Revija SRP 155/116

Paul Verlaine

 

NEKDANJE JESENI

 

PESEM JESENI

 

Tozhni vzdih

violin

jesenskih

kot medel dih

mi srce predre,

ki dolgochasi se.

 

Ves dushech

in bled, ko

ura bije,

mi pretekle dni

spomin razkrije,

da ihtim.

 

In tako grem

v vetru zlem,

ki me nosi

od tod, od tam,

v vse smeri

kot mrtev list.

 

 

 

 

MOJE SRCE JOCHE

 

Nalahko dezhuje na mesto.

(Arthur Rimbaud)

 

Moje srce joche,

kakor dezh rosi na mesto;

kaj otozhnost hoche,

da srce mi joche?

 

O nezhni shum dezhja

na zemljo in na strehe!

Za dolgochasje srca –

o, le ta spev dezhja!

 

Joche brez razloga

v tem srcu, ki se studi.

Kako? Ni izdaje vloga? …

To je zhalost brez razloga.

 

To je vrhunec bolechine

ne vedeti tegà, zakaj

brez ljubezni in mrzhnje gine

moje srce polno bolechine!

 

 

 

 

MOJE POGOSTE SANJE

 

Imam pogosto te sanje nenavadne, obtezhujoche

o neki neznanki, ki jo ljubim, ki me ljubi

in ki ni vsakich ista, a nisem na zgubi,

ko je vsa druga, saj me ljubi razumevajoche.

 

Ker me razume, in moje srce, hrepeneche,

samo za njo presojno, oh, ni vech tezhava;

samo za njo je moje bledo lice, vlazhna glava,

le ona ga osvezhi, ko v joku trepeche.

 

Je rjavih, plavih ali rdechih las? – Ni mi mar.

Njeno ime? Pomnim ga, ker je milo in zveneche

kot ime Ljubimcev, ki zgubé zhivljenja dar.

 

Na kip spominja pogled njen mili,

in njen oddaljen glas, miren in tezhak, ima

vzgib glasov predragih, ki so se ubili.

 

 

 

 

Prevedel B. J. Hribovshek

Redakcija Ivo Antich