Revija SRP 115/116

Lev Detela

 

PANONSKA ELEGIJA

 

»Ljudje so slepi. Brez posluha za stvarnost. Ne vedo za srecho.«

Spet slishim strichev hripavi glas, kot da je pravkar ushel iz temne cevi. Iz izpushne cevi njegovega tezhkega motornega kolesa.

Toda stric je mrtev. Vsi so mrtvi.

Le zakaj sem prishel nazaj? Ne vem. Res ne vem. Verjetno sem moral priti. Velika hisha, ki je dozhivela rojstva in smrti vech rodov, me namrech muchi in privlachi in vznemirja. Cheprav ni tu vech nikogar. Samo spomini. Svetli, temni spomini.

V praznih prashnih prostorih se mi hitro zazdi, da sem na pogrebu. Na pogrebu lastne polpreteklosti. Od vsepovsod polzi hlad, nad vrati se je razpredla pajchevina, nad levim oknom odpada omet.

Priznati moram, da sploh nisem vech hotel priti v tako hisho. V to nasho hisho. V zapushcheno hisho, ki je bila pred desetletji prenapolnjena z zhivljenjem. Nikoli vech in amen, sem prisegal v dolgih letih odsotnosti. Kako naj razlozhim te chudne obchutke, ki jih vchasih niti sam ne razumem.

Ampak tu so besede, ki se jim ne morem izogniti. Neprijetne besede. Tista nochna mora po smrti mojih starshev. Zoprne besede, ki se zapichijo vate kot ostra povelja.

»Vstani, mali, predrami se vendar!«

Ja, tako me je stric velikokrat vrgel iz postelje. Samo, da je bilo to pred shestdesetimi leti, ko sem bil she otrok. In zdaj je tudi on mrtev. Toda she vedno se mu upiram. Vedno in povsod se mu upiram.

Le s kakshno pravico me zdaj kliche kar iz groba, naj vstanem in grem v to njegovo zakleto hisho, da uredim, kot je poudaril, poslednje zadeve.

»Preglej belezhke, ki sva jih skupaj nakracala v tistih svinchenih chasih,« moleduje in ukazuje.

»Poishchi nujno potrebne dokumente. Uredi vse sitnosti v zvezi z dedishchino. Pazi, da te ne opeharijo. Vsi skupaj so tatovi, cigani, nesnaga ...«

Nejevoljo se kobacam iz postelje. She bolj sem zaspan kot pred desetletji, ko sem bil star osem let.

V mali sobi je vedno, ko me je vrgel iz spanja, zashkripala zhelezna postelja. Stric je zatrjeval, da je posebna chast, da lahko spim na taki postelji.

»Na taki je spal in umrl Franc Jozhef,« je rekel. »Bil je skromen chlovek. Take politike bi rabili danes. In ne to koruptno bando, ki je opustoshila drzhavo in si bashe v svoje zhepe she zadnje, kar do zdaj niso pokradli. Zhe Marija Terezija je vedela povedati, da je politika kurba.«

Stojim v mrzli, prashni sobi pred nesrechno zhelezno posteljo. Vedno ko sem se v njej obrnil v spanju, so pod mano zashkripale vzmeti. Postelja se je ob vsakem premiku noro zatresla, kot da bi bila bolnik v norishnici.

V levem kotu she vedno stoji temnorjava stara omara. V spodnjem predalu najdem zveshchich z nekakshnimi belezhkami. Ochitno moja mladostna pisava. Pravo skrpucalo. Obledele, neurejene chrke.

Stricheva postelja v sosednji sobi je bila drugachna. Vechja in bela. Zraven nje je stala visoka bela omarica, na njej zelenkasta svetilka. Nad njo je visela velika Marijina slika. Mati bozhja v modrem.

Stric je imel navado, da je v postelji zvecher prebiral kriminalne romane.

»Iz takih knjig spoznash, kaj je zhivljenje!« mi je vechkrat rekel.

Preden se je odpravil spat, je vstal iz postelje in odprl spodnja vrata omarice, kjer je bila nochna posoda.

Slishal sem, kako je na poseben nachin zakashljal. Takoj nato je z mochnim curkom zachel polniti nochno posodo. She enkrat je zakashljal in nochno posodo postavil nazaj v omarico.

V tem strichevem vedenju je bilo nekaj obrednega. Nekakshen ritual. Kot da izvaja chudno predspalno sluzhbo bozhjo, je she tretjich zakashljal, ko se je vlegel nazaj v posteljo.

Zdaj bo ugasnil nochno svetilko, sem si rekel v mislih. Spet se bo vlegel nazaj.

In res. Skozi shpranjo pri vratih sem videl, kako je soba postala temna. Kmalu zatem se je zaslishalo rahlo smrchanje. Stric je torej zaspal.

Ja, in zdaj je seveda mrtev, kar pa ne pomeni, da me bo pustil pri miru. Dobro vem, da bo chez trenutek z mochnim glasom zakrichal naravnost ven iz groba: »Vstani zhe vendar! Ne pozabi na zapiske. In kaj je bilo potem s tisto Marjeto?«

Ja, kaj. Nich ni bilo. Moja prva resna ljubezen se je zhalostno izfizhila. Ampak to je posebna zgodba. Stric nima nobene pravice, da bi mu jo povedal.

Toda zdaj lepo po vrsti.

Zunaj je noch. In mraz. Stric je neizprosen.

Nich ne pomaga, da si z levo roko mencam ochi. Od zaspanosti shklepetam z zobmi. Vsekakor sem ubog otrok.

»Se peljeva v Chakovec. Tomazh odhaja k vojakom.«

Kakshna neumnost ta jugoarmija. In zdaj she na poslovilni susret sredi zimskega mraza.

Cesta nima ne konca ne kraja. Solze mi polze zaradi hladnega vetra chez lica. Utrujenost me skeli v ocheh.

»Vesh, to ni kar tako. Tista chetrta in peta sovrazhna ofenziva v partizanih,« mi pravi. »Cheprav so potem naredili vse narobe.«

Kdaj vendar prideva v Chakovec?

Na pomechkanem kolodvoru stoji Tomazh kar na peronu. Z lesenim kovchkom. Iz dimnika na lokomotivi se vali para. Smrdi po rjavem premogu iz trboveljskega rudnika.

Stric spodbudno hvali dobrobiti jugoslovanske vojashke kuhinje.

»Vesh, saj ni tako slabo. Se bosh zhe navadil. Za zajtrk dobish poparo. Vrocha voda je to, pomeshana z mastjo. To ti da moch, da se prebijesh skozi naporen dan.«

Kljub temu ima stric solze v ocheh. Mladi polbrat se mu zares smili.

»Saj ne bo tako hudo. Tudi to mora biti. Vse mine. Bosh zhe prestal.«

Tomazh zhalostno povesha glavo. Stoji ob zidu. Pred lokomotivo. S svojim tezhkim lesenim kovchkom.

In zdaj adijo in naravnost v Srbijo.

Pregledujem chrnobele fotografije v druzhinskem albumu. Slike ljudi, ki sem jih poznal v mladosti. Kot da bi bili zhivi, stoje pred menoj. Charovnija fotografskega aparata jih je iztrgala iz chasa in prostora. Ni jih nachelo in obrabilo zhivljenje, ki se z nami igra na pol za shalo in na pol zares slepe mishi.

Na eni od slik stoji stric v beli srajci in skrbno polikanih hlachah ob svojem znamenitem tezhkem motornem kolesu PUCH 1200 ccm. Glavo je ponosno privzdignil. Jasno je, da se neumno smeji. Zadaj se bochi stena sosedove hishe. Tomazh stoji za stricem in motornim kolesom v kratkih hlachah in bos.

Ochitno je vroch poletni dan. Se morda odpravljata na izlet?

Na levem robu nekoliko poshkodovana fotografija se mi zatrese v rokah. Pade na tla. Zazdi se mi, da je stric spet zhiv. Ochitno je pravkar skochil iz slike naravnost sem v sobo. Zhe stoji, velik kot gora, pred menoj. Ne morem se mu izogniti. Chudna stvar. Le zakaj se tako obeshenjashko spakuje. Rogovili kot kak neumen otrok.

»Vstani, mali! Predrami se zhe enkrat!«

Zhe stoji pri motornem kolesu in me presherno gleda naravnost v obraz. Kaj hochem. Moram z njim. Sedim na trdem zadnjem sedezhu. Stric drvi po makadamski cesti neznano kam. Izpod drvechega ropotala odnasha kamenje naravnost proti mojim nezashchitenim kolenom. Ko me zadene, mochno zaboli.

Vozhnja s stricem je popoln nesmisel. Motor ropota po bregu navzdol. Od njegovih poskokov me bole vse kosti.

Na levi in na desni Panonija. Topli zadah rodovitne obdravske narave zanasha veter naravnost na cesto. V daljavi se raztezajo njive, na katerih zore koruza, pshenica, krompir, grah, buche in fizhol skozi moch opoldanskega sonca. Tam nekje chez za vodnimi vijugami Drave sedijo stari hrvashki pastirji s svojimi kravami in teleti. Za mojim hrbtom se kot velikanski pokrov odpira zelena ravnina s pogledom na Varazhdin in Ivanjchico. Sanjam, da je to samosvoj in drugachen, vase zaverovan svet, ki s svojimi koruznimi polji, vrbami, potoki in zatishanimi, s slamo pokritimi hishami in vasmi, ki so se skrile za rumeni cerkveni zvonik, chaka, da ga bo junak iz pravljice odreshil in popeljal v novo zhivljenje.

Stric obeshenjashko pritiska na plin in se rezhi.

»Daj, daj, mali. Saj ni tako hudo!«

Vchasih je seveda drugache. Prijetno. Che se na primer mudiva v Zhabjih toplicah.

»Vesh, potreben je tudi oddih. She posebej ob tako krasnem vremenu!«

Tokrat poganja svoj tisoch dvesto kubichni tezhki PUCH kar po kolovozu.

»Po blizhnjici se dalje pride,« mi pravi.

Takega stavka sploh ne razumem.

Izpod koles se prashi susha vrochega meseca. Zhe spet meche kamenje visoko navzgor. Najbolj trpijo moja gola kolena.

Konchno Zhabje toplice sredi prekrasne zelenice. Ampak vseeno bolj zhabja mlaka. Vendar je voda baje zdravilna. Od blizu in dalech veliko ljudstva. Strica najbolj zanimajo mlada dekleta. Tu in tam kaka v spodobni kopalni obleki. Vechina pa v glavnem le improvizira. Od koshnje in drugega poljskega dela prihajajo razgrete v ponosheni delovni monturi. Ko se slechejo, jim goloto pri kopanju zakrije dolg moder predpasnik, ki si ga tesno ovijejo okrog telesa. Vchasih se pokazhe tudi kak poseben char.

Lepo dekle hiti proti vodi, za njo pa seveda pogled nadebudnega strica. Stric dviga fotoaparat. Ujame v lecho vso lepoto vzpona mladosti.

»Vesh, mali, to je umetnishki motiv. Za tako fotografijo, ki jo morash pri nas skrivati, da se kisli moralisti ne pohujshajo, dobish v Parizu prvo nagrado!«

Pochasi tudi sam kobacam v blatno mlako.

»Voda je vsekakor zdravilna,« mi pravi. »To blato ni od muh. Kmetje zhe vedo, zakaj so tukaj. Uchinkuje proti revmatizmu.«

Ves chas shkili proti dekletu.

Vsi znanci vedo, da je stric navadna trapa. Zelo upam, da se tokrat ne bo spet spozabil in zapil v blizhnji vashki krchmi. Potem naju najmanj do jutri zvecher ne bo domov.

Zhe vechkrat sem moral prestati najhujshe stvari, ko je stric sedel med rdechelichnimi pijanimi kmeti in s pestjo udarjal po mizi, chez katero se je polivalo kot slabo vino njegovo neumno petje:

 

 Micka Kovacheva,

 pila, nich plachala,

 pil bi ga vsak hudich,

 plachal pa nich.

 

Kmetje so se ob teh besedah divje zasmejali in mu odgovorili s svojo domacho protipesmijo:

 

Ocha, vstante, vzemte kljüch,

tema je, prizhgite ch,

boste nam piti dali,

te zhganjice iz omare

ne zavrzhemo nikdar ...

Mamca naj po jajca gre,

da bomo prazhli si cvrtje ...

 

Ja, to je res vrazhje poletje!

Toda v resnici se je vse skupaj zachelo zhe mnogo prej.

Polna luna, tako imenovani shchip, je svetila naravnost na mojo posteljo, ko sem zaslishal njegov ostri glas: »Vstani, mali! Ven morava.«

Kam ven? Zdaj v noch?

Ochitno je bil spet pijan.

Usedel se je na stopnice pred hisho. Ves je bil obsijan od mesechine. Mezhikal je z ochmi, kot da je polbog, cheprav je spominjal na padlega angela.

Od zaspanosti sem shkripal z zobmi.

»Izogibaj se krivih poti, mali,« je rekel. »Bodi vedno poshten.«

Zdaj je zhe skoraj jokal.

Mesec se je visoko na nebu, medtem ko je govoril, tozhil in moledoval, dvigal vishe in vishe.

Noch je postala popolnoma modra od njegovih besed.

She vedno je govoril.

»Mali, preganja me avtomobilska nesrecha. Zakaj sta tvoja starsha morala ravno takrat, prvega maja, chez prekleto krizhishche.«

»Ja, stric.«

»In kateri vrag je ravno tisto sekundo zanesel mlado neizkusheno frkljo, ki bi naj bila uchiteljica, z avtom chez cesto ... Pomisli ... Ena sama sekunda ... Toda odlochilna ... Shele pred tremi dnevi je dobila voznishko dovoljenje ... Neumna zachetnica ... In potem bum ... Naravnost v tvojega ocheta in mater ...«

Zdaj spet ne bo konchal. Tezhko ga poslusham, ker mi odpira rane in grozno boli.

»Uboga sirota. She dobro, da si lahko pri meni. Rad sem imel svojo sestro, cheprav me ni marala. Ja taka je bila tvoja mati. Od nekdaj ostra in krivichna do mene.«

Stric joka. Je zares pijan.

Vchasih greva s stricem kljub temu do tistega krizhishcha. Na vseh straneh zeleni sochni travniki, zadaj tri ali shtiri drevesa, smreke in bukev. Oziroma nekaj podobnega. Prava idila.

Na parobku stoji preprost lesen krizh z napisom »† Franc in † Marija Kodrich – 1. maj 1958« ... Vchasih prizhgeva svecho, se prekrizhava.

»Bog jima daj vechni mir in pokoj! Vechna luch naj jima sveti! Naj pochivata v miru!«

Ah, moja mama. Pogresham njeno nezhnost in sochutnost. Vedno znova je skushala umiriti ocheta, ko je jezno robantil in se znashal nad mano. Bil sem nemiren otrok.

Z ochetom se nisva nikoli razumela.

»Poglej me v ochi, che govorim s tabo,« so bile njegove prve besede, ko sem ga zjutraj zagledal, kako v pizhami kolovrati v kopalnico.

»Razumesh, moram ti dopovedati, da se tako ne obnasha!«

Jezno je migal z glavo in nevarno zvisheval glas.

Zadaj so se odprla vrata, mama se je histerichno priblizhala in zahlipala:« Pusti otroka vendar pri miru!«

»Ti pa se ne vmeshavaj,« je zarohnel oche in preteche dvignil roko.

»Che me udarish, poklichem milico!«

»Kar daj! Ta tvoj ubogi mamin sinko. Kako trpi.«

Jezno se je zavrtel proti kopalnici in z vso silo zaloputnil vrata.

Ja, to je pach nesrechna zgodba. Ampak znana iz shtevilnih druzhin.

Tisto stalno krichanje. Napetost. Loputanje z vrati.

Vedno znova ista grda pesem. Ko je bilo zhe vsega vech kot dovolj, je oche divje zakrichal, nakar je mama pograbila kozarec na mizi in ga v hudi ihti treshchila na tla. Takoj zatem je v joku planila v spalnico, jaz pa za njo.

Tolazhil sem jo, kot sem vedel in znal. Konchno se je nekoliko pomirila.

»Vesh, saj ochi ni tak. V resnici ti hoche samo dobro. Vchasih se pach malo razjezi, ker ima slabe zhivce. Treba ga je pach razumeti. Dachau mu je natrl zdravje. Vesh, nacisti so ga tam skoraj unichili.«

»Ja, mama ...«

Dejstvo je, da je oche po osvoboditvi kar doma nadaljeval s koncentracijskim taborishchem in vojno. Ochitno ga je zaznamovala za vse zhivljenje. Ampak tudi to moramo razumeti.

Mama je zaradi stalnih nesporazumov velikokrat nemo zhdela ob oknu. Sedela je v temnozelenem fotelju, tiho in mirno. Chutil sem, da trpi zaradi ocheta. Bal sem se njene trpke osamljenosti, vendar ji nisem znal pomagati. Bil sem she otrok.

Takrat she nisem nichesar vedel. Nisem vedel, da se na tisoche zhena zhe skozi tisoche let iz strahu zaradi nasilja v druzhini pa tudi v javnosti zateka v temni skrivni kot. Onemelih od groze. S solzami v ocheh. In z upanjem, da bo kmalu bolje.

Ko jih kot otrok skushash potolazhiti, se ti za trenutek nasmehnejo, ker sanjajo, da so zashelestele angelove perutnice. Zdi se jim, da se jim bo dobro nadnaravno bitje vsak trenutek priblizhalo z mehko nezhno roko. Zachutijo nekakshen dotik, toplo silo nevidnega tolazhnika, in za trenutek je v njihovih dushah ponovno pogum, mir, upanje za naprej.

Mogoche je mati hotela pregnati temne misli, ko se je vedno bolj zatekala k svojim cvetlicam, ki jih je gojila na vrtu. Poleti se je sklanjala nad vrtnice, begonije, hortenzije in druge rastline, jih negovala, kot da so njeni otroci. Trgala je stare, orumenele liste, chistila plevel, se s kanglo sklanjala nad vode zhejne rastline in jih zalivala, da so rasle, zelenele, dehtele, se prevzetno razkazovale v shtevilnih barvnih odtenkih. Vsepovsod so se rastline shopirile s svojimi temno vijolichastimi popki, rjavkastimi stebli in presherno listnatimi krili. Na cvetovih so se izzivalno svetili srebrni odtenki robov. Na zelenkasto prepleskano klop je mati postavila lonchke z modrimi in rdechimi rozhami. Sladki vonj rastlin in lepe barve cvetja so opojno plapolale po zraku. Skoraj ob vsakem cvetu je ocharano obstala. Zdelo se mi je, da se pogovarja z rastlinami, kot da bi bile njene prijateljice. Ob materi sem zachutil, da so rastline skrivnostna zhiva bitja in vedel sem, da se s svojimi barvami, vonjem in listjem, ki je trepetalo v toplem zraku, na poseben nachin pogovarjajo z njo.

Velikokrat sem z materjo uzhival toploto domachega vrta, ki je puhtela chez bohotno cvetoche rastlinje. Bozhal sem z ochmi cvet za cvetom, list za listom, ki se je poganjal z vitkega stebla v svoje samosvoje zhivljenje. Skozi topli zrak se je prelivalo rozhnato, rdeche in modro svetlikanje, se zapeljivo iskrilo v soncu.

Stiskal sem se v materino narochje. Hotel sem se pochutiti na varnem. Biti srechen. To so bili lepi svetli trenutki, ko sem pozabil na ochetove grobosti in jezo.

Mati je bila popolnoma drugachna kot teta, stricheva zhena. Ta je vedno mrko sharila po veliki sobi. Che sem se ji priblizhal, me je strogo pogledala. Ochi so se ji razburjeno zasvetile pod debelimi lechami na ochalih.

»Kaj zhe spet hochesh, mali? Psst! Kaj ne vidish, da stric spi!«

Velikokrat je sedela v temachni stranski sobi, prenapolnjeni z omarami, predalniki in visokima starinskima posteljama z baldahinom. Ta soba v strichevem delu druzhinske hishe se mi je zdela kot zaklet kraj. Samo na skrivaj sem zashel vanjo. Zhe od dalech sem opazil, da se teta sklanja chez mizico. Ni me zagledala. Skozi rjavo obrobljena ochala je zrla v odprte stare knjige z zapiski o gospodarjenju.

She danes jo vidim, cheprav je umrla davno pred stricem, kako sedi v hladnem zelenem mraku tiste chudne sobe pri svojih knjigah in dela bilanco. Pregleduje rachune, ishche napake in razburjeno lista po knjigi.

»Komunisti so nam vse unichili ... Prej, pred prevratom, je bilo vse v redu. Bilanca naravnost odlichna. Zdaj pa tako.«

 V koshari za omaro je ochitno lezhalo vse, kar je bilo teti drago, spomini na mladostna leta, blazina iz svile, okrashena z vezenino njene babice.

Spet jo vidim, kako stika za orumenelimi fotografijami, ki silijo iz velike porumenele kuverte, in bozha zlate verizhice in lepo modro blazino. Ochitno chaka na nekaj, kar bi se naj zgodilo, cheprav se ne bo nikoli zgodilo ...

Vidim, kako osamljeno sedi ob tistih svojih recheh in spominih. Zdi se, da se ne zmeni za stvari, ki se dogajajo okoli nje. Zhivi v nekem drugem svetu, ki mi je tuj. Zato se je bojim in skusham izogibati. Chemim za vrati in jo vznemirjeno opazujem. Njena glava z velikimi ochali niha navzgor in navzdol. Za velikim steklenim oknom v ozadju zeleni ali umira travnik. Potem teta nenadoma razburjeno zatrepeta in se sunkovito zravna. Ochi se ji rezko zasvetlikajo.

»Ah, strashno,« zahlipa in stopi k omari, v kateri je she nekaj ostankov starega dragocenega porcelana, ki ji pripoveduje o boljshih chasih, ko je strezhnica na velikih srebrnih pladnjih nosila k imenitnim gostom v obednici chaj v skodelicah z zlatimi robovi in rdechezelenimi cvetlichnimi okraski. Tochno opoldne se je oglasil zvonchek. Jedi so servirali fino in z okusom in gostje so ploskali duhovitim domislicam svoje gostiteljice.

Kmalu zatem je teta umrla za rakom. Lezhala je na parah v domachi obednici na isti veliki mizi, na kateri je svoje dni prirejala gostije z imenitnimi prijatelji. Ko smo jo shli z ochetom in materjo kropit in sem jo zagledal mrtvo na veliki mizi, cheprav dostojanstveno obdani s cvetjem in zelenjem, mi je zastal dih. Zazdela se mi je she bolj chudna kot prej v tem nashem zhivljenju. Med rokami je zagrenjeno drzhala rozhni venec s kroglicami iz ametista, ki ji ga je podarila njena stara mama ob birmi. Lezhala je z zaprtimi mrtvimi ochmi sicer hladno in mirno, kot da se ni nich zgodilo. Toda istochasno je, cheprav mrtva, tam med opojno dishechim cvetjem she vedno izzharevala odpor do vsega, kar jo je obdajalo v zhivljenju.

Prevech sem bil prestrashen, da bi jo gledal. Pozneje, po pogrebu, so ljudje govorili, da na pokopalishchu strashi. Nekdo je opolnochi, ko je shel iz gostilne domov, opazil nekakshno svetlikanje nad tetinim grobom. Kot da jo umrle dushe nochejo sprejeti medse.

Oche je rekel, da je to, kar zdaj govorijo, neumna pijanska domishljija. Povedal je, da je teta hvala bogu zhe »chez« in ji bo prihranjeno vse tezhko in hudo, kar nas, ki smo ostali zhivi, she chaka.

Sprasheval sem se, kaj je hotel oche s tistim »chez« pravzaprav povedati. Je zdaj teta mogoche zhe pri Bogu v nekem popolnoma drugachnem in lepshem svetu? Morda se res shele tam zachenja veliko pravo zhivljenje. Ampak kdo ve, kako je s tem, sem takoj podvomil, cheprav so mi domachi zatrjevali, da moramo do zadnjega upati in zaupati.

V nochi po pogrebu se mi je mrtva teta prikazala v sanjah. Pogledala me je na strupen nachin, kot da me hoche unichiti. Skozi velika ochala so se ji zlobno zasvetile stekleno tope mrtve ochi. Ves prepoten sem se zbudil. Od tedaj mislim, da v hishi strashi ...

Toda travnik, mimo katerega drviva s stricem na motornem kolesu, lezhi popolnoma ravnodushno, kot da se ni prav nich spremenilo. Trava cveti in se bohotno razrashcha kot prej v starih, za pokojno teto in strica dobrih chasih, in ptice posedajo kot vedno ob blatnih mlakah in plahutajo s shirokimi krili.

»Ampak kaj je bilo potem z Marjeto?«

Nesrechni stric mi res ne da miru. Vrta in vrta globoko v dusho s svojimi neumnimi vprashanji.

Nerad se spominjam tiste ljubezni. Cheprav je na zachetku bilo lepo. Nisva se dosti pogovarjala. Marjeta je bila redkobesedna. Bolj zgovorne so bile njene sivozelene ochi. Na veliko sva hodila po samotnih poteh. Veselila sva se na srechanja v kinu in na kepice sladoleda, s katerimi sem ji hotel posladkati dan. Enkrat, ko so njeni starshi bili na nekem potovanju, me je povabila domov. V sobi z velikimi temnorjavimi zavesami je sedela v polsvetlobi prihajajochega vechera v fotelju in se smehljala. Zdelo se mi je, da mi hoche izpolniti vse zhelje. Skozi shpranje med zavesami so prsheli zadnji sonchni zharki na njene goste temne lase. Zares je bila zelo privlachna. Najini telesi sta dehteli v opojnem mladostnem drhtenju. Bila sva ujeta v val sladkih besed, v srecho nemirnih poljubov. Dolgo ni nobena zoprna beseda motila najinih lepih sanj. Dokler se ni na vsem lepem nekega dezhevnega popoldneva popolnoma spremenila.

»Kaj ne vesh, da se neumno obnashash,« mi je osorno rekla.

»Ne razumem, kaj mislish,« sem ji zmedeno odgovoril.

»Tako okoren si. Chudno, da te nisem zhe prej spoznala. Saj v resnici nisi napachen. Ampak mi ne odgovarjash.«

»Ja?«

»Ja. Z nama je konchano. Navelichana sem te do kraja.«

»Kaj je s teboj,« sem rekel precej zhalostno.

»Nich. Ne zanimash me vech!«

»Lazhesh,« sem zmedeno zastokal in jo hotel z obema rokama potegniti k sebi.

»Pusti me! Do grla sem te sita!« je zakrichala in se mi iztrgala iz objema.

Ja, bilo je strashno! Prevech! Vsega prevech!

Baje je bil za vse kriv moj sosholec Jure, toda to sem izvedel shele kasneje.

In vse to hoche zdaj slishati she moj stric. Le kaj ga brigajo moja chustva in ljubezen!

»Kar na vsem lepem se je umaknila,« rechem stricu, ki she vedno drvi na motornem kolesu neznano kam. »Ni prishla na srechanje, kot sva se domenila ... Ni bila vech dosegljiva ...«

»Zhenske so neprerachunljive,« reche stric. »Sploh ne vedo, kaj hochejo. Nasha usoda. Cheprav sem imel, kar se mene tiche, dobro zheno.«

Podiva se po prashni makadamski cesti. Che se na ovinku pojavi tezhak lojtrski voz s konji ali voli, stric she povecha hitrost. Zmagoslavno dvigne roko, kot da bi bil bog, toda kmet na vozu nejevoljno dvigne glavo, chesar pa stric ne vidi, ker se je zhe zakadil dalech naprej med njive in travnike, chez katere se pretakajo z vrbovjem obrasli pochasni studenci.

Strashno je ponosen na ta svoj tezhki motor, ki si ga je zaradi neprijetne carine z najvechjo tezhavo nabavil v avstrijskem Gradcu.

»Ja, tam je lepo. Avstrija je Avstrija. Pri nas pa tako! Balkan!«

Ampak pravzaprav mu ne verjamem. Stric ljubi svojo domovino. Cheprav je nezadovoljen s polozhajem, v katerem se je znashla.

Kadar je posebno dobre volje, zapoje kakshno vizho kar na motorju.

»Ali poznash tisto, mali, no saj vesh, chrna kobila in beli konj sta vozila na njivo gnoj ...«

»Ne, stric, nimash prav ... Bela kobila in chrni konj sta vozila na njivo gnoj ...«

»Ne, mali, nimash prav ... Chrna kobila je pravilno ...«

Stric jezno pritiska na plin in divje krichi.

»Chrna kobila, che ti pravim!«

Ne more se pomiriti. Ampak tudi jaz ne. Stric srborito pritiska na plin. Motorno kolo zanasha na desno in na levo. Che se ne bo pomiril, bova v kratkem imela nesrecho.

Stricu ne smesh nikoli ugovarjati. Vendar je vseeno nekoliko bolj uvideven, kot je bil pokojni oche, ki ga je Dachau na poseben nachin tako namuchil, da je nato muchil vse zhivljenje sebe in druge.

Ponochi imam chudne sanje. Spet sem na vrtu. Stric stoji za velikim koshatim drevesom. Jablane padajo v ravni vrsti strumno kot vojaki v temo. V prepad. Chisto spodaj ni nichesar. Na drugi strani nicha se rushi svet. Hishe gorijo v ostrih, svetlih plamenih. Zadaj za gozdom divja vojna. Poka iz pushk in bobni iz topov. Tudi gozd postaja krut grozech plamen. Od vsepovsod zhvizhgajo krogle. Bezhim v temo, bezhim v noch in vseeno ne morem zbezhati. Zazdi se mi, da sem se ponovno znashel v vojni, ki sem jo dozhivel v tej nashi druzhinski hishi kot majhen predsholski otrok. Ves prepoten se zbudim.

Fotografije ... Fotografije ... Fotografije ... Zhivi in mrtvi. Mnogih ljudi, ki jih je stric spravil sem v staro omaro, sploh ne poznam.

V dveh shkatlah lebdijo med izrezki iz dnevnega chasopisja zavoji starih pisem in razglednic ... Na eni, iz Ljubljane, moja chechkarija, naslovljena na teto in strica: Hvala lepa za kartico. Tu je izredna vrochina, tako da kar zevamo. V kopalnici se ves chas polivam z mrzlo vodo ... Shele jutri grem v Piran. Kako je kaj?

Neki Alojzij Sitar poshilja prisrchne pozdrave in zheli vse dobro gospe in gospodu ... Po dolgi vozhnji sem srechno prispel v Ljubljano in chetrt ure po polnochi prishel domov ... Prisrchno se zahvaljujem za izkazano gostoljubje in za dodatne skrbi zaradi mojih ochal. Zame je vse kar prehitro minilo ...

Vmes neka razglednica iz Splita: Mnogo Vam hvala za sve shto ste uchinili za mene ... Jadranka Vas mnogo pozdravlja i zaboraviti ne mozhe Vashu ljubaznost ... Ja Vas opet pozivam da dodjete k meni u Split. Mojim sinovima bi bilo drago ...

Na levi strani tetini zapiski: Nisem nikoli mislila, da bom tako stara. Cene vsak dan vishje. Za hrano in elektriko odide vech kot tri chetrtine dohodkov. Taka je ta nasha svetla bodochnost ...

Chisto spodaj najdem Koledar Osvobodilne fronte Slovenije za leto 1947. Zamoti me chlanek O tovarishu Stalinu: Vsi poznajo nepremagljivo silo Stalinove logike, kristalno jasnost njegovega razuma, njegovo jekleno voljo, vdanost Partiji, ognjeno vero v ljudstvo in ljubezen do ljudstva ...

Na porumenelem papirju se zmagoslavno blesti zhe davno obledela rdecha zvezda, generalisim Stalin se dobrodushno smehlja z zhivo bodrimi ochmi in z zvito zavitimi brki drzhavnega ochetovstva in imenitnih postoritev v obchesvetovni blagor in vechni napredek. Na drugi strani se mu je pridruzhil marshal Tito v partizanski marshalski uniformi. Bratstvo – Edinstvo je strumno na delu.

Ustavim se pri chlanku z naslovom Nasha naloga: ceneno in hitro oskrbovanje ljudstva. Nadebudno me vznemiri nori poziv na naslednji strani: Tudi z zbiranjem odpadkov obnavljamo domovino! Spomin me vrtinchi dalech nazaj v osnovnosholska leta, ko sem se s sosholci podil po mestnih smetishchih, zbiral staro zhelezo in sodeloval pri obnovi domovine.

Konchno najdem tezhko pogreshani zveshchich s strichevimi belezhkami. Med stvarnimi zapiski o dnevnih nalogah in obveznostih ter dohodkih in izdatkih sporochi v velikih na levo obrnjenih chrkah z zeleno tinto tudi kaj dnevnishko osebnega: Letos ne grem vech na Voje. Meni je zelo zhal po njih, po njih chutim globoko nostalgijo. Ampak zhena pravi, da se je navelichala bivanja v tistem stalnem gorskem mrazu in dezhju. Naj se raje vozim z motorjem po nashi lepi Panoniji ... Kaj hochem ... Zato pa bo veliko dela s popravljanjem hishe tu doma. Vsepovsod okvare ... Ampak na Vojah je bilo prekrasno. Kako rad sem odhajal na blizhnje planine, 18. avgusta 1951 sem se povzpel celo na vrh Triglava.

Bolj pozorno in s hudomushnim nasmehom preletim stricheve zapiske o »protipostavno odvzetih nepremichninah«, katerih pravomochni lastnik sem po sodnijsko potrjenih sklepih o dedovanju. V zvezku so na najbolj obshiren nachin opisane lege in lastnosti njegovih protipravno podrzhavljenih njiv, travnikov, vinogradov in gozda, katerih legitimni lastnik sem po vseh v civiliziranih drzhavah in druzhbah veljavnih dolochilih in zakonih.

Ni chudno, da spet zaslishim ostri strichev glas, ko drvi z mano skozi slavno Panonijo na svojem legendarnem tezhkem motornem kolesu PUCH 1200 ccm.

Mimo naju se charobno zibljejo rumena koruzna polja. Za naselji se leno vijejo motno blatni potoki. Pod belim oblachkom letijo tri lastovke. Svetli dan pripoveduje stare zhivljenske pravljice in izreke.

Ampak v veliki stari hishi ochitno res strashi. Kar naenkrat me prestreli chuden obchutek. Porumenela fotografija s stricem ob motornem kolesu mi pade iz rok. Zdi se mi, da so se stene sobe v hipu razmaknile, kot da bi bile iz nicha, skozi malto in zid pa se zhe prashi in gosti charovnishki stric. Podoba je, da je narejen iz samih sanj, spoznanj in idej. Zato je vechji kot to nashe celotno konkretno in snovno zhivljenje, v katerega sem po chudni igri usode zashel.

Reche mi, naj ishchem osnovnice bivanja, ki jih bom odkril na dnu, pri koreninah.

»Pogum, mali. Pogum, samo pogum.«

Nichesar vech ne razumem, cheprav vem, da ima stric prav.

»Pojdi h koreninam, popolnoma h koreninam, prebij se na dno!« krichi stric in pritiska na plin, ko vratolomno drviva chez nash prelepi grozni veliki svet.

»Ishchi srecho! V sebi ishchi boljshe zhivljenje!« krichi kot obseden.

»Kje, stric?«

»Tu, doma. Pri sebi. In podari srecho tudi drugim. Doma in povsod.«

Rad bi mu odgovoril, mu pritrdil, a je mrtev.

Vse ostaja odprto, vprashanja terjajo odgovor, toda ni odgovora.