Revija SRP 117/118

Jolka Milich

Dokument 2

 

 

Odprto pismo pisateljici Bredi Smolnikar

 

Draga Breda,

v rubriki Dela Prejeli smo (8.3.2014) sem pravkar prebrala tvoje pismo Zhenskemu odboru slovenskega centra Pen, kjer mu razlozhish, zakaj te ni bilo v Trst v petek 7.3. na predpraznichni vecher 8. marca, to je zhenskega praznika, in obenem na predstavitev Mire in delno tudi v pochastitev prve Mirine nagrajenke, mene, v Gregorchichevi dvorani na ulici Svetega Franchishka 20. Vse skupaj pod taktirko slavistke, kriticharke, samostojne raziskovalke in publicistke dr. Bogomile Kravos, ki pod egido trzhashkega kluba je gostila in predstavila trzhashkemu obchinstvu slab ducatek domachih renomiranih pesnishkih, pripovednih in prevajalskih peres, med katerimi si bila uvrshchena tudi ti. Ti si, vsaj tako si napisala, pogreshala med nami – zdi se celo krvavo in kot conditio sine qua non – zdaj te bom navajala skoraj dobesedno »kakshnega moshkega predstavnika, da se lahko vsaj rahlo naslonish na ramo kakega slovenskega pisatelja ali pesnika, ker so zate samo zhenska ramena preshibka.« In nadaljujesh, da bi se rada v Trstu ... »odpochila na rami kakega Shalamuna, Jancharja ali vsaj mladega, danes v Sloveniji cenjenega Vojnovicha. Samo tako – ob vseh – bi lahko pokazala svojo literarno moch.«

Konec citata in zachetek mojega strmenja: Breda, ne ga srat, lepo te prosim. In te flavze o naslanjanju in najbrzh tudi o drzhanju za rokco stresash z jezika prav ti, ki – literarno vzeto, kot najrajshi pohvalno pravimo – imash pod kiklo vech ... jajc kot vechina slovenskih moshkih nadarjenih peres, z njimi si se mi nekoch sama bahala, rekoch izzivalno: Naj vidijo, domishljavci, da znamo tudi zhenske povedati kakshno robato in she bolj kosmato in nich posladkano od njih, pa kot oni mahati nezhenirano z onéti in pishki kot s kakshno izpostavljeno monshtranco, mi jo imamo, ve pa ne, shlik, shlik! Oni trije, ki bi jih rada imela obvezno ob strani v Trstu, da bi se pochutila na dovolj visoki ali vsaj sprejemljivi ravni, po najnovejshi teoriji znanega pravnika, filozofa in publicista dr. Boshtjana M. Zupanchicha v pred leti izdani knjigi Prva od suhih krav (2009), kjer skrajno avtoritativno trdi, da je nasha (zahodna druzhba, vkljuchno s Slovenijo) chisto ... demaskulizirana, pa da moshki ne obstajajo vech, ker so postali njihove vse bolj pozhenshchene razlichice. Torej vsi skupaj smo na Zahodu en sam zhenski mishmash, moshki z bolj malo v hlachah, zhenske, zlasti take kot ti, z malo prevech, a rajshi prevech kot premalo, se ti ne zdi? Naj me bog shtrafa, che ni res, ti mi pa oprosti malce presuhoparno strokovno izrazhanje in kajpak odkrito zgrazhanje nad teboj: Saj che primerjam njihove (vele)umne izdelke s tvojo kot moshka klofuta krepko pisavo, se mi zdi, da pri njih berem vechernice in pesmice za predsholko otrochad, zelo blagodoneche zgodbice in rimice, she vedno zimzelene in tu pa tam celo razigrano shegave ali neznansko turobne, pa vendar iz zvrsti vechernic in slikanic. Vrh tega, ko bi zahrepenela po Shalamunovi rami Barbara Korun, ne bi nich rekla, saj ga je proglasila za svojega duhovnega ocheta in guruja v svoji prvi zbirki. Od tu do sovrstnika in primerjalnega elementa – kdo je kdo, ti ali jaz ali je she kdo, ki naju prekasha? – je le korak. Ne bi nich rekla tudi, che bi se zaskominalo po ostalih dveh ali vseh treh Nezhi Maurer in Alenki Rebula, ker po komplementarnosti binoma »on – ona« (l'éternel féminin et l'éternel masculin) tezhijo vsi njuni verzi, ampak, da ti nameravash spremeniti moshke v nekakshen zhiv fotelj ali kavch, kjer bi si rada poravnala zdelane ali trudne kosti in se blazheno odpochila na njihovi rami, mi prav ne gre v glavo. Ob prvi prilozhnosti ti bom poslala kakshno puhasto blazino v dar, ki naj nadomestno opravi to zheleno funkcijo mehkega pochivalishcha, njej ti ne bo treba reci niti hvala.

Pred dnevi, ko sem ti pisala in te vprashala, che pridesh v Trst, ti pa si vprashanje kar obshla, sem zasumila, da imash nekaj za bregom, da jo mislish vsem nam zagosti, a sem si potegavshchino napachno tolmachila. Mislila sem si, da se nam bosh pridruzhila in tam v Trstu prebrala svojo Zaznamovano – zgodbo s trdo kuhanimi jajci in na oko, ve se katerimi – lahko tudi v novi dragoceni preobleki, z naslovom Pripovedka o Ábrnci – izkljuchno za starejshe – (ki je izshla lani pri Blodnjaku v Novem mestu) in z obeshenjashkim humorjem chakala, da publika z nami vred, pesnishkimi rahlo zapechenimi dushicami, pademo na rit, kar bi se tudi zgodilo. Z moshkimi v dvoranici vred, ki zlepa ne bi prishli do sape. Vsi skupaj pa ne bi mogli vsaj en mesec jesti radicha in motovilca, kot ju nisem mogla jaz ob prvem in vsakem naslednjem branju. Saj meni vedno ochitash, zakaj je ne berem ali dam prebrati mojim znancem in prijateljem, in me vsakich obdolzhish, da si ne upam, ker sem strahopetna in komformistichna in se nochem nikomur zameriti. Pa sem si rekla: te edinstvene prilozhnosti, ki se ji tokrat ponuja, si ... Bredka pripovedka (zdaj te prosto navajam) iz Depale vasi, ki na shtriku visi in veselo binglja pa kvanta kot objesten in do amena ne-maren dedec, si ne bo zapravila. Pridivjala bosh v Trst in mi nazorno pokazala, kaj vse zmore, mora in sme, kdor zares nekaj hoche in se ne boji. Pa nich tega se ni zgodilo. Rajshi si tudi ti stisnila rep med noge in kot kakshna romantichna in nesrechna Ofelija na glas zahrepenela po ramah Gorana, Draga in Tomazha, ki naj ti kavalirsko pomagajo nositi pezo ustvarjalnosti in dushe zaklad. Saj literarno spadash – to ti rade priznamo tudi zhenske – med ... zelo tezhke Brede, ki jih po tvoji jasnogledni presoji nasha – beri zhenska – preshibka ramena niso sposobna nositi. Pa zakaj bi te sploh nosila, che pa znash samostojno hoditi in si celo kos zelo dolgim progam? To mi povej! No, dovolj. Jaz sem te na tem babjem znamenitem sejmu-vecheru pogreshala (povedano na uho: zakuska tip top za nashe krizne chase! Pogovori ob njej tudi vredni greha, oziroma ne abstiniranja!) Tvoja Ábrnca in njen (ne)slavni mozh s svojim ... vengóm pa z nezadovoljenim amozhnim ali abránkljem bi pa odmevala she dolgo tam v mestu v zalivu. She Borisa Pahorja bi zatemnila, kar se, milo recheno, ne zgodi vsak dan, kaj she da bi to lovorichje pozhela zhenska, pa naj se she tako ponasha s tvojim kalibrom. Lep pozdrav od tvoje pribochnice v dobrem in hudem in Mirine prve nagrajenke

 

jolke (milich)