Revija SRP 117/118

Ciril Gale

 

»PREZRTI« MUSTER

 

Najboljsha dela »slovenskega Disneya« ostajajo v javnosti v glavnem neznana ... Morda se ta ugotovitev na prvi pogled zdi nenavadna, saj je bilo v zadnjih letih o Mikiju (Nikolaju) Mustru (Murska Sobota, 1925) in njegovem opusu v slovenskih medijih zhe razmeroma precej objavljeno, tako da bralec dobi vtis, da je o legendarnem umetniku vsaj v osnovnih potezah dovolj informiran.

V mislih nimamo vseh tistih »stripologov«, ki vztrajno zapisujejo, »da je strip o pustolovshchinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika dve desetletji izhajal v Slovenskem porochevalcu ...« Ti pisci so se verjetno rodili po letu 1960, ko so se vplivnezhi v medijskih vodah odlochili, da »zdruzhijo« dva tedaj osrednja slovenska dnevnika v enega. Shlo je za Slovenski porochevalec in Ljudsko pravico, ki so ju zdruzhili v dnevnik Delo. Znameniti stripi o treh junakih Mustrovih stripov pa so izhajali od leta 1952 do leta 1973 v takratnem tedniku TT (Tedenska tribuna), ki je bil znan tudi po tem, da so ga mnogi, zlasti mlajshi ponavadi zacheli brati na zadnji strani, kjer je kot podlistek »kraljeval« Mustrov strip.

Kasnejshe povojne generacije seveda Slovenskega porochevalca bolj ali manj niso poznale, zato tudi niso poznale tistih Mustrovih stripov, ki so dobro desetletje izhajali v njem, imenovali pa so jih »slikanice«. V Prirochnem leksikonu Slovenskega knjizhnega zavoda najdemo naslednjo »klasichno« definicijo stripa: »STRIP (angl.), publikacija s slikami, pod katerimi ali v katerih je besedilo ...« To pa pomeni, da so t. i. »chasopisne slikanice« v bistvu prav tako »le« stripi. Vsaka omembe vredna svetovna teoretichno-zgodovinska knjiga o deveti umetnosti vsebuje tudi dela, ki bi jih nashi »stripologi« opredelili s pojmom »slikanica«, vendar pa nikjer ni zaslediti trditve, da gre pri stripih z besedilom pod slikami za nekaj drugega kot za strip.

In zakaj ima prichujochi zapis naslov »Prezrti« Muster? Iz preprostega razloga: nash mojster je v Slovenskem porochevalcu mnogo let risal »slikanishke« stripe, ki v nichemer ne zaostajajo za njegovimi pravimi stripi (z oblachki znotraj risb), ki jih je objavljal v Tedenski tribuni. Nekatere od teh »slikanic«, kolikor je primerjava sploh ustrezna, sodijo med Mustrova najboljsha dela. Vechina teh stripov (s tiskanimi besedili pod risbami) je nastala po priredbi svetovno znanih knjizhevnih del Jamesa Oliverja Curwooda, Jamesa Fenimora Coopra, Rudyarda Kiplinga, Marjorie Kinnan Rawlingsove, Samuela Scowilla in Waldemarja Bonselsa, namenjenih predvsem otrokom in mladini. Besedila je najvechkrat prirejal novinar in urednik Tit Vidmar, nekatera pa so izvirno napisali slovenski avtorji: Vlado Firm, Janez Trnovc, Mimi Malenshek, Vera Albreht in tudi sam Muster. Med stripe, ki zasluzhijo posebno pozornost, bi uvrstili naslednja dela (glede na kvaliteto ilustratorskega prispevka Mikija Mustra): Medvedek Neewa, Lupinica, Za ochetom, Stezosledec, Ostrostrelec, Snezhek, Kazan, Baree, Dzhungla, Tiki in Luchka na severu. V drugo skupino stripov, nastalih po tujih literarnih predlogah, bi sodili: Mali Jody, Poslednji Mohikanec, Velika stava, Pot v neznano in Chebelica Maja.

Vsaka od obeh skupin ima svoje znachilnosti, po katerih ta dela lahko razvrstimo. Medvedek Neewa je v risarskem pogledu Mustrovo najboljshe delo, kot je v razlichnih intervjujih tudi sam poudaril. Od prve do zadnje risbe so vse narisane v natanchnem realistichnem slogu in na povsem enakem nivoju ter nedvomno sodijo v svetovni vrh te zvrsti. Na podobnem nivoju in v enakem risarskem slogu so ilustrirani she naslednji stripi: Za ochetom, Ostrostrelec, Stezosledec, Kazan, Baree in Dzhungla.

Che je Muster pri omenjenih stripih sprva mojstrsko uporabljal tudi raster, ga je pri Lupinici, ki je nastala po istoimenskem delu Vere Albreht, povsem opustil, vendar kvaliteta risbe niti najmanj ne zaostaja za predhodnicami. Nekaj posebnega pa sta Luchka na severu in Tiki. Za oba stripa je besedilo napisala slovenska pisateljica in prevajalka Mimi Malenshek. Medtem ko bi lahko rekli, da je Luchka na severu risarsko zelo podobna na primer Kazanu ali Dzhungli, pa je Tiki chisto drugachna posebnost. Muster je namrech Tikija ilustriral v zanj nenavadnem slogu. Zdi se, da je uporabil slikarsko tehniko, vse ilustracije so v sivih tonih brez izrazitih obrisnih chrt, znachilnih za njegove druge stripe. Che bi skushali primerjati omenjeno Mustrovo delo s sodobnimi ilustracijami na podrochju devete umetnosti, bi lahko rekli, da she najbolj spominja na 3D tehniko.

Oba stripa, tako Luchka na severu kot Tiki, sta postala med takratnimi bralci izredno priljubljena. Po Luchki, glavni junakinji, so celo poimenovali sladoled Ljubljanskih mlekarn, ki je ravno zaradi mojstrske zgodbe in privlachnih reklamnih ilustracij postal pravi prodajni hit. Seveda pa avtorja stripa Luchka na severu nista prejela za to krajo avtorstva nobenega plachila. She vech: nihche ju niti ni vprashal za dovoljenje.

Nekaj pozornosti je treba posvetiti she dvema stripoma: Gozdnim prijateljem in Snezhku. Prvo delo je nastalo po izvirnem besedilu slovenskega pisatelja Vlada Firma, dogaja se na nashih tleh in v njem nastopajo domachi – slovenski – »junaki«. To so antropomorfizirane zhivali, ki kot tipichne zhivijo v nashih gozdovih, in prav shkoda je, da ti junaki niso zazhiveli tudi v prvem slovenskem risanem celovechernem filmu, ki ga je sicer tedaj v sodelovanju z Viba filmom pripravljal Klub devete umetnosti.

Snezhek je poglavje zase. Avtor besedila in risb je izjemoma isti: Miki Muster. Dogajanje je postavljeno v nashe kraje, risbe so v slogu, ki nekoliko spominja na tiste v Lupinici. Gre zgolj za chrtne risbe brez sivih vmesnih tonov. Junaki, ki nastopajo v Snezhku, so narisani v realistichnem slogu z rahlim karikiranjem, zmeraj »obrtno« brezhibno. Glede samega besedila pa lahko omenimo le izjavo slovenskega knjizhevnika in prevajalca Branka Gradishnika, ki je zhe pred leti dejal, da je prava sramota za podeljevalce Levstikove nagrade, da med nagrajenci (she) ni Mikija Mustra.

Pri poznejshih Mustrovih stripih, ki so izhajali v Slovenskem porochevalcu, pa je opazen dolochen upad kvalitete ilustracij. Avtor se je v tistih letih zhe vzporedno zachel ukvarjati z animiranim filmom in kasneje she z risanjem reklamnih filmov. Verjetno je prav zato poenostavil svojo stripsko risbo, kot je to ochitno tudi pri znamenitih stripih o pustolovshchinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Zadevni mejnik v Tedenski tribuni je epizoda Na olimpijado, v Slov. porochevalcu pa Velika stava. Resnici na ljubo je sicer treba rechi, da so tudi ti poznejshi stripi zgledni dosezhki, le razlika v kakovosti in natanchnosti risbe je razmeroma znatna. Ponatis tukaj omenjenih Mustrovih »slikanic« v knjizhni obliki bi verjetno slovenski javnosti predstavil avtorja v novi, she lepshi luchi. Zhal pa ta dela, razen redkih izjem, ostajajo shirshi javnosti povsem neznana.

Seveda ni namen tega zapisa, cheprav omenja manj izstopajoche strani Mustrovega opusa, da bi omejil pomen najpopularnejshega slovenskega ilustratorja 20. stoletja. Ravno nasprotno! Namen je predvsem spodbuditi umetnostne kritike k razmisleku o dejanski vrednosti Mustrovih del. Posebno pozornost bi lahko namenili prav stripom iz Slov. porochevalca (dva od njih sta izshla zhe v dnevniku Delo: Chebelica Maja in Pot v neznano), ki zasluzhijo poglobljeno obravnavo, tudi v obliki znanstvenih shtudij, da bi Muster konchno dobil tako mesto v slovenski likovni umetnosti, kot mu upravicheno pripada.

 

P. S.: Kako zanemarjeno je podrochje Mustrovih »stripskih slikanic«, kazhe npr. bibliografija Mustrovih del v katalogu k razstavi v Dolenjskem muzeju (Novo mesto, 1995); tu je podatek, da je avtor dveh besedil Lojze Kovachich: Morski razbojnik in Prijatelja (brez navedbe, da je oboje izshlo v reviji Pionir, letnika 1954-1955 in 1955-1956). V resnici sta Kovachich in Muster le avtorja Morskega razbojnika, medtem ko Prijatelja nima nobene zveze z njima (tekst Vojko Novak, risbe France Slana). V isti bibliografiji so she druge netochnosti (npr. da so Mustrove slikanice izhajale v Slov. porochevalcu »od leta 1955 dalje«, cheprav je M. Neewa izhajal od novega leta do maja 1954).

 

 

  

 

 

____________

Miki Muster: Medvedek Neewa (po J. O. Curwoodu priredil Tit Vidmar); Slovenski porochevalec (zachetek izhajanja v novoletni shtevilki), 1., 2., 3. jan. 1954.

Isto ponatis: Delo, 13. feb. 1973. Prva knjizhna izdaja: zalozhba Nash tisk, Ljubljana 1954; tudi v srbohrv. z naslovom Medvedich Niva, 1955 (z novo Mustrovo naslovnico).