Revija SRP 117/118

Branko J. Hribovshek

»NAJBOLJ NEVARNA KNJIGA«

(Tacitova Germanija od Rimskega imperija do Tretjega rajha) 1

 

C. B. Krebs: A MOST DANGEROUS BOOK

(Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich) [1]

 

(II)

 

ROSSOVE SPLOSHNE RAZLAGE

Zelo lahko je imeti »Tacitovo« Germanijo za izvirno – in ravno tako za ponaredek. Pravzaprav je veliko tezhje, praktichno nemogoche, dokazati njeno izvirnost, kot pa dokazati, da je ponaredek. Morda je to she eden od dodatnih razlogov, da je bilo hote prezrto vsako glede tega kritichno delo.

Germanijo naj bi »odkril« Poggio z rokopisoma Dialogues in Agricola v Fuldi, toda prinesel od tam in »reshil« naj bi jo Enoch iz Ascolija (Enoch d'Ascoli), kot to na sploshno trdijo (tudi Krebs).

J.W. Ross [16] je dejansko dokazal, da so Tacitusovi Anali ponaredek. Kot je bilo tukaj zhe recheno, je obtozhil Poggia kot krivca ponaredbe.

Pravzaprav ne maram oznake »ponaredek«, vendar jo bom obdrzhal.

V skladu s Hochartom [17] so poleg Analov ponarejene tudi Historiae, in che je tako, to velja she za ostala Tacitova dela, torej za Germanijo, Dialoge in Agricolo. Za slednjo pripoved zhe trdijo, da ni skladna z arheoloshkimi najdbami.

Naj navedem le del stavka iz predavanja Birgitte Hoffmann Archaeology versus Tacitus' Agricola [33]:

... kaj je narobe z besedilom? Ali Tacit resnichno lazhe?

In nekje pozneje:

In mogoche bi se morali spomniti, da je rimski pisatelj Tertullian napisal okoli sto let po zakljuchku Agricole:

Cornelius Tacitus, seveda, ki je, po resnici, najbolj zgovoren v lazhi.

Sam Tertullian, she posebno pa njegovi spisi so tudi zelo sumljivi, toda tu se soochimo z istimi problemi, ki nasploh zadevajo klasiko, ter z dodatkom mochno chustvene verske pristranosti ... In zakaj Tertulliana ne navajajo kot dokaz za izvirnost Tacitovih del?

Morda je malce naporno prebirati Rossa ali Hocharta – zelo sta zgovorna, njuni stavki so zelo dolgi, obrazlozhitve nadvse shiroke, toda tak je bil nachin pisanja v njuni dobi. Poskushal bom skrajshati Rossovo besedilo, toda obdrzhati jedro pripovedi, ne da bi izgubil njegov nachin izrazhanja.

Zgoraj sem, kar zadeva Poggia, obshirno navedel in uporabil Rossove posebne razlage in opombe, tukaj pa bom predstavil njegove najbolj sploshne razloge.

Navajam le dele, ki so razumljivi po zdravem razumu in za katere bralec ne potrebuje nikakrshnega posebnega znanja, da bi jih razumel. Po mojem mnenju zadostujejo kot dokaz, da dela, ki naj bi bila Tacitova, niso izvirno starorimski spisi.

[16] Ross, Book I, Chapter I, i:

... Tacita povzdiguje njegova genialnost do take vishine, da ga zhe dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred zharom katerega se vsi kot parsi priklanjajo v chashchenju.

Prejshnji rodovi so ga prebirali s sposhtovanjem in obchudovanjem: kot enega najvechjih uchiteljev zgodovine; tako ga moramo prebirati she naprej. Toda kljub temu, da niti hvala niti graja ne moreta povechati ali zmanjshati njegovega slovesa, resnica in pravica klicheta trezno raziskavo narave in znachaja del, ki kazhejo tolikshno razliko v sestavi in taka nesoglasja glede raznih zadev kot Historiae in Annales ...

[16] Ross, Book I, Chapter II, i:

V zachetku raziskave bom izhajal iz domneve, da gre za ponaredek iz petnajstega stoletja; pri tem mi je podlaga za to domnevo dejstvo, da je to bila doba, ko so bili odkriti izvirni rokopisi, ki so vsebovali to delo, a obstoja teh rokopisov ne moremo slediti dlje kot do tega stoletja; to je bila doba prevarantov (in to je neizmerno vazhna posledica pri raziskavi tega spisa), doba tako velike lahkovernosti glede prevar, da so ljudje brez zadostnih dokazov ali zgolj z rahlimi dokazi ali pa brez vsakih dokazov verjeli vse, kar jim je bilo podtaknjeno; takrat je bil pohlep tako velik, da so se ljudje voljno odrekli ugledu, ki je spremljevalec najvechjih dosezhkov duha. Vzemimo na primer plemenito tiskarsko umetnost: na njeno iznajdbo bi bil vsak pameten chlovek po pravici ponosen ... Toda kdo je resnichni iznajditelj tiska? Iz katere dezhele izvira? Je to Holandija s Costerjem iz Haarlema? Je to Nemchija z Mentelom, plemenitashem iz Strasbourga? Je to Guttenberg, zlatar iz Mainza? ...

[16] Ross, Book I, Chapter II, ii:

... Velika je bila skushnjava ponarejati leposlovje, posebno dela glavnih pisateljev antike, na rachun papezhev, ki so se trudili pozhiviti pouk in so zato dajali denarne nagrade in odpustke tistim, ki bi nashli rokopisne kopije katerega koli avtorja od starih Grkov ali Rimljanov. Rokopisi so se pojavljali kot po charovniji, z vseh mogochih strani: iz knjizhnic samostanov, tako neznanih kot slavnih; iz najbolj zakotnih mest – z dna izchrpanih vodnjakov, od polzhev umazani, kot je to Historia Velleja Patercula; ali pa s podstreshij, kjer so bili prekriti s pajchevinami in prahom, kot npr. Catullove pesmi. Vsako delo, che je le bilo videti, kot da je zelo staro, so pri pregledu spoznali za staroklasichno; in ni bilo nobenega dvoma o njegovi izvirnosti, cheprav je bilo poleg starinskega videza tudi she v nepopolni obliki.

Ne poznamo preteklosti zadnjih shestih nepopolnih knjig Analov – najmanj do sedaj; cheprav jo bom podal ob koncu te raziskave; ...

Pravzaprav ni vazhno, ali je Ross res nashel pravega ponarejevalca v Poggiu Braccioliniju. Vazhen je njegov nachin analize, da bi dokazal ponaredek v ustreznem zgodovinskem okviru.

Rokopisi so se pojavljali kot po charovniji ... Nicolò Niccoli, Poggiov prijatelj vse zhivljenje in strasten zbiralec starih rokopisov, jih je sam imel priblizhno 800. Najbogatejshe knjizhnice samostanov so verjetno imele okrog 1000 rokopisov. Tolikshno kolichino je lahko izkushen lovec na rokopise pregledal v nekaj dneh. Tako je dejansko nemogoche, da ne bi bili nekateri rokopisi opazheni zhe pri prvem obisku ... Zato so ti lovci navajali najbolj zakotna mesta kot najdishcha pozabljenih rokopisov, kjer naj bi ti bili chakali na svoje ponovno odkritje.

Corpora lente augescent cito extinguuntur.

Telesa rastejo pochasi in umirajo hitro. (Tacit)

In ne le telesa – tudi rokopisi!

Ta mesta so bila dejansko najmanj verjetna kot najdishcha. Zhe sama izdelava pergamenta iz zhivalske kozhe je bila temu primerno draga, potem pa she chas, porabljen za pisanje ali prepis besedila – naposled pa vse to nekam zavrechi in pozabiti ... Na kakshno mesto, kjer rokopis ne bi prezhivel niti nekaj let; vlaga, plesen, mishi, prah, toplota, zhuzhelke – in tako naj bi pozabljen pochival najmanj stoletje ali vech. Pergament, che je bil she vedno za uporabo, so obichajno ochistili in popisali z novim besedilom. Od kod naj bi prishli izvirniki, da bi jih prepisali? V zakotnih samostanih, ki v dobi antichnih piscev sploh niso obstajali, naj bi kasneje nashli rokopise? Jih je kdo prinesel iz Konstantinopla? So bili skriti kje v Rimu? Mogoche so bili iz Toleda? Zakaj so bili skriti, che so jih prepisovali?

Ross nadaljuje o tem (podajam skrajshano):

[16] Ross, Book II, Chapter IV, i:

Sum postaja vse mochnejshi, kajti dejstvo je, da je bilo leposlovje starih Rimljanov popolnoma unicheno v Evropi v prvih stoletjih krshchanstva in da bi bil njihov jezik popolnoma izgubljen, che ga do Justinjanove dobe (527-565) ne bi vodilni pravniki ohranili za zagovore in spise ...

 ... zelo je vprashljivo, ali so samostani sploh kdaj resnichno ohranili v kakrshnem koli, celo najmanjshem obsegu dosezhke chloveshkega znanja ...

... Toda cheprav so dela starih Rimljanov ohranili menihi v svojih samostanskih knjizhnicah, je to bilo le do zachetka zadnje chetrtine shestega stoletja. Potem pa je prishla mrachna doba osvajanj ...

... v tem chasu je leposlovje popolnoma ugasnilo za dve polni stoletji (568-774), ko so porushili samostane in unichili knjige kakor tudi zravnali z zemljo trdnjave in opustoshili mesta ...

... do ponovnega ozhivljanja znanosti v Petrarcovi dobi kot tudi v dobi ocheta sodobne italijanske proze, Boccaccia, sredi shtirinajstega stoletja. Tako je osemsto let trajal moralni mrk vsega, kar je bilo odlichnega v chloveshkem znanju v Italiji in na celotnem zahodu Evrope ...

[16] Ross, Book II , Chapter IV, iv:

... Lahko razumemo, da so bile vredne knjige Grkov in Rimljanov ... varno in najdlje ohranjene v raznih dezhelah, in da bi jih tam prej nashli kot kjerkoli v Grchiji in Italiji; toda ker so te dezhele skoz in skoz pregledali, ni tako lahko razumeti, zakaj so bila njihova dela odkrita prav tako hitro in zlahka she v drugih, tudi v barbarskih dezhelah, vchasih celo hitreje in lazhje ...

... Ne bi minila stoletja, preden bi svet zvedel za njihov obstoj, che bi bila ta dela ostala v civiliziranih rokah, uchenjaki jih ne bi mogli izgubiti izpred ochi, redki izbranci bi posredovali kopije iz roda v rod, toda v lasti nepismenih ljudi, zhivechih v barbarskih dezhelah, bi bila popolnoma skrita pogledu; taki ljudje bi z njimi ravnali kot svinje z biseri; prezirali bi jih; ne bi jih hranili v knjizhnicah, marvech bi jih zavrgli kot neuporabno ropotijo v kleti, jame, temne luknje, umazane prehode, suhe vodnjake, odvrgli bi jih kot izmechek na smetishche ali na kup gnoja. Skoraj isto pove Bracciolini s temachnimi izrazi »v temi«, »v temnici«, »v umazani jechi«, »v bednih jechah«, »v mnogih brlogih«, kot che bi rekel na primer »da so nashli knjige, ki so jih imeli v svojih samostanih zaprte v temi in v jechah brez oken« ...

... Reshil je ugledne avtorje iz bednih jech, v katerih so bili proti svoji volji ujeti, nedostopni za uporabo (ker so bili zaprti v mnogih brlogih in gnusnih jechah)« ...

Mora nam biti jasno, da so knjige, odvrzhene na taka mesta, nashli chisto nakljuchno, ko so prishli do njih; zato je bilo takoj razumljivo, zakaj so stoletja ostale neznane svetu. Le kdo bi se spomnil iskati knjige na takih mestih?

Toda to so bila tochno tista mesta, kjer je Bracciolini s svojimi spremljevalci iskal knjige, ki jih je hotel imeti; she bolj nenavadno je, da so na takih chudnih mestih odkrivali tochno tiste knjige, ki so jih iskali. Tako je bilo na primer, ko so nashli knjige v samostanu v St. Gallnu; knjig niso nashli tam, priznava Bracciolini, kjer bi morale biti zaradi svoje odlichnosti, namrech na policah knjizhnice, marvech tam, kjer bolj pogosto ishchemo in najdemo polzhe in krastache kot pa knjige in rokopise, v neki izredno umazani temni jechi na dnu grajskega stolpa, in eno teh knjig, avtorja Quintiliana, cheprav so jo oznachili kot »zdravo in varno«, so opisali tudi kot »nasicheno z vlago in umazano z blatom«, kakor da bi jo bili posebej umazali pri odkritju ...

[16] Ross, Book II, Chapter IV, v:

... Tak nachin mishljenja, che ga sprejmemo, na shiroko odpira vrata prevari in ponarejanju;

... Kako so te knjige prishle na taka mesta? Kdo jih je prenesel iz Italije, Grchije ali iz drugega omikanega predela sveta? Kakshen uchen menih, ki je postal opat ali prior kakega samostana v Nemchiji ali na Madzharskem? Ali kakshen enako uchen duhovnik, ki so ga v davnini poslali kot shkofa, da bi pokristjanil pogane v nekih she bolj barbarskih dezhelah na severu? Zakaj naj bi uspeshni menihi, ljubitelji – dovolite – bolj oranja in zhetja kot pa branja in pisanja, ravnali s knjigami kot s smetmi, s knjigami, ki jih ocenjujejo kot brezvredne, kar zadeva njihove lastne okuse in nagnjenja? Saj so vendar vedeli, da te knjige visoko cenijo shtudirani ljudje v bolj civilizarnih krajih, in da bi bili ti uchenjaki, ki razumejo jezik, v katerem so napisane, in imajo njihovo vsebino za zelo dragoceno, pripravljeni dati v zameno zanje vsak chas ne le velike, marvech tudi velikanske vsote denarja.

To so vprashanja, na katera ne moremo zadovoljivo odgovoriti; kazhe, da jih najbolj upravichi predlog za utemeljeno domnevo, da so te knjige na debelo ponarejali; skoraj nagibamo k temu, da priznamo ochetu Hardouinu, da je imel prav, ko je izrazil svoje preprichanje, da so stari Rimljani morda resnichno napisali ne vech kot dva ali tri stare latinske klasike.

Ti »klasichni« rokopisi so pravzaprav poglavitno znamenje preporoda in zanimivo je, zakaj je do tega preporoda zares tudi prishlo.

Cerkev je na svojih zachetkih nachrtno unichevala rimsko leposlovje kot poganske pisarije. Sveto pismo naj bi bilo dovolj, che kdo chuti potrebo po branju. Vech kot sheststo let pozneje je pochasi naraslo zanimanje za rimske klasike, to pa so mnogi razlagali kot odgovor na topost in dushevno praznino morechega cerkvenega ravnanja in uchenja. Toda obstajali so tudi chlani visoke duhovshchine, ki so podpirali iskanje starega leposlovja. To so bili chasi, ko je Cerkev njej neprijetne ljudi ali pa tiste, ki jih je oznachila kot krivoverce, dajala muchiti in nato sezhgati na grmadah, da bi s tem »reshila« njihove dushe. Tako je bilo zanimanje za klasike uradno poimenovano kot zanimanje za klasichno lepoto, umetnost, morda modrost, ne pa za davna verstva.

Toda mislim, da je bilo vse to le posledica dejstva, da je Cerkev pochasi izgubljala svojo popolno oblast in moch; za tako mnenje ni potreben nikakrshen poseben dokaz. Za ljudi, ki so se imeli za naslednike velikega Rimskega imperija, je bila vrednost klasichne umetnosti in zgodovine potrditev za njihovo zahtevo po vodilni politichni vlogi v svojem chasu. Med na novo nastajajochimi silami v Evropi je papeshtvo poskushalo zadrzhati ali pa podpreti svojo premoch nad vsako posvetno oblastjo. Polozhaj je bil podoben tistemu, kot je bil kasneje ob primeru Germanije. Shlo je za povzdigovanje »slavne« preteklosti, da bi vzbudili in ponovno utrdili oslabljeno samosposhtovanje, da bi drugim spet pokazali lastno premoch. Tekma med domachimi voditelji in bogatimi meshchani, kdo bo imel vech boljshih in bolj znanih rokopisov, je bila prav »en vogue« in vsekakor vprashanje ugleda ( ... pripravljeni dati v zameno zanje vsak chas ne le velike, marvech velikanske vsote denarja) ter je ustrezala resnichno iskrenim obchudovalcem in iskalcem klasichnih starin.

 

 

POGGIO IN AENEA

... Exit Poggio ... Enter Aenea Silvio Piccolomini ...

S temi besedami se je Krebs »razbremenil« bremena, da naj bi bil »dobil« Germanijo od hersfeldskega meniha Poggia, in je hkrati »obremenil« Piccolominija, poznejshega papezha Pija II., z nadaljnjo usodo Germanije.

Piccolomini je nekako dobil Germanijo, ki naj bi jo, recheno po Krebsu in drugih, v Fuldi nashel Enoch iz Ascolija. Toda zelo verjetno rokopis Germanije ni bil nikoli v Fuldi ...

Krebs pravi, naj bi Poggiov sin Jacopo »podal dokaz«, da njegov oche dejansko ni nashel Germanije. Kakshen dokaz? Je Jacopovo pismo dovolj in kako? Che je sploh vedel za Germanijo, gotovo ni bil toliko neumen, da bi ogrozhal svojo dedishchino ...

Dejstvo je, da sta se Poggio in Aenea Silvio Bartholomeo, imenovan Piccolomini, osebno poznala.

Mozhno je, da je bil mladi Piccolomini tedaj, ko je bil uchenec Filelfa, enega najbolj znanih firentinskih humanistov, zhe seznanjen s Poggiom. Piccolominijevo pismo Giovanniju Aurispi iz leta 1431 pricha o njegovih poznanstvih s humanisti ([34] str. 23).

V nasprotnem primeru je bil mladi Piccolomini, ko je leta 1431 prevzel polozhaj tajnika shkofa Domenica Capranica in ga je spremljal na baselski koncil (1431-1439), komajda znan Poggiu.

Piccolomini je bil do leta 1435 vechinoma v Baslu. Takrat je bil Poggio prav tako v Baslu, namrech kot tajnik papezha Evgenija IV., ki ga je nato tudi spremljal v Firenco. Toda za Poggia kot papezhevega tajnika je zagotovo vedel mladi Piccolomini. Oba sta se zanimala za podobne humanistichne ideje in Poggio napredujochega Piccolominija kasneje zagotovo ni prezrl, she zlasti ne zaradi Piccolominijevih zhalilnih pisem proti papezhu Evgeniju IV. Leta 1435 je kardinal Albergati, poslanec Evgenija IV. na koncilu, poslal Piccolominija s tajno nalogo na Shkotsko. Poggio je bival na Angleshkem med leti 1418-1423, pa so se verjetno tudi z njim posvetovali o Piccolominijevi nalogi.

Po vrnitvi iz Shkotske se je Piccolomini pridruzhil protipapezhu Feliksu V. in je tako postal nasprotnik papezha Evgenija IV. Ko je protipapezh Feliks V. odstopil, se je Piccolomini verjetno potuhnil in je odshel, da bi se izognil morebitnim »posledicam«, v Strasbourg, nato pa na Dunaj na dvor cesarja Friderika III. Habsburzhana, pri katerem je bil nato pisar.

Che Poggio ni zhe prej poznal Piccolominija, je zvedel zanj kot za nasprotnika, ki ga je moral resno uposhtevati.

Sodech po Poggiovem sramotilnem pismu zoper protipapezha Feliksa V., je Piccolomini kot pristash tega protipapezha ([28] Shepherd, str. 407) pripadal ljudem, opisanim takole:

... Komu ni znan znachaj te buchne tolpe najbolj razuzdanih mozh? Kdo ne pozna te vrste ljudi, kako izprijeni, kako razpushcheni, kako pokvarjeni so bili zbrani v zlonamerni greznici? Odpadniki, preshushtniki, skrunilci, ubezhniki, ljudje obtozheni najbolj sramotnih zlochinov, bogokletniki, uporniki proti Bogu in proti svojim predstojnikom ...

Piccolomini je nedvomno prebral to zhaljivko; kot porochajo zgodovinarji, je v odgovor napisal tudi svojo protizhaljivko. Vprashanje pa je, ali je sploh kdaj zares pozabil vsebino zhaljivke.

Poggio in Piccolomini sta se gotovo spet srechala leta 1445, ko se je slednji vrnil v Rim, zashchiten z »diplomatsko imuniteto«, in se je opravichil papezhu Evgeniju IV.; »priznal« je, da je bil zapeljan na krivo pot, k lazhni resnici, mlad, neizkushen, ko je sledil slabim zgledom, in papezh mu je odpustil. Nato je Piccolomini odshel kot papezhev pogajalec v Nemchijo.

Papezha ustolichijo kot »Ocheta kraljev in princev, vladarja sveta«, zato se je Piccolominiju splachal »razvoj« iz Savla v Pavla, da je spoznal »Resnico in Pravo pot z Bozhjo pomochjo« ter se tudi ponizhno skesal za pretekle grehe.

Njegove naslednje stopnice v cerkveni hierarhiji so bile shkof, kardinal in nazadnje papezh. Vechina njegovih zhivljenjepiscev, posebej nemshkih, je polna hvale zanj, zlasti glede njegove pobozhne spreobrnitve ...

... Konchno je tishino prekinil Roderigo Borgia: »Glasujem za kardinala iz Siene,« je dejal ...

... kardinali so mu sledili in Piccolomini je bil leta 1458 izvoljen za papezha kot Pij II. ([35] str. 243).

Piccolomini v Bulla retractationis leta 1463 – Poggio je bil tedaj zhe mrtev – pravi takole ([36] str. 4):

... v neznanju ... v zmoti ... preklicujem ... zavrzite Aenea, sprejmite Pija (Aeneam rejicite, Pium recipite) ...

Tako je Piccolomini uradno priznal svoje nekdanje zmote, popolnoma skesan, toda z novim zharom, vse z namenom, da bi se izognil izgubi lastne veljave zaradi svojih prejshnjih dejanj.

Med drugim si je prisluzhil celó slavilno pesnitev [36a].

Piccolomini je bil zelo chastihlepen in tudi nevaren chlovek – oportunist in konformist. Dovolj razlogov torej, da je bil Poggio z njim zelo previden in spravljiv. Piccolomini je Poggia je oznachil kot »auri cupidissimo« ([37] Walser, str.199), tj. »zlatu najbolj privrzheni«.

Sicer pa je bila Poggiova usoda nekoliko podobna Piccolominijevi. Poggio je bil v chasu koncila v Konstanci v sluzhbi papezha Janeza XXIII. (po nekaterih virih XXII.). Po papezhevem odstopu je ostal nekako zvest svojemu staremu »shefu«, toda vseeno je poskushal dobiti sluzhbo pri novem papezhu. Ni mu uspelo, pa je sprejel sluzhbo pri kardinalu Beaufortu v Angliji; pravzaprav se je tako tudi potuhnil, dalech od Rima, da bi se izognil morebitnim tezhavam. Tako Poggio kot Piccolomini sta si zelo prizadevala, da bi premagala revshchino in da bi si pridobila visoke polozhaje.

Sodech po pismih, ki sta si jih izmenjala, sta bila drug do drugega prijazna; che pa sta bila prijatelja, verjetno nista gojila tesnejshega prijateljstva ([37] Walser, str. 297). Poggio je Piccolominiju ob izvolitvi za papezha Pija II. napisal chestitko, izjemno glede na tedaj obichajno prijaznost: Sanctissimo ac beatissimo domino nostro pape Pio.

Poggio se je pach zhe zdavnaj nauchil, komu, kdaj in koliko se mora prikloniti. Gotovo mu je bilo tudi znano Piccolominijevo posebno zanimanje za Tevtonce. Zelo verjetno je Piccolominiju posredoval tekst Germanije; kdaj je to bilo, lahko le ugibamo, toda moralo je biti prej, preden je Piccolomini napisal tista pisma, pri Nemcih tako chashchena, shkofu v Meinzu, pravzaprav njegovemu tajniku Martinu Mayerju (1458) [38].

Kaj naj bi bil Poggiov razlog za izrochitev Germanije? Je bil kot »auri cupidissimo« bogato poplachan? Mogoche je upal, da bo s tem ohranil svoj dober odnos z vatikansko kurijo: Piccolominijev vpliv je rasel, Poggio pa je bil dovolj izkushen, da je lahko predvideval njegov nadaljnji vzpon. Po smrti papezha Nikolaja V. je Poggio zapustil svoj urad v Vatikanu in prevzel sluzhbo firentinskega kanclerja (1453). Kasneje (1456) se je zhelel vrniti v Vatikan; v tem chasu pa je bil v Vatikanu njegov najbolj gorechi nasprotnik Lorenzo Valla, ki je veljal za »strogega slovnicharja« in ki je grajal Poggiov stil pisanja. Poggio je tudi vedel, da je bil Valla nekoch obtozhen krivoverstva, ker je razkrinkal Kristusovo pismo Abgariju kot ponaredek. Za Poggia je bil Valla nedvomno nevaren chlovek. Piccolomini bi bil za Poggia zelo dobrodoshel kot njegov zaveznik v Vatikanu.

Kot rokopis sumljivega izvora Germanija ni bila primerna, da bi jo Poggio na vse strani ponujal kupcem; za domache Italijane verjetno sploh ni bila zanimiva. Nasprotno pa velja za Piccolominija, ki je verjetno poznal njeno poreklo; morda je kaj »popravil« ali »dodal« rokopisu ali pa je celo prosil Poggia, da to naredi – vse v interesu lastnih politichnih namenov. Taka domneva je mozhna, ker naj bi Piccolomini »odkril« Jordanesov (Jordanes, Jordanis, Jornandis) spis Getica, v katerem je referenca k Analom nekega Cornelija ([27] Europa, str. 180, knjiga 29, 96).

Ross o tem pishe ([16] Book I, Chapter I, ii):

Na sploshno domnevajo, da Jornandes, chigar dela so tako vredna zaradi v njih podane zgodovine petega in shestega stoletja nashe dobe, pravzaprav govori o Tacitu, ko v drugem poglavju svoje zgodovine Gotov govori o nekem »Corneliju kot avtorju Analov« – ti so bili brez naslova vse do leta 1533, ko je Beat Rhenan prvi dal tem knjigam ime Anali. In dalje, le kako bi mogel Jornandes, ki je zhivel v shestem stoletju, kaj vedeti o kakrshnih koli Tacitovih spisih z imenom Anali, ko pa jih s tem naslovom niso oznachevali vse do shestnajstega stoletja?

Silvio Aenea Piccolomini je bil tudi humanist z leposlovno izobrazbo. Na dvoru nemshkega cesarja Friderika III. so ga okronali s krono »vechno zelenih lovorjevih listov«, namenjeno pesnikom ([34] Ady, str. 73); torej je bil brez dvoma sposoben »popraviti« Jordanesa s kakshnim vstavkom. Zagotovo je bil oche dveh, domnevno (po govoricah) pa celo dvanajstih otrok; pisal je erotichna (vchasih oznachena kot pornografska) besedila, njegov roman Pripoved o dveh ljubimcih je bil do srede 20. stoletja prepovedano branje v katolishkih deklishkih ustanovah, mogoche to velja she danes.

 

Toda on bo vselej v spominu kot oche pravzaprav celotne nacije – je edinstven, kot porocha Krebs (str. 81):

... Piccolomini used Germania to identify Germanen and contemporaneous Germans as the same people at two different moments in history ...

(... Piccolomini uporablja Germanijo za istovetenje Germanov in sodobnih Nemcev kot istega ljudstva v dveh razlichnih trenutkih zgodovine ...)

V svojem delu, pozneje imenovanem De Europa [27], Piccolomini redkokdaj graja mogochnike, njihove vojne, umore, ropanja, plenitve in posilstva, marvech jih v glavnem oznachuje kot modre, plemenite, vzgojene in dobre kristjane. Posebno so mu pri srcu nemshki plemenichi, ni maral Francozov in tudi ne slovanskih narodov, ki jih je oznachil kot zelo divje, najbolj pa je obsojal »divje« Shvicarje, ki naj bi jih z njegovega vidika prekashali morda le Turki.

Njegova politichna zvijachnost kakor tudi dvosmiselnost med intimno in uradno privrzhenostjo kazheta veliko razliko, pridobljeno na podlagi osebnih izkushenj, saj se je vechinoma moral prikljanjati, in to ne le veljakom, kot je najbolje oznachila Cecilia M. Ady ([34] str. 109):

... bila je simpatija, s katero se je srechal pri ljudeh, ki niso bili Tevtonci ...

Tako je oznacheval svoje izobrazhene znance, vechinoma Slovane in Madzhare (ne velja za Tevtonce), s katerimi je imel zelo slabe izkushnje na Bavarskem; o tem porocha v svojih pismih, kot kazhejo naslednji citati ([35] Boulting, str. 117):

... nich ni hujshega od vrochichnega taborishcha, kot je to princhev dvor. Zavist, ljubosumje, obrekovanje, mrzkost, sovrashtvo, sramotenje, zhalitve in nenehno muchenje so tam doma ... Ne moresh prijetno pljuniti (pri kosilu), marvech morash umazati sosedova oblachila ...

Dunaj je opisal takole:

... Shtudentje se predajajo zabavam, so pogoltnezhi in pijanci, ponochi postopajo po ulicah in napadajo meshchane, njihovi mozhgani so polni lahkih zhensk ...

... Neustadt je mesto menihov in Zhidov ... na Shtajerskem, Koroshkem in Kranjskem zhivijo barbari … ([35] Boulting, str. 119)

V omenjenih dezhelah je imel shkofovski polozhaj; to so slovenske dezhele, kjer celjskih grofov in knezov ni maral, bili so med redkimi mogochniki, ki jih je v spisih grajal.

O Leipzigu je zapisal:

 ...Tam je navada, da druzhba Saksoncev daje chastno mesto tistim, ki najvech zhlampajo, in to razvedrilo imenujejo – pijanska tekma.

Te vrstice zvenijo kot obrekovanje, toda podobno pravi tudi Krebs v svoji knjigi Negotatio Germanie ([39] str. 20) z naslednjim zapletenim stavkom:

Enea Silvios und seiner oratio fördert signifikante Differenzen zutage; und wieder anders ist das Bild Deutschlands in Enea Silvios Briefen an seine zumeist italienischen Korrespondenten. Aus ihrem jeweiligen Kontext gelöst und zum Deutschlandbild des Autors hypostasiert, widersprechen die Bilder einander derart, daß der Versuch einer verbindlichen Aussage über das Deutschlandbild Enea Silvios schlechterdings scheitern muß; jedoch innerhalb ihres argumentativen Kontextes machen diese Bilder Sinn, weil sie als Argument das jeweilige Beweisziel zu erreichen helfen.

Krebs ugotavlja, da sama sebi nasprotujocha podoba Nemchije Piccolominiju pomeni sredstvo, da dosezhe svoj namen v danih okolishchinah; pravzaprav gre za svojevrsten makiavelizem pred Machiavellijem.

Piccolomini v De Europa omenja legendo, da so Franki potomci plemenitih Trojancev, na drugem mestu pravi, da so potomci Skitov ([27] str. 226), Saksonci pa potomci pogumnih Makedoncev. To omenjam, da bi opozoril na Piccolominijevo tezo o t. i. »selitvi narodov«, zlasti slovanskih ([27] knjige 16-21), ker je to ena od osnovnih zgodovinskih postavk, ki so jo iz te knjige prevzeli nemshki zgodovinarji. Piccolomini sicer tudi navaja, da so »divji« Shvicarji iz trupel svojih sovrazhnikov delali klopi in mize za pojedine, ko so zhrli njihova srca (enako menda danes pochnejo sirski uporniki z Assadovimi vojaki).

Piccolomini ne omenja spisa Translatio sancti Alexandri [9], porochila o pokristjanjevanju Saksoncev, kjer je opisan prenos relikvije (trupla sv. Aleksandra iz Rima v Spodnjo Saksonijo v 9. stol.), ki je bila darilo papezha Leona nemshkemu cesarju Lotharju. Porocha pa o krvavechih hostijah (o Saksoncih, [27] knjiga 32, 113, str.197).

V De Europi ([27] str. 58, knjiga 1, 4) je ena redkih graj Nemcev, ko Piccolomini skoraj opravichuje Madzhare za pokol nemshkih trgovcev:

... Za panonske narode ni nich bolj neprijetno kot trgovati z Nemci, ki izvlechejo vse zlato iz dezhele ...

V nobenem odlomku v tej knjigi ni bolje opisal svojega (uradnega) prijateljskega odnosa z Nemci kot tam, kjer obchuduje grofa Albrechta, s katerim sta se osebno poznala. Citiram v nemshchini, ker ne zmorem slovenskega prevoda v stilu tako izvirnega prijateljskega navdushenja, kot ga kazhe nemshki prevod, kaj shele latinski izvirnik ([27] str. 232, knjiga 39, 138, ff):

...

In dieser Provinz hatte Friedrich, Markgraf von Brandenburg ... vier Söhne: Johannes, Friedrich, Albrecht und den anderen Friedrich ...

... Albrecht zog fast alle Fürsten Deutschlands auf seine Seite, als er Nürnberger angriff; die Städte schickten den Nürnbergern Hilfe. Es war ein schwerer und grausamer Krieg, in dem so mächtige Gegner zwei Jahre lang mit erbittertem Hass stritten. Sie sollen neun Schlachten geschlagen haben, acht davon vollendete Albrecht als Sieger, nur in einer unterlag er als Besiegter und war erst mit dem Frieden einverstanden, nachdem er die Äcker beraubt, die Gehöfte zerrüttet, das Vieh weggetrieben, die Landbewohner getötet hatte und Proviant und Geld den Streitenden fehlten. Dann wurde auch über den Frieden gesprochen, und zwar nach dem Willen Albrechts. Dieser Albrecht nahm, wie sie sagen, von Kindesbeinen an dazu erzogen, in Waffen an mehr Schlachten teil, als andere Herzogs seines alters von Schlachten gesehen oder gelesen hatten. Er führte Krieg in Polen, er kämpfte in Schlesien, er schlug in Preussen Lager auf, er warf seine Feinde in Böhmen nieder, er machte Feldzüge nach Österreich, er holte sich Beute aus Ungarn, kein Winkel auf dem Boden Deutschlands, den er nicht bewaffnet betreten hatte; er führte unzählige Kriege an, er vernichtete die wildesten Feinde, er eroberte die bestbefestigten Städte. Bei Zusammenstossen fing er als Erster den Kampf an, als Sieger kam er als Letzter aus der Schlacht; beim erobern von Städten erstieg er oft als Erster die Mauer; von zahlreichen Nachbarn zu Duellen aufgefordert, lehnte er niemals ab, und immer warf er den Feind nieder. Bei kriegerischen Spielen, bei denen man sich mit der Lanze misst, wurde er als der Einzige von allen ermittelt, der niemals von Pferd geworfen wurde und der alle, die gegen ihn los rannten, abwarf. Aus Turnieren ging er immer als Sieger hervor. Siebzehn Mal eilte er, allein bedeckt mit Schild und Helm, im Übrigen nackt (wie es bei den Deutschen eine besondere Art des Duells ist), gegen seine auf gleiche Weise bewaffneten Gegner zu, mit scharfer Lanze, wobei er keinen Schaden erlitt, währen er selbst die Gegner immer vom Pferd werfen konnte. Wegen dieser Taten wurde er nicht zu Unrecht der »deutsche Achill« genannt, an dem nicht nur die Kriegskünste und die Tugenden eines Feldherrn mit einziger Anmut strahlten, sondern auch der Adel seiner Herkunft. Der hohe Wuchs und die Schönheit seines Körpers, die Grösse seiner Kräfte und seine beredte Sprache machten ihn bewundernswert und fast göttlich.

...

Skratka, Albrecht je pristal na premirje shele, ko je izropal polja, porushil kmetije, odpeljal zhivino, pobil vse kmete ...

 ... Vojeval je na Poljskem, boril se je v Shleziji, taboril v Prusiji, premagal svoje nasprotnike na Cheshkem, opravil pohode na Avstrijskem, plenil po Madzharskem, ni ga kota na nemshkih tleh, kjer ni nastopil z orozhjem, vodil je neshtete vojne, unichil je najbolj divje sovrazhnike, osvojil je najbolj utrjena mesta. Prvi je shel v boj, zadnji se je vrachal iz bitk ...

 ... Sedemnajstkrat se je vrnil iz dvoboja, v katerem se je bojeval gol na konju in le s chelado, shchitom in kopjem, kot zmagovalec, neranjen ... in so ga zato imenovali »nemshki Ahil« ...

 ... niso z milino blestele zgolj njegova bojna umetnost in vrline voskovodje, temvech tudi plemenitost njegovega rodu. Njegova visoka rast in lepota njegovega telesa, njegova velika moch in njegova zgovorna beseda so bile obchudovanja vredne in so ga naredile skoraj bozhanskega ...

Ena nemshkih narodnih svetinj je Albrechtov mech, imenovan »Das Kurbrandenburgische Schwert«, ki mu ga je podaril Silvio Piccolomini alias papezh Pij II. z besedami:

Vzemi ta sveti mech kot darilo od Boga, z njegovo pomochjo bosh zmogel pokonchati svoje sovrazhnike. Pius Pontifex.

Je Piccolomini zares obchudoval Albrechta? Kot papezh mu je dal oznako »skoraj bozhanski« in lahko bi rekli, da je s tem odkril globoko bolechino svoje dushe, kajti sam je bil »der Giftzwerg« (strupeni pritlikavec), kot v nemshko govorechih dezhelah zmerjajo chastihlepnezhe majhne postave, in cheprav je bil nekoch na dvoru okronan za kralja pesnikov, je bil na istem dvoru cenjen manj kot tisti, ki je kidal gnoj v stajah.

Mogoche pa se je le prilizoval Albrechtu. Kot sposoben in izkushen politik makiavelistichnega kova je poskushal Albrechta pregovoriti za boj proti Turkom. Da bi zdruzhil evropske sile v boju proti Turkom, je bila Piccolominijeva zadnja velika zhelja, s katero je umrl, ne da bi jo uresnichil.

Papezh Pij II. o Albrechtu tudi: » ... Veseli me, da se nashe stoletje ponasha s tako velikim mozhem ...«

O Ericu iz Stettina (ali kar je Piccolomini slishal o njem [40]):

... Bil je lep mozh z zlatimi lasmi, precej velikimi ochmi, svetlega obraza in dolgega belega vratu. Oblachil se je nevsiljivo in je pokrival svoj dolgi vrat z lanenim shalom, toda pritrjenim z zlato zaponko. Sam in brez vsake pomochi je lahko skochil na konja, ne da bi se dotaknil ostrog. Vsaka zhenska, ki ga je videla, she posebno pa cesarica (Barbara Celjska), je bila razvneta od pozhelenja.

Eric je bil kakor Albrecht izjemen zgled plemenitega germanskega bojevnika; morda kje obstaja tudi njegov opis kot svetlolasega, modrookega velikana ...

Toda navedeni stavki so le eden od Piccolominijevih germanofilskih opisov, ki sicer povsem ustrezajo podobi Germanov v spisu Germanija. In ta spis je javnosti prvi predstavil javnosti prav Piccolomini. Je tudi on »ochetoval« nekaj vsebine v besedilu Germanije?

Na nemshkem govornem podrochju je bil Piccolomini vedno v najvishjih chasteh. Tudi dandanes zavzema tam edinstven polozhaj kot oche »der Europäischen Gedanke«, se pravi t. i. evropske misli ali pojma Evrope, ki jo je hotel zdruzhiti v boju proti Otomanom ... [41]

 

 

PREZRTI, DIE TOTGESCHWIEGENEN, REVIZIONISTI ...

Navedel bom le najbolj vidne avtorje, ki so kritichno raziskovali zgodovinske dokumente. Vsi imajo vsaj en posreden stik s problemom izvirnosti klasichnih rokopisov. Uradna znanost sicer ne uposhteva prispevkov teh avtorjev k zadevni problematiki.

Isaac Newton (1642-1727) je bil eden prvih, che zhe ne sploh prvi, ki bi ga danes lahko oznachili kot revizionista, mogoche celo kot »teoretika zarot«, ker je poskusil kritichno pregledati ali revidirati uradno kronologijo svetovne zgodovine, ki je slonela na Scaligerjevem delu Dissertatio de crucifixione Domini iz leta 1583 (Joseph Justus Scaliger, niz. zgod., 16. st.). Newton se je zelo dobro izkazal: njegovo delo o kronologiji so namrech oznachili kot okultno shtudijo in jo bolj ali manj dobrohotno zavrgli. To njegovo delo je le posredno povezano s problemom klasichnih rokopisov. Tedaj je bil she prezgodnji chas za resne raziskave ...

Newtonov sodobnik je bil Jean Hardouin (1646 – 1729) [42], francoski klasicist, omenjen z negativnim prizvokom tudi v Wikipediji kot »tvorec razlichnih paradoksalnih teorij ... najbolj znachilna je ... da so z izjemo del Homerja, Herodota in Cicera vsi klasiki Grchije in Rima nepristni, ker so jih naredili menihi v 13. stoletju ...« Morda to drzhi, z izjemo navedbe stoletja.

Skoraj hkrati je omenjen Hardouinov »sodobni dedich« – ruski matematik Anatolij Timofejevich Fomenko [42]. Ta je izdelal skrajno spremenjeno zgodovinsko kronologijo »... katere ugotovitve slonijo na njegovih lastnih metodah statistichne analize besedil in rachunske astronomije ter so she bolj radikalne, toda imajo jih za psevdoznanstvene ...« (tako Wikipedija).

Fomenko je matematik mednarodnega slovesa, strokovnjak za statistiko; njegove »metode statistichne analize besedil« naj bi bile psevdoznanstvene (kdo je dal tako oceno, ni navedeno), toda niti metod niti problemov, s katerimi se je ukvarjal, ni nihche resno preveril, le njegova nova razlaga zgodovinskih dogodkov je oznachena kot napachna, seveda z vidika uradne zgodovine.

Pri Fomenku moramo she omeniti, da statistichno analizo besedil redno uporabljajo, ko preverjajo znanstvene chlanke pri sumu plagiata, podobno tudi shtudentska dela (diplome, naloge in seminarji) na univerzah. To je posebna uporaba leksikalno-statistichnih in »data mining« metod, ki pa v teh primerih moti le plagiatorje, vendar ne tudi uradne znanosti. Z druge strani pa »uradno« velja trditev, da Tacit ne more biti ponarejen, ker domnevnemu ponarejevalcu v srednjem veku niso bile na voljo ustrezne rachunalnishke metode, da bi tako dobro zadel nachin, stil in vsebino starih del (to mnenje je najti v nekaterih razpravah o izvirnosti porochil o zgodnjih kristjanih).

Naslednji znani sodobni »revizionist in toretik zarot« je nemshki zgodovinar in publicist Heribert Illig [43]. Njegova »hipoteza domneva, da so obdobja zgodovine, zlasti Evrope v zgodnjem srednjem veku (614-911), napachno datirana ali pa se dogodki sploh nikdar niso zgodili, ter so to dejstvo poskushali sistematichno prikriti« (tako Wikipedija). Skladno s tem je za Illiga npr. Karel Veliki zgolj mit. Seveda pri tem ni omenjeno, da je Illig uporabil uradno nesporno dejstvo (iz dokumentov Monumenta Germaniae Historica), da je vech kot dvajset tisoch letopisov, ki naj bi bili napisani v vprashljivi dobi, ponarejenih (napisani so stoletja kasneje), ter da arheologija ne kazhe vmesnih slojev med rimsko dobo in srednjim vekom. Seveda je Illigovo gledanje zavrzheno, najvechkrat brez razlage prikazanih problemov.

Nekoliko mileje je obsojen Mario Alinei [44], sodobni italijanski avtor teorije kontinuitete od paleolitika. Wikipedia v zvezi z njim pravi: ... ta chlanek daje nezasluzheno pomemebnost dolochenim idejam ... je jasno pogled manjshine, ker uzhiva zelo malo akademske podpore, resna razprava je omejena na majhen krog znanstvenikov ...

Seveda gre za majhen krog znanstvenikov, ker vechina Alineija ne uposhteva, saj njegova hipoteza nasprotuje zelo cenjeni – zlasti v nemshkih krogih – t. i. kurganski hipotezi o izvoru Indoevropejcev, katere avtorica je Maria Gimbutas in ki jo je razveljavil zhe Renfrew [45]. Kurgansko hipotezo naj bi po svoje podpirala tudi knjiga Germanija. Alinei je razveljavil tudi v uradni znanosti »priljubljeno« teorijo o selitvi Slovanov, to pa je popolnoma dovolj za biti »totgeschwiegen«.

Popolnoma neuposhtevana pa je – zlasti na Zahodu – knjiga Veneti – nashi davni predniki slovenskih avtorjev Tomazhicha, Shavlija in Bora [46], v kateri so podani arheoloshki, toponomastichni in jezikovni dokazi za tezo, da so Slovenci kakor tudi nasploh Slovani prastari avtohtoni prebivalci Evrope. Ti dokazi podpirajo Alineijevo teorijo kontinuitete in razveljavljajo teorijo o slovanski priselitvi v 6. stoletju, s tem pa so seveda v ostrem nasprotju z »zgodbo« uradno veljavne zgodovine. Poleg tega pa gre, kot zhe recheno, za dejstva, ki ne ustrezajo niti nekdanji in sedanji evropski, pravzaprav zahodni politiki. Knjiga Veneti je v krogih vladajoche javnosti prav tako »totgeschwiegen«, kajti v njej ne morejo najti dejstev in razlogov, da bi jo lahko argumentirano razveljavili, zato so bili odzivi nanjo predvsem chustveni. V Wikipediji vsebino knjige oznachujejo kot napachno »venetsko teorijo« in pri tem povsem zgresheno obveshchajo, da ta teorija nasprotuje slovanskemu poreklu Slovencev.

Wikipedia: ... razlage so znanstveniki popolnoma zavrgli ... kjer so pokazali nevarnost amaterskega jezikoslovja ... Pri tem so navedene zgolj reference iz krogov uradnih (institucionalnih) slovenskih zgodovinarjev.

Nashteti primeri »revizije« nasprotujejo razlagam uradne zgodovine, ki v veliki meri sloni na »klasichnih« rokopisih, med katerimi Germanija zavzema najvishje mesto in kot taka je tudi uporabna za interese nekdanje in danashnje politike. Ne zhelim posebej omenjati mochne chustvene pristranskosti v oceni raznih klasichnih del ...

Mimogrede naj she omenim znachilno stilsko-terminoloshko razlikovanje v ocenah, ki jih dajejo Zahodnjaki glede zahodnoevropskih, srednjeevropskih in vzhodnoevropskih kritichnih avtorjev.

O zahodnoevropskih:

... prezgodnja doba znanstvenega razvoja,

... nobenega od avtorjev niso na sploshno sprejeli,

... so bili utishani.

O srednjeevropskih:

... zelo sporno,

... manjshinski pogled uzhiva malo akademske podpore.

O vzhodnoevropskih:

... psevdo znanstveno,

... amaterski jezikoslovci.

Posvetimo se zdaj znova vprashanju rokopisov. John Wilson Ross [17] je bil obtozhen, da je objavil svojo knjigo anonimno, cheprav je v posvetilu knjige omenjen njegov brat s polnim imenom in priimkom. Nasprotniki tudi niso navedli nobenih razlogov, ki bi ovrgli njegove trditve.

Polydora Hocharta [18] pa je Walser prav na kratko odpravil z besedami: Da bi ovrgli fantazije P. Hocharta: L'authenticite des annales usw. 1891 u. Nouvelles considerations au sujet des Annales usw., Paris, Thorin 1894, kot vse kazhe, ni potrebno.

Praktichno nihche ne omenja Lea Wienerja [19]. Podobno kot zhe Ross in Hochart, je tudi Wiener, seveda she bolj natachno, s svojim jezikoslovnim znanjem primerjal in razchlenil nekatere pripovedi iz klasichnih zgodovinopisnih virov, kot so Jordanes, Pavel Diakon, Tacit itd. Tukaj lahko navedem le nekaj primerov njegovih sklepanj in vrednotenj, zato je ta izbor nekoliko nepovezan in ne povsem dorechen, a zadostuje za sploshen vtis o celotni analizi.

O Jordanesu pravi:

(str. 67)

... V Getici je referenca o Jordanesovem poreklu, toda che uposhtevamo, da je zhe uvod k delu drzen ponaredek ... V skladu z njegovo izjavo, da je bil kljub temu, da ni bil pismen (agrammatus), vseeno pisar Gunthiga ... je tudi dejal, da je napisal svojo knjigo v letu 511 ...

... Tako dobimo pozitiven in neovrgljiv dokaz, da je Jordanes napisal Getico po letu 711 ...

(str. 141)

... Zmeshnjavo ponarejevalca, Jordanesa ali pa njegovega predhodnika, ko je sestavljal zgodovino Gotov, smo pravkar pojasnili ...

Naj omenim Wienerjevo etimoloshko izpeljavo besed ali imen arabskega izvora. Med njimi je »Haliurunnae« – ime charovnice:

(str. 90)

... OHGermansko (staro visokogermansko) »alruna« je ohranilo le pomen »mandragora« . V ohgermanskem imamo »helliruna«, tj. »necromantia«, kakor da bi bila sestavljenka iz »hella«, tj. »pekel«, in »runa«, tj. »skrivnost«, in podobno v starosaksonshchini »helirun, hellrun«, tj. »charovnik« ...

... Kasneje bomo srechali te charovnice ali charovnishke zhenske v drugih ponaredkih, npr. v Tacitovi Germaniji.

O imenu »Finni«:

(str. 96)

... je tudi pomenilo »mochvirje«, celotna sestava natanko ustreza opisu skrajnega severa. Tam se je pojavilo pleme neznane preteklosti. To so verjetno »Finni«, in spet ni nakljuchno, da je mozhno finsko ime za Finsko – »Suomi« izpeljati iz finske besede »suo«, tj. »mochvirje« ... Toda arabska beseda je izvor za gotsko »fani«, OHG »fenna«, tj. »blato«, staronorveshko »fen«, tj. »mochvirje«. V svoji obliki »vanga, fanga« je beseda dala italjansko »fango«, francosko »fange« itd.

O Tuisconu:

(str. 208)

... ponarejevalec, ki je bil Got in je prebival v Franciji ali celo bolj verjetno v Shvici, je poznal sodobno ime za »Nemshko«, ki je bilo ohranjeno v najstarejshih francoskih virih kot »tiesche, tiesque, thyos, ties« itd., in ki je prishlo v literarno latinshchino med drugim kot »tutiscus«, v stari italjanshchini seveda »tudesco«, sedaj pa »tedesco« . Ochitno ga je izgovarjal »Tuisco« in je tako ustvaril svojega slavnega junaka Tuiscona. Iz tega Tuiscona je izvedel slavne junake za plemena, ki jih je poznal iz zgodovine – Sueve, Vandale in Tevtonce. Iz Tacitovih Analov 1.56 in 11.25 je vedel za pleme Marsi, in iz istega izvora je vedel za Arminiusa – silni je kralj ...

O Ammianu Marcellinu:

(str. 148)

... Kot je Phrygia lahko nastal samo iz sirijske »pushchice odreshenja«, je jasno, da imamo tu najmanj interpolacijo, che ne gre za chisti ponaredek. Nashli bomo she hujshi ponaredek v Ammianu kasneje. Zagotovo je chudno, da ni bilo nikdar napisane niti besedice o Ammianu pred 16. stoletjem, razen kratke reference k stavku v shtirinajsti knjigi v Priscianu XI.51, in da bi se Marcellinovo delo, o katerem je Poggio porochal, da ga je bil nashel v Hersfeldu ali Fuldi, moralo zacheti prav s tem stavkom, ker je trdil, da je nashel Marcellina shele na zachetku XIV. knjige. Kazhe, da je Poggio uporabil ta stavek iz Prisciana kot osnovo za svoj izdelek ...

O Translatio:

(str. 151)

... Iz zmeshnjave besed »pyramid« in »mogochnega vladarja« je nastal mit Irminsula pri Saksoncih. Pripoved se nahaja v Translatio s. Alexandri, ki sta ga napisala Ruodolf in Meginhard leta 851 ...

O Velleju Paterculu:

(str. 163)

... Kolikor mi je znano, nihche ni dvomil o njegovi izvirnosti, toda vsi vemo, da Vellej sloni na izgubljeni kopiji, ki jo je uporabljal Beatus Rhenanus v svoji Editio princeps, izdani na zachetku 16. stoletja. Nihche pred njim ni nikdar nich slishal o njem ali pa ga omenil, razen enkrat Priscian ... ne dvomimo o njegovem obstoju pred desetim stoletjem ... toda nimamo nikakrshnih sredstev, da bi ugotovili, che so bile napravljene kakrshne koli interpolacije ...

O Germaniji:

(str. 159)

... kasneje bom pokazal, da je bil ponaredek, znan kot Tacitova Germanija, napisan v osmem stoletju in da sloni na delih Pseudo-Berosa, ki je tudi sam ponaredek, kot ga je bil ohranil in oznachil Annij iz Viterba. Tukaj bom le navedel toliko, kolikor je potrebno, da bi dokazali, da je Arminijeva zgodba pri Tacitu, Strabonu in drugih pisateljih drzen ponaredek, ki ni starejshi od osmega stoletja.

(str. 212)

... zamenjava Aretije z Veliko Materjo, Cybelo, je zmeshnjava, ki, kakor bomo to videli kasneje, zavede ponarejevalca Germanije, da je ustvaril posebno bozhanstvo za Germane ...

... Ta poglavja (Germanije) kot tudi nekaj naslednjih slonijo predvsem na Cezarjevem opisu Galije. Opis vojvod sloni na enakosti med Galci, ki so se v glavnem ukvarjali z vojno in so zbirali okrog sebe svoje stranke in pristashe v razmerju, kolikor je segala njihova vojashka moch ...

... Zgodba o Veledi, Albruni in Ganni iz gozdov, ki so imenovane kot germanske vedezhevalke, pripada arabski dobi, to pomeni, da je nastala le v osmem stoletju ...

Veleda je ime arabskega izvora, ki pomeni »mlado zhensko«. Tako ne more biti dvoma, da imamo tu neko pripoved iz arabskih ali shpanskih virov, kjer je Veleda oznachena kot keltska, namesto kot zhidovska. Veledo najdemo tudi v Siluai Statiusa ...

1

... toda vse izdaje sledijo iz enega vira, ki naj bi ga bil nashel Poggio v St. Gallnu, in so vse interpolirane ...

2

... popolnoma nesmiselno je navajati ta primer imena Veleda, da bi potrdili njegovo izvirnost. To nas pushcha popolnoma same s Tacitom ...

... Ako se sedaj obrnemo h Germaniji, vidimo, da je bil samorog iz Cezarjeve pripovedi spremenjen v narod – v Naharvale. Takoj je razvidno, da ni Narharvalus nich drugega kot »Narwahl«, morski samorog v germanskih jezikih. Beseda mahl-arez ali mahr-arig, ki je v Fredegarju uporabljena za razlago etimologije Meroeus, se tu pojavi v obliki naharvalus.

Da je ta zgodba iz Germanije izposojena od Cezarja, je tako razvidno, da ni potreben niti ponarejevalchev spodrsljaj z Naharvali ali »samorogi«, da bi to dokazali. Toda ponarejevalec je bil tak bedak ali pa podlezh, da se je izdal she na drug nachin. Vzel je Cezarjev rek »sunt item, quae appellantur alces« za nadaljevanje zgodbe o narwahlu ali samorogu, in je rekel, da je ime bozhanstva aids »ea vis numini, nomen aids.« Neumnost, kot kazhe, ne more iti she naprej, toda ponarejevalec je zagreshil she drugo neizrekljivo neokusnost.

Losa kot tudi samoroga je spremenil v germansko pleme. »Semnoni zhelijo, da jih imajo za najstarejshe in najbolj sposhtovanja vredno pleme suevskega naroda. Oznanjajo, da to potrjujejo skrivnosti vere ...

(str. 273ff)

... To je bilo lahko v Germaniji dodano ponarejevalchevemu nadaljevanju o Germanih, ki pojejo svoje pesmi, imenovane barritus ...

... Ta celotni opis je prepisan iz Vegetija, De Re Militari, kjer pove, da je bojni krik, ki se imenuje barritus ...

... tudi Ammian je vzljubil to besedo. Pripoveduje zgodbo o Cornutih in Braccatih v rimski vojski, ki so povzdignili barrritus, da bi prestrashili Alamane. Ta barritus se zachenja s shepetom ...

... Ta Ammianusova pripoved je ponaredek, skupaj s pripovedjo v Tacitu, kar kazhe, da sta oba zamenjala barritus z barditus ...

... Ta ponarejevalcheva zmeshnjava pri izposojanju se kazhe skozi vso Germanijo. Nekaj primerov bo dovolj. V poglavjih VII in VIII ponarejevalec pripoveduje, da so kralje izbirali zaradi njihove plemenitosti in vodje zaradi njihovega poguma, toda nihche jih ni mogel kaznovati, razen duhovnikov.

Wiener sklene takole:

Skrajna brezvrednost Germanije je ochitna, brez vsake mozhnosti zagovora. Le dushevno slep jo bo zagovarjal, tako kot ponaredke iz devetnajstega stoletja, kakrshen je razvpiti Koeninghofski rokopis, ki she vedno najde zagovornike. Zhalostno je videti, da germanska zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti, ter na posledicah prvega razcveta arabske romantike, ki je vodila k Tisoch in eni nochi.

Kdor bi zhelel slediti Rossovim, Hochartovim in predvsem Wienerjevim ugotovitvam, bi moral biti resnichni poznavalec klasikov kakor tudi klasichnih jezikov, zato sem zgoraj navedel na kratko le nekaj primerov, ki jih lahko razume vsak povprechen izobrazhenec, vkljuchno z menoj.

Profesor Leo Wiener je bil »utishan«. Toda prav njegovo delo – kot v posmeh »uradnemu« mnenju – daje malo vech zaupanja v dolocheno izvirnost.

Walser, ki je verjel, da so Poggiove najdbe izvirne, porocha o Poggiovem obisku v Clunyju ([29] Walser, str. 50):

... zanichevanje, ki so jim ga vlili sedanji lastniki sposhtovanja vrednih rokopisov. Ti so bili pustili propadati to chudovito dedishchino kot tudi lastni menishki red ...

... Kot je Boccaccio iz razpadle knjizhnice Montecasina ugrabil Tacita, tako so Poggio in njegovi tovarishi iz samostanskega stolpa v St. Gallnu ali pa iz ostankov francoskih opatij izvlekli marsikaterega plemenitega ujetnika ...

... Neposredna porochila o najdbah so na zhalost zelo skopo ohranjena: zgolj po eno pismo Poggia, Cincia in Bartolomeja iz Montepulciana. Ostala pojasnila dajejo nakljuchne pripombe v epistolarjih Bracciolinija in njegovih prijateljev ...

... Doslej so se omejili na to, da so to iz Poggiovega porochila edino bolj znano odpravo v St. Gallen bolj na shiroko obravnavali in da so ostala potovanja omenjali le na kratko, dokler tega porochila zelo ostroumno ni pregledal Remigio Sabbadini in z gotovostjo zavrgel shtiri Bracciolinijeve odprave ...

... Prvo Poggiovo odkritje sta bila dva neznana Ciceronova govora, ki ju je nashel v burgundski opatiji Cluny.

Knjizhnica samostana je skrivala vech dragocenih Ciceronovih rokopisov, med njimi sposhtovanja vredni zvezek s petimi govori, izvirajoch vsaj iz 8. stoleja ...

... Zakaj je Poggio shel v daljno Burgundijo, ko je bilo toliko drugih samostanov v blizhini? Najbolj verjetno lahko povezhemo to potovanje s tesnimi vezmi, ki jih je gojil Janez XXIII. z burgundskim, bolonjskim in konstanshkim vojvodom ...

Mogoche to drzhi, toda samostan v Clunyju je tesno sodeloval s sholo prevajalcev v Toledu; kot kazhe, so v vseh referencah o Poggiu to sholo popolnoma prezrli kot mozhni vir srednjeveshkih rokopisov, kopij klasikov. Toda Poggio je za to sholo gotovo vedel.

V Toledu so bili prevajalci Arabci, Zhidje in kristjani; tako je profesor Wiener s svojo raziskavo dejansko tochno prikazal to obdobje zgodovine, v katerem je vsaj nekaj referenc, seveda po vsebini nezanesljivih in prepisanih, k vprashljivim delom obstajalo zhe prej in zato morda ta dela niso bila napisana shele v 15. stoletju.

»Faustovskim dusham« pa rad ponudim reshilno bilko; ta se imenuje »nostratika« – teorija o skupnem poreklu indoevropskih, ugrofinskih in semitskih jezikov. Z njo bi se nekako izognili arabskemu izvoru imen, saj v Wienerjevem chasu nostratichna teorija she ni bila znana.

In she nekaj ... Tudi Fomenko in Illig pravzaprav bolj potrjujeta, kot pa zavrachata izvirnost starih rokopisov.

Fomenko je pokazal, da so letopisi v bistvu ponavljajochi se prepisi malega shtevila izvirnih spisov, vprashanje je le, katerih; zato mogoche vsak letopis vsebuje nekaj skrite resnice – potrebno je le najti primernega ...

In Illig je s tem, da je »odpravil« del mrachnega srednjega veka, priblizhal starorimski svet dokumentiranemu srednjemu veku in tako podal razloge za vechjo verjetnost izvirnosti starih rokopisov, saj je gradnja srednjeveshkih samostanov sledila takoj za rimsko dobo. Potemtakem so rokopisi in njihovi prepisi lahko prezhiveli veliko krajshi chas, brez neznane mrachne srednjeveshke dobe, zashchiteni v zhe zgrajenih samostanih.

 

 

 

O SLAVI, POGGIU IN EINSTEINU

 

... quando etiam sapientibus cupido gloriae novissima exuitur.

... celo najbolj modri, zhelech slavo, zavrzhejo vse ostalo. (Tacit)

 

Kot je bilo tukaj zhe omenjeno, je Leonardo Aretino hvalil Poggia:

 

... Spomin na tvoje zasluge ne bo nikdar izbrisan. Zabelezheno bo do poznih dob, da si ta dela, izgubo katerih so bili tako dolgo obzhalovali prijatelji leposlovja, reshil s svojo marljivostjo.

 

J. W. Ross pa o Tacitu:

... Tacita povzdiguje njegova genialnost do take vishine, da ga zhe dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred zharom katerega se vsi kot Parsi (Perzijci) priklanjajo v chashchenju.

To ne drzhi popolnoma. Poggio namrech nikoli ni dobil ustreznega priznanja – ne pozitivnega ne negativnega, o tem lahko vsakdo presoja po svojem obchutku ...

V bistvu sploh ni pomembno, kakshen je bil Poggio po svojem znachaju: dober, slab, bolesten, pogolten, pobozhen ali she kaj drugega – pomembna so le njegova dejanja. Danes je precej vseeno, ali je res nashel izvirne starorimske spise ali pa jih je sam napisal ali ponaredil, se pravi prepisal iz drugih vprashljivih virov.

Napravil je nedvomno izredno delo, ki je postalo izjemno pomembno za vso zahodno omiko, za njeno zgodovino in znanost, posebej za jezikoslovje in raziskave o Indoevropejcih (zhal v napachni smeri), ter tudi za zahodno politiko pri opravichevanju njenih usmeritev v vseh stoletjih novega veka.

Pravzaprav je Poggio dal Zahodu natanko tako sharo, po kakrshni je ta hrepenel in jo je potreboval. Kot v posmeh pa za svoje delo ni dobil nikakrshnega pravega priznanja; slavljeni so morda zgolj izmishljeni Rimljani, njega pa najvech opisujejo v slabi luchi. Zaradi vpliva, ki so ga imela njegova dela, bi moral biti znan vsakemu bolj izobrazhenemu Evropejcu, toda komajda ga poznajo celo strokovnjaki humanistichnih ved.

Le njegovi kritiki mu dajejo polno priznanje, na primer Ross (»kdo je ta chudoviti mozh?«) ali pa Hochart, ki je preporod oznachil kot Poggiovo dobo, pa tudi njegova zhivljenjepisca, posebno Shepherd.

Poggio je namrech pokazal svoj izjemni civilni pogum, nenavaden zlasti za dobo, v kateri je zhivel, saj je pravzaprav tvegal, da bi bil sezhgan na grmadi.

Mogoche je bilo njegovo edino zadovoljstvo denar, ki ga je dobil za svoja »odkritja«, ker je vsa »slava« v glavnem preostala osebam, ki si jih je morda bolj ali manj sam izmislil na podlagi kakshnih stvarnih omemb v rokopisih. To je bila za mojstra njegove velichine zelo bolecha izkushnja, cheprav so ga sicer humanisti, njegovi sodobniki, resnichno sposhtovali.

Za svojo druzhino, za svoje zakonske in tudi nezakonske otroke, ki jih je menda vse priznal, naj bi prav tako popolnoma poskrbel.

Ob pomenu in vplivu njegovega dela, njegove skoraj popolne anonimnosti in negativno oznachene osebnosti, lahko Poggia primerjamo s tako rekoch »tochno« nasprotnim primerom – s slavnim fizikom Albertom Einsteinom, chigar dela naj bi imela in gotovo tudi imajo epohalen vpliv na sedanjo globalno civilizacijo.

Njunih resnichnih osebnosti verjetno ni mogoche zanesljivo primerjati, saj znachaji niso merljivi, mozhna pa je primerjava njunega javnega polozhaja, njune javne podobe ter vpliva njunih del in dejanj. V naslednjem opisu so razvidne stichne tochke med delovanjem obeh, hkrati pa tudi neverjetni antiparalelizem glede njunega ugleda v javnosti.

Pravzaprav ta primerjava omogocha skoraj sarkastichen uzhitek spricho »absurdistana« chloveshke civilizacije in kulture na tako imenovanem najvishjem intelektualnem nivoju.

Einsteina pozna skoraj vsakdo, vsaj na Zahodu. Ima ugled nedvomnega genija, velikega humanista, najplemenitejshega znachaja, skromne osebnosti. Spodbijati tehtnost njegovih del je skorajda nevarno, saj kritik tvega, da ga oznachijo za neznanstvenega, kajti vse, kar je Einstein naredil, je nedotakljivo. Njegovi univerzalni genialnosti so namenjeni le slavospevi.

Toda »njegova« najslavnejsha dela niso tako zelo njegova, kot to velja na sploshno, in celo vechina fizikov ne ve chisto natanko, kaj je pravzaprav sploh naredil. Obrazlozhil je fotoefekt in za ta dosezhek je dobil polno priznanje z Nobelovo nagrado. Kar zadeva t. i. relativnostno teorijo, je njegov prispevek v glavnem zbirka tez ostalih matematikov in fizikov, katerih imen pa v svojih objavah ni omenjal. Na glavi, ki nosi najvech »odgovornosti« za sploshno relativnostno teorijo, je zlomil kuhinjski stol – njegova zhena, Srbkinja Mileva Marich, je bila sposobna matematicharka in je pomagala Albertu, dobremu fiziku, toda slabemu matematiku.

Njegovi zagovorniki poudarjajo, da je dobil iste rezultate kot drugi fiziki, toda po drugi poti in na drugachen nachin, nekateri kritichni poznavalci pa ga imajo za najvechjega plagiatorja vseh chasov ...

Lochil se je od zhene, verjetno iz rasistichnih razlogov; njegova judovska druzhina menda ni marala pravoslavne kristjanke Mileve, nagovarjali so ga, naj se porochi s svojo sestrichno. Ob lochitvi je dal Milevi denar od Nobelove nagrade, pozneje pa se ni vech zanimal ne za njuno nezakonsko hchi, ki jo je dal anonimno posvojiti, ne za sinova, ki ju je prav tako imel iz zakona z Milevo.

Z lochitvijo tega zakona je praktichno prenehalo Einsteinovo znanstveno delovanje; poslej je pretezhno deloval v javnosti, se pustil slaviti ter je tudi sam slavil bolj ali manj le sebe kot osebo danashnjega slovesa.

Pokazal je pomanjkanje civilnega poguma, ko se je izgovarjal, da ni prav vedel, kaj podpisuje, ko je podpisal tisto slavno pismo, ki je privedlo do izdelave atomske bombe. Vechinoma je le she »produciral znanstveni odpad« (moja oznaka), kot porocha fizik John Dyson, ki je odpovedal srechanje z njim v Princetonu, da bi se izognil nesmiselni razpravi o njegovem najnovejshem delu.

Prav zabavno je, kako Poggiu kot tudi Einsteinu »uradno« nikjer ne priznavajo njunega ponarejanja in plagiatorstva; prvi je svoja dela predstavljal kot tuja, drugi se je tako rekoch kitil s tujim perjem; prvi je skoraj neznan, drugi je neznansko slaven, prvemu je prisojen najslabshi znachaj, drugemu najplemenitejshi itd. (vse to je pravzaprav zelo chloveshko).

Slavna Einsteinova dela so manj resnichno Einsteinova, kakor pa bi bila Poggiova dela Poggiova, che bi bilo po nakljuchju dokazano, da so ti spisi resnichno starorimskega porekla.

Toda vsaj eno Poggiovo delo, namrech slavna Germanija, in Einstein – oba imata nekaj neverjetno skupnega – oboje je povzdignjeno v mit; njuni chastilci ju mochno in vrochichno, ljubosumno in s predanostjo branijo, ne dovoljujejo nikakrshnega kompromisa in nimajo nobenega usmiljenja za svoje nasprotnike.

 

 

 

ZAKLJUCHEK

 

La vérité historique est souvent une fable convenue. (Napoleon Bonaparte)

Ta izrek je ochitno resnichen v Tacitovem primeru, she posebno glede spisa Germanija. Zhe povrshen, toda nepristranski pregled dejstev pokazhe, da je vechina klasichnih spisov, ki naj bi nashli v prashnih, vlazhnih, pozabljenih kotih srednjeveshkih samostanov, ponarejenih; za tako spoznanje ni potrebno nikakrshno posebno znanje, dovolj je zdrav razum. To je tudi glavni razlog, da shirsha »znanstvena skupnost« ni napravila nikakrshne resne analize zadevnih spisov, kot so jo napravili Ross, Hochart ali Wiener, njih pa niso niti poskusili ovrechi z nasprotnimi razlagami.

Tako Leo Wiener z obzhalovajem ugotavlja: ... Zhalostno je videti, da germanska zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, na dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti ...

To lahko dopolnimo: che Nemci nimajo chisto vsega od A do Zh, da bi bili na to ponosni, pa imajo vech kot dovolj vsaj od B kot Bach, Beethoven ... pa Gauss in Goethe … Hahn, Hilbert, Heine, Herder ... Schiller … Wegener … do Z kot Zweig. Tisti »vcherajshnji«, faustovske dushe, seveda tega ne vedo, ker vseh teh velikanov sploh ne poznajo, je pa veliko in vedno vech »danashnjih«, ki so jim predhodniki vzor.

Imamo tudi naslednjo zabavno in bedasto politichno grotesko: cesar Karl Veliki velja za prvega Evropejca, saj naj bi z ognjem in mechem zgradil Evropo kot »Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation«. Zato bi morali Karlspreis dopolniti s Prix Napoleon ali s Hitler's Award (angleshki naziv naj bi kazal evropsko miselnost, ker prva dva nista angleshka); omenjeni so gradili Evropo na podoben nachin, s podobnimi posledicami. Mogoche bi kazalo ustanoviti tudi Piccolominijevo nagrado v spomin na njegovo (italijansko) evropejstvo, npr. Benedictione Pii ...

Ironija zgodovine je, da so najbolj chashchena »dejstva« germanske zgodovine, t. i. faustovske dushe – Tacitovi Germani, cesar Karl Veliki in slovanska priselitev – zgolj miti, pravljice, ki si jih je izmislila zanichevana felahovska dusha; ime Germani, ki je zanichljivo rimljansko ime za sovrazhne Retijce, protoslovansko pleme – vse to je faustovska dusha prav ljubeche sprejela za svoje.

Tacita in posebej njegovo Germanijo, cesarja Karla Velikega in slovansko selitev bodo Germani zagovarjali do poslednjega Germanusa, faustovske dushe.

Toda skrb je odvech. Tako dolgo, dokler bodo pripovedke uradne zgodovine v sluzhbi interesov zahodne politike, bo vse to le »Velika lazh«, ki jo bodo she naprej shirili kot resnico kljub vsem najbolj jasnim nasprotnim dejstvom.

 

 

 

Viri

 

[33] Birgitta Hoffmann: Archaeology versus Tacitus' Agricola, a 1st century worst case scenario;

A lecture given to the Theoretical Archaeology Group conference, held in Dublin, 15th December, 2001.

[34] Pius II, Aeneas Silvius Piccolomini, The Humanist Pope, by Cecilia M. Ady, Methuen & Co. LTD., 1913.

[35] Aeneas Silvius, Orator, Man of Letters, Statesman, and Pope; by William Boulting; Archibald Constable and Co., LTD.; London 1908, str. 243.

[36] Aeneas Sylvius Piccolomini als Papst Pius II.; Prof. Dr. Anton Weiss, Graz, Ulr. Moser's Buchhandlung (J. Meyerhoff) 1897.

[36a] Pfizer Gustav: Der Welsche und der Deutsche Aeneas Sylvius Piccolomini (Pabst Pius II.) und Georg von Heimburg: historisch-poetische Bilder aus dem fünfzenten Jahrhundert; Stuttgart 1844.

[37] E. Walser: Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance, herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich, Druck und Verlag von B.G.Teubner - Leipzig Berlin 1914.

[38] Germania Enee Silvii in qua candide lector continentur: gravamina germanice nationis; confutatio eorundem cum replicis; de concilio Constantinensi & Basilensi; describuntur hic urbes, civitates, ecclesie, episcopatus, abbacie, principatus &principatus & nobilissime familie; Strassburg 1515.

[39] Christopher B. Krebs: Negotiatio Germaniae - Tacitus' Germania und Enea Silvio Piccolomini, Giannantonio Campano, Conrad Celtis und Heinrich Bebel. Hypomnemata 158. Untersuchungen zur Antike und zu ihrem Nachleben. Herausgegeben von Albrecht Dihle, Siegmar Döpp, Dorothea Frede, Hans-Joachim Gehrke, Hugh Lloyd-Jones, Günther Patzig, Christoph Riedweg, Gisela Striker. Göttingen 2005 (Vandenhoeck & Ruprecht).

[40] De Viris Illustribus; Two texts by Eneas Silvius Piccolomini on Denmark by Michael von Cotta-Schönberg1, str. 5, English trans. Of reviewed anthology: Michael v. Cotta-Schønberg, To tekster af Æneas Silvius Piccolomini om Danmark. In: Umisteligt – Festskrift til Erland Kolding Nielsen. Edited by John T. Lauridsen and Olaf Olsen. Copenhagen, the Royal Library, 2007, pp. 55-74.

[41] Fabian Fischer: Das Europabild des Humanisten und Papstes Enea Silvio Piccolomini/Pius II.

LMU-Publikationen / Geschichts- und Kunstwissenschaften Nr. 25 (2007). http://epub.ub.uni-muenchen.de/

[42] A. T. Fomenko: Empirico-Statistical Analysis of Narrative Material and its Applications to Historical Dating; Volume II: The Analysis of Ancient and Medieval Records by A. T. Fomenko. Moscow University, Moscow, Russia – Kluwer Academic Publishers, Dordrecht Boston London 1994.

[43] Heribert Illig: Wer hat an der Uhr gedreht; Ullstein Verlag, München 2009.

Heribert Illig: Das erfundene Mittelalter; Econ Verlag, München 2000.

[44] Mario Alinei: Origini delle lingue d’Europa; Il Mulino, Bologna, 1996, 2000; The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins. <http://www.continuitas.com/>

[45] Colin Renfrew: Anatolian hypothesis. http://en.wikipedia.org/wiki/Anatolian_hypothesis

[46] Shavli J., Bor M., Tomazhich I.: Veneti; Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996 (prevod slovenske izdaje Veneti – nashi davni predniki, Maribor 1989).

 

 

Viri / polavje (I)

 

[1] Christopher B. Krebs: A Most Dangerous Book –

Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich;

W. W. Norton & Co. Inc., New York 2011.

[9] Rudolfus von Fulda: Translatio sancti Alexandri;

Nicolaus Ellenbog: PASSIO SEPTEM FRATRVM filior.. sanctae foelicitatis.

Translatio sancti Alexandri. Passio Sancti Theodori martyris; Ottobeuren 1511.

[16] John Wilson Ross (1818-1887): Tacitus and Bracciolini.

The Annals forged in the XVth century.

Originally published anonymously (?) in 1878.

(Anonimously with dedication: I dedicate to my esteemed and estimable brother Robert Dalrymple Ross – op. B.J.H.)

[17] Polydore Hochart: De l'authenticitè des Annales et des Histoires de Tacite;

Paris, Ernest Thorin Editeur 1890.

[18] Leo Wiener: A History of Arabico-Gothic Culture;

Volume III, Tacitus's Germania & other Forgeries;

Innes & Sons, 129435 N. Twelfth St., Philadelphia, Pa., MCMXX.

[19] FAZ – Frankfurter allgemeine Zeitung, 18. Oktober, 2008, No. 244 / Str. Z3.

[27] Enea Silvio Piccolomini: Europa; Herausgegeben von Günther Frank und Paul Metzger; Melanchton-Akademie Bretten, Uebersetzung von Albrecht Hartmann; Verlag Regionalkultur, 2005.

(Melanchton, pravo ime Philipp Schwarzerdt, nemshki reformator najblizhji Luthru – op. B.J.H.)

[28] The Life of Poggio Bracciolini. By The Rev. W. M. Shepherd, LL. D., Liverpool. Printed by Harris Brothers, For Longman, Rees, Orme, Brown, Green & Longman. London. 1837.

[29] Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance; herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich; Druck und Verlag von B. G. Teubner; Leipzig Berlin 1914.

 

 

 

_______

junij 2013