Revija SRP 115/116

France Podgornik

O PREVODIH

 

Kakor pri drugih narodih, prikazovali so se tudi pri nas prevodi in bodo se she rodili. Eni se jih veselé, drugim niso po godu. Eni jih odobrujejo iz teh vzrokov, ravno iz istih vzrokov in drugih jih pa drugi zametajo. Ni pa vse enako, kako o njih mislimo. Prevodi tratijo chas onim, ki jih napravljajo, in segajo v zhep onim, ki jih kupujejo.

Prevodi hochejo tudi delovati na narod dushevno enako izvirnikom. Potreba je torej vedeti, s kako pravico smemo knjizhevnost bogatiti s prevodi. Povershne in aforistichne misli pa tu nich ne zalezhejo. Stvar moramo nachelno ogledati in nachelno uterditi. Le takó bomo vechnim prepirom tudi tukaj vrata zaperli in prostor pridobili za druga pogajanja.

Prevodi leposlovnih proizvodov niso tako redki, kakor vednostnih del. Ravno zató se spodobi najprej leposlovnemu listu o prevodih izpregovoriti. Prashanje je pa skupno za vsa dushevna dela; ne verzhe ga deliti: naj torej enkrat leposlovni list za vednostno skupnost prostor pripusti. »Zvon« se je nachelno prevodov branil; on ima tedaj she posebno dolzhnost, svoje vzroke povedati, ako noche ochitanja slishati, da samovoljno postopa. Kajti mnenja slishimo za prevode in proti njim.

Mi po takem ne bomo naukov podajali, kakó se prevodi snujejo, pach pa pogoje, dobichek, shkodo in vrednost povdarjali, ki izvirajo iz takih dushevnih sredstev.

Ko bi govorili le en jezik, in ko bi imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedó ne mislil na prevode, ko bi imeli narodi enako bogato knjizhevnost po vsebini in po obliki. Prevodi nam hochejo tedaj pomagati s tem, chesar sami nimamo. Oni prevodi, ki se na to stran pregreshajo, ne prinashajo nam nich novega, pach pa nas slepé z nepotrebnim blagom. Zhe sama ta resnica nas opominja, kako moramo vedeti, chesar she sami nimamo.

Vzroki, zakaj niso vsi narodi knjizhevno enako bogati, so raznoteri. Za nas so najprej znameniti oni, ki tiché v posebnostih vsakega naroda.

Posebne narodne lastnosti dajejo tudi knjizhevnosti posebno lice, ki se razlochuje od drugih. Od te strani nam ugajajo najbolj oni prevodi, ki imajo svoje izvirnike pri sorodnih narodih. Narodi, ki so nam le od dalech ali pa prav malo v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih izvirnikov. Vendar moramo tukaj dushevna dela dobro lochiti. Proizvodi so namrech dveh verst. Eni imajo vech narodne kervi v sebi, nego drugi. Kakor so nekatere strani obchechloveshke, tedaj lastnina vseh narodov, ravno takó so tudi eni proizvodi bolj mednarodni, takó rekoch kozmopolitichni, drugi pa imajo poleg te sploshnosti she specifichne narodne lastnosti.

Veda obsega resnice, ki niso navezane na noben narod. Kar je enim belo, ne smé drugim cherno biti. Vednostni oddelki se tedaj ne pregreshujejo proti narodnim posebnostim. Ta zakon pripushcha sam na sebi prenesti vso vêdo iz izvirnikov enega jezika v druzega. Kar ima leposlovstvo vednostnega v sebi, tudi ni proti temu zakonu.

Logichne sestave v leposlovnih proizvodih tedaj so mednarodno imetje, katerega se morajo posluzhevati umetniki vseh narodov enako.

Pa tudi vsebina leposlovnih del je na mnogokako stran kozmopolitichna. Lirika chute izrazuje na nachin, kakorshen je bistveno vsem narodom enak. Lirika tedajni prijateljica enim narodom in sovrazhnica drugim. Zato ji nachelno ne smemo braníti, ako se preseljuje v prevodih od soseda do soseda. Kar ima ona narodnih zhivljev, je malenkost.

Drugi leposlovni proizvodi pa imajo zhe posebnosti kulturne. Zatorej se ne dajó preoblachevati v tujo obleko brezpogojno. Tu torej vidimo meje, katerih nam ni prekorachevati, ako nimamo drugih posebnih vzrokov.

Kar doma zrase, ugaja domachincem najbolje. Po takem bi bili prevodi najnaravnishi, ako jim ishchemo izvirnikov pri najsorodnishih narodih. Leposlovne oblike so, kakorshne so v igrah in romanih, imajo v imenovani meji vsebino, bodi-si ozhega ali shirjega druzhbinskega obsega, kakorshna je nashi naravi, nashemu mishljenju in chutjenju najbolj znana. Sorodnost se poprime najlazhe sorodnosti.

Nòsha je danashnji dan med omikanim svetom mednarodna postala. Ali z nosho ne moremo primérjati dushevnih del, ki imajo narodno lice. Dushevna dela so bolj izvor tudi narodne notranjosti; ta se ne dá samovoljno odstranjevati. Zato se ne moremo shemiti s prevodi, ki so nam zaradi narodne izvirnosti oddaljeni.

Leposlovna dela, ki obravnavajo narodne posebnosti, ne morejo drugemu narodu ugajati, ki je tudi poseben, che je zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci, she manj pa Francozi in Anglezhi po bistrosti in chustvu. Smeshimo sami sebe, ako hochemo blazhiti se s posebnostmi, samo drugim narodom lastnimi. Le kar imajo ti narodi zares kozmopolitichnega, je tudi za nas, ker na zadnje smo poleg druzega tudi mi she ljudjé.

Mi torej nismo proti prevodom; kazhemo pa na pogoje, pod katerimi prevode edino odobrujemo.

O prevodih za gledishchne igre bi bil potreben she poseben pogovor. Opominjamo zaresno na to stran, da poklicani te naloge ne pozabijo. Drugache se bo zgodilo, da se bodo tujci nashemu slepemu posnemanju smijali, in tudi pametni domachinec bode moral milovati tako pochetje.

Pa pojdimo dalje.

Narodi se razlochujejo ne le po stalnih posebnostih, ampak tudi po zgodovinskem razvoji. Nismo vsi na enakih stopinjah. Gledè na ta razlochek moramo tudi vedeti, za kaj smo najsposobnishi in zhe zreli. Po tem spoznanji morajo ravnati se tudi prevodi. Kedor tedaj vse nashe razmere pozna, vedel bo tudi, kateri prevodi so za nas pripravni.

Na obliko je treba za nash razvoj tudi gledati. Mi moramo izbirati takih izvirnikov, ki imajo nam ugoden slog. Drugache bi morali slog tudi predelovati. To pa bi kazalo, da ne dajemo prevoda, ampak predelek izvirnikov. Namen prevajanja pa ni da bi izvirnike predelovali; ampak da najdemo taka izvirna dela, ki se dajó zares prevesti za nashe razmere. Le ko bi pravih izvirnikov ne dobili, bila bi sila jih predelovati, ako zhe hochemo izposojevati si tuje blago tudi v obliki.

Izposojeno blago ni nashe, che je prav nashega najboljshega soseda, ko bi nam torej tudi dobro teknilo. Kakor dobri gospodarji in taki, ki gledajo na hrano, bomo najprej gledali, da se sami prezhivimo, in le za silo pojdemo na posodo. Sami najbolje vemo, kaj nam dishi in tekne. Sami si torej najugodnishe zhivezh pripravimo in napravimo. Poglejmo tedaj, kje imamo zares silo in potrebo na posodo hoditi v smislu prevodov.

Odgojevalci nam ne podajejo naukov v onem razredovanji, v oni obshirnosti in natanchnosti, iz kakorshne sami zajemljejo. Nam torej po nashih mocheh hrano delè in drobé in priravnavajo. Vzrejevalcem ni mar, da nam v eni in isti posodi podajejo hrano, ampak najprej jim je na tem, da jo mi povzhivamo, kakor je nam najbolj po godu. Nauk potem shkode ne terpi, naj si ga prisvojimo tako ali tako.

Predelovati dushevna dela je po takem dovoljeno, che niso za nas v izvirnikih pripravna. In videli smo, da jih ni lahko dobiti, ker so omejena s tolikimi pogoji. Morali bi si pa prichevalo uboshtva dati, ko bi ne znali predelovali. V tem individualnost in gibchnost tichí, da nismo leseni v posnemanji, ampak da si vse priredimo po svoje.

Lahko in modro bo, ako gledamo, kakó drugi narodi dushevno hrano prirejajo za dolochne namene. Da vemo za pot, to je dovolj, ni nam pa treba opichnega posnemanja.

Gledé na vêdo smo, kakor upamo, zhe toliko zreli, da ji dajemo obleke, kakorshna je za nashe razmere pripravna. Tudi drugod niso ljudjé vech kakor strokovnjaki; pri nas pa tudi nismo brez njih. Sramotno bi bilo torej, navezavati se na tuje individualnosti, kjer nam lahko domache zadostujejo. To velja tudi za najvishe izdelovanje vednostnih naukov. Saj tudi tujci se ne derzhé ene in iste knjige za en in isti oddelek. Kar mergoli vodilnih knjig za ene in iste namene na enem in istem polji.

Vêda v takih knjigah ne kazhe izvirnosti v novih zakonih, v novih iznajdbah, ampak v prirejenosti, natanchnosti za ene ali druge poduchne namene. Le tam, kjer sta vsebina in oblika zares neprekosni, imamo tudi v vêdi klasichnost. V takem sluchaji modro ravnamo, ako se, kar je mogoche, izvirnika derzhimo in torej prevod napravimo. Takih knjig v podrochji vêde pa je malo po vsem shirokem svetu. Najvech je takih, ki nas osrechujejo z novimi zakoni ali vsaj z novimi poti.

Tù pa tam je tudi gledè na pedagogichni namen kaka knjiga klasichna in kot taka prevoda vredna. Pri nas smo v chasih zaradi sholskih postav in dolocheb prisiljeni knjige prevajati, katere bi mordà nadomeshchevali z boljshimi tujimi ali pa domachimi izvirniki. Pa to narodnosti ni na sramoto in ji tudi ne shkoduje, ker vêda je, kakor vemo, kozmopolitichna.

Za slovensko ljudstvo — ne za omikance vishe verste — pa brezizjemno lahko sami spisujemo knjige in knjizhice za vednostne meje. Tu je treba le slovenskemu sinu biti, pa bomo vedeli, kako se pach z ljudstvom najlazhe umemo. Domachih knjig je toliko bolj potreba na to stran, kolikor manj jih drugi narodi imajo.

Tudi bi bilo smeshno, che ne she zhalostno, da bi ne mogli pokazati toliko dushevne in pedagogichne mochi, kolikorshna je za ljudsko berilo potrebna. »Druzhba sv. Mohora« tedaj prav narodno-pedagogichno ravná, ako se derzhi kar mogoche domachih izvirnikov. Nikoli ne bo dosegla v nashem narodu s prevodi toliko, kolikor z domachim blagom, che tudi najnizhe verste. Po tem ravnilu lahko vsakedó premeri ceno dosedanjih domachih knjig.

Drugache pa je z umetnostjo, kolikor se pokazuje v leposlovnih proizvodih.

Pesmi bi lahko brez shkode prevajali, kakor smo omenili. Ali teh mendà obilo ne potrebujemo, ker imamo relativno najvech narodne in umetne lirike. Dovoljeni so prevodi, ali prestavljalci naj si zapomnijo, da takih predmetov za zdaj nismo potrebni.

Epichnih pesmi sami nimamo: pa tudi drugi narodi se ne morejo tukaj ponashati s preveliko obilostjo. In kar je tu tujega, zanima bolj druge narode nego nas. Taki proizvodi she v dotichnem zraku potrebujejo razsvita z razlaganjem, ker megleno proshlost opevajo. Epichna dela povelichujejo preteklost tujih narodov; nam pa je nasha sedanjost najblizha.

Epichni izdelki so nam tudi po vzorih oddaljeni. Poleg vse chernoglednosti danashnjega chasa vendar sedanjih nazorov ne zamenjamo z nagledi preshlih she tako dobrih chasov.

Ako bi pa hoteli po vsej sili kaj epichnega prevajati, vemo iz prejshnjega, kje je nasha sorodnost domá.

Novele, romani in gledishchne igre so danashnji dan v navadi in naganjajo tudi k prevajanju. Ali smo potrebni takih del v prevodih?

Zhe prej smo rekli, da take oblike niso brez posebnih razmer tega ali onega naroda. Posrednje spoznavamo iz njih kulturne posebnosti. Vemo pa, za katere narode je tako znanje v sedanjosti zanas najpotrebnejshe. Vidi pa se, da bi iz kulturno-zgodovinskih knjig tako znanje dosezali po krajshi poti, ako bi druzega namena ne imeli pri berilu imenovanih leposlovnih oblik. Leposlovni proizvodi morajo she drugod svojo moch kazati. Danashnji dan je pa takega gradiva toliko, da brez nachel tezhko izbiramo pravo za nashe prevode. Sorodnost stopinje omike, nam priljubljeni ali ukoreninjeni nazori, relativna korist in pa potrebe morajo nam vodilo biti pri izbiranji. Zraven pa morajo taka dela pripoznana biti za klasichna ali relativno blizo te cene in visokosti. Ali bi ne bilo nespametno za nash narod, ki ima takó malo in odmerjenih mochi, prevajati samovoljno in brez prevdarka?

Malo klasichnega blaga je v knjizhevnosti; ali she tega mordà mi nikedar ne zmagamo. Zatorej izbirajmo she med klasichno hrano ono, ki je za nas najprimernisha. Kar je absolutno doversheno, tega tudi pri nas najvechi talenti ne prekosê. Tu se uklanjajmo brez sramezhljivosti; tu lahko za sedanjost to ali ono prevedemo, kakor ravno vidimo, da bi nam koristilo. Relativne popolnosti pa tudi lahko sami dosezhemo.

Slovenci se ponashajo, che ne bahajo, da so bistre glave. Gradiva imajo dovolj ravno v sedanjosti. Ona nam je po vsem slovanskem svetu najblizha. Odtod tedaj zajemajte in podajajte nam proizvode leposlovne izvirne.

Kar je tuje, je tuje, je domachemu duhu bolj ali manj zoperno, tudi che je zhe pokvarjen! Tuji duh je sicer med nami; ali ne pozabimo, da tuje gibchnosti in zrelosti mi vendar nimamo. V tujem se shepimo in sami sebe smeshimo. Kakor sem rekel, slovenski oder treba je dejanstveno slovenski napraviti, in ne le po imenu. Jaz slovenskega odra ne poznam; pa zdi se mi, da bi ga natanchneje obsojeval, ko bi ga videl. Izpregovorite drugi tedaj she o pravem chasu o lem predmetu.

Komike je dovolj na Slovenskem; tragike v tem oboru pa je tudi dosti pri nas in v slovanskem svetu. Kjer tedaj Slovani domache strani vsaj relativno izverstno izdelujejo, tam so nam prevodi najugodnishi. Sicer pa je treba opomniti, da tujci ne ochitajo Slovanom chisto po krivici prevelike pasivnosti v sprejemanji novega in tujega: tu bi bilo veche energije treba in iz svoje mochi izdelati in predelati to in ono!

Mi smo povsem na mnogo strani prevode omejili gledè na predmete. Mnogi jih zaradi jezika priporochajo in zagovarjajo. Po takem oglejmo si she to stran.

Ko bi prevajal kedó besedo za besedo, moral bi vsaj toliko domachih besed imeti, kolikor je tujih v izvirniku. Ako bi nobene ne pogreshal, rekel bi, da domachi jezik je gledè na slovar vsaj takó bogat, kakor tuji v dotichnem izvirniku. Veche ko bi bilo tuje delo, veche bogastvo domachega slovarja bi spoznali. Po tujem blagu tù svoje merimo. V takem sluchaji pa ne vemo, koliko domachega gradiva je ostalo neporabljenega. Navadno pa kakih besed nimamo; ne najdemo jih, che jih tudi ishchemo po vseh kotih cele domovine. Tù smo prisiljeni iz znanih korenik kako primerno skovati ali pa jo celó s tujo nadomestiti. Na en in drugi nachin jezik obogatimo. Vêda ima pri nas dandanes zhe mnogo svojih umetnih izrazov uterjenih; pa mordà she vech jih potrebujemo. Ako bi mi tukaj pravila podajali za prevajanje vednostnih predmetov, opozorili bi, kakor menimo, na izverstno in imenitno metodichno sredstvo, proti kateremu so se mordà vsi narodi bolj ali menj pregreshevali.

Vêda ima svoje umetne izraze od tam, kjer so dotichni pojmi nastali. Ker pa se pojmi razvijajo po obsegu in soderzhanji, imajo dandanes pogostoma drugo notranjost, nego jo kazhejo pervotne besede, ki so tudi za razvite in schishchene pojme ostale. Ako mi tedaj take pojme prevajamo, ne smemo gledati na etimologijo, ampak na naglede in pomene v sedanjosti. Takó nam bo mogoche neodvisno od tujih izrazov pomenu primérne besede najti ali skovati in takó samostalno prave izraze dobiti.

Leposlovno polje se navadno giblje v neprebogatem slovarji. Na to stran je tedaj naravno, ako narodi v pervem razvoji prestavljajo manjshe leposlovne izdelke. Taki prevodi ne bogatijo toliko jezika z novimi izrazi, kolikor ga gladijo s tem, da pogostoma rabijo ene in iste besede v sestavah, in da pilijo jezik v oblikah, konchnicah in prednicah besed. Leposlovna dela po tej strani pot pripravljajo vêdi, ki potrebuje bogatega in uterjenega slovarja. Iz tega vzroka je torej primérno, ako vêda pozneje nastopi v narodno knjizhevnost.

Po taki poti je hodila tudi nasha knjizhovnost, kakor she in ravno dandanes opazujemo.

Prestavljavec se pa tudi zaveda vseh glavnih delov, s katerimi nas slovnica poduchuje. Vidi, kakó si mora uterditi konchnice sklonov pri sklanji in spregatvi, razlochuje zveze glagolov, pridevkov z razlochnimi skloni v tujem in domachem jeziku.

Slovnica je torej prestavljavcu silno potrebna zhe za naprej; od druge strani ga pa krepi v posebni zavednosti domachih slovnichnih pravil. Ni chudo pa, ako se dà prestavljavec zapeljati, kedar slovnice domache dobro ne pozná. Uterjena slovnica je po takem pogoj dobrim prevodom. Sploshne slovnichne pomanjkljivosti, spremembe in omahljivosti se tudi she potem v prevodih kazhejo, ker uterjena slovnica ni she porok, da jo vsak rabiti zná.

Leposlovstvo pa ne kazhe svoje mochi samo v slovnici in slovarji, ampak najbolj v retorichnih opisavanjih, podobah in zhivem kretanji jezikovem. Kedor se je po tuje izobrazil, in kedor se narodnega duha v jeziku ne zavédla, je ne zasuche po domache, kedar prevaja. Tujshchina ga zapeljuje; po tuje rad zakrozhi. Najlazhji leposlovni izdelek je prestavljavcu na to stran nevaren. Ta nevarnost traja tako dolgo, dokler nimamo narodne stilistike, po kateri bi sè zavednostjo presajali iz tujega loga to in ono na domache grede.

Slovenci she dandanes narodnega slogoslovja nimamo, kakor sledi taka zavednost sploh pozno v vsakej knjizhevnosti. Ta vzrok lehkoto in tezhavo pri prevodih preobracha. Zaradi pogreshanja domachega slogoslovja je najnevarnishe, ravno leposlovne proizvode prevajati. Za slovarski del so najlazhji, za pravo zhivljenje narodnega jezika so najtezhji. Ni chudo, ako terdimo, da se po taki poti mnogo tujega duha vrine v zhivi domachi jezik. To je toliko lazhe, kolikor nizha stopinja narodnega razvoja prevode sprejemamo in kolikor bolj pogostoma se ponavlja eno in isto tuje zasukavanje ravno v leposlovnih prevodih. Kakor je to ponavljanje za slovarsko uterjenje dobro in potrebno, ravno tako shkodljivo je za pravi duh jezikov. Ker pa nam mora vech biti do zhivljenja nepokvarjenega duha v narodnem jeziku, nego pa do njegovih anatomichnih delov, to je, do osamljenih besed in oblik, moramo tudi z vechim prevdarkom svariti pred nevarnostjo, ki nam pretí iz prevodov ravno na leposlovnem polji. To je en vzrok vech za omejenje v tem podrochji.

Vsaj takih bo manj, ki bi si naglo brez premiselka upali na prevode leposlovnih del. Tu imamo pravico prashati, v kaki zavednosti narodnega jezika se je zhe pokazal prestavljavec, na pr. v izvirnih delih. Moramo tako rekoch merilo drugod dobiti, da se zanashamo nanj; che ne, smo gotovi, da nam to ali ono po tuje zasuche in v tujem duhu tudi zanese v domache navade.

Takega merila pri vsakem ne dobimo, ker je mnogokedó pervikrat nastopil s prevodi med pisatelje. Ta tudi ko bi bil prestavljavec znan kot pisatelj z dobrim slogom, nam vendar ni she porok za dober prevod iz svoje roke.

Danashnji dan prevaja pri nas tudi najspretnishe pero z nevednostjo in negotovostjo, zato ker, kakor smo zhe rekli, vednostno uterjenega slogoslovja she chisto nich nimamo. Zató tudi vidimo toliko samovolje in omahljivosti v razredovanji she celó besed v enem in istem stavku. Ko bi tukaj vednostne uterjenosti imeli, ne bilo bi spachenosti na to stran, ne bilo bi treba grajati na pr. Koseshkega, ki se je ravno v razvershchevanji besed najbolj zagreshil proti sploshnemu chutu domachega jezika. Sicer bi nam ravno ta in drugi pesniki in pisatelji lahko ochitali, da nekaj grajamo z merilom chuta, ki je sam svojeglaven ali omahljiv. Res je to; pa moramo povedati, da do zdaj boljshega merila nimamo, in da sploshni chut je zhe sam neko zanesljivo merilo. Na drugo stran pa tak ugovor lehko tudi s tem zavernemo, da zhe sama slovnica nekaj pravil nashteva, katerim one napake kot spachenosti veljajo. Vidi se torej, da mnogo nenaravnih zvez lahko grajamo z nizhim merilom nego je ono, katero za poznejshi chas prichakujemo od vednostnega slogoslovja.

Mi tukaj jasno dolochene strani omenjamo, in ravno Koseski nas spominja, da imamo poleg nashtetih she drug vzrok za previdnost, katere nam je pri prevodih treba. Praktichnega pomena je nasha opomba tukaj zlasti za prevode tujih iger, katere napravljajo v vezani besedi za slovenski oder.

Sloga tedaj uterjenega she nimamo. Vse, kar je dobrim pisateljem pri rokah, so si pridobili le nesistematichno, raztreseno, po mervicah in s chutom, kolikor ga jim je nepokvarjenega ostalo, gledè na zhivost in vertenje v domachem govoru. Vse, kar koli izvira dobrega na to stran, porodil je in rodi she bolj ali manj srechen diletantizem.

Mi tu le obliko menimo in tu brezozirno in brezizjemno vshtevamo tudi dosedanje najboljshe prestavljavce. Razlochek je med njimi, tega ne tajimo. Prevodi so toliko ugodnishi, kolikor bolj se je prestavljavec uril v mnogem in raznoterem prevajanji. Tak si je vsaj vecho izurjenost in zavednost pridobil. Vednostno uterjenega sloga pa tudi tak nima. Veselilo bi nas, ako bi nashe derzno terjenje ta ali ón poderl s teorijo na to stran.

Prevodi tedaj pomagajo sicer do zavednosti domachega jezika; ga slovarsko tudi bogaté in slovnichno uterjujejo. Ne zagotavljajo pa nas do danashnjega dne, da krepijo in mnozhé pravi duh, kakor zhivi v nepokvarjenem slovenskem jeziku med ljudstvom.

Pisatelji s prevajanjem svojo spretnost krepijo. S tem pa ni nasvetovano, da bi morali vse obelodaniti, kar jim le za vajo sluzhi. Drugache bodo imeli dechki enako pravico, podajati javno tudi svoje vaje.

Vadi naj se vsakedó, kakor mu ljubo; kakor vé, da se bo najlazhe izuril. Nam pa takih vaj ni kazati treba.

Obchinstvo hoche imeti zrelega sadu. Na slabih nogah smo zhe takó; z nezrelostjo toliko lazhe oblezhimo.

Prevodi niso, da bi samo slovar mnozhili. To lazhe dosezhemo, ako nove izraze razverstimo v abecedni red in jih obelodanimo. Stalo bo manj chasa in denarja.

Kedor vidi tezhave gledè na slovar v vednostnih predmetih, naj obliko na samem pripravlja in gladi. Naj nam potem v nashem smislu delo izrochi; iz izvirnega dela bomo spoznali, zakaj se je trudil. Za trud mu bomo hvalezhni.

Po vsem razvidimo, da je treba velike previdnosti zaradi predmetov in oblike, kedar hochemo kaj prevajati.

Kedor koli nam tedaj iz tuje posode kaj dushevne hrane prenese v domacho posodo, nam kazhe sam na sebi, da si mnogo upa, ali pa da je slepo prederzen.

Prederznosti pa je pri prestavljavcih mnogo tudi pri razvitih narodih. Tudi veliki in omikani narodi se pritozhujejo, da jim prevodi jezik pachijo s tujimi zvezami in sestavami. Koliko bolj bi bile pri nas take pritozhbe opravichene, ko nimamo she one stanovitnosti in zavednosti, katere se gledè na zhivljenje domachega jezika nekateri vishe izobrazheni narodi veselé. Edino upanje nas tolazhi, da tudi mi dosezhemo omenjeno zavednost, in da bodo potem tudi pri nas prevajali bolj zanesljivo, nego je mogoche v sedanjosti. Zgodovina prevodov pri druzih narodih opravichuje tako upanje. Ilijado in Shakespeare-jeva dela so Nemci zhe mnogokrat preveli; pa she vedno jih boljshajo gledè na vsebino in obliko. To velja tudi o nevezani besedi in svari ob enem pred vsakim prenagljenjem v prevajanji vsakoterih del tudi nas in posebno nas Slovence.

O vrednosti dosedanjih prevodov ni tezhko prevdarjati. Kolikor natanchnishi so po mislih in jeziku, tolikanj vecho veljavo imajo. Kedor dotichnim predmetom po mislih ni kos, bo izvirnik tezhko dosegel. Z jezikovo obliko se je pa she strokovnjaku mnogo boriti. Zató so nam prevodi gledè na veljavo le nepopolni.

Potreba in korist se lahko popolnoma vjemati pri prevodu z izvirnikom. Kedor jo nam pogodi na to stran, mu lazhe odpustimo druge nedovershenosti, kolikor so sploshnishe, in kolikor vech tezhav je imel, da bi jih premagal.

Dokler nimamo izvirnikov dovolj, nam prevodi vsaj koristijo, che niso potrebni. Koristijo nam, kakor smo videli, da sami in drugi spoznamo, kakó bogat ali ubozhen je nash jezik gledè na slovarsko gradivo in retorichne mochi. Slovnichna zavednost se tudi mnozhi in takó ustanavlja pochetek boljshemu slogu. Aii take koristi she ne dolochujejo potrebe. Sila ali prava potreba stoji nad koristjo. Potreba za prevode pa se tudi pri nas manjsha od dne do dne, kolikor vech domachinci po svojih mocheh izdelujejo in obelodanjajo izvirna dela.

Predmeti se v domachi obliki mnozhé, potreba za prevode je vedno ozha.

Jezik se od dne do dne uterjuje in z domachimi izdelki bogatí. Pisatelji si pridobivajo vedno lazhe tehnichnih izrazov in besed v domachih knjigah; tudi tu se potreba prevodov znizhuje.

Vzor je tedaj ta, da zmerom manj prevodov dobivamo in mnozhimo knjizhevnost z izvirnimi deli. Da she enkrat ponavljamo: Absolutne popolnosti v tujih delih pa nam niso na sramoto, kar takih dovershenosti imajo tudi drugi narodi malo. V vêdi relativno popolnost lahko domachi strokovnjaki dosezajo po predmetih in po obliki, ki je bolj logichna nego retorichna.

Leposlovna dela pa imajo do zdaj pri drugih narodih vech takó imenovanih, che tudi ne pravih klasikov. Iz teh tedaj se s chasom prevodi she lahko namnozhé; pa tudi tu mora vzor nas preshinjati, da pridemo dalje z domachimi mochmi, in da se vspnemo kvishku po izvirnikih.

Pozabiti she posebno ne smemo, da prevodi so pri nas le za omikance. Ljudstvo ima domachega gradiva dovolj; relativne popolnosti lahko v domachih izdelkih dobiva. Vishe omikani pa bolj ali manj tuje jezike poznajo. Gledè na sorodnost so nam slovanski jeziki najblizhi; tudi za prevode najmanj nevarni.

Z ozirom na znanje jezikov so nam Nemci in Lahi najblizhi. Ne vé chlovek skoro, kedó bi med omikanci prevode bral, ko po pravici rajshi po izvirnikih sezhe. Francozki in angleshki prevodi imajo zhe vechi pomen za nashe razmere.

Prestavljalcem pa ravno ti relativno po zemlji in narodoslovno oddaljeni narodi toliko vecho previdnost polagajo na sercé zaradi kulturnih predmetov, she bolj pa zaradi oblike in razlike v najvishem pomenu jezikovega zhivlenja.

Zató je boljshe tuje izdelke, ki imajo tudi za nashe potrebe vzgojevalno moch v sebi, po obsegu predelovati.

Po taki poti Slovencem s podukom vech koristimo; ob enem se nevérnosti prevajanja ognemo in takó vsaj po chutu zavertimo po domache, kar je v tujem duhu izdelanega. She celó gledè na stavke smo po taki poti srechnishi, ker tudi stavki hochejo ono dolgost imeti, ki je domachi omiki in domachemu slogu primérna. Sicer pa chem bolj se sè svojo zmozhnostjo ponashamo, tem vecho pravico ima narod tirjati domachih izdelkov.

Nikogar ni mogoche prisiliti, da si nauke zapomni v isti obliki, v istem razvershchevanji, v katerem mu jih izrochujejo. V tem biva individualna moch, da vsak po svojih notranjih mocheh rechi sprejemlje in predeluje.

Individualnost je tudi v narodih; kot taki si tudi oni na sploh dushevno hrano pripravljajo, che jo jim tudi neprimerno delé. Ker pa jih hochejo pisatelji vzgojevati, in ker tirja vzgoja pripravnih potov, treba je, da jim dushevne izdelke takó prirejajo, da se samim ni treba she posebej muchiti. Vidi se torej, kako oni pisatelji pravo terdijo, ki priprosto prevajajo, kar iz tujega prevajajo, kedar koli jim je le za predmet, ne pa za tujo obliko. Le absolutna popolnost tuje oblike, ki je tukaj kozmopolitichnega pomena, daja pravico, zamenjavati tujo obleko z enakoveljavno domacho.

Po vseh tezhavah, izjemah in pogojih, s katerimi smo dovoljenje za prevode omejili, mora dobivati hrepenenje po domachi vzgoji, po domachem poblazhevanji z domachimi mochmi vedno vecho veljavo. Tako prizadevanje mora prevode kerchiti leto za letom, in kar jih nastane, morajo kazati v izvirnikih ali absolutno dovershenost in vsaj relativno notranjo vrednost ali pa neizogibno potrebo za natanchne razmere danashnjega narodovega razvoja.

Narod slovenski ne dela prav, ako izvirnih dobrih del ne podpira; najrajshi to navado oberne proti neprimérnim, brezpotrebnim in slabim prevodom. Takó se bo v svojo korist in v svarilo proti daljnjim brezpotrebnostim mashcheval.

S tem priporochilom smo, kakor upamo, bistveno konchali pravdo o prevodih.

Na Dunaji, meseca aprila 1878.

 

 

____________________

ZVON (Lepoznanski list); Dunaj, 1878; letnik 4; sht. 11, 12, 13, 14