Revija SRP 115/116

Lev Detela

 

O LITERARNIH GROZLJIVKAH V SVETOVNI

IN SLOVENSKI LITERATURI

 

Zhanr grozljivk je – kljub fantastichnosti snovi – v prenesenem smislu skoraj vedno tudi odsev realne stvarnosti. Nedavno 20. stoletje je bilo obdobje velikih, a tudi nevarnih in pogubnih vizij in utopij ter manifestacija druzhbenih fantazmagorij, redukcij, represij in vojnih obrachunavanj. Zato ni chudno, da je na sploh poglavitna literatura 20. stoletja povezana s travmatichnimi dozhivetji njenih protagonistov. V podzavesti shtevilnih starejshih svetovnih pa tudi slovenskih pisateljev je she vedno zhiv trpek in temen spomin na dogodke v drugi svetovni vojni. V literaturi se zlasti spomin na vojne travme iz otroshtva zgoshcha v shifre strahu, v sploshni strah otroka pred smrtjo.

Po drugi strani se najgloblja groza velikokrat pojavi sredi najobichajnejshe vsakdanjosti. Tudi kot temno brezno v nas samih, kjer v podzavesti prezhi v chasu notranje krize neobvladljiva norost, ki skusha napasti nash baje vseobvladljivi razum. Ta psiholoshki oziroma psihopatoloshki faktor privlachuje mnoge pisatelje. Zhanr grozljivk namrech odpira pogled v velikokrat zakrite temne resnice zhivljenja, po drugi strani pa je, che je literarno uspeshno oblikovan, prijetno razvedrilo za bralca. Ko zaklenemo hishna vrata in se znajdemo med varnimi domachimi shtirimi stenami z zanimivo knjigo v roki, se nam zazdi, da so nevarnosti, ki gospodujejo po svetu, zelo oddaljene in prizadevajo le druge.

Literarna groza, ki veje s strani grozljivk, je namrech tipichna za zhanr grozljive literature, ki je lahko estetsko zanimiva, che je kvalitetno napisana, a je kljub temu le groza na papirju, smeshna srhljivka v primeri z dejansko druzhbenopolitichno grozo po svetu. In cheprav vemo za dejanske nevarnosti bivanja, bi se jim vsaj za trenutek radi izognili z begom v »fikcijo«. Branje »groznega« postane nenadoma nadomestilo za resnichno mojstrenje zhivljenja, je nadomestilo za pustolovshchino zhivljenja, ki jo morajo namesto bralca grozljivk prestajati junaki v strashnih zgodbah. Kljub temu nekateri psihologi menijo, da je grozljiva literatura zdravilo oziroma varnostni ventil, s katerim lahko bralec sprosti svojo prvotno »divjo« naravo, po drugi strani pa so literarne grozljivke podobno kot priljubljeni grozljivi filmi neke vrste preizkusna ura za mojstrenje morebitnih strashljivih dogodkov v lastnem zhivljenju.

Zhanr grozljivk je zelo priljubljen na amerishkem in angleshkem prostoru, precej manj pa se je uveljavil v domachi slovenski literaturi. Zdi se, da smo Slovenci precej »razumarski«, konvencionalni in ne ljubimo pojavov, ki ogrozhajo vsakdanjo normalnost. Zhanr grozljivk pa nasprotno moti normalno podobo sveta. Je v nekem smislu subverziven, usmerjen proti ustaljenemu toku zhivljenja. Tako rekoch izbija sodu dno.

Po drugi strani je ta zhanr she do nedavnega veljal za trivialno podvrst literature, kar je bilo v navzkrizhju s slovenskim pojmovanjem umetnosti. V ospredju vse slovenske literarne zgodovine je ljubezen do vishjega, klasichnega in urejenega, normiranega, ustaljenega, do sonetov, do racionalne preshernovske strukture, dobro razumljivih romanov. Nikakor pa niso v ospredju pozornosti neobvladljivi in za tradicionalnega kritika nedisciplinirani nachini, kot jih ponujajo zhanri, ki se prevech mochno blizhajo v podzavest skriti chustvenosti in dvomijo v vseobvladljivost razuma.

Kljub temu se elementi grozljivega vsaj obrobno ves chas pojavljajo tudi v slovenski literaturi. Pomislimo samo na Preshernovo balado Povodni mozh in njegov prevod Bürgerjeve grozljivke Lenora. Zlasti v Ashkerchevih danes prevech pozabljenih baladah Brodnik in Ponochna potnica ter v Levstikovi temni pesnitvi Ubezhni kralj je veliko resnichno grozljivega. Jurchichev Deseti brat je prepleten z motivi romantichne »usodnosti«. Chudak Krjavelj med drugim pripoveduje mornarsko zgodbo, kako je hudicha presekal na dvoje.

Predvsem v romantichnem, neoromantichnem in ekspresionistichnem predelu slovenske literature se vedno znova pojavijo temni, depresivni elementi. V Podobah iz sanj izpod peresa Ivana Cankarja je vech ravni, ki so blizu modelom, kot jih uporabljajo avtorji groze, spomnimo se samo na tekst Gospod stotnik. Pri Slavku Grumu in Stanku Majcnu je tesnoba vedno znova eden osnovnih razpoznavnih znakov dogajanja. Omeniti bi morali tudi danes prevech pozabljenega Milana Puglja, ki v prozni zbirki Ura z angeli iz leta 1912 da poudarek groteski, fantastichnosti in misteriozni usodnosti. Z motivi groze se poleg tega srechamo tudi v shtevilnih slovenskih pravljicah, motiv vampirja pa najdemo med drugim pri Francu Deteli, Otonu Zhupanchichu, Franu Govekarju in Ivanu Cankarju. Poleg tega je vampirski motiv v novejshem chasu uporabil tudi Mate Dolenc v romanu Vampir z Gorjancev.

V svetovni literaturi je zhanr grozljivega razcepljen na vech med sabo razlichnih vrst in sega od znanstveno fantastichne grozljivke do okultistichnega misterija in paranevrotichne politichne strashljivke. Vendar lahko vse to literarno trenje in vrenje z brezshtevilnimi velikimi in manjshimi avtorji od R. L. Stevensona, Marry Shelley, Nikolaja Leskova, Guya Maupassanta, Sheridana Le Fanuja do Roberta Blocha ali Algernona Blackwooda opishemo in analiziramo. V daljshem sestavku Moch chrnih mavric pred zatonom stoletja – Literarne igre s strahom, ki je leta 1994 izshel v Knjizhevnih listih ljubljanskega Dela in bil ponatisnjen v reviji SRP (sht. 29 / 30, 1999), sem podal globljo definicijo grozljive literature. Poleg tega sem napisal vech grozljivih tekstov. Moj kratki roman Doktor smrti je na primer pred leti kot podlistek izhajal v trzhashkem Novem listu, elementi grozljivega pa se pojavijo poleg tega tudi v moji prvi knjigi sedmih pripovedi Blodnjak in v razlichnih poznejshih slovenskih in nemshkih proznih in pesnishkih delih.

Osnovne elemente, iz katerih je narejena dobra grozljivka, bi lahko odkrili zhe v klasichni grozljivi literaturi. Ruski pisatelj ukrajinskega rodu Nikolaj Gogolj je »izgubo realnih tal pod nogami« prefinjeno dramatiziral in radikaliziral. Groteskno in patoloshko v njegovih romanih in novelah opozarja na nestabilna stanja v druzhbi, na sploshno ogrozhenost posameznikov. Njegova krajsha teksta Urocheni trg in Izgubljena listina s stopnjevanjem grozljivih motivov poudarjata psihotichno nerazpolozhenje in misteriozne nevarnosti, ki dolete vsakega, ki je nepreviden, in bi lahko veljala za vzorchni model dobro napisane grozljivke. Kljub temu verjetno kakega zavezujochega pravila za oblikovanje grozljive literature ni. Vsaka avtorica in avtor se morata tematiki priblizhati na izviren pa tudi subtilno intuitiven nachin popolnoma samostojno in s takim pristopom oblikovati lastno avtopoetiko literarne groze.

Vzpon grozljivega romana, ki se je razvil v zachetku druge polovice 18. stoletja, je vznemiril bralce z opisi temnih pokrajin, kjer v gradovih s podzemskimi hodniki strashijo vampirji in duhovi umrlih. Zlasti Americhan Edgar Allan Poe in Nemec E. T. A. Hoffmann sta si zhe v 19. stoletju pridobila chastno mesto v Panteonu literarnih grozljivk. Dejstvo je, da sta skupaj z njunim enakovrednim naslednikom Howardom Philipsom Lovecraftom (zhivel je med letoma 1890 – 1937) sprozhila plaz zgodb s podrochja strahu. Zdi se, da je bil zhanr zelo priljubljen v meshchanskih krogih 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja. Sicer pa pesimizem omenjene trojice ni naletel vedno na navdushenje. Mnogi so ga odklonili iz filozofskih, verskih ali politichnih razlogov. Razumljivo je tudi, da »dekadentne« grozljivke niso bile v skladu z optimistichno naravnanostjo komunistichnega obdobja z optimistichnim pogledom v »boljsho« prihodnost, zaradi obchasnega nagnjenja k parapsiholoshkemu okultizmu pa so naletele tudi na odklon pravovernih vernikov in cerkvenih krogov.

Slovenci smo trendom, ki so na mednarodnem podrochju, v Ameriki, Veliki Britaniji, Franciji in Nemchiji, ustvarili shirsho plast ljubiteljev in bralcev grozljivk, sledili zelo povrshno in brez pravega zanimanja, tako da je zhanr, kot izgleda, do danes pri nas obtichal le v zametkih in na obrobju, cheprav ponuja napeto branje in je izziv za domishljijo pa tudi za razpravljanje o ugankah bivanja v narochju chudno nedoumljivega, skrivnostno grozljivega vesolja.

V aktualnem sedanjem trenutku lahko v ospredje postavimo niz knjig s podrochja strahu, ki jih je napisal Stephen King. Je veshch pisec grozljivih zgodb v vchasih k trivialnosti se nagibajochem duktusu, a z bleshchecho mochjo krizhanja klasichnega horrorja in fantastike z realno grozljivostjo iz praktichnega zhivljenja. King je spreten amerishki izdelovalec literarno uspeshne grozljivosti za shirsho potroshnjo. Posega k razlichnim modnim nadomestilom za resnichno religioznost. Med drugim ponuja vpogled v indijansko magijo, opisuje vrachanje mrtvih med zhive, porocha o zaklinjanju urokov in chashchenju sil plodnosti pri pradavnih plemenih. V noveli The Dead Zone razkriva grozljive sile prekognicije, v usodni noveli Otrok iz ognja pa raziskuje skrivnosti tako imenovane piromantije.

Vsekakor so lahko dobro predstavljeni obchutki groze in strahu vedno aktualni. Roger Caillois trdi v knjigi Anthologie du fantastique, ki je izshla leta 1958, da sta fantastichnost in grozljivost tudi v druzhbenem in politichnem zhivljenju stalno prisotni, ker razodevata »shkandal, razpoko, skorajda neznosen vdor slabega v realni svet«. Fantastichnost zato ni uspavanje in kompromis, temvech subverzivna kritika druzhbe, nepravilnih zhivljenskih navad in nedonoshenega svetovnega ustroja.