Revija SRP 115/116

John Prine

 

SHPANSKA ZAPOHANKA

 

KAKO JE KAJ

Hello In There

 

Imeli smo stanovanje v mestu,

Loretta, jaz in najini,

zdaj pa otroci zhe na svojem so

in naju vech ne potrebujejo.

John in Linda zhivita dalech stran,

Joe pa zdaj je kdo ve kje,

Davy v vojni je zhivljenje dal,

a kaj bi zdaj o tem kdo premishljeval …

 

Stara drevesa so krepkejsha

in reke se skoz leta shirijo.

Stari ljudje pa zgolj venijo,

chakajo, da jih vprasha kdo:

no, kako je kaj, kako?

 

Z Loretto bolj malo govoriva,

sedi in v prazen nich strmi.

Novice so zgolj obichaj,

kot sanje, ki jih vech ne bo nazaj.

Vchasih she Rudyja poklichem,

z menoj v tovarni je garal,

a kaj naj rechem, ko pobara me,

kako sem kaj? No ja, bo zhe ...

 

Stara drevesa so krepkejsha

in reke se skoz leta shirijo.

Stari ljudje pa zgolj venijo,

chakajo, da jih vprasha kdo:

no, kako je kaj, kako?

 

Che kdaj na cesti, na sprehodu,

srechash par starih, praznih ochi,

nikar ne ustavi se in ne zijaj,

kot da ti sploh ni mar,

vprashaj jih vsaj: kako je kaj,

kako?

 

 

SHPANSKA ZAPOHANKA

Spanish Pipedream

 

Bila plesalka je odlochna,

alkohol jo je lovil,

jaz pa sem mlad soldatek

v Montreal namenjen bil.

Prsi pritisnila je obme,

ko je juke-box igrat zachel,

ushchipnila me je za vrat

in te besede sem ujel:

 

razstreli TV,

chasopis zavrzi

in na dezheli

zgradi si dom.

Vrtnar postani,

jej veliko breskev,

na samem se zmeni

z Jezusom.

 

Pa sem obsedel za mizo,

se naredil naivnega,

saj sem vedel: dama golih prsi

nekaj za bregom ima.

Plesála je po baru,

ples bil precej je vroch,

solila pamet s pesmijo

mi je celo dolgo noch:

 

razstreli TV,

chasopis zavrzi

in na dezheli

zgradi si dom.

Vrtnar postani,

jej veliko breskev,

na samem se zmeni

z Jezusom.

 

Bil mlad sem in zvedav in

ko vstal sem, da bi shel,

se vame je zazrla,

ni pustila me domov.

Sem rekel: »Si preprichana?«

Je rekla: »Ne, a poskusit ni greh!«

She danes skupaj sva povsod

in tole recept je za uspeh:

 

razstrelila sva TV,

zavrgla chasopise,

shla na dezhelo,

zgradila si dom.

Otroke sva imela,

jedli so breskve,

vsak zase se zmenil

je z Jezusom.

 

 

SAM STONE

 

Sam Stone je prishel nazaj domov k druzhinici,
ko je odsluzhil svoje v vojni dalech stran.
Tezhka sluzhba je bila, zhivce mu je unichila,
pa she shrapnel mu v kolenu je ostal. 
Morfij rane je blazhil,

mu presojo zameglil,

pa tudi strah, ki prej ga je hromil;

z ordenom she odvisnost je dobil.

Skoz luknjo v roki mu je izginil ves denar,

Kristus pa, se zdi, da umrl je vnemar.

Ta uhlje ima, spet kdo

je lep, je pach tako;

lepe pesmi v starih radijih se hitro izpojejo …

Sam Stone doma ni dolgo dobrodoshel bil,

ko je zapravil vse, je delat shel.
Praznini se predajal, vse vechji tat postajal,

saj nenasitno razvado je imel.

Bogastvo shlo je v roko,

vedno bolj globoko,

mirilo ga takrát, ko je za to bil chas.

Otroke pa je oblachil karitas.

Skoz luknjo v roki mu je izginil ves denar,

Kristus pa, se zdi, da umrl je vnemar.

Ta uhlje ima, spet kdo

je lep, je pach tako;

lepe pesmi v starih radijih se hitro izpojejo …

Sam Stone je sam konchal, kot je zhivel:

mislil, da pleza v strop, a bil na tleh.

Predsmrtno pesem si je odigral v temi –

prevech je vzel, a roko na srce:

zhivljenje je izgubilo char

in vse je shlo vnemar,

she hisha, ki si jo je kupil kot vojak,

da je na hribu med heroji oblezhal vznak.

 

 Skoz luknjo v roki mu je izginil ves denar,

Kristus pa, se zdi, da umrl je vnemar.

Ta uhlje ima, spet kdo

je lep, je pach tako;

lepe pesmi v starih radijih se hitro izpojejo …

 

 

ZASTAVA NA NALEPKI NE PRISLUZHI VECH NEBES

Your Flag Decal Won't Get You Into Heaven Anymore

 

Ko sem goltal Reader's Digest

v kotu knjigarnice,

ena tistih nalepk z zastavo

iz revije padla je.

Pobral sem jo in stekel ven,

prilimal jo na vetrobran;

che bi ozhivela pred menoj,

bi to bil najsrechnejshi dan.

 

A zastava na nalepki

ne prisluzhi vech nebes,

saj imajo tam nas in nashih vojn

zhe krepko prek ushes;

Jezus krvi ne mara

za shalo ne, she manj zares,

in zastava na nalepki

ne prisluzhi vech nebes.


Mi v banki zgodaj zjutraj

blagajnik je dejal:

che se vchlanish v nash bozhichni klub,

ti deset nalepk bom dal.

Nisem prav nich nasprotoval,

saj vem, da shiht je shiht:

polimal sem jih vsepovsod,

zadnjo pa na zhenin ksiht.

A zastava na nalepki

ne prisluzhi vech nebes,

saj imajo tam nas in nashih vojn

zhe krepko prek ushes;

Jezus krvi ne mara

za shalo ne, she manj zares,

in zastava na nalepki

ne prisluzhi vech nebes.

 

Skoz shipo nisem videl nich,

ko sem se odpeljal;

zabil sem se v drevo, saj je

bilo prevech zastav.

Ko konchno pome so prishli,

prepozno je bilo;

chemu le Sveti Peter me

okaral je tako:

A zastava na nalepki

ne prisluzhi vech nebes,

saj imajo tam nas in nashih vojn

zhe krepko prek ushes;

Jezus krvi ne mara

za shalo ne, she manj zares,

in zastava na nalepki

ne prisluzhi vech nebes.

 

 

ZVOCHNI ZID SAMOTE

Speed of the Sound of Loneliness

 

Se vrnesh pozno ali zgodaj,

kot velikan, a nebogljen.

Se vrnesh skushtrana in gladka,

vechkrat sploh ne, che sem poshten.

 

Kaj te obsedlo je, sprashujem se,

zakaj si naredila krizh?

Moj zvochni zid samote je prebit,

ti kot ubezhnik stran bezhish …

 

Srce imam, ki zate bije,

res, ljubosumen sem, priznam.

Ljubezen, obljubljena za vechno –

mar res je shla neznano kam?

 

Kaj te obsedlo je, sprashujem se,

zakaj si naredila krizh?

Moj zvochni zid samote je prebit,

ti kot ubezhnik stran bezhish …

 

Zlobna je tale bolechina,

nje zloba je chez mejo shla –

kako naj ti prihodnost obljubljam,

che se ne pogovarjava?

 

Kaj te obsedlo je, sprashujem se,

zakaj si naredila krizh?

Moj zvochni zid samote je prebit,

ti kot ubezhnik stran bezhish …

 

 

 

JOHN PRINE (1946) je amerishki glasbenik in pesnik. Sprva poshtar v Chicagu je prvi album posnel za zalozhbo Atlantic, ko ga je okrog leta 1970 na vechernih nastopih v kavarnah in barih »odkril« Kris Kristofferson in nanj opozoril tudi druge. Njegov prvenec John Prine je prototip tega, kar naj bi imeli za »uglasbljeno poezijo«; njegove besede na asketski countryjevsko-folkovski zvochni podlagi delujejo brezkompromisno in uchinkovito, najsi govorijo o nesmiselnosti vietnamskih spopadov ali klavrnih ljubezenskih zvez. Sposhtovan in cenjen pri kolegih »kantavtorjih« si je Prine pridobil kultni status; sam ni bil nikoli pretirano komercialno uspeshen, a njegove pesmi so na lestvice ponesli drugi izvajalci, tako iz vrst countryja, kot rocka, folka idr.

 

 

Prevod in zapis o avtorju Matej Krajnc

(Copyright urejen po prevajalcu; op. ur.)