die Fremde in mir) leta 1999 izshla pri celovshki Mohorjevi zalozhbi. Veliko zaslug si je pridobil tudi v okviru mednarodnega Penkluba z zavzemanjem za zapostavljene in preganjane pisatelje povsod po svetu. Niederle je ta chas predsednik avstrijskega Penkluba. Objavil je vech pesnishkih in proznih zbirk; med drugim pesnishko-likovni mapi Etüden (Etude), 1973, in Aufbruch (Odhod), 1981, ter knjigo kratke proze Nicht nach Ithaka (Ne v Itako), 2003.

 

 

 

 

Prevod in zapis o avtorju Lev Detela