Revija SRP 115/116

France Podgornik

MISLI O DUSHEVNEM NAPREDKU SLOVENCEV

 

To stran smo lehko obravnali brez strahu, tudi pred tistim, ki bi nam nedoslednost v razvrshchevanju ochital, chesh, da moramo prej vedeti, ali smo za sholo sposobni ali ne. Kajti domacha in tuja tla so kazala in kazhejo, da Slovenec ima veliko sposobnost uchiti se. Posamezniki tudi poleg vsaj toliko sprichujejo, da so tudi produktivni, ne le pasivni v sprejemanju uchnih predmetov. Zadosti, gmotno stanje in dushevna sposobnost pri nas niste nasprotni snovanju shol na domachih tleh v gori nachrtanem smislu, ko bi tudi drzhavopravna prostost toliko ozhivela. Tudi ni to nobena prednost pred drugimi narodi indoevropskimi, o kojih je znano, da imajo vsi sposobnost k uchenju. Nasproti mora Slovenca to veseliti, che s tem priznanjem nam in sobratom ne morejo upanja vzeti, da bi prej ali poslej iz barbarstva ne izlezli, ako bi bilo to ime she sploh opravicheno.

Veliko vazhnishe bi bilo izvedeti, ali imajo Slovenci tudi produktivnih dushevnih mochij v sebi. In ako so, ali so vsi Slovani enako produktivni, ali eni na eno bolj, drugi na drugo stran. In slednjich dolochno prashanje: Na ktero stran so ti, na ktero oni Slovani bolj produktivni? Takih prashanij nisem she nikjer chital, ali meni se zdé silno vazhna. Ona zadevajo najvazhnishi del slovenske sposobnosti ali nesposobnosti dushevne. In ako preudarjamo, da je zlasti Slovenec zeló omejen vsled zvunanjih pogojev, ima tukaj pri ugodnem reshenju tega déla svojega bistva edino in lepo upanje, povzdigniti se in takó rekoch mashchevati se za druge ne prebogate zvunanje dari. Na vsekako pa bi uchenjakom slovenskim in slovanskim tukaj se zopet druga pot odprla, kakó naj za slovanstvo koristno in chastno delajo. Naj bi preiskave mnogo ali malo odlichnega kazale v slovanstvu, koristile bi prvich Slovanom samim v tem, da se za realno podlago svojega bivstva potegnejo, navdushijo in z onim preprichanjem delajo, o kterem smo v vvodu te razprave poudarjali, da nam je takó potrebno.

Najvech bi Slovanom koristili s tem, da bi vedeli, kakor pleme in kakor veje plemena, na ktero stran so izvirni in posebne v umetnijah rodovitni. Zhe samo ta stavek je pricha, kako velevazhno je to prashanje. Drugim prijazni in sovrazhni sosedje pa bi vedeli, da kar upamo, modro upamo, ker s trdne skale preprichalno délamo. Tako bi moralo zanichevanje nehati, ko bi she taki siromaki bili na tej strani. Siromashtvo ni uboshtvo; in njegovo spoznanje bi Slovane pohlevne uchinilo, che niso zhe iz druzih vzrokov pohlevni. Ako bi se pa ugodno za nas glasil dotichni odgovor, bi zopet napuh drugod proti nam ponehal, sami pa bi s toliko vecho zavednostjo in navdushenostjo v prihodnjost gledali. Ali vsekako bi Slovanom to najvech koristilo. Naj bi Slovani tega opozorjenja ne pozabili. Jaz pa imam dolzhnost le tu na Slovence gledati gledé te strani. Ne smem pa pozabiti, da produktivnost je v ozki zvezi z nagoni in strastmi chloveshkimi.

Drugi narodi, kteri so historichno produktivni se kazali, imajo gotovo lozhe se ponashati ali pa pohlevni biti gledé tega prashanja. Slovanska zgodovina pa vémo, kaka je; to pleme je she le na zachetku svojega razvitka in vpliva na svetovno zgodovino.

Mora se pa opomniti, da ima dosedanja kulturna zgodovina nevarno navado iz prikazni, ki se v posameznikih javljajo, prevech hitro na sploshnost lastnosti tega ali onega naroda sklepati. Skoro bi rekel, da je dotichno sklepanje o tej ali onej obchi narodovi lastnosti drznejshe, nego denashnje parlamentarno obnashanje, ktero hoche vsled po umetnih potih sestavljenih vechin poslancev in njih glasov pri vsaki priliki trditi, da cela skupina pokrajin enako sodi in vse odobruje. Zato se mi zdi, da je bolje, ako v korenini, tedaj pri naravnih nagonih in strasteh gledé nashega prashanja záchnemo. In ako hochemo po vsej sili na dejanstvenosti naslanjati se, pojdimo med narod, pa oglejmo si samouke v tehniki in umetniji, ali she bolje, enaka hrepenenja in izrazhevanja narodova, kjer koli je kaj prilike, izrazhevati se. She celó ko bi neugodno to pa ono nashli, ne smemo upanja izgubiti, ker smemo tolazhiti se s tem, da mochi niso imele she vzroka in prilike dovolj razvijati se, kakor jim je po nachinu in intenzivnosti mogoche.

Da pa plemena niso suha bila, kazhejo n. pr. Chehi in Poljaci s prejshnjega chasa s svojo literaturo, s svojimi uchenjaki in umetniki. Da, ravno Chehi so pozvani kakor glasboljubni narod. Tudi kazhejo pravljice narodne in basni, kakor tudi v nekih vejah velike narodne pesmi, da zna narod ne samo prejemati dushevne izdelke, ampak jih tudi sam roditi.

Prehajajochim k Slovencem bi nam ugajalo, ko bi mogli narodove dushevne mochi tudi po merilu rodovitnosti nashtevati. Akoravno nismo brez ugodnih historichnih podatek gledé uchenjashtva ali pa umetnishtva, vendar je za nas pravilnishe po gori naznanjeni poti narodovo bistvenost preiskavati. To je tem bolj potrebno, ker nam ne ostane nobeno drugo upanje z drugimi narodi na nobeno stran mogochno tekmovati, ako nas dushevne mochi do visochine druzih narodov ne povzdignejo. Kajti da posamezniki sploshnost druzih prekosè, ni bistveno za narodnost: bistveno je le, da se v obche poleg druzih postavimo.

Vsak kraj skoro na Slovenskem ima svoje samouke. Tam vidish urarja, ki se ni nikjer uchil, kakor da je kako uro videl razdirati ali pa jo je sam razdejal. Tukaj vidish kljuchalnicharja in kovacha, ki ti stroje skujeta, kakor da bi se bila na Angleshkem izurila. In zopet se preprichash po cerkvah, da je ta dobre orglje napravil, za koje ni mojstra iskal, in ravno v tem svetishchu morda slike in she kipe, posebno iz lesa, ki niso od izsholanca, pa taki, da izsholanec njih stvaritelju ne bo odrekel sposobnosti. Rokodelcev samoukov vseh vrst she celò omeniti ni treba, ker jih ima vsaka vas. To so tipichni izgledi, ki prichujejo o raznih talentih slovenskih. Tem se ne more rechi, da samo posnemajo, kajti vidi se v izdelkih sestava izvirna, ki dokazuje tedaj zhivo domishljijo. Komu se ni she iz preprichanja izdehnilo: »Shkoda, da ta talent tukaj doma neizurjen gine!« Natanje opazovanje bi pokazalo, da je mnogo mochij dushevnih bolj skritih, ktere bi tudi na veliko se razvijale, da bi jim primernega gradiva podali.

Ko bi prashali, kterega temperamenta je Slovenec, rekli bi, da je tak, ki poprek na zunaj izrazuje veselje. Blizha se v tem bolj juzhnim narodom, kakor pa resnobnosti severni. Kdor le na to gleda, da dandanes kmet toguje z zhalostnim obrazom, in ako iz tega sklepa, da ima narod na sploh temno lice, tuzhno notranjost, ta ne pomisli, da vzroki takim prikaznim so le zunanji in le zachasni. Druzhebne in drzhavne tirjatve so, kakor znano, v nasprotju sè zmozhnostjo jim zadostiti. Po preobratu na bolje, na recheno stran, bo tukaj narava zopet svoj bistveni znachaj pokazala. In she v teh, z bremeni preoblozhenih chasih ne more se rechi, da je nash kmet vechidel chemeren marvech je resnica, da tuzhnost se ga prime le za hipe, pa mu potem, kakor otroku, kmalu izgine.

Nashe preprichanje potrjuje tudi neka druga dushevna lastnost, ki bi drugache se v taki sploshnosti ne prikazovala. Zhe povrshno opazovanje nas sili k razsodbi, da slovenski narod ima v sebi humoristichno zhilo. Kdor poreche, da tudi chemerikovci in sitnezhi znajo humor kazati, ne razlochuje onih stranij, ki samo zbadanje, pikanje in sarkazem rodè, in onih stranij, koje le veselje iz svoje korenine poganjajo. Da-si imamo obe glavni imenovani strani med slovenskimi znachaji, prevaguje stran veselja takó, da se sarkastichnost v njej izgubi. Da je humoristichna stran sploshna, in da je narodu prirojena, kazhe tudi to, da nimamo le izvirnih narodnih humoristov ogromno shtevilo, ki narod vsak dah v vsaki druzhbi razveseljujejo, ampak da she celò neizvirni znajo proizvode dushevne mochi takó posnemati, kakor da bi bili izvirni. Komur je za daljno razlochevanje mar, bodi mu priporocheno, da naj gleda, ali niso Slovenke ravno takó humoristichne, samó, da so bolj posnemovalne, pasivne. Rade se smejejo, pa ne morejo same toliko smeha vzbuditi. Svet tedaj kazhe slovenskemu narodu bolj veselo, nego pa zhalostno lice. V naravi se mu to vedno nespremenjeno prikazuje; v svojem blizhnjem vidi mnogo zhalostnega, pa se vé tudi tu tolazhiti. Noben nauk ni mogel Slovenca she preprichati, da je vech zhalosti, kakor veselja na svetu. In che tudi kake izreke enakega obsezhka od koder koli ponavlja, ni mu verjeti, da jih zares veruje ali celó chuti. On ostane, kar je v korenini, vesel, kakor mu notranjost ukazuje. Poduchite ga za poboljshanje svojega stanja, pa ne bo sovrazhil, proklinjal, pikal itd., ampak pel bo vesele, kakor nekdaj vsled mnogih porochil.

Iz têga pa sledi najvazhnishe preprichanje, ktero moremo mi pisateljem na leposlovnem polju slovenskem priporochati. Prvich, da bodo slovenski narod zastonj uchili, ako mu bodo v prozi in vezani besedi tugo pridigovali, vse chrno risali in slikali. Taki pisatelji bodo privrzhenca zlasti danashnji dan sicer dobili, ali naj ne mislijo, da so ti privrzhenci she prvotne zdrave slovenske krvi. S tem ni she recheno, da na slovenskem smo zhe gledè estetichnih in nravnih idealov v zlatem raju. Le povedali smo, da se resnosti poduka in pravil lozhe narod sprejme, ako mu jih v humoristichni ali vsaj v pravi narodni posodi ponudimo. Slovenski narod ni frivolen; zna pa jo pri resnih in zhalostnih prikaznih v kratkih potezah takó zavrniti, da se rajshe tolazhi, nego toguje. In to mu njegova lastna dushevna moch zaukazuje. Dalje pa ne sledi, da bi morali vse izdelke leposlovne v humoristichni obleki podajati. Je pach razlochek, tiste strani, ki so zares zhalostne, opisovati, kakor take, in pa tugovati, kakor da bi bil celi svet hudobnega duha poln, ali pa kakor da bi imel svet zdaj pa zdaj samo v solzah potoniti, in morda she upanje vzbujati, da bi kmalu sodnji dan nastopil.

Slovenske gore so jasne in chvrsto kvishku molé. Teh gorà sinovi so na sploh she zdrave, chvrste krvi. Ako jim tedaj zhe kako grenko morate povedati, dajte jo v mozhati, krepki besedi. Tudi Slovenka ne ljubi tiste nezhnosti, ktera se boji prekorachiti slamo. Ako se vam zdi potrebno, robatost gladiti, pomislite, da napredek ne obstoji v tem, da vedete iz skrajnosti v skrajnost! Ravno narobe dosezhete, kar zhelite.

Sicer so to glavne poteze, kterih za moj namen tukaj ni potreba na drobno razpravljati. Bilo bi prevech omenjati in celó filozofichne nazore sedanjega chasa tudi za Slovence preobrachati. Za me je dovolj, che sem preprichanje izrekel, na ktero stran naj jo pisatelji krenejo, ako hochejo zdravi duh slovenski krepchati in bolnega zdraviti.

 

 

________________

ZORA (chasopis), Maribor, 1877

 

 

 

 

FRANCE PODGORNIK (tudi: Fran, Franc; 1846, Chepovan na Gorishkem – 1904, Dunaj), publicist. Matura (z odliko, 1869) na gimnaziji v Gorici, na Dunaju shtudiral najprej klasichno in primerjalno filologijo, nato arheologijo in filozofijo. Na Dunaju je bil tajnik Slovenskega literarnega drushtva (1879), se preselil nato v Gorico, tu urejal chasnik Socha (podnsl.: organ slovenskega politichnega druzhtva gorishkega za brambo narodnih pravic). Sept. 1890 se je preselil v Trst, od sept. 1895 zhivel na Dunaju. – Podgornik, danes v glavnem pozabljen, je najpomembnejshi (laichni) primorski publicist v drugi polovici 19. stol. in zhe po tem eno najvechjih imen slovenske publicistike sploh. V periodiki je objavil shtevilne chlanke in razprave, v katerih se je tehtno loteval za narodno, drzhavno pa tudi posameznikovo zhivljenje tako ali drugache usodnih problemov. Nekaj naslovov, zgovornih glede vsebine: Misli o dushevnem napredku Slovencev; Premishljevanje o pisavi sploh in o pisavi v narodnem duhu posebe; Ali nam je treba domachih pisateljic?; O prevodih; O pismenih jezikih na sploh in obcheslovanskem literaturnem jeziku posebe; Ali je filozofija Slovanom mogocha? Filozofska razprava O chloveshkem razumu (Letopis MS, 1884) je po svoje markantna utemeljitev racionalistichne refleksije. Obravnaval je tudi probleme kmetijstva (osnova narodnega gospodarstva) in delavstva (broshura Delavski prijatelj, 1886; zavrachal Marxa, v ekonomski teoriji sledil tedaj vodilnemu amer. ekonomistu Henryju Careyu, svetovalcu preds. Lincolna, t. i. »harmonija interesov«). Avstriji je napovedal razpad, che ne bo znala reshiti vprashanja svojih slovanskih narodov; bil je proti poudarjanju dezhel (vojvodin), ker ovirajo etnichno celovitost; zavzemal se je za drzhavno zvezo nacionalnih avtonomij. Vodilna nit njegovega opusa je kritichnost tako do tedanjega klerikalizma kot do liberalizma. Kritiki so mu ochitali, da je panslovansko-rusofilski »fantast«, toda zanj je bila naslonitev (vsaj v shirshi kulturnishki perspektivi, znachilni za vech tedanjih primorskih izobrazhencev; izdajal in urejal je revijo Slovanski svet) neznatnih Slovencev na slovansko zaledje povsem racionalno zastavljena antiteza zoper plaz germanizacije, na Primorskem kombiniran tudi z romanizacijo. Tukaj objavljeni odlomek iz razprave Misli o dushevnem napredku Slovencev je she danes vreden pozornosti, ker je v chasu hude eksistencialne krize slovenstva pisatelje kot (so)tvorce etnozavesti opozoril na avtentichno trdozhivost in vedrino v domachi ljudski tradiciji.

(Op. ur. I. A.)

 

 

 

 

 

 

 

Podgornikov chlanek Misli o dushevnem napredku Slovencev dandanes morda ni toliko aktualen kot razprava o filozofichnih nazorih tedanjega chasa, kot sam pravi. Danes, lahko rechemo, da so bile te njegove misli o dushevnem napredku Slovencev pre-optimistichne, bolje recheno, morda prevech vznesene. Bolj zanimive so z vidika posredne osvetlitve takratnega stanja narodove (samo)zavesti Slovencev – v ocheh velikega borca za narodove pravice.

Njegov chlanek je iz leta 1877, to je 11 let po beneshkem plebiscitu, ki je bil oktobra 1866.

 

O tem vzdushju ali dushevni klimi glej: Rihard Orel, Zanimivosti iz plebiscita o pripadnosti Beneshke Slovenije, Jadranski koledar 1954, Trst, objavljeno v Revija SRP 107/108, 151 http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp107/rihor107/zanim107.htm

 

Naj ga citiram: »Toda chasi se spreminjajo in zhe ko je bil vsled plebiscita odrezan ta del od glavnega debla, so se zacheli zavedati svoje narodnosti, ...«

»Prav gotovo so beneshki Slovenci glasovali proti Avstriji v preprichanju, da jim bo zdruzhena Italija priznala vse tiste pravice, ki so jih dolga stoletja uzhivali pod beneshko republiko. V svojih prichakovanjih pa so bili mochno prevarani. Prav tista Italija, ki se je zdruzhila v imenu svobode narodov, je beneshkim Slovencem namenila narodnostno smrt: odrekanju stoletnih pravic se je prikljuchilo she nachrtno raznarodovanje, kateremu pa se beneshki Slovenci vse bolj in bolj uspeshno upirajo.«

(Op. R. Sh.)