Revija SRP 115/116

Ivo Antich

 

MOTILEC

(Dva »zenovsko-sokratska« dvogovora)

 

KNOCKDOWN

 

– Kaj je vladavina?

– Vlada vina.

– Opiatov?

– In oligokratov.

– Kaj so opiati?

– Referati in rezervati.

– Pridobitne sinekure?

Prikoritne poziture.

– Kaj je diktatura?

– Neposredna demokracija.

– Kaj pa je demokracija?

– Posredna diktatura.

– Je kakshna razlika?

– Bistvena, cheprav ne velika.

– V chem? V demosu, ljudstvu? V njegovi slepoti?

– Ne, v trdoti.

– V trdoti chesa?

– Tajnega udarnega kolesa.

– Kolesa sistema?

– Da. Vrtenje elise nikoli ne pojema.

– Udarnega?

– Iztrebljevalnega.

– Iztrebljevalca chesa?

Motechega mrchesa.

Nekakshna ciklonizacija?

– Tudi deratizacija.

– Kdo je motilec sistema?

– Taka ali drugachna izjema.

– Ker izstopa iz normale?

– Kot izziv morale.

– Tudi che le skusha misliti s svojo glavo?

– Che ima obadovo socialno veljavo.

– Po Sokratu, kajne? Imel se je za obada ...

– Da, to je jedro njegovega zaklada.

– Je tajna elisa skrita elita?

– Vidna in nevidna.

Perfidna?

– Primitivno zvita.

– Se pravi: zmeraj »boksarsko« uchinkovita?

– V diktaturi motilec udarec zachuti takoj, v demokraciji se ga zave shele, ko lezhi »groggy« na tleh in razmishlja, v chem je njegov greh.

 

 

IZOBRAZBA

 

– Pravijo, da je izobrazhevanje temeljna zahteva nashega chasa. Kaj je pravzaprav izobrazba?

– Preobrazba.

– Iz nevednezha v vedezha?

– Ne, bogatasha v revezha.

– Kako to mislish? Saj ne shtudirajo le bogatashi

Shtudirajo le bogati, tudi che njihovega bogastva vsaj na zunaj ni videti ali pa se ga sploh ne zavedajo. Shtudij, zlasti na uradnih vishjih stopnjah, je v vsakem primeru luksus selekcije; tudi shtudenti iz revshchine so izbranci z dolocheno mozhnostjo ali podporo. V principu gre za privilegij bega pred neposredno proizvodnjo, pred znojem in umazanimi rokami, pred kmechkim blatom in tovarnishkim obratom. Dirka iz nizhin v smeri vishin. Od tovarne do pisarne. V glavnem je konchni cilj te (avto)dresure – udobje »nadstavbe«, javne uprave, mandarinstva. Prebiti se k eliti.

– To se mi zdijo posploshene, stereotipne, abstraktne ugotovitve.

– Naj omenim primer iz osebne izkushnje. Nekoch sem po mnogih letih srechal znanca, s katerim sva se kot otroka skupaj igrala na dvorishchu med hishami starega predmestja. Jaz sem bil na univerzi, on v tovarni za tekochim trakom. Obema je bilo nelagodno, obema je bilo jasno, da je vsako pretvarjanje odvech: moj polozhaj je bil aristokratski, njegov proletarski, in to kljub tedaj nachelno veljavni socialistichni »enakosti«.

– Kaj pa tako imenovani »intelektualni proletariat«?

– Pojem ima svojo vrednost, toda razlika med intelektualcem in proletarcem ostaja. Klasichna razlika med bralcem in manualcem.

– Ali ni to zastarelo?

– Le deloma. V razvitih drzhavah pravi manualni proletariat »izumira«. Izumirajo pa tudi te drzhave zaradi vse manjshega bioloshkega prirastka. Zanje gara proletariat v drzhavah »tretjega sveta«. Tam je ta proletariat na voljo v nepreglednih milijonih, katerih suzhenjsko izkorishchanje vodijo kompradorske klike.

 – Kako pa potem »navidezni« bogatashi nekje po konchanem shtudiju postanejo »pravi« revezhi?

– Che dojamejo jedro Sokratove lazhi.

– Kaj pa je to – Sokratova lazh?

– Sokrat je (menda) rekel, da ve, da nich ne ve. Starogrshko: oida hóti oudèn oida.

– Mar ni to vrhunec modre skromnosti?

– To je beda vrhunske lazhi. Retorichna finta, sporochena po Platonu. Kaj je Sokrat zares rekel, ne ve nihche, ker kot eden od pionirjev zena (v zenu je pisanje »za vechnost« brez haska) ni nikoli nichesar zapisal, Platon pa ga je »citiral«. Kako razumeti prirejeni stavek, ki ga v Platonovih spisih sploh ni? Na primer angleshki prevod: I know that I know nothing. Angleshchina pozna le pozitivno zanikanje. Zato ponuja »nihilizem«: Vem, da poznam nich …

– Sokrat je bil obsojen na smrt kot za druzhbo nevaren motilec: zaradi ateizma. Ali ni to drugo ime nihilizma?

– Njegov odgovor na obtozhbo brezboshtva: v sluzhbi boshtva (delfskega) sem prishel do uboshtva.

– Je kakshna zveza med Sokratom in njegovim sodobnikom Gorgiasom, ki velja za utemeljitelja nihilizma in paradoksologije?

– Sokrat se je nedvomno zavedal paradoksa: nemogoche je nich vedeti, kajti vedeti, da nich ne vesh, pomeni, da vesh vsaj to …

– Ali potemtakem ne velja: to je to – samozavedanje nevednosti?

– Tudi samozavedanje nevednosti je oblika vednosti.

– Je torej govor o (ne)vednosti brez vrednosti? Prazno chvekanje?

– Ne gre za znanje ali neznanje, za vednost ali nevednost. Gre za temeljno bednost, za chlovekovo temeljno pasje stanje.