Revija SRP 117/118

Alessio Brandolini

 

PONOCHI IMA ZHIVLJENJE DROBCE LEPOTE

 

 

La poesia cruza la tierra sola,

apoya su voz en el dolor del mundo

 

Eugenio Montejo*

 

*

 

Ponochi ima zhivljenje drobce lepote,

skrite v milih glasovih listov,

ko se odtrgajo z vej in pochasi

pristanejo na asfalt, na vreche z odpadki.

 

Od tod vidim naselje, nad menoj na desni

pa tistega, ki je sklesal to srce z gostimi

temnimi lisami in iz neobdelanega kamna,

ki odstopa prahu cvetne listiche svoje lenobe.

 

Zveneche piskanje trsja je pospesheno

od vetra, ki odnasha s seboj sledove

presahlih ali rek v plamenih,

zhejnih ali v teh dneh sesutih podrochij.

 

Zdaj se pustim razredchiti od trave,

z zaprtimi ochmi obrezujem cheshnje,

vendar pobeg od ran je sad, ki nas zagrabi

in podzhge voljo, da bi zacheli vse znova,

ker usta imajo ostre trne, ki naj

zapechatijo spomine, mesnato cvetje savane.

 

 

 

 

*

 

Hudo me ima, da ne pristanem

na gnitje zaradi obzhalovanja

in niti, da se ne zbojim zashitih ust,

ki krushijo temachnost besed

in v vodi posejane pozhare.

 

Naj me ne plashi pajchevina neba, ki ohranja grude prsti

z rumenimi vrtnicami in od mraza zlomljene veje,

zvezde, daljne nekaj svetlobnih let, ki umirajo od zavisti

za zhivljenjem na zemlji. Niti vashkega bronastega angela

pokonci na vodnjaku z dinamitom v stisnjeni pesti.

 

Se opogumiti in hoditi nagonsko za nosom, potihoma

po lavi, ki se mudi pod reko, in ono, ki so jo utrdila

zhe tisochletja in je zoblikovala Rimske gradove,*

pa griche, obrashchene z gozdovi in vinogradi,

in modrino, ki sta jo izdolbli jezeri Albano in Nemi.

 

* Castelli romani, ime pokrajine blizu Rima, ki svojo rodovitnost dolguje

prav izbruhu vulkana v nochi chasov oziroma lavi, ki je pregrnila njena tla.

 

 

  

*

 

Bolj kot tako se ne

morem izogniti temi, morskim

globinam, zaprt v ogledalu, in

se bos podati naproti sinu,

z rokami, ki se oprijemajo jame.

 

Ko bi ti nekega dne lahko spregovoril,

bi ti povedal o shelestenju kril papagaja,

zaprtega v kletki na vidnem mestu

neke sprejemnice, zatrpane z zehanjem,

o bolechinah po zavrnjenem porodu,

o ostrih zvokih, ki prezhenejo svetlobo.

 

Ni shlo sploh za sanje,

marvech za resnichnost, razmazano v pogledu,

s prepoteno srajco in chevlji,

pogreznjenimi v blatu, s potolchenimi

petami na kamenju, okrushenem od hoje

in od njegovega enakega nasprotja.

Oblak, ki naglo leti nad dnevi, harpunira sanje

in milo odnasha kozho in jagode rozhnega venca.

 

Zazhge mesto in gozd. Glej:

zdaj je v plamenih celo Tibera!

 

 

 

*

 

Ponochi podlozhim temo z gostimi snezhnimi plastmi

in negibno poslusham shkrzhade, ki od nekdaj nam

dihajo tu zraven ali se poskrijejo v nashe zhile.

 

Tako kljubujem udarcem chasa, razzhaloshchen, a ne premagan,

obvezhem si chelo s trnjem, v zobe si vlijem pravi strup.

V vrvenju, ki ga sproshchajo sanje, vsepovsod teche kri

mater in ochetov, ki so v vojni izgubili sina.

Ob upochasnjevalcu podozhivljam potovanje negotovega,

pijanega norca, prebodenega od listov bananovca, platane

ali smokve.

 

Vchasih z zaprtimi ochmi oprezujem za svetom,

ki naj bi bil tak, kot bi bilo meni vshech,

in poslusham zhalostno prasketanje pechi,

duham in se s prsti dotikam belega kruha,

ki naravno vzhaja, zavem se zapravljenih desetletij

(zhe chisto izgubljenih), da se trpinchimo in obsuvamo

z besedami brezupja na bezhechih Odisejevih ladjah.

 

 

 

*

 

Pogovarjam se ves dan s tropskimi ribami elektrichnih barv

in poslusham zvezde, ki naj jih molche grizljam sredi

shkrzhadov, zaprtih v zrachnih mehurchkih, ki chloveka raznezhijo.

 

Razshirjenee shkrge

tvojega blizhnjega,

osovrazhenega, kot si sama.

Vracham se navpichno,

oprimem se povrshine,

razpochim se med hlepenjem

po zraku, s teboj zaprto

med steklom in morjem,

z razpetim oblichjem

nemirne opazovalke.

 

Spotoma si podelim z morskimi psi

mehko sredico, zlato skorjo,

ochetovo zrelo grozdje,

a samo tebi

sem odprl med trsjem prehod

v hrepenenju po globokih poljubih,

nato so me razkosali krokarjevi kriki.

 

Zdaj, che govorim, me nekdo poslusha.

 

(iz zbirke Tibera v plamenih, 2008)

 

 

 

S temi ustnicami

prebodenimi s trni

razmesarim razum

in preostanek zhivljenja.

Imam shkrlatno kozho

osamljene zveri

lachne in morilske.

 

Nekoliko dlje so cholni

z jadri ki jih je oplodil veter.

 

Z roko spokojno na ocheh

da podoji tishino.

 

 

 

*

 

Kasneje ko bo vse pogasheno

tja okrog poldneva se bova

midva vrnila po reki navzgor

pod pazduho in lahkega koraka.

 

Shele onstran izliva

bova nashla zachetek

in tudi razlog

najinega potovanja.

 

Na ramah bova nosila

mehki kanu

iz trsja in listja

in zlato vino mojega ocheta.

 

 

 

*

 

Tvoje oblichje je danes kot dobro uglashena violina,

glasba pa nasprotno izgublja moch in ostrino

utruja celo dobre plavalce

ribe in tokove morskega sveta

na nebu pa voz ki pelje zvezde na sprehod.

 

Pretekla bodo desetletja

morda kar nekaj stoletij

vendar kosec za koscem

bova prilepila vse drobce

helenskih in rimskih vaz.

 

In v njih najina bolna srca

spolnost ki naju priganja.

Najina nemogocha ljubezen

in pojocha govorica najinih rok.

 

 

 

*

Mrlichem v Mediteranu.

v iskanju doma.

v iskanju dela.

 

 Che se vznemirim mi je slabo

 kar nekaj dni potem celo

 diham s tezhavo.

 Ob rojstvu sem prav gotovo

 podedoval od svoje matere

 to edino chloveshko okvaro.

 

Vsak mrlich na plazhi

mi privezhe na zapestje

razbeljeno bakreno zhico

tanek usnjen obroch

otroka, ki prosi na pomoch.

To stori da me ne pusti

v jarku s suhim grlom

zavoljo slane vode

ali iz obzhalovanja

da sem zanj storil bore malo

da ne bi bedno utonil.

 

Prechkamo Mediteran v cholnu

ki se komaj drzhi na povrshini

in zachrta brazdo v nasha upanja.

Nato ponochi, plavaje, proti Italiji

che nas ne bo premagala trudnost,

che nas valovi ne bodo potisnili

na dno v globine, v vodeni grob.

Resheni, che ni obala prevech oddaljena.

 

 

 

*

 

Danes s tem davnim

hrepenenjem se mi ne bi

izmuznila niti ena sama jadrnica!

 

Trepechejo valovi cheri zvezde pesek

le v belo mesechino lahko vtaknesh prst

da vanjo napishesh z ogromnimi chrkami

pred tisochletij je bilo tukaj morje

in tema vse naokrog. Potaplja se

vsepovsod nasha misel, nasha zgodovina.

 

 

 

*

 

Dneve in dneve ovohavamo vonj

ki ga zasledujemo zhe vech kot trideset let

in tedaj nas obide zhelja

da bi zaveslali sami

proti toku

jedli alge

upochasnili ritem

se umaknili nekam

in s pljunkom pogasili plamene.

 

Nato mirno razkriti

sirenam daljave

narisane s krvjo

v samotne zemljevide.

 

 

 

*

 

Morska voda spira cheri,

brishe sledi, obraz, ustnice.

Brez ploskanja siren,

a zhivahnost valov spremeni

tishino v rahlo peno

osamljeni jaz in zdolgochaseni mi.

Shtejem ure, ki nas lochujejo od maske, ki si

jo bomo morali spet nadeti ob vrnitvi na delo.

 

Onstran shkoljev mezhika

utripajoche oko svetilnika.

Prej ko slej bomo priplavali do njega.

 

(iz zbirke Reka v morju, 2010)

 

 

 

Klichem z drugega planeta

 

Kot odsekano nas zora zbudi, ena od sester zahteva

omaro za obleke. Potolazhim jo, rekoch, da

kmalu (bil sem star deset let) bom pomagal

njej in vsem drugim bratom. Mrlichi oprezujejo,

nikoli ne zaprejo ochi. Svetloba obstreljuje vas,

dvigne podrti krizh med domachijami, prepozna

sledove chrede: tu se zhe zachenja pot, ki odrgne kozho.

Stopam pochasi in mislim na to, kar mi dolgujesh

med ogledali z nerazreshljivimi zapleti, sredi ulichic

prepredenih z rdechimi zhilicami, s preprostimi risbami.

 

Rumeno zhe zvito listje se trmasto drzhi veje,

mraz mu godi in tishina. Imam pogosto

porodne bolechine, rojeni sin pa se boji ocheta.

Veter razkraplja dneve: usekam nekoga s pestjo,

zaradi tega pa nisem zaprt doma, skozi streho

stopim ven na dezh, zaslishim grom, pozhigam sanje

da sanjam lahko drugache. Lepo obrezana zhiva

meja naju lochuje? Sorodna sva si, pa vendar

daljna: za seboj prihodnja leta, to, kar nisem

bil: klichem z drugega planeta potuhnjeno chepe v jami.

 

 

 

Neobdelano polje

 

Ne vem, ali je sploh primerno, da omenjam shepetanje:

mar sedanjost spremeni otroshtvo? Vrh, ki ga ne znam

dosechi, kopljem in naletim na krta. Oddaljujem se od

chloveka, ki ga ni bilo ali je le hlinil, da je bil, ampak

tukaj imam prijatelje, na primer ptice, metulje, belega

psa. Preteklost je ozemlje volkov, nimam vech chasa

na razpolago in scenarij je pach to, kar je, che pa

hochem, da so sanje resnichne, moram biti drugachen,

ne tisti, ki polemizira in se prereka s temo. Visim na

cheshnji, da treniram slabotne mishice in zagledam

procesijo mravelj, martinchkov in zlasti pajkov, ki

brez naglice pletejo svoje kot zhamet neslishne dni.

 

Nisem znal molchati in zdaj prislushkujem listju, prav

sem storil, da nisem izginil, imam neobdelano zemljo,

ki jo moram raziskovati, maki kar pokajo vzdolzh prehojene

poti. Preteklost je obmochje z na nebu obeshenim drevjem

zastran vetra, ki popljuva ceste. Le tema te popelje

v zhivljenje, upogne kosti v votlinah svetlobe. Ne vem,

ali je primerno, kar sem storil, ne najdem vech in

sonce se razmazhe v obratno smer. Pred poljem sem

marsikaj razumel ali so mene razumele divje trave?

 

 

 

 

SENCA GOB

 

7

 

Pade list in streha se sesuje

cvetni listichi se odtrzhejo s postelje.

Tvoje ochi se z mojimi ne pogovarjajo.

Na dnu kot kamni? Plochevina

prerezhe grlo slavchku

in ljubezen tiho gnije.

Kje naj se srechava? Skrivnost nama

prozhi odrezano roko: nisva she pripravljena.

 

8

 

Popoldne naju napade z zamerami, ochitki

zaradi pomanjkanja varne lupine, usmiljenja.

Trepetanje jesenskega listja sprozhi

razigranost in slepeche blesketanje.

Delal bom bolj zavzeto, che bosh govorila

o dobroti, in v tej predstavi bom imel

manjsho vlogo, pazil bom, da ne pokazhem

zob in ti ne ukradem denarnice.

 

9

 

Onkraj ograje konj, videl sem ga, kako

mi je eksplodiral v glavi. Z vso mochjo

sem ga zagrabil za rep in se spustil v

dolino, proti mestu, razdeljenemu na

dvoje. Rad imam make, ker ne jokajo,

pa cheprav so vsepovsod s prelito krvjo

to cvetje plameni v svetlobi in nam

utira steze in poti dalech od vrtnic.

...

 

(iz zbirke V volchjem pogledu, 2013)

 

 

 

 

______________

* Poezija krizha samotno zemljo, / podpira njen glas v bolechini sveta.

Eugenio Montejo, venezuelski pesnik (1938-2008)

 

 

 

 

 

Alessio Brandolini, italijanski pesnik in knjizhevnik, se je rodil v mestu Frascati (Castelli Romani) leta 1958, zhivi v Rimu. Leta 1991 je prejel nagrado Montale za knjizhno she neobjavljeno pesnishko zbirko L'alba a piazza Navona (Jutro na trgu Navona), ki je izshla nato pri milanskem zalozhniku Scheiwillerju. Leta 2002 je objavil pri zalozhbi Manni-Lecce knjigo Divisori orientali (Vzhodne pregrade) in zanjo prejel nagrado Alfonso Gatto 2003. Leta 2004 je pri zalozhbi LietoColle (Faloppio Como) izshla njegova tretja zbirka Poesie della terra (Pesmi o zemlji), ki je bila prevedena tudi v shpanshchino in she prej revijalno tudi precej pesmi v slovenshchino v mojem prevodu. Pri trzhashki zalozhbi Il Ramo d'Oro je izshla leta 2005 knjiga Il male inconsapevole (Nezavedno zlo), marca 2007 pa pri LietoColle zbirka Mappe colombiane (Kolumbijski zemljevidi). Leta 2008 je pri rimski zalozhbi Azimut izdal Tevere in fiamme (Tibera v plamenih) in dve leti kasneje pri LietoColle Il fiume nel mare (Reka v morju). Tik pred izidom je zbirka Nello sguardo del lupo (V volchjem pogledu), z letnico 2013. Pri rimski zalozhbi Empirìa je leta 2013 objavil zbirko kratkih chrtic Un bosco nel muro (Gozd v zidu). Objavlja v shtevilnih italijanskih revijah in antologijah. Organizira readinge in literarna srechanja, zlasti s skupino I libri in testa (Knjige v glavi), ki je tudi na internetu (www.ilibrintesta.it). Ustanovitelj in urednik internetne revije podob, idej in Poezije www.filidaquilone.it (Niti papirnatega zmaja), kjer je bilo doslej predstavljenih s precejshnim izborom pesmi v izvirniku in prevodu tudi vech slovenskih pesnikov, med zadnjimi so Alesh Shteger, Alojz Ihan, Magdalena Svetina Terchom, Jozhe(k) Shtucin in Andrej Medved. Od leta 2011 se ukvarja tudi z zalozhnishtvom, saj je ustanovil v Rimu zalozhbo Edizioni Fili d'Aquilone in v knjizhni zbirki i fili (nitke) izdal dvojezichno zhe pet zbirk. Je tudi zavzet prevajalec in divulgator.

 

 

 

Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich