Revija SRP 115/116

Dani Bedrach

 

SHE TOPLO IZ MOJE KLAVNICE

 

 

MISHJA MRZLICA SVETEGA KOZMIJANA

 

sveti kozmijan je zbolel za mishjo mrzlico in

v turshki tovarni avtomobilov so mu zastonj

zbrusili muhalnik: na grshki meji mu je vanj

pihnil napol gol ministrant. v ankari sem si

 

zvecher najel novo papigo z bozhjim oblichjem

in jo poimenoval abracadabra; je gostolela

kot hudich! s cipra je bilo slishati slabo glasbo

in nad bosporjem se je v svetlobnem cholnu

 

bahal mustafa kemal atatürk. namesto ochi

je imel borovnice. zaupal sem mu: bolj kot

sebe sem ljubil svojo zrcalno sliko, svoj kol,

svoje mesarske rokavice. skozi makedonijo

 

sem jezdil na elektrichnem oslu, dobro mi je

shlo! gledal sem bele fasade, ki jih je polizal

chas in iskal ljubezen. zharel sem kot hrvat na

na vlaku za bruselj, kot novchich pod jezikom

 

mrtveca. ob vstopu v shengensko obmochje

sem kozmijanu obrusil rdecho zvezdo in mu

za vse vechne chase v srce zapisal sovrashtvo

do slovenskih demokratov. postal je satan.

 

 

 

 

DIMNIKARJEVO SPODNJE PERILO

 

vsi otroci imajo lepljive prstke, ki jih neprestano

vtikajo starshem v zaspane, gomoljaste ochi; in vsi

starshi imajo lisaste mozhgane, v katerih navelichano

premlevajo zaskrbljujoche vsakdanjosti. kot krote.

 

vsak dihur ima duh in vsaka lajdra svojo rachunico:

a nikogar ni, ki bi jim pisal slavospeve, nikogar ne

zanima, kako dimnikarjem dishijo spodnjice! svet je

lep, v vesolju se svetlika kot modra pomarancha, le

 

od blizu pokazhe svoje shkrbine, svojo kurjo polt.

in potem se na vsem lepem najde nekakshen nor

zvitorepec s slamnato krono in divjim psom, ki

 

si iz verzov skuje tomahavk in z dolgim mastnim

krempljem odstre sedem tanchic z mozoljaste kozhe

tiste neveste, ki v kozmichnem kurbishchu igra devico.

 

 

 

 

V MOJI VASI

 

v moji vasi so polkna iz lesenih ptic in dimniki

iz bolechine: na kozolcih se sushijo otroshki lasje.

kadar se jutro potegne chez poldne, lahko vidim,

kako v pripeki jochejo elektrichna drevesa. v moji

 

vasi imajo ure prste namesto kazalcev in kozho

namesto shtevilchnic. njihovi spomini so podobni

chloveshkim, le ohlapnejshi so: bolj jedki. na robu

vasi so ulice tlakovane z mozhganovino in nimajo

 

imen. po njih se sprehajajo z roko v roki oshabni

zajci in podivjane ribe: poezija in lobotomija sta

z zakonom prepovedani, chrni chmrlji ju kaznujejo

 

z ignoranco, s struzhenjem. na vashkem trgu vsako

nedeljo obglavimo kakshnega ostrzhka ali partizana,

nato pa cele dneve krichimo v svobodnjashki askezi.

 

 

 

 

BOHEMIAN RAPSODY

 

s skorjasto masko na obrazu preshtevam lunine

solze in z vsakim izdihom me je manj. na mizi

sameva strta otroshka ropotuljica: vrochina cvrchi

s prebodenimi ochmi, moja senca se tiho zrashcha

 

s preznojeno tkanino dneva. v mojih zapiskih

se gobaste niti chrnine lepijo na svetlobo besed,

na razvrednotene arhetipe prezhivetja: kot kache,

kot neme znanilke katatonichne zastrupitve srca.

 

in sam grem skozi vse to! kot nora prazhival, ki

skozi zapackane shkrge preceja zadnje spomine

na bakrene nochi v privezih predmestnih lagun,

 

na leporechje, vtisnjeno v vriskajoche kvartine,

na sonchne mostove, na pesmi lagodnih poti:

pijan pustolovec v imperiju mlachne bolechine.

 

 

 

 

ZDRAVLJENJE SVINJ

 

s sivim poprom in z mrachnjashko etiko pretkan

kolovratim po evropskem svinjaku: trgovec z

mokrimi sanjami in pochenimi lonci, popotnik

z vrocho kitaro, pesnik s svezhnjem glist. pogan.

 

moj prostor pod soncem je posut s steklovino,

moje okorne roke so zdrizaste od upanja, moj

radar ima sajaste ochi! sem chlan orkestra mrzlih

tamburic in poslanec v hishi strahov: zamrznjen

 

prashich na konferenci svobode. a tako nezhen,

moja draga gospa! tako prhek in skesan, en

takshen za pod povshter, za na svetovni pokal

 

v vezenju chipk. pikast po trebuhu, osmojen

po hrbtishchu in za vse vechne chase zaprisezhen

neutolazhljivemu vonju po svezhe obriti pichki.

 

 

 

 

IN POTEM

 

in potem se ti v misli vtihotapi en chorav netopir,

ki se je doslej hranil z govejimi kostmi, s sirom

zvezd in z delfskim orakljem, in te vprasha, zakaj

ne prebirash tistih knjig. in zakrknesh kot krjavelj,

 

kot presta. in potem te ima, da bi klel, da bi mu

v kitovem olju sprazhil lenina in pavarottija, da bi

bil kot on: mrachen v nakanah, zagnan kot bichkar.

da bi kot tros v trhlem kapitalistichnem podgobju

 

dozorel v chrnega lovca, v modrooko prikazen, ki

bi ji julian assange z veseljem prebarval lasuljo,

ji prebichal obisti in jo poslal na prezho v iran. do

 

svojih chrev bi shel po sluz, po raka v bronhije, po

korobach med demokrate. in potem te ima, da bi

se dal krizhati, pofukati in zapreti do vnebovzetja.