Revija SRP 115/116

Vittorio Bodini

 

OTROCI ZELENIH RAKOV

 

 

TA ZELENI BRZOJAV MED TRAVAMI

 

Ta zeleni brzojav med travami

kaj bo rekel? In suhi list

kostanja, ki pada, se zdi,

na davne srchne rane?

Strmish v divje obrise

skal, ki se drzno spushchajo

z vrhov na dno soteske,

kjer jih potok spreminja v zveneche harfe,

obrashchene z mahom, in zrak

se osvezhi ob tem skakljanju

sredi zhivo rdechih in chrnih robidnic

in med kratkimi krilci brshljana po deblih.

 

 

 

 

POSHASTI

 

Vrnili sta se smrt in slaba volja.

Koze brezglavo tekajo

po grichu

in pernata kacha,

iz gumija, zvita v klobchich,

lezhi sredi ulice.

 

 

 

 

NICH V NARAVI NE LJUBI SMRTI

 

Nich v naravi ne ljubi smrti.

Niti sraka, ki jo dechki zaprejo

v lonchen vrch, da bi jo nauchili kakshno besedo,

ki naj jo bedasto ponavlja;

in ciprese se neverjetno podaljshujejo,

da je ne bi chule v oledenelem jutru.

Vendar to sveto olje, ki dehti po zadnjem

ali po tem, kar imamo nad sabo,

ali chutimo v sebi, je neizbrisno. (Ko bi vsaj

lastovko zagledali v podobnih dneh.)

 

 

 

 

TAM, KJER JE UTONILA

 

Tam, kjer je utonila,

so zhiveli trije povodni mozhje.

Tam, kjer je utonila,

so zhiveli trije povodni mozhje.

 

Prvi povodni mozh je rekel:

Pozabi na njegovo ime.

Ona je odgovorila ne.

Ni ga hotela pozabiti.

 

Drugi povodni mozh je rekel:

Pozabi na njegovo ljubezen.

Ona je odgovorila ne.

Ni je hotela pozabiti.

 

Tretji povodni mozh je rekel:

Pozabi na svoje bolechine.

Ona je odgovorila ne.

Ni jih hotela pozabiti.

 

Otroci zelenih rakov

so se igrali na skalah

korak z glavo pod vodo

in korak z glavo zunaj.

 

 

 

 

MINILO JE NESHTETO DNI, NE DA BI SE KAJ ZGODILO

 

Minilo je neshteto dni, ne da bi se kaj zgodilo.

Morje prazno, prazno obujanje spominov

s kriljenjem rok brez prichakovanja.

In lepega dne se na obzorju prikazhesh ti.

Dve piki, ki se gledata iz daljave. Napeto in

skrivaj se ogledujeva, kot bi shlo za nesmrtne stvari!

 

 

 

 

SUHI PARADIZHNIKI

 

Suhi paradizhniki

obesheni na vrvico

in zhenske s cikorijastimi srci.

Suhi paradizhniki in rumeni datlji,

in zhenske, ki nabirajo olive

med divjimi oljkami, z modrikastimi usti;

vse je enoglasno in zgubljeno od samega bivanja.

 

Kam si skrilo, nebo, ono drugo mozhnost?

Katera od obeh nam pripada?

Nismo nemara nich drugega

kot nerodne priche golega obstajanja?

 

 

 

 

POD TEZHKO OMARO

 

Pod tezhko omaro,

ki je nihche ne misli premakniti,

je pred mnogimi leti padel bel list.

 

Razdalja med temi hishami in nebom

je enaka razdalji belega lista,

ki lezhi zhe vrsto let pozabljen

pod tezhko omaro, ki pa je nihche

na vsej planoti ne misli premakniti.

 

 

 

 

O MOJ BOG, V KATEREGA NE VERUJEM

 

O moj bog, v katerega ne verujem,

prebiram te kakor globoko pesem,

polno skrivnih pomenov in ochetovskih rek.

 

 

 

 

RAD BI IMEL GRLO MARTINCHKA

 

Rad bi imel grlo martinchka,

ko na kamniti in senchni dlani

kot otozhna devica slachi svoje telo

in ishche v sebi nemogoche besede in zvoke

nekdanjega jechanja.

 

 

 

 

POGOVORI S SENCO

 

Ko bi vprashal senco,

kaj misli o meni, bi

mi odgovorila: Kaj?

Ti mi rajshi povej, kaj

mislish o svoji senci? Kaj

misli tvoj kozav obraz, pleshasto

chelo, rumene ochi kot od machka,

ki je rep ovil okoli tachk.

 

 

 

 

SENCA

 

Vasha gnada Sonce,

danes zjutraj

sem si dusho zapacal s senco;

bi mi milostno

nalili

v iztegnjene

dlani

le

kanchek

svojega luchnega eliksirja?

 

 

 

 

POTOVANJE

 

Svoje sanje

vodim

nezhno

za roko,

dalech;

kot

iz bleshcheche

izlozhbe

mrshavo

dekletce.

 

 

 

 

PESEM

 

Pritajena solza

ujeta

med vezeninami

muranskega stekla.

 

 

 

 

GOLI MARTINCHEK NA SKALI

 

Goli martinchek na skali,

koliko sonca se je nauzhil!

Sonca ob dveh in treh popoldne,

in lune ob eni ponochi.

 

 

 

 

JUZHNJAK

 

Kako naj si juzhnjak

predstavlja boga,

nich drugache od skrivenchene oljke

in vechnega razdejanja.

 

 

 

 

KO MI IMELA REKE, MOJA APULIJA

 

Ko bi imela reke, moja Apulija,

bila bi chisto drugachna.

 

20. aprila 1955

 

 

 

 

DVE STVARI NIMA JUG

 

Dve stvari nima Jug:

nima rek, niti angelov,

pach pa farje in kamenje

nad pleshivimi upanji.

 

Veliko sinje nebo, a brez kruha

ga nihche ne mara;

hishe so majcene

in revne

kot rumene marjetice.

 

Na hishnem pragu,

le glejte ga, kako sedi

brezroki pirotehnik,

ki je dajal shtevilke za loto:

suhoparen in nestvaren junak

brezupnih pokrajin,

iskalec shtevilk, s katerimi

naj bi spravil na kant drzhavo.

 

 

 

 

VIDISH, KAKO SI SPRETEN

 

Vidish, kako spretno znash

metati kamne tu okrog!

Tvoj svet se je zozhil, saj

ni vechji od luchaja kamna

(kjer se lahko vedno branish,

pa she kako in she prevech dobro)

 

 

 

 

PESEM VOZARJEV

 

Mesec se v vsakem trtnem listu zrcali.,

plazi se kot kacha po senikih.

 

Vijolichasti oblaki skovika sova.

 

Kdor ima lepo zheno, okuzhi z vrochino

tudi nozhe v zhepu.

 

Marca 1945

 

 

 

 

NA MADRIDSKIH STREHAH

 

Tu gor sem,

na terasi shestega nadstropja,

omahljiv zhe stoletja,

od srednjega veka,

ko sem se udelezhil boja med svetim Jurijem

z mechem kontemplacije

in grdim zmajem moje strasti,

ki me terja zase.

Spodaj, temne chloveshke mravlje

ne vedo ne kod ne kam, in nazaj grede

butnejo spet ob zaprta vrata metroja.

Nich,

nihche ne ve,

kaj se tu dogaja.

Samo lastovke krichijo

in svetemu Juriju vlivajo poguma,

vendar se ga, lete, previdno izogibajo.

 

1949

 

 

 

 

ZHELEZNICHARJI SKACHEJO MED VAGONI

 

Zheleznicharji skachejo med vagoni

in vpijejo: 23 , 51.

Na zadimljenih terasah

vishnjeva barva palm je skoraj chrna.

 

Noch moshta in vashkih angelov

z bosimi nogami in do kolen zavihanih hlach

mosht vre v cementnih sodih.

 

Tam dol je breg: kjer chrichki chirikajo,

kjer chrichki pravijo: Jezhesh, jezheshna!

 

 

 

 

KAKO SE BOM ZNASHEL PO SMRTI?

 

Kako se bom znashel po smrti? She vse zobe imam,

vendar sem izgubil veliko las,

prav veliko! kako jih bom nashel vse po vrsti?

Padali so mi po vsem nashem polotoku

in nato v Shvici, v Franciji, v Maroku;

in nich koliko v Shpaniji.

 

 

 

 

VSA DOLINA V CELOTI

 

Vsa dolina v celoti si je zhelela,

da bi se vsaj ena od njenih travnatih bilk

zapletla v tvoje lase in tam ostala.

 

 

 

 

GOJIM CVETJE POEZIJE

 

Gojim cvetje poezije

na njivici dolgochasja.

Ves zamishljen pozdravljam.

Samo kupci starega papirja

me imajo radi.

 

 

 

 

TALEC

 

O, ko bi nich ne bil samo nich,

marvech kope oblakov, prah in brozga

na luni,

brez barve

brez nichesar.

 

Ko bi vam lahko rekel: obrazi, knjige, mesta

dnevne ure, glasba, letni chasi

ali obrisi sveta in koraki, da ga prehodijo.

V vas mi nekaj ostaja: ljubi talec

she majhne hchere.

 

Che nich resnichno ne bi bil nich,

marvech kope oblakov, prah in brozga

brez barve

brez nichesar.

 

Oktobra 1966

 

 

 

 

ANTIPOETIKA

 

Nekoch se je uvodni stih

prikotalil naravnost iz Zeusovega narochja

dovolj je bilo da ga je pesnik prepoznal in po istem kovu

druge pilil potem ko se je zapisal resnichnosti ali sebi

ne pa da se kar naprej blati in namaka

ta njegova obtozhujocha roka

ki ne odreshuje in ne pomirja

ki pushcha vse tako kot je

 

19. junija 1968

 

 

 

 

PESNIKOV SPREHOD

 

Pesnik se sprehaja po tujih zalivih

po tujih mesecih

in spotoma se sprashuje o svoji

chlovershki postavi

Nezhno krozhijo

male in velike poloble

vendar mu ne znajo dopovedati

kakshen zlochin ga druzhi

z rdenjem vecherne ali jutranje zarje v gozdu

 

(1969)

 

 

 

 

ZHALOSTNA PESEM POEZIJI

 

Poezija, muchno poizvedovanje

o resnichnosti bivanja,

izbrali smo tvojo krajshnjico.

Ni nas popeljala dalech,

kaj she.

No ja, vchasih smo okusili opojnost,

da smo se marsichemu priblizhali,

a kako poredkoma

in za kakshno ceno,

ob nestrpnosti in razkrajanju

vsakega bolj krhkega zametka ljubezni!

Sovrazhim celo najnezhnejshe zelenje poletja,

ki obdaja moja okna.

Naj le pride roka, ki jo poznam in

odreshi tesnobe moja prebujenja.

 

Julija 1967

 

 

 

 

JAZ SEM TISTI POTNIK

 

Jaz sem tisti potnik,

ki sedi ob vashem praznem mestu.

 

 

 

 

RDECHI ANGELI

 

Z rozhnatih planin

bodo dol prilezli rdechi angeli.

Kolikor se seveda ne premislijo

in ne pridejo chrno oblecheni.

 

1945

 

 

 

 

SKLEP

 

...in prishla bo zima: mehke snezhne

rokavice se bodo zibale na koshchatih

prstih drevja;

mi pa bomo ustrezhljivo zanetili

nashe dushe ...

 

 

 

 

 

Prevedla Jolka Milich

 

Jolka Milich, O avtorju: Vittorio Bodini, SRP 113/114, 74