Revija SRP 115/116

Matej Krajnc

 

EMFIZEMINA PISHCHAL

 

I.

 

Ishtambul 895 … Takratni priljubljeni popevkar Salim Ali je igral svojo proslulo devetnajststrunsko kitaro/tamburico, ki jo je dobil za doto pet let prej. Bila je grda kot njegova prva zhena Saida. Vzel jo je zato, da je dobil to doto.

Gostilnica Mush je bila tiha. Nobenih konjev ni bilo pred njo. No ja, razen mojega.

»Lejla,« sem tiho zashepetal, »ali bi ti bilo zelo odvech, che bi chez vikend shel igrat v Erevan s svojo peto zheno in njenim bendom?«

»Ko bosh tako dober kot Salim,« je shepnila Lejla, »bosh lahko shel. Samo mene bosh vzel s seboj!«

Grumpnil sem. Angazhma je bil res mamljiv. Vsak vecher tristo deset gostov v turbanih in ansambel Sahiba Barija.

»Zakaj mi vedno delash tezhave?« sem zagodrnjal.

»Zakaj mi ne naredish otroka?« je zagodrnjala nazaj.

»Neumno vprashanje!« sem zagodrnjal.

»No vidish!« je zagodrnjala nazaj.

»Ampak kaj je narobe z mojo zadnjo popevko? Kar dobro se je prodajala, saj drugache bi pa ne dobil ponudbe!«

»No, a jo Salim ima v repertoarju?«

»Ne!«

»A vidish?«

»Ampak Salim je idiot! Che za doto ne bi dobil tiste svoje brenkashke shajtrge, bi ga she pogledali ne!«

»Ho!«

»Zakaj mi vedno delash tezhave?«

»Zakaj mi ne naredish otroka?«

Vsak vecher takole. Eno in isto. Okej, bila je lepa, imela je telo, ki bi si ga she zmaj ne upal oplaziti, vedno je bila brezhibno urejena, imela je sorodnike v Perziji, izdelovali so leteche preproge in zelo rad sem na njih shvigal nad chudnim vzhodnjashkim otokom, na katerega bo potem chez stoletja padla atomska bomba. Ampak lepota in telo mineta, technoba pa raste z leti!

»Mimogrede,« se je potem oglasila, »prejle je klicala soproga shtevilka osem. Chez tri ure morash vreshchat na razstavi slik Omarja Rahima. Zhe deset let ima krizo, izmisli si kaj veselega!«

»Ja, aha!« sem zavpil. »Zdaj pa priznash, da imam talent!«

»Talent ja, tu pa tam, pameti pa bolj malo!« je zavzdihnila. »In tudi igrash slabo! Ko bosh igral kot Salim, bosh lahko shel kamor koli!«

»Tudi avtorstvo nekaj pomeni!«

»V teh chasih? Ne bodi no nor!«

»Ti kar sikaj!«

»Sik!«

»Ja, ja, kar sikaj! Ko bom pa izdal novo ploshcho, ti je ne bom poklonil!«

»Sik!«

Kar skozi okno sem skochil na konja in se odpravil proti svojemu skromnemu domovanju, Duplini osmih kazujev. Imel sem sicer devet kazujev, a sem se vedno bal, da bi enega izgubil. She bolj sem se bal, da bi izgubil vseh devet. Potem bi bil ob komichno noto svojih nastopov, ki so vedno privabljali ljudi, sladokusce pa odganjali. Tisti so imeli raje Salima Alija.

 

 

 

II.

 

Na razstavi je bilo bolj tako-tako. Odigral sem pet pesmi, se igral z orglicami in kazuji in pokazal tudi nekaj iluzionistichnih spretnosti. Naredil sem, da je izginilo osem kebabov na pogrnjeni mizi, pa tudi pechenih kach je kmalu zmanjkalo.

Ko sem pospravljal les paula, letnik 866, je k meni pristopil vechji Turek v modrem turbanu in z Jugotonovim odtiskom »diamantna« na chelu. Ni ga bilo v Ishtambulu, ki ga ne bi poznal, Diamantnega Hamata.

Bila sva stara prijatelja. Diamantni Hamat je bil pravzaprav nekakshen moj mecen. Bil je stric moje tretje zhene Arime in izjemno prijazen chlovek. Do prijateljev. Sovrazhnikov ni imel. Tisti, ki so kanili to postati, so bili pokopani na najvechjem carigrajskem pokopalishchu, ki se je takrat izmenichno imenovalo Ud in Mrtvoud.

»Tele zadnje pesmi she pa poprej nisem slishal!« je rumknil.

»Nova je!« sem rekel. »Lejli pa ni prevech vshech. Pravi, da je bridge premalo intenziven. Kako se pa tebi zdi?«

»Hja … meni se zdi solo na kazuju malce prerezek, glede pesmi same pa nimam pripomb. Kako se pa imenuje?«

»Emfizemina pishchal

»Hud lirik si!« me je Hamat lopnil po hrbtu. »Pospravi to kitarco, vzemi Voxa, pa te povabim na kaj luskastega!«

»Uha!« sem dejal, si zadegal kitaro na ramo, prijel Voxa in odshepal za Hamatom. Ko sva bila zhe skoraj pred vrati, me je ustavila osma soproga, Elila, tista, ki me je angazhirala.

»Kam se ti pa mudi?«

»S Hamatom greva vasovat!« sem rekel.

»Pridita semle zadaj!« je rekla. »Nekaj imam zate!«

Hamat me je vprashujoche pogledal.

Pokimal sem.

Bil sem radoveden kot zalizci pred nevihto. Elila mi je vedno dajala specialne nagrade, take, ki sem jih potem veselo eliminiral. Enkrat mi je dala pajkovko. Rekla je, da je edini preostali primerek zlouhark, pajkovk s shtrlechimi ushesi. Doma sem jo neusmiljeno ubil, ampak njen duh me hodi morit vsako leto obsorej in tisto noch nimam lepih sanj. Zato sem bil vedno malce posebno razpolozhen do Elilinih nagrad. Vendarle pa me je zanimalo, s chim me bo tokrat onesrechila.

Do zaodrja je bila dolga pot. Vsaj tako se mi je zdelo. Kljub onim osmim kebabom in pechenim kacham sem bil lachen kot mrtvi klarinetist.

V zaodrju je na tleh sedel chuden suhljat tip.

»Kamir!« je zavpila Elila. Suhec se je zravnal in zachel zhvizhgati.

»Zdaj pa pazi!« je shepnila Elila. S Hamatom sva se spogledala.

»Upam, da ne bosh spet dobil pasti za lisice!« je zamrmral. »Ali pa mutiranega sedemsteznega zhrebca

Okoli telesa mi je naenkrat nekaj zagomazelo. Pogledal sem in otrpnil. Okoli mojega zhivota se je ovijala kacha z rozhnatimi ochmi in neznansko hologramskim telesom.

»To je Oliva!« je rekla Elila. »Modra skobra. Zadnji tak primerek na svetu je! Lejta! Kamir, e-mol prosim!«

Kamir je spremenil tonaliteto zhvizhga.

Kacha se je v hipu nehala ovijati in zasikala s presenetljivo chistim glasom:

»Hello, hello, baby, love you, love you, baby

Hamat je skomignil z rameni.

»Angleshko zna. In kaj?«

»Amerishko zna!« je malce uzhaljeno zagodrnjala Elila. »Oliva, izkazhi se! Kamir, d-mol!«

Kamir je zhvizhgal, Oliva pa interpretirala:

 

No one t' talk with

All by myself

No one t' walk with

But I'm happy on my shelf

Ain't misbehavin'

Savin' all my love for you, oh yeah, bop bop

 

Ni kaj, bila je dobra. In vedel sem tudi zhe, s chim jo bom ubil.

Modra skobra! Samo Elila lahko prezhivi s takimi idejami. Saj niti modra ni. To sem tudi na glas povedal.

»Che ji zhvizhgash v cis-molu, poje Sentimental Journey in postane modra!« se je glasil odgovor.

»Kje si jo dobila?«

»Alif Mufti jo je imel zvito v preprogi za zhelezno zaveso!« je povedala Elila. »Pobil je vseh tisoch dvesto preostalih modrih skober, Olivo je dal pa meni. Ampak hudichevka ne poje nichesar, kar bi vsaj dishalo po pravem sodobnem popu! Kar ti jo imej!«

Hamat me je pomilujoche pogledal.

»Najlepsha hvala!« sem zamrmral in potem sva smela iti.

Smo smeli iti.

 

 

 

III.

 

Predstavljajte si zhivljenje ubogega turshkega kantavtorja, ki mora za prezhivetje na plechih vlechi elektrichno kitaro, ojachevalec in she modro skobro. No ja, okej, vse to je moral na plechih vlechi she konj, ampak vseeno. Kaj ti pomaga biti na konju, che pa morash, namesto da bi shel vasovat s prijateljem, najprej k Alifu Muftiju.

Oliva je bila talentirana in odlochil sem se, da je ne bom neusmiljeno ubil, ampak vrnil »ochetu«.

Alif je bil … preprodajalec. Imel je precej velik plac v Ishtambulu, kjer si vedno nashel vse. Stripov s komandantom Markom nisem dobil nikjer drugje. Tudi kitare sem kupoval tam. Imel je precejshnjo izbiro in ravno pred nekaj dnevi je dobil nove Washburnove sunburste. Nisem si mogel privoshchiti take kitare!

»O lejga

»Alif

»Kaj bo dobrega? Si le prishel po sunbursta

Proseche sem pogledal Hamata.

Odkimal je.

»Nimam toliko gotovine s seboj!«

Alif se je takoj vzravnal.

»Hamat,« je zgrabil prilozhnost, pa se mu je umaknila in v roki mu je ostal zgolj kos obleke, »sprejemamo tudi kartice, pa trajnike se da uredit … Nikar ne reci, da ...«

»Ne bom rekel »da«!« je zagodrnjal Hamat. »Nichesar ne bom rekel. Sploh vesh, koliko me stanesh?« je pogledal v mojo smer.

»Vem,« sem rekel in iz zhepa potegnil podroben spisek prejemkov in izdatkov.

Hamat je zastokal.

Proseche sem gledal zdaj enega, zdaj drugega.

»Pokazhi nama te kitare!« je rekel Hamat, ko je videl, da se bom stopil od napetosti. Alif je veselo poskochil in naju peljal v poseben prostor, kjer je bilo mogoche v miru videti, preizkusiti, kupiti …

»Cela serija!« je vzkliknil Hamat. »Potem pa zhe morash imeti eno, a ne da, prijatelj?«

Nasmehnil sem se, s hvalezhnim podtonom.

»Ampak moj sponzorski kotichek na tvojih singlicah podaljshava she za dve leti!«

Niti sekunde nisem razmishljal. Mi je dol viselo, ali da Hamat tja svoj logo. Glavno, da me oskrbuje.

Alif je stal pred nama ves razburjen.

»Katero bosta najprej?«

Hamat je kosharo s skobro postavil v kot, jaz pa sem zhe pri vhodu odlozhil kitaro in Voxa. Na konju si ju nisem upal pustiti. Salim Ali mi je vedno nevoshchljivil elektrichno kitaro, cheprav je sam imel zelo nenavadno glasbeno orodje.

»Tele so polakustichne!« je rekel Alif. »Da ti ne bo treba ves chas zhgati solov gor in dol po vratu!«

Saj sem vedel. Saj sem si zhe pasel ochi na njih.

Sedel sem na tla in pograbil tretjo z leve. Alif jo je vklopil v ojachevalec in zachel sem igrati Emfizemino pishchal. Zelo dobro se je slishalo.

»Hej,« je rekel Alif, ko sem prishel do druge kitice, »kaj pa je to za ena pesem?«

»Njegova nova je!« je ponosno povedal Hamat.

»Uha!« je zazijal Alif. »Salim se bo zgrizel, ko jo bo slishal!«

»Salim,« je ogorcheno zafrzmuhnil Hamat, »ne zna drugega kot noto za noto krasti turshkih narodnih in nekaterih verskih. To ni nich. Avtorske note nima niti za ped!«

»Avtorska nota vsem dol visi!« je zhalostno zatarnal Alif. »Tistega hudicha ima, ki ga je dobil za doto, in lepshi je kot …«

»Alif, da ne bi niti pomotoma zinil!« je grozeche siknil Hamat.

Meni je bilo popolnoma vseeno, che je bil Salim lepshi od mene. Imel sem osem soprog plus Lejlo, medtem ko Salim z dvojimi petnajstimi plus nobene Lejle ni vedel kaj pocheti. Samo izkorishchal jih je. In napisati ni znal niti vrstice! Je pa, moram priznati, nekoliko bolje igral. Prva zhena ga je svojchas spravila na konservatorij, jaz sem bil pa ubog samouk! Saj mi je Hamat ponudil akademijo, pa nisem hotel. Jebesh akademijo! Kdo bo pa potem pisal?

»Tole bom!« sem se odlochil, ko sem preshlatal in prebrenkal kakih pet iz serije.

»Mislish, tole bom jaz in jo potem dal tebi!« me je pogledal Hamat.

»No ja, ja, tako sem mislil!«

Alif naju je vzradoshcheno pogledal.

»Pojdimo zdaj v prednjo sobo, da vama zavijem, pa she porachunamo

Preden sem zapustil sobo s kitarami, sem narahlo sunil Hamata v rebra.

»A?«

»Psst!« sem rekel. »Olivo bom pustil tam, kjer sem jo odlozhil! Alif ni nich opazil!«

Hamat je vrgel oko na kosharo v kotu.

»Ahaaaa

Malce postrani sem ga pogledal.

»Hamat, saj vesh, kaj se zgodi, che mechesh oko po vechjih prostorih!«

»Mhmja, mhm, ja!« je zagodrnjal Hamat in shel pobrat oko. Medtem je Alif v prednji sobi zhe pisal rachun in spravljal kitaro v vechjo kartonsko shkatlo.

»Bosta natovorila ali zhelita iluzionistichno dostavo?« ga je zanimalo.

»Iluzionistichno!« sem rekel, ko sem se spomnil, da imam na skrbi she les paula in ojachevalec.

»Tokrat ne bo gotovine, kajne, Hamat?« je nato zamrmral Alif.

»Poslushaj, Alif, koliko pa sploh stane tale kitara?« je zanimalo Hamata. »Nikjer nisem videl nobenih cen!«

»In ravno ti, Hamat, me to vprashash!« je uzhaljeno zagodrnjal Alif. »Daj sem kartico in utihni!«

Hamat se je namrdnil in izvlekel Ishtambul Express.

Jaz sem medtem pobiral svoje stvari, ki sem jih poprej odlozhil, in se veselil, da sem se reshil she enega odbitega Elilinega darila.

»Modra skobra!« sem godrnjal. »Kaj vse moram prenashat, ker po mnenju nekaterih naj ne bi bil lep kot oni devetnajststrunski dudlar

»Kdaj bosh posnel to novo pesem?« je zanimalo Alifa.

»Bom!« sem rekel. »Chakam, da prodajo she kak izvod prejshnje

»Kupil sem deset izvodov, celo noch sem stal v vrsti, ko je izshla!« se je pohvalil Alif. »Bili sta dve vrsti: v tvoji je stalo kakih petnajst ljudi, v Salimovi kakih tisoch sto osemdeset, ampak to ne moti velikega duha!«

»Hvala, Alif!« sem nafrzhmuljeno siknil skoz zobe. »Take informacije mi vedno dobro denejo!«

»Malenkost!« je rekel Alif, she vedno v dobri veri in ponosno. »V nashi druzhini smo vsi tvoji obozhevalci

»Ko smo zhe pri tvoji druzhini, pozdravi Urbana!« je rekel Hamat.

»O ja, bom!«

Urban Cilenshek je bil Alifov posinovljenec. Hamat mu ga je kupil pred kakima dvema letoma, ko je nekaj trgoval s starimi Slovani. Dechek je tako ali tako hotel iti. Takrat petnajstletnik je hotel spoznati malce vech sveta. Doma so ga sicer hoteli na silo porochiti z Zaliko Evans, hcherko uglednega plemenskega drzhavljana, ki bi si, po govoricah, naj bil z Morano na »ti« in she kaj. Urban si je zhelel kake eksotichne lepotice, Zalika pa je bila precej konvencionalna in tudi stripov ni marala.

Konj se je skoraj doshibil pod tezho mojega ojachevalca. S Hamatom sva se poslovila nekje na pol poti, nakar sem pichil domov, ura je bila zhe pozna. Zmenila sva se, da bova na kaj luskastega shla kdaj drugich.

 

 

 

IV.

 

Moj Vox je imel svoj stalen prostorchek v Duplini osmih kazujev. Kitaro sem ponavadi obesil na zid.

Nocoj pa ne. Bil sem tako utrujen, da sem videl pred seboj samo penecho se kopel.

Alif je drzhal besedo; pri vhodu me je chakala shkatla s kitaro. Zvlekel sem jo noter. Ko sem prizhgal luch, sem vse skupaj pustil pri mizi in se vrgel na posteljo.

AAAAAA!!!

Kaj pa je to?

Na postelji je lezhala koshara. In to prav tista z Olivo. Tista, ki sem jo pustil pri Alifu. A se je mogoche zmotil v kakem obrazcu in mi poslal, ponevedoma, she to? Ne verjamem. Hamat jo je lociral na tako mesto, kamor niti obrazci …

Nich. Poshast moram fentati!

Po nekajsekundnem treznejshem premisleku sem se odlochil, da jo bom odnesel na Farukov most in jo potolkel z jedrskim chevljem.

Ha! Kacha, ki poje Ain't Misbehavin'!

AAAAAA!!!

KACHA, KI POJE!!!!!!

A se mi ni prej posvetilo?

IDIOT!

Najraje bi bil shel kushnit Elilo! In jaz sem hotel ubit svojo zlato jamo!

Telefoniral sem Hamatu, naj se nemudoma oglasi. Moral sem zveneti res razburjeno, kajti prishel je v pizhami.

»Kaj pa je?«

»Poglej na posteljo!«

Hamat se je zdrznil.

»Koshara!!! Chisto taka kot … Pa menda ja ne …«

Pokimal sem.

»Ampak kako …«

»Ne vem she! Ampak a ti vesh, da lahko z vsebino te koshare enkrat za vedno dotolchem Selima

»Z modro skobro

»Z modro skobro, ki poje!« sem zavpil. »Kako da se ni nihche od naju tega spomnil!«

Hamat je kar prebledel.

»Madona!« je zamrmral. »Pojocha kacha … Duet … Madona!«

»Ja, ja, natanko to!«

»Madona!« je she kar mrmral Hamat. »Che se z Olivo spravita k delu …«

»Chast najvechjega ishtambulskega pevca je zhe moja!« sem rekel. »In ne samo to! She turnejo bom lahko vzhgal. Sam, neodvisen …«

»Lejlo raje vzemi s seboj, che ne bo zagnala hudicha in tri chetrt!« je rekel Hamat.

»Njo in vseh svojih osem soprog in she tebe!« sem zavpil, tokrat bolj po basovsko. »Ampak najprej je treba naredit nachrt

»Treba je pogruntat zhvizhge, na katere se odziva!« je rekel Hamat. »Zapomnil sem si: e-mol: govoriti zachne po amerishko, d-mol: Ain't Misbehavin' in cis-mol: Sentimental Journey

»Preizkusil bom vse dure in mole, da vidim, kaj zna!« sem rekel. »Potem bomo shli naprej! Gotovo je kak nachin, da se nauchi she kakshne moje pesmi!«

»Najbolje, da vprashash Elilo!« je rekel Hamat. »Ali pa Alifa, che je on imel te kache

Alifa sem zbudil. Revezh je bil chisto zblojen, zbal se je, da hochem vrnit kitaro.

»Ne, ne, Alif, kitara je super, zanima me samo nekaj v zvezi z modro skobro, ki jo je Elila dobila pri tebi!«

»Modra skobra? Aaaa, tochno, to so tiste, ki sem jih pobil, ja, povej!«

»A je kak nachin, da se nauchi kakih dodatnih pesmi poleg tistih, ki jih zna na zhvizhg

»Vse je v modulaciji in barvi zhvizhga!« je rekel Alif. »Potem se lahko z njo tudi pogovarjash in ji dopovesh, katero pesem hochesh. Skupaj dolochita vrsto zhvizhga in to je to. Saj vesh, da zna tuje jezike, ne?«

»Ja!«

»No, vidish. Ti jih znash

»Nekaj pa zhe!«

»Bosh lahko za silo komuniciral z njo?«

»Za silo!«

»Dobro!«

»Od kdaj pa govorish tuje jezike?« me je zachudeno vprashal Hamat, ko sem odlozhil slushalko.

»Saj ne govorim. Na shpilih sem pobral par besed!«

»Aha!« je pokimal Hamat. Zdelo se mi je, da se je zhe ustrashil, da morda chesa ne ve. Nato se je dejansko ustrashil.

»Hej!« je zavpil. »Od kdaj pa znash tuje jezike?«

»Pobral sem na shpilih!« sem povedal. »Najvech pa predlani, ko sem bil predskupina Rig Driverjem, a se spomnish

»Bezhno!« je rekel Hamat. »Spominjam se, da ste v dodatku skupaj igrali Chucka Berryja!«

»Ja, to so oni!«

»A vesh, da nisi butast, che si od njih pobral znanje jezika!« je rekel Hamat. »Jaz znam tudi precej tujih narechij, pa sem jih komajda razumel!«

»No ja, to sva zdaj reshila!« sem rekel, malce uzhaljen, chesh, a prej si me pa imel za tepca?

»In kaj bosh zdaj? Bova obstala tule pri koshari s kacho ali kaj?«

»Olivo bom nesel v jedilnico, potem pa spat!« sem rekel, ko me je Hamatova opazka spomnila na dejstvo, da je pravzaprav zhe zelo pozno in da sem zdelan kot travmatichna replja.

»Drugich, ko me bosh takole nasilno zbudil,« je rekel Hamat, »me prej poklichi – da me bosh poklical!«

V pizhami je sedel na svojega konja in se odpeljal domov.

 

 

 

V.

 

Minilo je potem eno ishtambulsko leto in prenekateri dan. Na prvih mestih lestvic sem imel pet zaporednih singlov, shushljalo pa se je tudi, da se Selim Ali uchi za krojacha.

Sedel sem pri Hamatu na vodni pipi.

»Kako vama gre?«

»Kar dobro! Ravnokar konchujem album, ki sem ti ga obljubil zhe pred meseci! No ja, ni she chisto zakljuchen, a ...«

»Ni she??? Vesh kdaj bi zhe moral iziti? Pet singlov imash zhe zunaj, ljudje se tepejo zanje, tudi med seboj se tepejo, prishel si od petnajst kupcev na sto tisoch sto petnajst, moral bi bit na turneji, ti pa lezherno, jebat ga, koga briga ...!«

»She malo!«

»S turnejo ne bo itak nich, to morash vedet!«

»Zakaj ne?«

»Si morda zaznal, da je vseh tvojih osem zhena umrlo?«

»NE!«

»Aha!«

»Vseh osem?«

»Aha!«

»Ampak kako?«

»Nekakshna fatalna oblika skupnega lishaja na pljuchih. Kancerogenega. In precej nenavadne oblike!«

»Ampak kako

»Pravijo, da jih je urochila tvoja kacha

»KAJ???«

»Aha! Pravzaprav bi te moral jaz predati roki pravice! Zato sem te tudi poklical, da nujno pridi. Zbezhati morash

»Kam?«

»Vzemi kacho, kitari in Voxa in pridi ob shestih sem!«

»Ob shestih? Takrat je she svetlo!«

»Prav, pa ob devetih! Dobiva se pred mojim vhodom, spravil te bom iz drzhave. Imam kolega …«

»Hej, pochakaj! Vsaj Lejlo moram vzet s seboj!«

»Ne!« je rekel Hamat. »Z izjemo Olive ne bosh nikogar nikamor jemal!«

»Kako bom pa zhivel brez tvojega denarja?«

»Dal ti bom izhodishchno vsoto, nekaj zhepnine za prvo silo, za ostalo se bosh pa moral znajti. Tam, kamor gresh, se bo verjetno zhe kaj nashlo zate! Che bo veter spal, glej, da ti ne bosh!«

»Kam pa grem?«

»Ne vem she! Lejlo bom poklical, da te pride spremit. Upam, da ne bo privlekla sem cel kup zijal!«

»Hudika

»Tako je, che imash smolo!«

»Ampak turneja ne sme odpast, nujno je potrebna, kako bom kdaj ...«

»Bosh drugich dokonchal misel, che se she kdaj vidiva! Ob devetih. Tule pred vhodom. Okej

»Hvala ti, Hamat

»Zhe prav! Ne bi prenesel, che bi ti oddrobili glavo!«

»Kaj bo pa s teboj? Kaj jim bosh rekel?«

»To le meni prepusti, bom zhe naredil, da bo prav! Potegni she nekajkrat, pa chisto mirno pojdi, kot da nich ni!«

 

 

 

VI.

 

Ob pol desetih sem sedel na chudnem vlaku, ki je peljal v Rubesh.

Za to destinacijo she nisem slishal. Hamat je rekel, da je okej, in jaz sem ga pach poslushal. Bolje kot da bi mi vzeli glavo.

Lochitev od Lejle je bila precej trpka. She sir Edwin Arnold ne bi znal prevesti tega, kar mi je rekla. Ne vem niti, v katerem jeziku je bilo, a slishalo se je chudovito:

»Você prickheaded a falha stubborn de um macaco, você filho sujo de uma cadela, você loser, você merda, sai de minha vista e a gota ded! Y cuando usted lo hace, no me envíe las postales del otro lado. Me están harto de cansado con usted, usted butthead. ¡La cogida usted mismo y cuando usted lo hace, lo hace hasta que usted cae

Vmes je vechkrat zapiskalo, a njene ochi so pokale od chudnega chustva slovesa. Tudi moje. Vprashal sem Hamata, je-li kaj razumel, a mi je rekel, da je bolje, che mi ne prevaja vse te bolechine!

Moja Lejla!

In kdo hudicha se je spomnil tega, da bi Oliva zacharala vseh mojih osem zhensk? Zakaj pa potem ni she Lejle?

Vse skupaj se mi je zdelo brez veze. So pach dobile skupen lishaj. Pa kaj! Kancerogen! Pa kaj! Od kdaj kache urochujejo ljudi s kancerogenimi lishaji? A se normalno ljustvo ne more sprijaznit z osmimi hkratnimi naravnimi smrtmi? A je treba za to posebnega pojasnila?

Zhivljenje mi je razpadalo v franzhe. Pa tako malo je manjkalo, da bi konchno potacal onega sluzastega popevkarja!

Olivi je bilo vseeno. Lepo je zhdela v svoji koshari. Zavzdihnil sem in potegnil iz torbe nekaj stripov. Mogoche bom pa vmes ZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZ

»Hej, gospod … gospod …«

»Knf

Kaj hudika?

Pa ravno, ko se mi je sanjalo o Billboardovih Vrochih 100!

»Vozovnico, gospod!«

Bi bil sprevodniku povedal par gorkih, kako da ne pusti pri miru ubogih zaspanih potnikov, ampak potem bi pa prishel ponovno tezhit chez nekaj chasa.

Dal sem mu vozovnico.

»Za Rubesh morate prestopiti v Upnji vasi!«

»RAD BI SPAL!«

»Saj ni problem, vas bom jaz zbudil!«

»Hvala!«

»Hu, prtljage pa imate!« je zachudeno pogledal sprevodnik. »Kaj pa tragate, che smem?«

»Dve kitari, ojachevalec in …«

»Kitari? Aaaaa, ste rocker

»Kantavtor

»She revnejshi kot rocker torej, kaj! HAAA, HAAAA!« In me je z dobrshno mero empatije sunil v ramo.

»V Ishtambulu mi je kar dobro shlo!«

»A ste na turneji?«

»Pravuaprav ne!« sem rekel. »Sploh ne vem, zakaj sem tu! Osem mojih soprog je naenkrat umrlo zaradi rakastega lishaja na pljuchih in posadili so me na vlak!«

Zdaj me je zhe chisto prebudil in mi je bilo vseeno. Vsaj nekakshna prijazna dusha v tej samoti!

»Hudo!« je rekel sprevodnik. »Osem bab ste imeli? Ajajaj, jaj

»Osem in Lejlo, ona je prezhivela!« sem rekel. »A sem jo moral pustiti doma!«

»In zakaj ravno v Rubesh

»Ne vem!«

»Dober razlog!«

»Kaj pa vem!«

»Kaj pa imate v koshari

»Ah, nich, nich! Neseser

»Malce nechimrna umetnishka dusha, kaj?«

»Ah ne, pach … saj veste …«

»Ja, HAAAA, HAAA, ja, che mi ne bi povedali, da ste imeli osem bab, bi zhe pomislil, da ste buzi

»Kaj?«

»Je zhe dobro! A lahko vidim kitaro?«

»Katero pa?«

»Kaj pa imate?«

»Les paula letnik 866 in washburna sunburst, ta je novejsha

»Les paul letnik 866??? A mislite model 866?« je sprevodnik zazhvizhgal od zachudenja.

Nisem mu utegnil odgovoriti. Pokrov koshare se je narahlo dvignil in ven je priplesala Oliva.

No one to talk with

All by myself

»Oliva, takoj noter!« sem zavpil in zardel, kar me je bilo. Pochil sem jo z roko po glavi in jo potisnil v kosharo.

»KACHA!!!« je poskochil sprevodnik. »KACHA!!! HUDICHA!!!«

In ga zhe ni bilo vech.

Nasmehnil sem se. Narahlo sem privzdignil pokrov in zashepetal: »Oprosti za bunko po buchi, ljubica, ampak bolje, da te ne vidijo! Bi te she pojedli, kaj bi pa potem jaz pochel

Zdelo se mi je, da sem iz koshare slishal tih »grumpf grumpf«.