Revija SRP 115/116

Damir Globochnik

 

ZACHETKI ZGODOVINSKEGA SLIKARSTVA PRI SLOVENCIH

 

Slovenski slikarji so le redko in precej pozno prejeli velika javna narochila za izdelavo historichnih kompozicij. Tovrstne mnogofiguralne kompozicije z zgodovinskimi prizori so v tradicionalni slikarski hierarhiji zasedale prvo mesto, sledila sta portret in pejsazh, medtem ko je bilo zadnje mesto namenjeno tihozhitju. Historichno oziroma zgodovinsko slikarstvo se je v 19. stoletju uveljavilo v Zahodni in Vzhodni Evropi, v Ameriki, celo pri vechini jugoslovanskih narodov, v Sloveniji pa ga ne srechamo she globoko v 20. stoletju.

Pomemben dejavnik pri razvoju monumentalnega historichnega slikarstva in alegorichnih prizorov je bila gospodarska razvitost narochnishkega okolja. Na Cheshkem je npr. Antonín Machek lahko zhe leta 1820 izdal prvi zvezek »cheshke zgodovine v podobah« (litografijah). Vrhunec je cheshko historichno slikarstvo dozhivelo z deli Vaclava Brozhika in Jaroslava Chermáka, ki sta delovala v Parizu, ter z deli Frantishka Zheníshka in Mikulásha Alesha. Jurij Shubic (1855-1890) je Brozhiku pomagal dokonchati sliko »Jan Hus« (po: Vatroslav Holz, »Jurij Shubic«, Slovan, 1886, sht. 8). Pod Zheníshkovim nadzorstvom sta Janez Shubic (1850-1889) in G. Roubalik izdelovala kompozicije za prashko Narodno gledalishche. Janez Shubic naj bi prizor »propada« naslikal tako mojstrsko, da so cheshki chasniki veliko kompozicijo soglasno ocenili za »umotvor« (umetnishko delo). Sledilo je obsezhno Shubichevo delo v Obrtnem muzeju v Kaiserslauternu s shtevilnimi prizori iz svetovne zgodovine (»I.«, »Janez Shubic«, Dom in svet, 1892, str. 195). Historichno slikarstvo se je v 19. stoletju razvilo tudi pri Poljakih in Madzharih.

 

Poznamo vech zvrsti historichnega slikarstva, npr. historichno sliko verske vsebine, historichni zhanr, upodobitve vojashkih dogodkov, zlasti zmag, anekdotichni zhanr, ki je upodabljal druzhinske in podobne prizore, etnografski zhanr in historichni realizem. V prvi polovici 19. stoletja so bili v Franciji, Italiji in Nemchiji poleg prizorov iz zgodovinskih romanov (npr. romanov sira Walterja Scotta in Alessandra Manzonija) priljubljeni tudi namishljeni prizori iz zhivljenja znanih umetnikov.

Tezhnja po oblikovanju historichnih likovnih kompozicij z dramatichnimi dogodki, ki jih je moch nazorno upodobiti, ima paralelo v leposlovju, v literarnem zhanru zgodovinske povesti, ki pri Slovencih po vrsti zglednih poskusov v 19. stoletju dosezhe enega vrhov v Finzhgarjevem romanu Pod svobodnim soncem, objavljenem v Domu in svetu v letih 1906 in 1907.

Historichno slikarstvo je v Avstro-ogrski monarhiji veljalo za uraden umetnishki stil v dobi vladanja cesarja Franca Jozhefa I. (prvi upor proti historizmu je predstavljalo secesijsko gibanje na Dunaju). Ker se med Slovenci za razliko od nekaterih drugih slovanskih narodov zaradi odsotnosti visokega umetnostnega pokrovitelja oziroma narochnika (izoblikovanih narodnih ustanov in velikomeshchanstva) historichno slikarstvo s prizori iz domache preteklosti ni uspelo uveljaviti, so njegovo vlogo delno prevzeli spomeniki knjizhevnikom in drugim pomembnim osebnostim ali celo njihove upodobitve. Spomeniki so namenjeni chashchenju posameznikov in njihovih dosezhkov ter povelichevanju politichnih ali narodnih idej. Pobude za spomenishke plastike in zgodovinske figuralne kompozicije so pogosto prihajale iz istega narochnishkega okolja.

 

Poskusi historichnega slikarstva pri Slovencih sicer segajo globoko v 19. stoletje. Ko se je Matevzh Langus (1792-1855) vrnil s shtudijskega potovanja po Italiji, je zhelel slikati historichne kompozicije, toda njegova zhelja na Kranjskem ni naletela na primeren odziv. Ivan Kukuljevich Sakcinski takole opisuje Langusovo soochenje s kranjsko stvarnostjo: »Prem da je iz Italie donio sa sobom mnogo prekrasnih snimkah od najslavniih umotvorah, to ipak nije bio kadar u svojim sugradjanih kroz dugo vrĕme probuditi okus za velichastvene historichke slike, vech se je morao baviti jedino sa radnjom podobah i slikanjem teatralnih kortinah, dok nije napkon svĕshtenstvo slovensko, kojemu i slovenska knjizhevnost jedino svoj obstanak zahvaliti ima, pochelo obrajtati svoju pozornost na svog domorodnog umetnika, pa uz svĕshtenichtvo, pristali su – shto che se mnogomu nevĕrojatno viditi – i prosti slovenski saljaci, koji su kod svoga po plemenu brata, pocheli naruchivati one lĕpe i pobozhne slike, shto se sada u svakoj skoro lĕpshoj i vechoj cèrkvi slovenskoj viditi mogu.« (Ivan Kukuljevich Sakcinski, »Zhivot Matie Langusa, slikara slovenskog«, Zagreb 1852, str. 5-6)

 

Med prve primere historichnega slikarstva izpod chopichev slikarjev slovenske narodnosti sodijo kompozicije neoklasicista Franca Kavchicha (1755-1828), enega najpomembnejshih predstavnikov dunajskega historichnega slikarstva, ki pa so nastale na tujem, prav tako zgodovinski in mitoloshki motivi Janeza Shubica (npr. karton z motivom Rafaelove smrti). Mihael Stroj (1803-1871) je zhe na zachetku svoje slikarske poti leta 1828 po Grillparzerjevi tragediji naslikal motiv Otokarjeve smrti na Moravskem polju. Pri prizoru zadnjega izpada Nikolaja Zrinjskega iz trdnjave Siget je kopiral sliko lastnega uchitelja na dunajski akademiji Johanna Petra Kraffta. Z izkushnjami, ki sta si jih pridobila v tujini, bi bila za slikanje historichnih kompozicij med slovenskimi slikarji najbolj primerna brata Janez in Jurij Shubic.

 

Redki narochniki historichnih kompozicij na Kranjskem so pripadali nemshkemu plemstvu. Ljubljanski slikar cheshkega rodu Pavel Künl (1817-1871) je leta 1863 za kneza Auersperga naslikal kopijo obsezhne kompozicije na baker (z 2428 osebami), ki prikazuje bitko pri Sisku leta 1693, prihod Andreja Auersperga v Karlovec in padec Petrinje. Glavni namen kompozicije je bil najbrzh okrepitev spomina na enega slavnih prednikov Auerspergov, zato je bila lahko takoj po nastanku na ogled v ljubljanski chitalnici (Novice, 1863, sht. 12).

 

Aktualne naloge slovenske likovne umetnosti so bile za Antona Ashkerca povezane z nadomestitvijo zamude pri osvajanju tem historichnega slikarstva. Leta 1898 v kritiki razstave danes skorajda pozabljenega slikarja Josipa Germa (1869-1950) poudarja, da mora biti dober portretist tudi »slikar historishkih slik in pa zhanrist«, ter nashteva teme, ki naj bi jih obravnavala slovenska umetnost, te pa naj bi bile v prvi vrsti »slike iz nashe zgodovine« z raznimi motivi za »historishke« slike. »Kot zvest rodoljub bi g. Germ gotovo rad posvetil svoj kist narodu svojemu ter slikal zhanre-slike iz nashega narodnega zhivljenja. Vse to je she umetnishko neizchrpano, vse she chaka charovnega chopicha, ki nam pokazhe nashe zhivljenje, kolikor je v njem kaj posebnega, ki nam pokazhe nasho zgodovino v barvah. Ali ni dovolj hvalezhnih snovi iz nashe reformacijske dobe, iz te vse premalo in preenostransko ocenjene dobe, ki je rodila nasho kulturno slovensko individualnost?! Kak velikan je Trubar! Kako plastichno se s svojimi vrstniki, z Dalmatinom, Vergerijem in drugimi vzdiguje izza zgodovinskega obzorja, visoko drzhech svobodno zastavo nashega preporoda ... In turshke vojne in ‘stara pravda’ s pestrimi bojnimi prizori, s srditimi bitkami in tragichnimi katastrofami ... ali ni tu dovolj snovi historishkemu slikarju? Potem nash drugi preporod pod vplivom francoske okupacije ... simpatichna podoba Vodnikova, Zoisova ... Dalje nashe tretje ‘vstajenje’ sredi tega stoletja ... Presheren in Bleiweis in Slomshek. Kje ste slikarji slovenski, ali vse to miche vashe fantazije?

O, verjamem, da je zhe marsikateri izmed nashih mladih slikarjev, umrlih in zhivechih premishljeval o vsem tem. Toda che bi bil tudi sposoben umetnik – rojak, da bi bil slikal nam lastno zgodovino, upasti mu je moral pogum, izgubiti je moral veselje do dela, ko je videl, da Slovenija nima bogatih mecenov, ki bi take slike, take nashe umotvore kupovali. Ali mislite, da bi Neslovenci ali celo Neslovani hoteli kupovati ‘nasho zgodovino’?« (Anton Ashkerc, »Razstava Germovih slik«, Ljubljanski zvon, 1898, str. 636-637)

 

Podobno zgovoren je bil »dobrohoten nasvet« Slovenskemu umetnishkemu drushtvu, ki ga je v recenziji I. slovenske umetnishke razstave v podlistku »Korak za korakom naprej!« v kranjskem liberalnem listu Gorenjec objavil »Fr. Selski«. Pisec namrech povezuje zgodovinske kompozicije z upodobitvami slavnih mozh: »Pozno smo se Slovenci zdramili iz narodnega spanja ter se zacheli zavedati, da smo tudi mi narod in da imamo tudi mi v sebi vse pogoje za narodno zhivljenje in prosveto. Zato pa zdaj toliko bolj hitimo z napredkom, da bi prej dosegli, kar smo zamudili v dolgi vrsti stoletij pod jarmom mochnejshih tujih narodov. V nekaj desetletjih ochistili smo si jezik tujih vsiljenih besedi, si nakopichili vsakovrstnih leposlovnih in znanstvenih knjig, in zdaj zhe imamo svoje umetnishko drushtvo, ki je 15. t.m. priredilo razstavo slik in kipov v Ljubljani. Naj bi rodoljubni rojaki prihiteli od vseh strani v velikem shtevilu si ogledat ta veseli in pomembni pojav domache umetnosti, in kdor le more, naj tudi gmotno nekoliko pomore v prospeh te umetnosti s tem, da kupi kak umotvor na razstavi, ker so, kakor znano, vsi naprodaj. Posebno naj bi se nashi narodni zavodi in nasha drushtva zanimala za nakup razstavljenih predmetov ter si zh njimi okrasila prostore, v katerih bivajo in delujejo, ker tudi mrtve slike na stenah nam pozhivljajo duha ter nas vzpodbujajo k vztrajnosti v narodnem delu. Zlasti slike iz slavne narodove zgodovine in podobe znamenitih ter za narod zasluzhnih mozh blagodejno uplivajo na gledalce ter jim s ponosom in zavestjo navdajajo rodoljubna srca. Vsakdo se tudi zhe po slikah, katere ima razobeshene v stanovanju okoli sebe, kolikor toliko spozna, kakega stanu in mishljenja je, in malo je menda danes takih ljudi, da bi jim z zanimanjem ne obvisel pogled na lepih slikah, osobito che mu tiste kazhejo znane domache prizore in obraze. Toda Slovenci se dosedaj she nismo mogli ponashati s takimi slikami, ker smo imeli le neznatno shtevilo svojih slikarjev in she ti so morali vsled premajhne podpore domachinov vechinoma bivati v inozemstvu ter tam to delati, kar jim je narochil tujec. Ali sedanja umetnishka razstava v Ljubljani je dokazala, da imamo zdaj tudi v tej stroki dovolj svojih mochi in treba bode toraj, da stopi nasha umetnost za korak naprej ter nam preskrbi omenjenih narodnih slik. /.../

Upati je tedaj, da bi se nashe ljudstvo zanimalo tudi za umetnishke narodne slike domachih umetnikov ter jih rado kupovalo, ako bi se mu tiste ponudile v ponatisu, seveda po nizkih cenah. Izvirniki pa bi se zhe kako razpechali med imovitejshim obchinstvom in med raznimi narodnimi drushtvi.« (Fr. Selski, »Korak za korakom naprej! / Dobrohoten nasvet ‘Slovenskemu umetnishkemu drushtvu’«, Gorenjec, 1900, sht. 38)

 

Na zachetku leta 1901 je bila v Gorenjcu objavljena nova, izrazito anahronistichna ocena I. slovenske umetnishke razstave. Anonimni pisec je ugotavljal, da bi vechino slikarjev lahko oznachili za »moderne dekadente«, saj je bilo najvech slik naslikanih na povrshen, »dekadentichen« (t.j. impresionistichen) nachin, tri najvechje slike (portreta cesarja in Strossmajerja ter Kobilchino Poletje), nekaj manjshih portretov in drugih slik pa je bilo izdelanih »s staro natanchnostjo in naravnostjo«. Obiskovalci razstave so si najraje ogledovali te chastitljive, staromodne slike, zato se je kritiku v Gorenjcu zapisal predlog, naj bi moderni slikarji namesto pokrajinskih slik, med katerimi je bilo nekaj prav neznatnih in majhnih, kot da bi zheleli z njimi pomnozhiti shtevilo razstavljenih del in pokazati, da znajo zadeti barve in obrachati chopiche pri slikanju, naredili nekaj vechjih slik z zanimivejsho in obsezhnejsho predmetno vsebino. »Zaman pa je gledalec iskal na razstavi vechjih in znamenitejshih slik iz slovenskega narodnega zhivljenja. Slike, povzete iz slovenske zgodovine, ali iz slovenske pesmi pa ni bilo na razstavi nobene. In vendar nudijo nashim slikarjem toliko slikovitih prizorov samo turshki boji in Preshernov ‘Krst pri Savici’. Sicer so taka dela tezhavna, ker se pri njim umetnik ne more tako prosto gibati, kakor pri namishljenih slikah; ali vendar obchni napredek zahteva, da nashi slikarji zachno ustvarjati tudi take slike ter jih dado potem pomnozhiti tiskarskim potom, da se bode mogel ves narod oslaviti in okoristiti zh njimi.« (»S.«, »Spomin na I. slovensko umetnishko razstavo«, Gorenjec, 1901, sht. 4)

Tudi katolishki politik in knjizhevnik dr. Evgen Lampe je v oceni II. umetnishke razstave, ki je bila leta 1902, izrazil zheljo po »domorodnih in vishjekulturnih idejah« v domachi likovni umetnosti, ki naj »nastopi kot kulturna in sploshnoizobrazhevalna sila s slovenskim ljudskim in narodnim znachajem«. Poleg obzhalovanja zaradi odsotnosti del z religiozno tematiko ni mogel skriti negodovanja nad »brezsnovno« (impresionistichno) umetnostjo. »Vso chast dajemo svojim umetnikom, dokler prouchujejo moderne bolj ali manj opravichene umetnishke struje. Z veseljem sledimo vsakemu njihovemu poizkusu, da z urnim ksihtom pridruzhujejo na platnu razne prirodne pojave. A pri tem bi jih vendar opozorili, da naj se ozró tudi na globokomiselne in umetnostno dovrshene umetnike v drugih slovanskih rodovih, kateri so s svojimi iz narodnega duha zajetimi slikami postali mochni kulturni faktorji. Sicer ni tudi pri njih vse posnemanja vredno, vendar ako omenimo poljskega Matejka, Brandta ali Styka, ruskega Vereshchagina in Rěpina, hrvashkega Medovicha in Bukovca, cheshkega Brozhíka, Alesha in Manesa, ali slovashkega Úprka, mislimo, da smo dovolj oznachili smer, v kateri bi si zheleli slovensko umetnost. Ne posnemati – pach pa delovati v podobnem duhu narodne umetnosti, bodi nam geslo za bodochnost!« (Evgen Lampe, »Druga slovenska umetnishka razstava«, Dom in svet, 1902, str. 695) Reviji Dom in svet ter Slovan sta tedaj objavljali reprodukcije del omenjenih slovanskih umetnikov.

Med kritikami na rachun impresionistov na II. slovenski umetnishki razstavi je bil tudi ochitek, da njihovo slikarstvo ni slovensko. »Mi pa si zhelimo velike, idealno vzvishene, narodne, programske umetnosti slovenske. Dajte nam jo!« je zahteval katolishki Slovenec (Slovenec, 27.9.1902).

Liberalni Anton Ashkerc pa je poudarjal: »Kdaj bodemo videli na razstavi kako veliko platno iz nashe slovenske zgodovine? Ali nikogar ne miche ‘Stara pravda’ in slovenska reformacija? Da se dasta zdruzhiti zanimiva snov in umetnishka koncepcija, to potrjujejo slavna imena slavnih slikarjev: Rjepina, Matejka, Siemiradzkega, Brozhíka in dr. Zhelimo narodnih snovi, zhelimo, da postane nasha umetnost narodna v vishjem pomenu besede. Preprichani smo, da imajo sedanji nashi umetniki mochi v sebi, da stopijo v shirji svet, da nam podado vechjih perspektiv.« (Anton Ashkerc, »II. slovenska umetnishka razstava v Ljubljani«, Ljubljanski zvon, 1902, str. 715)

 

Katere velike zgodovinske teme bi sploh lahko upodobili slovenski slikarji, kateri so bili tisti pomembni zgodovinski dogodki in osebnosti, ki so v preteklih stoletjih krojili usodo Slovencev? Nekatere je nashtel pesnik Anton Ashkerc. Mnogi pa so bili, podobno kot anonimni pisec v Slovenskem narodu, preprichani, da tovrstnih velikih zgodovinskih tem Slovenci skorajda ne poznajo: »Zgodovina slovenskega naroda ni drugega, kakor porochilo o mukah in o trpljenju suzhnjev. Zgodovine pravzaprav nimamo. O dogodkih in razmerah v prvih stoletjih po prihodu Slovencev v sedanjo domovino ne vemo skoro nichesar. Kar se nam porocha o teh chasih, so skoro le kombinacije. Slovenska zgodovina se zachenja tedaj, ko so pridrveli Nemci v slovensko domovino in, drzhech v eni roki mech, v drugi pa znamenje vere ljubezni, vkovali slovenski narod v verige suzhnosti.

Te verige je nosil slovenski narod od chasov Karla Velikega do konca minolih dni, do konca preteklega stoletja in se jih tudi she do danes ni povsem osvobodil. She dandanes nas zhulijo in zadrzhujejo v nashem razvoju verige dushevne, politichne in gospodarske odvisnosti od Nemcev in Lahov, od Dunaja in od Rima. Slovenske dezhele so imele v teh dolgih stoletjih od Karla Velikega pach svojo zgodovino, ali slovenski narod je bil skoro vedno samo orodje tujih, dostikrat sebi sovrazhnih interesov.

Slovenska preteklost je preteklost siromaka, ki je bil vedno vprezhen v jarem suzhnosti. Zdaj je ta jarem nosil z vechjo, zdaj z manjsho potrpezhljivostjo. Chasih se je pa tudi zgodilo, da ga je ta potrpezhljivost docela minila, da je v njem zavrela kri, da je zbral svoje enerzhije in poskusil streti verige suzhnosti ter postati ravnopraven chlan chloveshke druzhbe.

Slovenska povestnica ni druzega, nego porochilo o trpljenju slovenskega naroda in o njegovih poskusih, se reshiti iz svojega polozhaja in se emancipirati od svojih tlachiteljev in izkorishchevalcev.« (»Primozh Trubar«, Slovenski narod, 1905, sht. 7)

 

Ne glede na prichakovanja in napotke likovne publicistike konec 19. in na zachetku 20. stoletja slikanje prizorov iz slovenske zgodovine ni bilo mogoche. Ne samo da Avstro-Ogrska ni bila naklonjena slovenskim narodnim zahtevam in likovnim oblikam njihovega manifestiranja ter utemeljevanja, zanje tudi ni bilo primernega narochnika. Pred likovno umetnostjo je – kot v dobrshnem delu 19. stoletja – prednjachila literatura (npr. natechaj za najboljsho slovensko povest iz slovenske ali slovanske zgodovine leta 1862, leta 1870 je dezhelna vlada razpisala natechaj za dramska besedila, ki naj snov zajemajo iz slovenske in slovanske zgodovine ...).

Polozhaj se je temeljito spremenil po prvi svetovni vojni, ko so politichne razmere dovolile upodabljanje izbranih nacionalnih tem, ki pa naj bi po mnenju Izidorja Cankarja, kar zadeva likovni, ustvarjalni oziroma umetnishki domet, vechinoma sodile v sklop »umetnosti povrshnosti in teatralike« (Izidor Cankar, »Zabavna knjizhica«, Dom in svet, 1912, str. 153).

 

Ob razstavi slovenskega novinarstva leta 1938 v Ljubljani so dvorano, v kateri so bili na ogled slovenski chasniki in chasopisi, popestrili s slikami, ki so ilustrirale posamezna zgodovinska obdobja. Poleg vrste starejshih del (Herrleinova dela, portreti Zoisa, Vodnika idr.) sta najvech pozornosti vzbujali veliki kompoziciji Mateja Sternena (1870-1849), ki sta bili zamishljeni kot osnutka za freski. Prva Sternenova slika je prikazovala prizor iz leta 1575: tiskar Janzh Mandelc v svoji tiskarni z Jurijem Dalmatinom izrocha grashchaku s Fuzhin in mecenu slovenske knjige Janzhu Kislu prvo v Ljubljani tiskano slovensko knjigo, Dalmatinov prevod »Jezusa Siraha«. Zgodovinski svechanosti prisostvujeta rektor Adam Bohorich in mecenov sin Jurij Kisel z odtisom svojega letaka Herbarta Turjashkega zhivljenje in smrt. Na drugi sliki »1797« je upodobljen trenutek, ko sta Blazh Kumerdej in njegov svak Friderik Eger s krtachnim odtisom prve shtevilke Lublanskih Novic ob novem letu 1797 presenetila barona Zhigo Zoisa, Valentina Vodnika in Jurija Japlja. Ante Gaber, ki je v Kroniki slovenskih mest opisal razstavo, je predlagal: »Naj bi se baronoma Janzhu Kislu in Zhigi Zoisu pridruzhil she tretji mecen ter stopil k mojstru Sternenu in mu narochil, naj podobi naslika na steno nove palache Univerzitetne knjizhnice! Tam bo po dvoranah in na stopnishchu gotovo dosti primernega prostora tudi she za fresko z Akademijo operosov ali za prizore iz Preshernove dobe, iz leta 1848 itd.« (Ante Gaber, »Razstava slovenskega novinarstva«, Kronika slovenskih mest, 1938, str. 31-32)

 

Na Sternenovih prilozhnostnih kompozicijah ne bi mogli zaslediti epske shirine in formalne obsezhnosti, ki ju zahtevajo velike historichne teme in sta odvisni od monumentalnosti izdelave in lokacije. Nova prilozhnost za dosledno realiziran primer historichnega slikarstva se je ponudila zhe oktobra istega leta, ko je ban dravske banovine dr. Marko Natlachen razpisal natechaj za okrasitev notranje stene glavnega hodnika v reprezentanchnih prostorih banovinske palache v Ljubljani. Kompozicije so morale prikazovati najbolj markantne prizore ali trenutke iz slovenske zgodovine. Prizora v dveh stranskih poljih sta morala biti vsebinsko usklajena z glavnima prizoroma, pri supraportih pa so slikarji imeli proste roke. Natechaj velja za zachetek historichnega slikarstva v slovenskem prostoru.

Udelezhilo se ga je 11 umetnikov, chlanov Slovenskega umetnishkega drushtva. Prvo odkupno nagrado in s tem tudi narochilo je prejel Gojmir Anton Kos (sin zgodovinarja Franca Kosa), ki je velika platna dokonchal leta 1940, drugo nagrado Maksim Sedej in tretjo Fran Tratnik, shtirje nadaljnji odkupi so bili namenjeni osnutkom Toneta Kralja, Marija Preglja, Alberta Sirka in Rajka Slapernika. Na predlozhenih osnutkih bi le s tezhavo lahko ugotavljali zapletene ikonografske programe, znachilne za tovrstno slikarstvo.

Maksim Sedej je za glavna prizora izbral Ustolichenje koroshkega vojvode ter Sv. Ciril in Metod med Slovenci. V stranskih poljih je zhelel upodobiti celopostavni figuri Primozha Trubarja in Franceta Presherna, v supraportah pa prizore Bitka s Turki, Bog vas sprimi, kraljeva Venus!, Kmechki upor in Kmet v boju s plemichem.

Satirichni kronist Hinko Smrekar se je odlochil za realistichen koncept in si za glavna prizora izbral Prihod sv. Cirila in Metoda h knezu Koclju in Napoleon v Ljubljani leta 1797. Druga varianta je predvidevala prikaza ustolichenja koroshkega vojvode in prihoda regenta Aleksandra I. Karadzhordzhevicha v Ljubljano. Stranska prizora: francoski vojak zhene zvezanega slovenskega kmeta, kmechki fant v narodni noshi, ki ponazarja Svobodo. Supraporte: Sv. Ciril in Metod ter Rastislav, Trubar in Hren, Presheren, Cankar in Zhupanchich.

Sasha Shantel si je za enega glavnih prizorov izbral kneza Koclja, ki sprejema sv. Cirila in Metoda, na drugem, ki ga je zasnoval kot triptih, pa je zhelel prikazati Slovenski preporod. Upodobljene osebe je razdelil v tri skupine: razsvetljeni Zoisov krog iz leta 1794, Preshernov krog iz leta 1843 in Bleiweisov krog iz leta 1860. Stranska prizora: Kralj Samo in general Maister. Supraporta: Sv. Ciril in Metod pri pisanju slovenskih knjig v Kocljevem gradu ob Blatnem jezeru, Trubar si v tiskarni ogleduje pravkar natisnjeno delo, Koroshec, Krek in Zherjav med vojnim posvetom o ukrepih za zdruzhitev Slovencev z Jugoslovani. »Smrekar in Shantel sta izmed natechajnikov spravila v svoje predloge najvech literarichnih motivov, Shantel zlasti v sliki preporoda. Literarichni motiv v umetnosti je zagotovo velik problem in je ta natechaj dal priliko umetnikom, o njem razmishljati,« je poudaril Rajko Lozhar.

Prvonagrajeni Gojmir Anton Kos (1896-1970), slikar s suverenim slikarskim slogom, ki se je v dvajsetih letih posvechal predvsem figuraliki in portretu, se je odlochil za umestitev koroshkega kneza ob knezhjem kamnu na Krnskem gradu v 13. stoletju in Bitko pri Krshkem (5. februarja 1573). Stranska prizora je namenil prihodu Slovencev v novo domovino in osvobojenju 29. oktobra 1918, supraporte pa dekorativnim kompozicijam.

 

Najpogosteje upodobljeni motivi so bili: ustolichenje koroshkega vojvode, kmechki upori, sv. Ciril in Metod v Panoniji, osvobojenje, alegorichni prizori in prihod Slovanov v novo domovino. Izstopal je motiv ustolichenja koroshkih vojvod, »poglavje iz nashega drzhavnopolitichnega in organizatorichnega zhivljenja, drzhavno – in politichnopravna starina, katera sodi v nashem zgodovinskem repertoirju na prvo mesto« (Rajko Lozhar, »Zgodovina Slovencev in nasha upodabljajocha umetnost«, Kronika slovenskih mest, 1939, str. 28)

Obred ustolichevanja koroshkih vojvod na knezhjem kamnu pri Krnskem gradu je potekal v slovenskem jeziku. Knezhji kamen, ki je danes v muzeju v Celovcu, naj bi bil poleg vojvodskega prestola eden redkih materialnih ostankov Karantanije, pradavne samostojne drzhave Slovencev, ki so jih v 8. stoletju podjarmili Nemci. Motiv je torej dokazoval slovensko zgodovinsko tradicijo. Kot ugotavlja zgodovinar Bogo Grafenauer (1916-1995), je spomin na Karantanijo in obred ustolichevanja koroshkih vojvod Slovencem predstavljal nadomestek drzhavnega prava in zgodovinske mitologije, ob kateri so na temeljih jezika in kulture nastajali moderni evropski narodi, ki niso imeli svoje drzhave (Bogo Grafenauer, Janko Pleterski & Janko Prunk, »Slovenska pot do osamosvojitve«, Borec, 1992, str. 277). O dotedanjih upodobitvah ustolichenja koroshkih vojvod je v Mladiki leta 1935 pisal slikar Sasha Shantel.

Motiv kmechkih vojn naj bi bil »gospodarsko – socialnega znachaja, vendar pa najtesneje zvezan s politichnim zhivljenjem nashega kmechkega naroda v preteklosti«. »Dokumentarichnemu dejanju umeshchanja, ki je po svoji naravi statichno, stoji tu nasproti dejanje pozitivne volje, dinamike. Oba ta dva motiva sta se nehote objektivno ustalila kot stalni sestavini repertorija zgodovinskih snovi nashe upodabljajoche umetnosti.« (Rajko Lozhar, »Zgodovina Slovencev in nasha upodabljajocha umetnost«, Kronika slovenskih mest, 1939, str. 28)

 

Banovina je leta 1939 razpisala nov natechaj, z namenom, da »dobimo Slovenci sliko ali kip, motivno vzet iz nashe zgodovine, ki ga bo mogoche (in tudi vredno) reproducirati in v domoljubne namene razshiriti kot ilustracijo« (Stane Mikuzh, »Razpisa banovine za umetnostne podobe iz slovenske zgodovine«, Dom in svet, 1939, str. 296-297). Razpisa sta se poleg nekaterih omenjenih slikarjev udelezhila tudi Miha Malesh in Nikolaj Omerza ter kiparji (Tone Kralj, Tine Kos, slednji je dobil prvo nagrado za plastiko Puntarjeva prisega), vendar uspehi prizadevanj umetnikov za pridobitev slovenske zgodovinske podobe niso dosegli nivoja prvega razpisa.

 

Po vojni so slikarstvo s tematiko iz starejshe slovenske zgodovine skushali nadaljevati Gvidon Birolla, Riko Debenjak, Boris Kobe, Marij Pregelj, Maksim Sedej idr. Vrsto motivov iz novejshe slovenske zgodovine je pobudila druga svetovna vojna (narodnoosvobodilna borba in ljudska revolucija), npr. v opusih Bozhidarja Jakca, Franceta Mihelicha in drugih partizanskih umetnikov.

 

Vrh zgodovinskega slikarstva na Slovenskem predstavlja slikarski okras vezhe pred poslansko zbornico v prvem nadstropju nove Skupshchine, kjer je Slavko Pengov (1907-1966), ki je slovel kot slikar z najvechjim znanjem historichnega in monumentalnega mnogofiguralnega slikanja, leta 1959 s freskami okrasil zgornji pas celotnega ostenja (Stane Mikuzh, »Zgodovina Slovencev / Freske Slavka Pengova v novi palachi Ljudske skupshchine LRS«, Obzornik, 1959/7, str. 298-312). Pengov je pred vojno deloval kot cerkveni slikar, po vojni je prisluhnil socrealistichnim napotkom, kar pa ne moremo imeti samo za prilagajanje narochniku, temvech tudi za zvestobo realistichni usmeritvi.

Prostor in razmeroma ozek stenski pas sta Pengovu narekovala neprekinjen nachin prikazovanja prizorov, podoben filmskemu pripovedovanju – »Mislimo si gledalca z nevidno knjigo nashe zgodovine v rokah: pochasi, list za listom, prebira dogodke iz nashe preteklosti in sedanjosti.« – »Na shtirih stenah se pred nami odvije slovenska zgodovina, prenesena v likovni svet,« o Pengovovi poslikavi pishe Stane Mikuzh. Tok pripovedi se zachne s preseljevanjem narodov. V skupino »prosvetljencev« je Pengov poleg Zoisa, Linharta, Vodnika vtaknil tudi Langusa (op. med ustvarjalne chlane razsvetljenskega Zoisovega krozhka bi poleg Linharta in Vodnika sodil tudi Kopitar). Sledi personifikacija Ilirije (Ilirskih provinc), ki je zaspala, kajti nastopil je Metternich, pa tudi Presheren v spremstvu Chopa in Smoleta, Bleiweis, revolucionarno leto 1848, Levstik ... Zgodovinski tok sega do najnovejshega chasa, ko se je s tematiko iz polpretekle zgodovine (NOB in revolucije) na svojevrsten nachin naposled uveljavilo historichno slikarstvo.

 

 

 

 

Sasha Shantel, Slovenski preporod, 1939

 

 

 

Slavko Pengov, Zgodovina Slovencev, Skupshchina v Ljubljani, 1959