Revija SRP 115/116

Ivo Antich

 

GEO-EGO

(Podoba prostora kot mozhnost simbolichne etnoidentitete)

 

Za sodobno literarno vedo vprashanje determinizma precej chasa ni bilo ravno priljubljena tema. Tradicionalni pozitivizem z raznimi radikalizacijami (naturalizem, socrealizem, teorija odraza ipd.) je bil zlasti po drugi svetovni vojni v chasu razcveta modernizma in (neo)avantgardizma, ki sta kot prenovljeni ekspresionizem predvsem v odporu do (ideoloshkega) determinizma forsirala tendenco antipozitivizma, v znatni meri postavljen v oklepaj. Toda v obzorju t. i. »(post)postmodernizma«, ki je nadvse shirok pojem (nekak sintetizem – izraz uporabljal cheshki lit. kritik F. Shalda; tudi integralizem ali »integral theory« Kena Wilberja itd.), zajemajoch vsakovrstne diskurzivno-literarne prakse od »pre(d)hodnega« strukturalizma-konkretizma (ta je pravzaprav sklepna faza eksistencializma-modernizma) do variant retrogarde in »WEnew agea«, se med drugim ponuja tudi nova aktualizacija pozitivizma z determinizmom, seveda ne v smislu socrealizma, pa tudi ne povsem v smislu t. i. dunajskega neopozitivizma (in njegove veje analitichne filozofije).

Tej »prenovi« pozitivizma je po svoje pripravil tla strukturalizem kot formalizacija, matematizacija, kibernetizacija literarne teorije in deloma tudi prakse, a ta nachelno radikalna usmerjenost v statichnost sinhronije (z zanemarjanjem diahronije) se je kmalu pokazala kot kabinetna nezadostnost v zatishju t. i. hladne vojne pred njenim »koncem«. Prichujocha skica tega dogajanja seveda izhaja iz svoje mitropsko-balkanske perspektive, vendar ima epohalna zgodovinska (tj. diahronichna) prelomnica na zachetku 90-ih let XX. st. tudi sploshno evropske in globalne razsezhnosti, katerih skrajno zgoshcheni povzetek bi bil: zdruzhitev Nemchije, ki postane hrbtenica EU, razpad »rdechih federacij« (sovjetske, cheshkoslovashke in jugoslovanske; to ni isto kot »konec socializma«, ker vsaj kot formalno dejstvo she obstajajo nekatere kompartijske drzhavne tvorbe – LR Kitajska v nobenem pogledu ni zanemarljiva), »teoretichni« konec medblokovske hladne vojne se v praksi (zahodnega) Balkana razpre kot izbruh vechletnih pravih (»vrochih«) vojn med (»fevdalnimi«) enotami nekdanjega »Titovega imperija«. V literarni zavesti narodov, zapletenih v nove balkanske vojne, to apokaliptichno dogajanje ni moglo ostati brez odmeva: soochenje z neizogibnim eksistencialnim izzivom v kontekstu konkretnega »kronotopa« (termin iz Bahtinove teorije romana; rus. hronotóp, iz fiziologije A. Uhtomskega) je porodilo nekakshen postmodernistichni »novi realizem«, ki se v teoriji nakazuje kot, recheno seveda prilozhnostno provizorichno, novi pozitivizem/determinizem. (V evro-globalnem kontekstu se »balkanski sindrom« kazhe kot gospodarska kriza, ki je najprej zlomila »kraljico Balkana«, Grchijo; trenutno se zdi, da ji sledi Slovenija, ki ji je po dveh desetletjih samostojnosti izpuhtel »balon uspeshnosti«, prenesen iz Jugoslavije; nenehnih lokalnih vojn v razlichnih »interesnih« predelih sveta in novega pregrupiranja v razmerjih med velikimi silami tukaj niti ni treba posebej navajati.)

Kronotop je pojmovni binom, ki v nelochljivo enoto zdruzhuje pojem chasa in pojem prostora (analogno: Zeitraum, spacetime, prostorchas ipd.); elementarna bivanjska izkushnja spoznava dialektichno nelochljivost diahronije (chasa kot zgodovine) in sinhronije (prostora kot geografije) kot neizogibnega ontoloshkega presechishcha, v katerem si chlovek she posebno dramatichno ob kriznih prelomih zastavlja »sfingino uganko« ali temeljna vprashanja, kakor si jih je – izjemno ilustrativno – zastavil Edvard Kocbek v kaosu druge svetovne vojne: »Kje sem? Kdaj sem? Kdo sem? Kaj naj storim?« (Listina, 1967). To so shtiri kljuchna vprashanja miselno intenziviranega individuuma na sledi delfskega napotila k spoznavanju sebe (gnóthi seautón): o prostoru, o chasu, o lastni identiteti, o lastnem dejanju (za slednje je analogna prav tako Bahtinova »filozofija dejanja« ali, natanchneje, »filozofija ravnanja, delovanja«, rus. izv. »filosófija postúpka«; tudi govorna izjava je svojevrstno dejanje). Kocbek je zhe pred drugo svetovno vojno ustanovil in urejal revijo s »simptomalnim« imenom Dejanje, temeljito pa je vprashanje chlovekovega (»donkihotskega«, prevratnishkega, upornishkega) dejanja reflektiral tudi drugi markantni udelezhenec partizanstva in revolucije – Dushan Pirjevec; ta je v svojih radikalno doslednih filozofskih analizah evropskega romana izpostavil tudi zlochinsko razsezhnost t. i. »konstitutivnega ali absolutnega dejanja«, s katerim se individuum konstituira kot avtentichni subjekt (razprava Zlochin Julijana Sorela kot spremna beseda k Stendhalovemu romanu Rdeche in chrno).

V literarni vedi je pojem »literarna zgodovina« povsem obichajen, tako rekoch samoumeven, precej bolj nenavadno pa zveni izraz »literarna geografija«. Namrech, jedro prichujochega zapisa je naravnano v izpostavitev prostorske, geografsko-ekoloshke strani »kronotopa«; ta stran je za literarno teorijo na sploshno dokaj obstranska, obrobna, drugorazredna, toda v luchi radikalneje reflektirane bivanjske empirije (npr. nihche si sam ne izbere toposa svojega rojstva; ta ga tako ali drugache dolocha tudi, che odide v drugo okolje) je usodna pomenljivost tudi te determinante vsaj enakovredna chasovno-zgodovinskemu chlenu pojmovnega binoma. V tej zvezi sta znachilni dve znani Goethejevi misli: prva pravi, da je pesnjenje in pesnika mogoche razumeti le tako, da se odide v njuno dezhelo, druga pa, da tisti, ki pozna sebe in druge, spoznava, da sta Zahod in Vzhod nelochljivo povezana (tukaj le prozni povzetek zadevnih verzov iz zbirke Zahodno-vzhodni divan). Nedvomna validnost »geografskega faktorja« v obzorju pesnishtva kot eksemplarichne literature je v teh mislih vsekakor dovolj razvidna.

Na Goethejevo dramsko pesnitev Faust se neposredno, tudi s citiranjem verzov v nemshchini, navezuje Dushan Pirjevec v svoji partizansko-memoarski noveli Most, objavljeni v reviji Novi svet (1946). Besedilo Most kot tudi celotna revija s svojim imenom vred imata znachilen pechat svojega chasa (»novi svet« takoj po nastopu realsocializma; na naslovni strani revije citat iz pesmi Iga Grudna: »V pomladi, ki prishla je iz Rusije, / so v srcih vzklila nam semena zdrava.«). Nekoliko bolj nenavadno pa je, da ta novela, chetudi mladosten in znotraj Pirjevchevega pisanja obroben spis, kot nekakshen strzhenski zasnutek vsebuje tako rekoch vse bistvene komponente, avtorsko znachilne za njegov celoten opus: prevladovanje esejistichnega komentarja nad chisto (fikcijsko) literaturo, skrajna konsekventnost (avto)refleksije, vrtajoche v osebno in kolektivno (za)vest, radikalni patriotizem, neizprosno moralistichno zavezan dolzhnosti borbene aktivnosti (cit.: »da mora spoznanju o pravici slediti dejanje, dejanje za vsako ceno«), posluh za usodno pomenljivost poezije, faustovski demonizem (citat iz sklenitve pakta Faust-Mefisto; izrecna omemba preloma s Hamletovim »kunktatorskim vprashanjem«), zmozhnost simbolizacije dokumentarnih dejstev v luchi superiorno predirnega intelektualnega elitizma (ta je glede na chas in prostor objave novele dovolj izzivalno izpostavljen, saj citiranje najvishje klasichne nemshke poezije v izvirniku in brez prevoda nikakor ni nekaj obichajnega ne za t. i. partizansko literaturo ne za tedaj veljavni socrealistichni literarni imperativ).

Tako chas kot prostor dogajanja sta v noveli Most dolochena s faktografsko, tj. datacijsko-topografsko natanchnostjo zhe v prvem stavku, ki se glasi: Bilo je v shvabski ofenzivi na Shtajerskem pozimi 1944/45. To vojashko-operativno natanchnost kakor tudi zgoraj zhe omenjeno zmozhnost simbolizacije (konkretni most in njegov vizionarni moralistichno-idejni ekvivalent premoshchanja/premeshchanja v »novi svet«) naj dopolnilno osvetli she naslednji odlomek z znachilnimi citati iz novele:

Preiskali smo ves gorski kompleks, ki ga na eni strani oklepa Savinja, na drugi ozka dolina Podvolovljeka, proti jugu pa cesta: Kamnik – Gornji Grad. (...) Edini izhod je bil, prebiti se preko Savinje v Mozirske gore. Toda chez Savinjo je vodil v tem koncu samo en most. Ostale so podrli. (...) So ljudje, ki nimajo ne mochi ne poguma, da bi shli preko mostu chez sebichnost. (...) V teh letih borbe, ki so uzakonila novo moralo, se je spremenil obraz chloveka in druzhbe. Chas nas je z mogochnim vzvodom prestavil z mrachnega in zavrzhenega Balkana na tisto mesto v svetu, kjer se ustvarja zgodovina. Trst – Vladivostok, to je os sveta.

Po premiku dogajanja na Primorsko se novi geografski kontekst eksplicira z naslednjimi besedami, ki ponazarjajo avtentichen lirsko-razpolozhenjski intermezzo sredi vojne kalvarije:

Spominjam se, kako se je cela brigada v zgodnjem poletnem jutru, vsa utrujena od celonochnega pohoda, pochasi vzpenjala proti vrhu Matajurja. (...) Hribi in doline, vasi in ceste, megle nad rekami in valujocha polja – vsega tega zaradi brezbrezhnosti nismo videli – chutili smo domovino. Tedaj se je nekomu prav narahlo izvilo »Domovina« ... in za vse je povedal.

To je eden svetlih trenutkov Pirjevchevega partizanstva, ko se je lirski posluh za hip razkril kot individualno-kolektivna pozitivna identifikacija med posameznikom in skupino. Da je imelo to partizanstvo tudi svojo temno stran, je razumljivo zhe po obichajni logiki vojnega konteksta; razlichna prichevanja o Pirjevchevih medvojnih ekscesih bodo brez ustrezne dokumentacije ostala v okviru »negativne legende«. Z danashnjega vidika se zdi, da mu kot markantni kulturno-intelektualni in kot organizatorsko-vojashki figuri v kontekstu slovenskega partizanstva pripada mesto v kljuchni trojici na obeh straneh: v prvi ob Vidmarju in Kocbeku, v drugi ob Kidrichu in Kardelju. Slednje bi veljalo predvsem za zachetke partizanstva, pozneje je Pirjevec sicer videti »odrinjen«, vendar podatki kazhejo, da je ves chas vojne zavzemal vodilne poveljnishko-politichne funkcije na najbolj izpostavljenih geografskih tochkah slovenskega etnoteritorija, ki ga je zajemalo partizanstvo. Od teh tochk (med njimi Dolenjska, Bela krajina) sta najpomembnejshi Koroshka in Primorska, saj imata za slovensko zgodovino prav posebno tezho.

Obrobja ali robovi so mejni vidiki »marginalne ekonomije« mishljenja ali (recheno po Derridaju) specifichne »zaloge mishljenja«, ki na poseben, tudi provokativno-inovativno (dekonstrukcijsko) izostren nachin osvetlijo ne le lastne pozicije, temvech tudi dotlej prevladujocha sredishcha ter jih vchasih, vsaj deloma, celo nadomestijo (ali pa sovpadejo z njimi; npr. postrevolucijsko pomeshchanjenje delov proletariata, v literaturi pretvorba nekdanje »nekvalitete« v »najvishjo kvaliteto«) in tako »sklenejo nov krog«; to krozhenje je za samoosveshcheno teorijsko refleksijo zmeraj predvsem spirala sprashevanja, cheprav govori v stilu »odgovorov«. Kot tovrstno (»heideggerjansko«) sprashevanje, ki v nekem smislu skorajda postaja »literatura ob literaturi«, je tudi Pirjevec, kakor kazhejo njegovi poglavitni spisi, razumel funkcijo svojih poudarjeno filozofskih raziskav literature, kajti brez temeljitega razmisleka o njeni usodni pomenljivosti tako za posameznika kot za etnokolektiv je ukvarjanje z literaturo le eskapistichno ljubiteljstvo ali shomoshtrsko obrtnishtvo. Izshel je iz dedishchine tradicionalnega pozitivizma, ki jo je prejel v podobnem levicharsko liberalnem intelektualnem okolju kot Boris Kidrich (oba sodita med tisto meshchansko mladino, ki je izstopila iz svojega razreda in se postavila v sluzhbo proletariatu, da bi ga kot »njegova glava« vodila do revolucije); ocheta obeh sta med utemeljitelji slovenske pozitivistichne literarne zgodovine, oba ocheta sta na Dunaju shtudirala slavistiko, pri obeh je opazna dolochena »ruska sled«, France Kidrich je shtudiral tudi v Rusiji, Avgust Pirjevec je prevajal iz rushchine ter je utemeljitelj slovenskega znanstvenega bibliotekarstva (kvintesenca pozitivizma). Strokovni zachetki Dushana Pirjevca so v 50-ih letih v znamenju marksistichno-pozitivistichne slavistike/slovenistike (prevodi iz rushchine: Plehanov, Chernishevski; urejanje Murna, Zhupanchicha), prek razshirjanja vidikov s komparativistiko (Ivan Cankar in evropska literatura, 1964) pa je, sicer »formalno« ostajajoch v njenem okviru, presegal tudi to s pomochjo filozofije (shtudije za »Sto romanov«). Silovita filozofska eksplikacija ga je privedla v navskrizhje z njegovim uchiteljem in predstojnikom na fakultetni komparativistiki Antonom Ocvirkom, ki je bil klasichni polihistorski pozitivist z elementi psihologizma. (Tudi poskusi »psiholoshkih portretov« avtorjev so ena od oblik preseganja labirinta golih empiremov.)

Pirjevcheva eksistencialistichno-filozofska analiza epohalne usode junaka evropskega romana nikakor ni le abstraktno teoretiziranje, temvech je temeljito soochenje med znanostjo in literaturo v luchi lastne skrajno dramatichne bivanjske izkushnje, ki vsebuje tudi dolocheno identifikacijo z don Kihotom kot prototipom tega junaka v presechishchu pasivizma in aktivizma: kot pozhiralec knjig (to je pach vsak raziskovalec literature) je nekak »knjizhni molj« ali »knjizhnichar«, kot namishljeni vitez pa s konkretnimi dejanji izstopa iz zavetja refleksije v osvajanje kronotopa (zgodovine in sveta). Opazno je, da Pirjevcheva enkratno markantna filozofska osvetlitev usodne pomenljivosti literature naposled nakazuje (zaradi prezgodnje smrti ne povsem dodelan) prehod v bolj pomirljivo »nevtralistichni«, poudarjeno znanstveni strukturalizem s kibernetiko in informacijsko tehnologijo (razprave o t. i. strukturalni poetiki). Kolikor je strukturalizem po svojih zgodnjih zachetkih (F. de Saussure: sinhronija – diahronija, pomen geografije in tochke zrelishcha, jezikovni akt znotraj sistema) dedich pozitivizma, bi pri tem shlo za dolocheno Pirjevchevo »sklepanje kroga«, znotraj katerega so tudi njegova zgodnja, zhe predvojna marksistichna izhodishcha (psevd. Vlado Kersnik: Poglavja iz filozofije, LZ 1940). V dolochenem smislu bi za ves Pirjevchev opus ustrezal naslov Estetski odnosi med umetnostjo in stvarnostjo po razpravi Chernishevskega (Pirjevchev prevod, 1952), predhodnika marksistichne obravnave umetnosti (ena od njegovih tez: umetnina je proizvod tal, na katerih zraste). Avtentichno zastavljena in domishljena refleksija pach neredko zarishe dolochen krog z izhodishchem, v zadnji konsekvenci pa se zmeraj pokazhe tudi nepresegljivost »zheleznega repertoarja« pozitivizma kot temelja za vse spekulativno-hermenevtichne avanture. (V tej zvezi velja dodati, da je posebne pozornosti vredno raziskovanje naturalizma, kot ga je vztrajno gojil Evald Koren, tretji chlan »prvotnega triumvirata« na komparativistiki ljubljanske FF.)

»Ruska sled« pri obeh Pirjevcih, ki sta Primorca (kakor Ocvirk iz vala emigrantov po prvi sv. vojni; matichni Sloveniji so, cheprav ne povsem dobrodoshli, prinesli izjemen napredek na vseh podrochjih), simptomalno evocira znatno tradicijo primorskih panslovanskih in liberalistichno-rusofilskih tendenc, katerih najvidnejshi zastopnik v drugi polovici 19. st. je bil France Podgornik, izdajatelj revije Slovanski svet (izhajala tudi v Trstu; prav tam Slavjansko drushtvo izdajalo Slavjanski rodoljub, Jadranski Slavjan – priredba ruskega izraza za Slovana). Podgornik je tudi s svojim poudarjanjem filozofskega racionalizma izzival nasprotovanja s strani uradnega katolishtva, ki je tedaj »pokrivalo« Primorsko (1889-1893 polemika z Mahnichem, ki je izganjal liberalizem in racionalizem, Podgorniku pa ochital, da kot ruski plachanec uvaja pravoslavje; Podgornik je sicer predlagal staroslovansko »cirilometodijsko« bogosluzhje v okviru rimokatolishtva), tako da se je naposled moral umakniti na bolj svetovljanski Dunaj (1895). V 20. st. so omenjene tendence vech primorskih intelektualcev, morda bolj iz patriotsko-narodnoobrambih kot zgolj ideoloshkih razlogov, privedle do aktivnega sprejemanja komunizma in tudi do bivanja v Sovjetski zvezi (med drugim se je ateistichni komunizem zdel tako rekoch idealna reshitev vseslovanske katolishko-pravoslavne aporije); v tem smislu je po svoje ilustrativna zgoraj zhe omenjena pesem primorskega pesnika Iga Grudna, iz katere izvira moto revije Novi svet: gre za sonet z naslovom Sofija, nastal ob avtorjevem obisku v bolgarski prestolnici marca 1945, v katerem je upesnjen vizionarni analogon geslu »Trst – Vladivostok« iz novele Most (sonet je objavljen v istem zvezku revije). Gruden v Sofiji svojo juzhnoslovansko eksaltacijo ob koncu vojne izrecno povezuje z Rusijo; pri nekaterih Primorcih pa je imela naslonitev na slovansko zaledje tudi kakshen bolj jugo-unitaristichni prizvok (npr. zachetki gibanja TIGR so deloma povezani z Orjuno, tudi zato dosleden pridrzhek KP glede tigrovcev). Podgornikov sodobnik in »vzporednik« Matija Majar Ziljski, duhovnik, tedaj vodilni koroshki slovensko-slovanski aktivist in izdajatelj revije Slavjan (Celovec), pa se je iz nekoliko drugache nevzdrzhnih razmer na Koroshkem umaknil v Prago (nekaj chasa je mislil na selitev v Rusijo); njegovemu somishljeniku in sodelavcu Andreju Einspielerju (tudi duhovnik, imenovan »oche koroshkih Slovencev«) je celovshki shkof zagrozil z odvzemom sluzhbe.

Kot je razvidno tudi iz zgoraj navedenih citatov, je v noveli Most po eni strani eksplicitno navzocha panslovansko-rusofilsko-komunistichna naveza pod geopolitichnim geslom »Trst – Vladivostok, to je os sveta«, in to z odmikom od »mrachnega in zavrzhenega Balkana«, po drugi strani pa notranja, »chisto slovenska« vsebinska naveza med koroshkim in primorskim (beneshkim) obrobjem. Savinja s svojim izvirom »kazhe na Koroshko«, medtem ko vzpon na Matajur, opisan v noveli, opozarja na Beneshko Slovenijo. Ta implicitna evokacija Koroshke v noveli in eksplicitna v avtorjevi partizanski biografiji ter omemba Matajurja, ki je simbol Benechije, kazhejo zunanji rob kot topografski lok aktivnosti partizanskega gibanja, ki je skushalo s predvideno zmago popraviti tisto, kar je bilo izgubljeno tako s koroshkim (1920) kot z beneshkim plebiscitom (1866). Ob obeh plebiscitih kot tudi v zadevnem geostrateshkem obzorju partizanstva (z zaledjem do Vladivostoka) je shlo, recheno naravnost in ne glede na mozhne »blu-bo« (Blut-und-Boden) geopolitichno-mitoloshke implikacije, dobesedno in stvarno – za zemljo in kri. Mimo vseh razlag in opravichil z ozirom na takratne okolishchine namrech ostaja golo dejstvo, da se je v obeh plebiscitih, od katerih je koroshki dovolj znan, njegov beneshki »predhodnik« pa je praktichno potisnjen v pozabo, slovenski etnos pravnoveljavno odrekel delov ozemlja, ki jih ima she danes za svoja vsaj v kulturno-etnoloshkem smislu (t. i. »skupni kulturni prostor«).

To seveda zastavlja vprashanje o odnosu tega etnosa do samega sebe; za nekatere je glede tega kljuchen znani Pirjevchev izrek: ni pomembno, kaj drugi pochnejo s Slovenci, pomembno je, kako Slovenci ravnajo sami s sabo. Ta retorichna figura pa zamolchi Pirjevchevo lastno oznako slovenskega naroda: »da je opredeljujocha struktura nashega nacionalnega bivanja takshna, da jo smemo imenovati blokirano ali zavrto gibanje« (cit. Vprashanje o poeziji, 1978); to je veljalo nekoch, toda: »Slovenski narod se je kasneje seveda razvijal in okviri njegovega bivanja so se shirili, kljub temu pa je bil ta razvoj ves v znamenju temeljne strukture, saj je vendar potekal v smislu sprostitve zavrtega gibanja v gibanje in preoblikovanje gibanja v drzhavo, kar pomeni, da je potekal v smeri, ki jo omogocha prav temeljna struktura sama, zaradi chesar je na dolochen nachin v celoti od nje zaznamovan.« (cit. ibid.) Pri tem Pirjevec kot izhodishche za to analizo omenja »sploshno evropsko normo razvitega naroda«, v smislu katere vsak nedrzhavni narod povsem naravno in nujno tako ali drugache tezhi za tem, da se konstituira kot nacionalna drzhava: »Nacionalna drzhava so najprej nacionalne institucije kot sredstvo socialno zgodovinske prisotnosti in bivanja naroda; to so poshtni urad in zheleznica, shola in gledalishche, sodishche in davkarija, policija in armada itd.« (cit. ibid.). Tukaj Pirjevec, ki v glavnem govori o narodu, omeni njegovo dopolnitev v smislu nacije, ki je po klasichnem evropskem razumevanju z lastno drzhavo samouresnichen narod, ter pri tem navaja chisto praktichne, vsakdanje, konkretne, »banalne« dejavnike te dopolnitve.

Iz gornjih citatov se z najvishjega filozofskega vidika razkriva temeljni empirichno-pozitivistichni determinizem, ki ne dolocha le literature (slehernega) etnosa, temvech tudi celoten razvoj njegove bivanjske situiranosti v svetu. Ta elementarni determinizem vsebuje chisto naturalistichno-biologistichne in geografsko-konkretistichne implikacije. Etnos z dvema milijonoma pripadnikov, nahajajoch se na »zatishno-prepishnem« krizhishchu skrajnih opozicij kronotopa (Slovenci: Alpe-Jadran-Balkan-Panonija), v tej svoji temeljni blokadi ne more »ravnati sam s sabo« tako kot kak drug, ki k temu shtevilu dodaja eno ali dve nichli; to se je pokazalo na primer ob dokonchnem zlitju slovenske partizanske vojske z JA malo pred koncem vojne (1. 3. 1945; po prichevanjih so partizanski poveljniki, tudi Boris Kidrich, to sprejeli s solzami). Na ta izbris etnovojske, odrejen s pozicij shirshe drzhavotvorne premochi, se neizogibno navezuje tudi vprashanje povojnih mnozhichnih pobojev na ozemlju Slovenije; za nosilce visokih politichnih in vojashkih funkcij v slovenskem partizanstvu gre za problem odgovornosti in krivde. Kocbek kot ekspliciran katolishki vernik je, po vsem sodech, to breme obvladoval »sub specie aeternitatis«, se pravi, da je pach vse, tudi vsakrshno zlochinstvo, del bozhjega nachrta (prenos krivde na zhrtev nakazuje Dostojevski, tudi Werfel z romanom Ne morilec, umorjeni je kriv, 1915, naslov po alb. izreku na ozadju »krvne osvete«). S tovrstno kompenzacijo, ki ni brez prizvoka konformizma, se Pirjevec, zhe pred vojno kompartijski aktivist, cheprav v istem pretezhno katolishkem kulturnem kontekstu, ochitno ni mogel zadovoljiti; tudi do sebe neizprosno je vztrajal v razprti aporiji (avto)refleksije in z radikalnim sprashevanjem vrtal v svoj bivanjski razkol, ker je na vsakem spoznavnem nivoju, s katerim je nadgradil predhodnega, »shel do dna«, vchasih do kontradiktornih konsekvenc (npr. sprva zavracha Heideggra, nato mu postane glavni miselni vodnik). Brez dvoma so bili tudi povojni poboji razbitih in vrnjenih nasprotnikov partizanstva odlochilno zasnovani zunaj Slovenije, v centralnem partijsko-vojashkem vodstvu nove Jugoslavije, kot geostrateshko-operativni ukrep v interesu samoohranitve titoistichne proletarsko-revolucionarne oblasti v celotni (od burzhoazije podedovani) drzhavi, ki je bila na Jalti (»pod mizo«) predvidena za delitev »fifty-fifty« v zahodno in vzhodno sfero. Osnovni razlog za to nachrtovano delitev »jugoprostora« je bila z medvojnimi strahotami izprichana nezdruzhljivost hrvashkega in srbskega nacionalizma; po tem nedorechenem osrednjem hrvashko-srbskem shivu je bolj ali manj pridusheno pokala tudi socialistichna Jugoslavija in se po njem, v ustreznih zunanjih okolishchinah, naposled razklala; slovenska in albanska vloga sta bili pri tem bolj obrobni, chetudi sta bili obchasno bolj v ospredju; za integral-centraliste je bilo razbitje skupne drzhave protiustavna »veleizdaja«, za branilce »pravega« hrvashkega drzhavnega prava pa je bila zhe SHS nezakonita »izdajalska« intruzija, ki je ob nastanku ni potrdil hrvashki sabor.

Chetudi mikroetnos ustvari lastno drzhavo, s tem sicer eksponira in formalizira svojo navzochnost v svetu (v OZN), vendar pa to ni »charovnija«, ki bi hkrati avtomatsko uresnichila tudi preskok v povsem novo kvaliteto v smislu preroda (nedrzhavnega) naroda v »pravo« drzhavno nacijo, ker taka nacija kot polnovredna entiteta zahteva dolocheno »bioloshko maso«. Demografska statistika namrech empirichno ugotavlja, da narod lahko funkcionira kot po celotni paradigmi poglavitnih kriterijev zadostna (eno)drzhavna nacija ali nacionalna drzhava, che ima vsaj okoli deset milijonov pripadnikov. Narod je narojeno, nacija je narejeno: to je aksiomska razlika med narojeno entiteto kot naravno danostjo, ki je lahko zgolj etnoavtonomija brez lastne drzhave, in narejeno entiteto kot sistemsko-drzhavotvorno organizirano »voljo do mochi« v obliki polnovrednega obvladovanja dolochenega geografskega prostora. Ker noben etnos ne kot narod in ne kot drzhava ne visi v zraku, temvech je situiran v konkreten geografski prostor z razlichnimi oblikami sosedstva drugih etnosov, gre za sobivanje kolektivnih subjektov kot permanentno rivalstvo, za »volchji biologizem«, za plemensko zaznamovanje (demarkacijo) prostora, v katerem so dostopni energetski resursi za prezhivetje. Drzhava je voluntaristichno izpopolnjeni socialni mehanizem za funkcioniranje v boju za obstanek; kolikor nizhje je shtevilo njenih pripadnikov pod magichno mejo desetih milijonov, toliko bolj omejena je, vsaj nacheloma, njena operativnost (izjemna naravna bogastva ali »davchne oaze« to nachelo nekoliko relativizirajo). Mikroetnosi imajo »na izbiro« le dve mozhnosti: ali se utopijo v vechjih sosedih ali pa se kot (ne)drzhave zadovoljijo z vztrajanjem v svoji »invalidnosti«; tudi posamezni pripadnik mikroetnosa je »pred izbiro« oblike samoukinitve: strokovna uveljavitev na mednarodnem nivoju zahteva »izdajo« lastnega funkcionalno omejenega etnosa, radikalna zvestoba etnosu zahteva »izdajo« samega sebe kot odpoved popolni strokovni samouresnichitvi (o tem tudi Pirjevec). Vztrajanje v sebi in zase je za kolektivni subjekt, ki je interesna skupnost ustrezno osveshchenih individualnih subjektov, ontoloshko-et(n)ichna kvaliteta sama po sebi kot radikalna zvestoba posebnostim lastne identitete, obenem pa pomeni tudi specifichno, deloma sakralizirano preseganje determiniranosti v konkretumu.

Seveda obstaja tudi t. i. misel o koncu naroda (Ivan Urbanchich govori tudi o »koncu nacije«); po marksizmu je narod zgolj zgodovinski pojav epohe kapitalizma, zato sta tako narod kot kapitalizem dolochena za hkratno izginotje (o tem Pirjevec: Vprashanje naroda, 1978); po vsem, kar se je ob koncu 20. st. zgodilo v prostoru evrazijskega drzhavnega socializma, je jasno, da ta »reshitev« nikakor ne bo tako preprosta; pokazalo se je, deloma podobno zhe med francosko revolucijo, da se internacionalizem praktichno neizogibno koncha z razlichnimi reakcijskimi oblikami nacionalizma. (Pojem »nacionalizem« je na sploshno negativno konotiran, vendar poleg njegove poglavitne velikonacionalne imperialistichne eksplikacije obstajajo tudi lokalno omejene modifikacije; sicer pa vsake povsem naravne skrbi zlasti manjshih in izrazito ogrozhenih etnosov za lastni obstanek ni mogoche preprosto enachiti z nacionalizmom.)

Vsaka refleksija, naj se tega zaveda ali ne, zlasti na dolochenih robovih »uhaja sama sebi«, sega prek sebe; to je elementarna nuja kot nenehno, neogibno, naravno, spontano in zmeraj le poskusno preseganje (transcendiranje) realnosti v metaforizacijo, simbolizacijo, mitologizacijo. Tu gre za mitologijo brez podcenjevalnega prizvoka, za njen izvirni pomen kot »govor zgodbe« (mythos – zgodba) ali fabulizacijo, kot ljudsko ustno-obredno izrochilo, ki se na vishjih razvojnih stopnjah modificira v variante t. i. nadstavbe (religija, literatura itd.). Tako individualni kot kolektivni subjekt svoje bivanje reflektira kot posebno zgodbo v dolochenem chasu in dolochenem prostoru; to je »mitologija identitete«, ker se posameznik in etnos povezovalno identificirata s svojo zgodbo (zgodovino) in s svojim bivanjskim prostorom na nachin mitoloshkega samozrcaljenja. Zgodba pa je zmeraj (kriminalna) drama kot dialektichna opozicija dveh imanentnih antagonizmov (po Dostojevskem: chlovek za sedanjost proti chloveku za prihodnost, tj. pragmatik proti vizionarju; prim. Sancho Pansa – Don Kihot; v drugih mitoloshkih kontekstih: Kajn – Abel, Romul – Rem, monarhija – republika itd.; etnoidentiteta se dokonchno, drzhavotvorno konstituira skoz notranji obrachun; prim. Lenin: v vsakem narodu sta dva naroda) in prostor je zmeraj bojno polje, na katerem se sosedne »volchje tolpe« spopadajo za plen in za obseg tega prostora. Primordialni arhetipski agonizem znotraj subjekta in med subjekti je »logika sam po sebi« kot chista neovrgljivost konkretuma, ki jo psiholoshki in drzhavnopravni (dobrososedski, diplomatski) humanizem lahko le omili do dolochene zachasne znosnosti, ne more pa je odpraviti »enkrat za vselej«.

Vprashanje obsega prostora je vprashanje njegove oblike ali podobe. Realni prostor etnoidentitete je geografski kompleks, ki je lahko zgolj dolochena oblika (etnichne, ljudske) narodne avtonomije ali pa je zhe formirana nacionalna drzhava; v obeh primerih je geobioloshki organizem. Usoda vsakega subjekta, individualnega ali kolektivnega, se ultimativno zgodi le znotraj lastnega telesa, ki je nuklearni prostor njegove drame; pogled drugega od zunaj na to dramo je zhe odmik v »kompromis« objektivizacije. Neminljiva zasluga naturalizma je, da je literaturi radikalno zastavil vprashanje chlovekovega telesa v dolochenem okolju (chlovek-zver in »sac-à-fiente«, svet kot »beznica«): hereditarno-ekoloshki determinizem kot specifichna »mehanika« zakonov evolucije, ki jih lepodushni (kvazi)humanizem lahko spregleduje, ne more pa jih ukiniti (slikovit primer Hegla: um filozofskega giganta koncha v koleri). Refleksija prostora prehaja v patriotizem, postaja zavest o domovini, ochetnjavi, domachi ali rodni zemlji; mitoloshko transcendiranje identifikacije zajema tudi razlichne oblike rivalstva med etnoidentitetami.

Mitologija je normalna komponenta literature zhe od antichnih chasov; Gea, personifikacija ali »ego« Zemlje, je »po zhenski liniji« v ozadju vsega mishljenja: muze so hchere Zevsa in Mnemosine (spomin, hchi Urana in Gee); to velja tako za umetnosti kot za filozofijo (Kaliopa) in znanosti (Klio zgodovina, Uranija astronomija). Za konceptualnost literature, ki je zapisana in z »molkom pisave« deloma pervertirana, profanirana modifikacija primarno ustnega izrochila mitologije, se danes zdi primerna oznaka »novi realizem«, natanchneje »magichni realizem« ali »novi/magichni naturalizem«, ki mu ni tuje nich chloveshkega in nich nechloveshkega, nich komichnega in nich tragichnega, nich fizichnega in nich metafizichnega, nich realnega in nich sanjskega, stvarnost se lahko kar mimogrede sprevrzhe v fantastiko (povsem v skladu z »imanentno harmonijo nasprotij« ali z nedolochljivostjo subatomske realnosti v fiziki; tudi rachunalnishka vezljivost »vsega z vsem«; navidezni paradoks absolutnega determinizma je njegova odprtost v »absolutno svobodo«). Eminentna oblika avtorefleksije subjektovega ega v prostoru je poezija (prim. Gaston Bachelard: dialektika zunanjega in notranjega kot prvotni mit; Poetika prostora, 1958; prim. Derrida: znotraj-zunajtekstualnost); gre za besedo kot dolocheno prostorsko naravnanost (W-Ort), deloma sorodno konkretistichni »uprostoritvi« besede; v tem smislu se trenutno zdi nadvse aktualno »geopoetichno« ozaveshchanje o okolju, kot to prakticira shkotsko-francoski pesnik in profesor literature Kenneth White (r. 1936, zhivi v francoski Bretanji), ustanovitelj inshtituta »Geopoetika« in avtor zbirke pesmi Open world (2003).

Brez geografije ni mogoche razumeti zgodovine, nobene njene zgodbe. Najbolj obichajna podoba geografskega prostora je zemljevid (geografska karta). Kartografija je danes v osnovi eminentno racionalen (ob)likovni postopek, ki pa glede na okolishchine in potrebe podobno kot vse druge oblike (avto)refleksije transcendira v »mitoloshko projekcijo« ter dobiva funkcijo simbolizirane vizije aspiracij in interesov. Ne le v literaturi, celo v filozofiji je opazna sled lokalpatriotichne geoidentitete kot specifichne reakcije zoper izenachevalnost internacionalizma, univerzalizma in globalizma; npr. Heideggrova nelochljiva umeshchenost v »gozdne poti« Schwarzwalda; Derrida zlasti proti koncu vse bolj reflektira lastne geografsko-rodovne korenine v Alzhiriji rojenega Juda, z istim severnoafrishkim rojstnim kontekstom je zaznamovan Camus (njegovi glavni deli Tujec in Kuga sta eksplicitno »alzhirski«).

V novejshi kartografiji se slovenski etnoprostor pojavlja v razlichnih variantah, tri najbolj znachilne so: Kozlerjev Zemljovid slovenske dezhele in pokrajin (1853) in Ovnovo Slovensko ozemlje (1938), oboje za sochasno drzhavno oblast praktichno »polilegalno«, ter oficialna Socialistichna republika Slovenija kot del federalne Jugoslavije in zatem kot samostojna Republika Slovenija (srednjeveshka »Velika /vojvodina/ Karantanija« ostaja v ozadju zaradi davnine in imensko-prostorske variabilnosti; t. i. Dravska banovina v predvojni kraljevini, edina etnichno kompaktna med banovinami, je kratkotrajna predhodnica RS, brez Primorske). Kozler, po poreklu kochevski Nemec, v svojem celotnem zarisu podaja podobo maksimalne, v drugi polovici 19. st. aktualne »Zedinjene Slovenije«, ki zajema tudi Istro in Kvarner z otoki (Istra zhe v okviru »Velike Karantanije«, pri Valvasorju del Vojvodine Kranjske, 1816-1849 v t. i. Ilirskem kraljestvu, nem. Königreich Illyrien, nato v t. i. Avstrijskem primorju do konca A-O). Na tem Kozlerjevem zemljevidu je med »znamnji« (v legendi »Znamnja«) tudi »meja naroda« za oznako etnichne razmejitve, katere obseg je manjshi znotraj celotnega zarisa: na jugu s Hrvati na Dragonji, na Kochevskem in na Koroshkem z Nemci, na zahodu z Italijani, v Prekmurju z Madzhari, na vzhodu sta k Hrvatom prisojena Bela krajina ter predel med Kolpo in Savo. Kozlerjevo izhodishche je bilo »Ilirsko kraljestvo«, v tem smislu legitimistichno, zato je bil naposled oproshchen obtozhbe ogrozhanja drzhave; v spremni broshuri k zemljevidu (Kratek zemljopis in pregled /.../ Ilirskega kraljestva /.../, 1854) pravi, da je slovenski jezik eno od narechij slovanskega jezika, za Dragonjo pa navaja tudi ime »Rukava« (slov. Rokava, desni pritok Dragonje). Avgust Pirjevec, avtor chlanka o Kozlerju v SBL, pishe, da je Kozlerjev zemljevid izshel »she dvakrat (1864, 1871) brez bistvenih sprememb«; danes mlajshi raziskovalci poudarjajo, da je Kozler v izdaji zemljevida leta 1864 razmejitev s Hrvati pomaknil na chrto med Senjem in Varazhdinom, z Nemci pa do Gradca; ker so vsi novejshi ponatisi narejeni po prvi izdaji, preverjanje teh trditev zahteva specialistichno raziskavo onkraj dosegov prichujochega zapisa.

Vsekakor pa je, gledano v celoti, tudi pri Kozlerju opazno dolocheno nihanje, svojevrstna dvoumnost in terminoloshka ohlapnost ob ne povsem definiranem razmerju do tendenc ilirstva, hrvashtva, (jugo)slovanstva, kot je to tako ali drugache znachilno za vso slovensko politiko od prvih Majarjevih osnutkov Zedinjene Slovenije do razpada A-O (klerikalci so se zblizhevali s hrvashkim »pravashtvom«, socialdemokracija je izrecno poudarjala jugoslovanstvo, liberalci so bili »bolj vmes«, a je npr. njihov voditelj Ivan Tavchar prilozhnostno izjavil, da je alpski Hrvat, da so Slovenci Hrvati, glede na okolishchine pa je bil tudi bolj »jugointegralist« ipd.). Vsa ta negotovost je zgolj specifichni slovenski delezh v nemiru, pravzaprav »prikriti« paniki, ki je zajela avstrijsko monarhijo in vse njene narode, vsakega po svoje, v revolucionarnem letu 1848 (tudi objava Komunistichnega manifesta) in ki v bistvu ni popustila vse do neizogibnega razpada A-O; kontekst te vech kot polstoletne krize s konchno katastrofo je bil po svoje ploden, saj je med mnogimi dosezhki porodil tudi vrsto velikih imen literature (Kafka, Musil, Rilke, Werfel, Roth, Zweig, Cankar, Krlezha, Andrich itd.). Vodilna nemshka manjshina je vse tezhje obvladovala iz srednjega veka podedovani osvajalno-obrambni fevdalni konglomerat shtevilnih raznorodnih ljudstev, ki jih je novi chas silil v definiranje lastnih identitet. Uvedba dualizma je bila zachasni kompromis Dunaja z Madzhari, Slovani so ponujali federalizem ali trializem, a tega ni bilo mogoche relevantno formulirati (za ene naj bi bila tretja enota »hrvashka«, za druge »jugoslovanska«, Chehi s F. Palackým so imeli svoje »avstroslavistichne« zamisli itd.; za nekatere Nemce bi bil trializem morda celo sprejemljiv vsaj kot »pristrizhenje« Ogrske). Naposled se je v balkanskih vojnah ter takoj nato med prvo svetovno vojno in po njej pokazalo, da so narodi, ki bolj ali manj dosegajo »magichni cenzus« desetih milijonov pripadnikov, lahko vsaj priblizhno izvajali konsistentnejsho nacionalno-geopolitichno vlogo (Grki, Bolgari, Chehi, Madzhari, Srbi), medtem ko je manjshim preostajalo le skrajno pragmatichno prilagajanje v obliki priveskov. Ena od simptomalnih posledic tega dramatichnega preoblikovanja mitropsko-balkanskega prostora je tudi kratica TIGR, ime ilegalne primorske patriotske organizacije med vojnama, ki se kot simbolichni akronim (Trst-Istra-Gorica-Reka) deloma navezuje na »jadransko vizijo« s Kozlerjevega zemljevida. Sochasno je na drugem koncu »jugoprostora«, prav tako pod shtirichrkovnim akronimom, she ostreje gverilsko delovala VMRO, organizacija patriotov, ki sebe oznachujejo »makedonski lavovi«; njihova vizija »Zdruzhene Makedonije« s Solunom in Trakijo ima za izhodishche t. i. Bianconijevo karto iz Pariza (1885), ki je za nekatere aktualna she danes; makedonski vladar (car) Samuil, chigar drzhava je segala od Chrnega morja do Jadrana, je zachel vladati v letu zdruzhitve »Velike Karantanije« (976); za bolgarske zgodovinarje je bil Samuil bolgarski vladar, njegovo »makedonstvo« naj bi bilo zgolj lokalpatriotski falsifikat.

Slavist Anton Oven (s kartografom Ivanom Selanom) je leta 1938 objavil kartografsko publikacijo Slovensko ozemlje, naslednje leto pa je izdal zemljevid Slovenije kot prilogo broshure Slovenska nacionalna chitanka (Lj. 1939). Oven tezhishche slovenskega etnoprostora, v nasprotju s Kozlerjevim znatnejshim seganjem na jug, prenasha zlasti na (avstrijski) sever, brez Istre, z oznako v legendi »hrvatsko ozemlje« zarishe etnichno mejo na Dragonji. Na zadnji strani broshure je tudi senchni obris Slovenije, v katerem je zaznamovana druga (glede na TIGR) chetverica poglavitnih slovenskih mest: Trst, Ljubljana, Celovec, Gradec. Kolikor obrisi etnoprostorov omogochajo dolochene slikovite asociacije, s kakrshnimi so se radi poigravali stari kartografi (v 16. stol. so Evropo pokrivali s figuro »Kraljice«; Anglija kot profil bradatega starca s shkotsko kapo ipd.), je karikaturistichno kokosh RS mozhno nadomestiti s skico orla (z grba Kranjske), kot jo »nakazuje« Kozlerjev zemljevid, medtem ko Ovnova Slovenija kot pokonchni pravokotnik spominja na obliko njegove rodne Bele krajine. Sicer Kozlerjev premik Bele krajine k Hrvatom ni absolutni unikum v zgodovini, ker je ta pokrajina (tedaj imenovana Metlika, B. krajina je novejshe ime) s fevdalnimi delitvami pripadla Kranjski v 12. stol., prej pa je bila v hrvashki drzhavi in pod zagrebshko shkofijo; na to in na nekatere etnoloshke elemente so se sklicevali ustashi, ko so ob nastanku NDH nachrtovali prikljuchitev BK; na protestno intervencijo nekaterih uglednih Slovencev, med njimi O. Zhupanchicha, naj bi Nemci anulirali to hrvashko aspiracijo.

Ovnov pogled na avtentichni slovenski etnoprostor je bil ob izidu, v chasu vzpona nemshkega nacizma z »anshlusom«, vsekakor drzen geopolitichni »kontra-izziv«. Oven je slavistiko shtudiral v Ljubljani in Pragi, izdajal je nacionalno poudarjeno revijo Mrtva strazha; kot je razvidno iz spremnega teksta k Slov. zemljevidu, je bil izrazito slovensko in slovansko usmerjen, nekateri so ga imeli za komunista, vendar so ga partizani likvidirali maja 1942 kot organizatorja regionalne (belokranjske) »bele garde«. KP je namrech sistematichno odstranjevala vse, kar je dishalo po t. i. nacionalizmu; npr. dr. Branko Vrchon, primorski publicist in prevajalec, poznavalec 14 jezikov, kot chlan JNS »jugonacionalist«, jetnik ital. fashistov in nem. nacistov, je bil po vojni zaradi delovanja »zoper ljudstvo in drzhavo«, kot liberalec naj bi organiziral sredinsko odpornishko gibanje, obsojen na smrt z ustrelitvijo, nato pomiloshchen na zapor. Podobno kot tigrovcem KPJ ni zaupala »levom« iz VMRO, cheprav so mnogi chlani obeh organizacij sodelovali v NOB pod njenim vodstvom.

V geokontekstu gesla »Trst – Vladivostok«, se pravi v evrazijskem prostoru, ki ga je v chasu objave novele Most idejno-mitoloshko in praktichno-vojashko v celoti pokrivala Sovjetska zveza ter je ta nadzor z nekaj omejitve vzdrzhevala do svojega razpada, deloma podobnega razpadu A-O, je danes nadvse razvidno, da »risanje novih zemljevidov« ni zgolj fenomen »zakompleksanosti« mitropsko-balkanskih etnosov. V istem zvezku revije Novi svet je na uvodnem mestu social-panslovansko uglasheni esej Jusha Kozaka z naslovom Maj, kjer pisec z izhodishchem v istoimenski pesnitvi cheshkega romantika Mácha med drugim pravi: »Sin malega, podjarmljenega naroda, véliki Gruzin Stalin je izdelal marksistichno definicijo narodnosti in je postal ideolog problema malih narodov. Socialistichni druzhbi je tuje vsako izkorishchanje posameznih narodov, kajti narodnost spada med osnovne chloveshke pravice chloveshkega obchestva. Na osnovi Stalinovih tez je Sovjetska zveza podelila vsem narodnostim svoje shirne zemlje avtonomijo s pravico odcepitve.« – Danes Ruska federacija, za tretjino zmanjshani (v himni »nezrushljivi«) sovjetski drzhavni organizem, she nima sklenjene mirovne pogodbe z Japonsko zaradi Kurilskih otokov pri Vladivostoku. Japonci jih hochejo »nazaj«, Rusi imajo poleg geostrateshkih tudi tehtne zgodovinske argumente (otoke so kartografirali prej, kot so na japonskem dvoru vedeli, da sploh obstajajo); Japonci so v »vojni zemljevidov« tudi s Kitajsko in Tajvanom zaradi otochja Senkaku. Kurili so za Rusijo obrobni problem; nekaj povsem drugega pa je pogled na kak star kitajski zemljevid, na katerem je Sibirija z vsemi mongolskimi ljudstvi v okviru kitajskega cesarstva ... Skratka, papir dopushcha kakrshno koli etnoprostorsko projekcijo identitete kolektivnega »ega« ter zhe zgolj s tem tudi dolocheno kreativno satisfakcijo, uresnichljivost teh vizij v realnem kronotopu pa je popolnoma drugo vprashanje.