Revija SRP 117/118

Damir Globochnik 

 

ILUSTRATOR JOZHE BERÁNEK

 

 

Delovanje likovnih ustvarjalcev v partizanih in ilegali velja za pomembno in skrbno raziskano poglavje slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Partizanska grafika in risba sta bila eden izmed temeljev povojnega likovnega razvoja, ustanovitve Akademije upodabljajochih umetnosti in mednarodnega grafichnega bienala v Ljubljani.

Likovno ambicioznejsha dela s partizansko tematiko so nastala shele po koncu vojne. Dobrshen del likovne opreme ilegalnega in partizanskega tiska so predstavljala dela v risarskih tehnikah, med katerimi so bile tudi satirichne ilustracije in grafike, ki so imele agitacijski in propagandni namen. Sprostitev s pomochjo humorja naj bi pomagala dvigovati moralo. Satira v besedi ali risbi je sluzhila kot propagandno orozhje v boju zoper okupatorje in njegove domache sodelavce.

Manj znano dejstvo pa je, da so tudi domobranci uporabljali karikaturo in satirichno ilustracijo v protipartizanskem boju.

Domobranci so se zavedali udarne mochi partizanske oziroma komunistichne propagande. V Slovenchevi recenziji bozhichne razstave v ljubljanski Galeriji Obersnel lahko preberemo: »Poglejmo nashega sovraga komunista! So morda njegovo najhujshe orozhje pushke? Nikakor ne! Mnogo vech ljudi je ubil nashemu rodu s potiskanim in poslikanim papirjem. Zlochinsko izrabljanje najplemenitejshih chustev – to je najtezhje orozhje nashih komunistov. Usuzhnili so si umetnost in v njeni plemeniti obleki so priblizhali svoje blodne ideale tudi poshtenim ljudem. Danes sicer tudi ti vedo, da nekaj ni v redu, a she vedno se jim v glavah vrti od sladkega strupa.

Umetniki lika, ki, ki niste oskrunili svojega poslanstva s sluzhbo velezlochinstvu, vi, ki ste ostali zvesti narodu, poslushajte proshnjo svojih rojakov! Vashe dleto naj kleshe domovino — mater doloroso; vash chopich naj nam prichara zarjo vstajenja nashega rodu. Naj ob pogledih na vasha dela zarozhlja mech v rokah borca, nuj se v svetem zanosu orosi oko matere.« (»Za domovino, za edino … / Misli ob razstavi galerije Obersnel«, Slovenec, 1944, sht. 5)

 

Umetnik, ki je prevzel nalogo osrednjega domobranskega propagandnega risarja, je bil Jozhe Beránek. Od jeseni 1944 je deloval v propagandnem oddelku Slovenskega domobranstva. Opremljal je istoimensko revijo in risal propagandne domobranske plakate (npr. Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda, Darujte za zimsko pomoch, Za blagor ochetnjave, V usodnem trenutku nozh v hrbet).

V reviji Slovensko domobranstvo lahko februarja 1945 preberemo: »Danes sedi Jozhe Beranek v sinji uniformi domobranskega chastnika v svojem ateljeju in rishe za 'Slovensko domobranstvo'. Ni se odtegnil klicu chasa, razumel ga je in mu sledil. Kot je pred to revolucijo navdusheval preproste in izobrazhene s svojimi virtuozno risanimi ilustracijami narodnega blaga, tako je sedaj eden izmed glavnih sodelavcev domobranske revije. Vsako shtevilko polni z risbami iz bojev protikomunistichnih borcev, s shaljivimi stranmi in ilustracijami pesmi. Ne omejuje se na revijo, ampak tudi sicer posega v vrvezh revolucionarnega boja s svojimi plakati, slikarsko opremo broshur in letakov.« (Jozhe Dolenc, »Porochnik Jozhe Beranek«, Slovensko domobranstvo, 1945, sht. 14)

 

Shtirinajstdnevnik Slovensko domobranstvo je zachel izhajati 3. avgusta 1944. Revija je objavljala fotografije in ilustracije, med katerimi so bile tudi karikature. Beránek, ki je za revijo zachel risati v 2. shtevilki, je na satirichnih ilustracijah in karikaturah prikazoval partizane in njihove sodelavce kot razcapane, ushive razbojnike in morilce, ki ropajo podezhelsko prebivalstvo. V boju so strahopetci, njihovi voditelji komunisti pa so kriminalci. Na realistichnih risbah je prikazoval partizansko nasilje, vojashke in druge prizore.*

V dinamichni predstavitvi karikiranih protagonistov, na primer v rubriki »Humor za domobrance«, so vidni celo vplivi amerishkega stripa (Walt Disney) in risanega filma, ki so bile prisotni tudi pri nekaterih sochasnih Beránekovih ilustracijah del za otroke in mladino (npr. Janko Samotar, »Moj prvi in zadnji lov«, Vrtec, 1943/1944, sht. 6).

 

Biografski podatki in ilustrirana dela

Jozhe (Josip) Beránek je bil rojen 22. junija 1913 v vasici Piskova Lhota, okraj Podebrady na Cheshkem.** Ko je bil star devet let, se je njegova druzhina preselila v Zagreb, leto zatem pa v Ljubljano. Njegov oche Jan je sluzhboval kot vojashki godbenik v jugoslovanski vojski. Mati Vilemina Teplicky je bila gospodinja. Jozhe Beránek je leta 1930 konchal meshchansko sholo, pet let pozneje pa je diplomiral na oddelku za gradbenishtvo in arhitekturo na tehnichni srednji sholi v Ljubljani (arhitektonsko gradbeni oddelek). Dobil je shtipendijo za nadaljevanje shtudija na visoki umetnishki sholi v Pragi. Iz Prage se je vrnil po prvem letu shtudija zaradi materine smrti. Pomagal je skrbeti za brata in sestre. Zaposlil se je v ljubljanskem Saturnusu kot tehnichni risar in oblikovalec. V prostem chasu je risal. Jozhe Beránek je bil tudi dober shportnik. Metal je kopje in smuchal. Slovel je kot odlichen vratar pri rakovnishkem nogometnem klubu Korotan.

Leta 1940 se je porochil z Marijo Lupinc. Leta 1941 je bil izbran na razpisu Slovenca za pogodbenega risarja-ilustratorja. Leta 1943 se je v zakonu rodil sin Marko.

Januarja 1944 je vstopil v domobransko vojsko s chinom artilerijskega podporochnika, ki ga je pridobil v jugoslovanski vojski shtiri leta prej. Zaposlitev pri Slovencu je lahko obdrzhal samo pod pogojem, da se avgusta 1944 pridruzhi domobrancem. Dva meseca je prezhivel na postojanki v Borovnici. Jeseni 1944 je bil porochnik Jozhe Beránek nastavljen v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva, ki je bil neposredno pod poveljstvom generala Rupnika. V propagandnem oddelku domobranstva je bil kot risar aktiven do konca vojne.

Maja 1945 je Jozheta Beráneka partizanska oblast aretirala in odpeljala v zbirno delovno taborishche Shentvid, v katerem je za njim izginila vsaka sled. Vdova Marija je shele leta 1969 dobila izpisek iz mrlishkega lista in potrdilo, da ga shtejejo za mrtvega od 1. 6. 1945.

 

Beránek je bil likovni samouk. Likovno znanje si je nabiral s pomochjo reprodukcij in slikanic ter prerisovanja razlichnih ilustracij. Po nasvete in korekture je obchasno zahajal k Bozhidarju Jakcu. Leta 1944 je obiskoval privatno risarsko sholo Franceta Gorsheta. Izvrstno je obvladal razlichne nachine risbe od realizma do karikaturnega preoblikovanja anatomije chloveshkega in zhivalskega telesa. Ilustracije Pohorskih pravljic so Tineta Debeljaka spominjale na ilustracije Vesnanov in nasploh na secesijsko risbo (po: td. (Tine Debeljak), »Jozhe Tomazhich: Pohorske legende«, Slovenec, 1942, sht. 279).

»Porochnik Jozhe Beranek je rojen ilustrator. Tri stvari, ki jih – poleg kopice manj vazhnih – zahteva vsaka ilustracija, ima v polni meri: tochno, virtuozno risbo, ki ne delajo tezhav she tako nenavadni in zaviti problemi svetlobe in sence, neobichajnih drzh teles, vedno z nove strani gledan prostor; razgibano, nikoli navelichano domishljijo, ki mu omogochi, da tudi v daljshih slikanicah gledalca stalno privlachi in ga zadovolji; in she tretjo lastnost, ki je za ilustracijo, namenjeno preprostim in inteligentom, prav tako vazhna, namrech jasnost ideje, poenostavljenje vseh problemov, zagrabitev glavne, che tudi dostikrat le zunanje vsebine teksta, tako da podoba ne dela gledalcu nobenih tezhav v razumevanju in podozhivljanju.« (Jozhe Dolenc, »Porochnik Jozhe Beranek«, Slovensko domobranstvo, 1944, sht. 14)

Vechina Beránekovih ilustracij je nastala od leta 1941, ko je pogodbeno zachel sodelovati s Slovencem. Z naslovnicami in ilustracijami je opremljal knjige Slovencheve knjizhnice (mdr. naslovnica za prvo knjigo v zbirki, povest Janeza Jalna Trop brez zvoncev, 1941). Ilustriral je vech pripovedk Jozheta Tomazhicha: Pohorske pravljice (1942, 29. zvezek Slovencheve knjizhnice), Pohorske bajke (1943, 66. zvezek Slovencheve knjizhnice), Pohorske legende (1944, 84. zvezek Slovencheve knjizhnice), Botra vila (1944, samozalozhba), Charovnichina hchi-Mrtvo srce (1944, samozalozhba), knjigo Herya Ridera Haggarda Rozha Sveta (1943, Slovencheva knjizhnica, 35. zvezek), zbirko ljudskih pripovednih pesmi Peli so jih mati moja (1943, Slovencheva knjizhnica, 60. zvezek), drugi del romana Radivoja Reharja Argonavti (1943, Slovencheva knjizhnica, 67. zvezek), knjige Carla Vigliettija Izgubljen poklic (1943, Mladinska zalozhba), Kristine Hafner Zmaj Mocheraj in druge legende in pravljice (1943, Ljudska knjigarna), Stanka Lapuha Chrni svatje (1944, Slovencheva knjizhnica, 75. zvezek). Narisal je ilustracije za shaljivo povest Rada Murnika »Matajev Matija«, ki je izhajala kot podlistek v tedniku Domoljub (1941, sht. 43–52, 1942, sht. 1–17). Beránekove ilustracije so objavljene tudi v Slovenchevem koledarju za leto 1942 (Lea Fatur, »Che burja trese cvet …«, str. 247–286) in za leto 1944 (France Kunstelj, »Na Stopah«, str. 154–169, Lea Fatur, »Kaj nam je pravil piskrovez …«, str. 169–173).

Za najbolj znano Beránekovo delo velja »roman v slikah« Quo vadis (po Sienkiewiczevem romanu, priredil Edvard Traven). Beránek je slikanico, ki obsega 420 podob, delno narisal pod vplivom Harolda Fosterja (Princ Valiant, od 1937). Izhajala je leta 1943 v Slovencu. Ob ponatisu v samostojni publikaciji je urednishtvo Slovenskega doma oznachbo »roman v slikah« pojasnilo na naslednji nachin: »To se pravi, da je vsa zgodba romana prikazana v slikah, ki so bistven del te nove knjige. Besedila, zvesto posnetega po besedilu izvirnega dela, je samo toliko, kolikor je za razumevanje podob in zaporedje dogajanja neogibno potrebno.«

Kot slikanice so bile zasnovane tudi pravljice in pripovedke Jozheta Tomazhicha Drvarka Marija (1943, pred samostojno izdajo je izhajala v Slovenskem domu, samozalozhba, 124 strani in ilustracij), Pastirchkova nebesa (1943, prva objava prva tako v Slovenskem domu, Ljudska knjigarna, 50 str.), Dravska rozha (1943, samozalozhba, 126 str.) in Oglarjev sin (1944, samozalozhba, 132 str.). Tine Debeljak je v Slovencu zapisal, da sta Beránek in Tomazhich »ustvarila nov tip izvirne mladinske slikanice, ki se je nashi mladini zelo priljubila« (T. Debeljak, »Tomazhich: Pohorske legende«, Slovenec, 1944, sht. 104). Sodelovanje obeh avtorjev »vnasha v slovensko mladinsko slovstvo originalen tip domache slikanice, pri chemer si lep moralni uspeh druzhno delita pisatelj in ilustrator«. (»Tomazhichev 'Oglarjev sin'«, Jutro, 1944, sht. 61)

 

 

* Dokumentarno vlogo je imela v reviji Slovensko domobranstvo predvsem fotografija. Vechino fotografij in fotoreportazh je najbrzh posnel fotograf Ivan Pavlovchich, chlan Organizacijskega shtaba VI. oddelka Slovenskega domobranstva.

** Biografski podatki po: Marijan Trshar, »Ilustrator Jozhe Beránek …«, v: Jozhe Tomazhich, Dravska rozha, Celje 1993, str.132.

 

 

 

 

 

»Tolovaj Broz-Tito v 'Rimu'«, Slovensko domobranstvo, 28. 9. 1944, sht. 5