Revija SRP 115/116

Damir Globochnik

 

Fran Tratnik – karikaturist

 

V zhivljenjsko in ustvarjalno zgodbo enega najvechjih domachih risarskih talentov Frana Tratnika (1881–1957), ki je bil rojen v kmechki druzhini na Potoku ob Dreti v Savinjski dolini, nas lahko popelje anekdota. Petnajstletni Tratnik je med odmorom na sholsko tablo narisal Prehod skozi Rdeche morje in kot zaostalega Izraelca karikiral uchitelja Zhagarja, ki pa ni bil uzhaljen. Ocheta je opozoril na sinov talent, zato ga je ta poslal v uk k podobarju Iv. N. Gosarju v Celje. Gosar naj bi Tratnika leta 1897 spremljal na Dunaj in v Prago, kjer naj bi se pripravil za sprejemni izpit za akademijo. Do Prage nista prispela, saj ga je Gosar pustil samega v dunajskem hotelu Stadt Trieste (po: »Slikar in grafik Fran Tratnik«, Jutro, 1929, sht. 228).

Fran Tratnik se je leta 1898 samostojno odpravil v Prago. Za vpis na tamkajshnjo likovno akademijo je bil premlad. Eno leto se je izobrazheval sam. Sprejet je bil naslednje leto. Prvi semester je slikal pri slikarju J. Roubaliku, drugi semester je modeliral pri profesorju E. Halmannu, nakar se je vpisal na specialko pri profesorju Václavu Brozhíku. Zaradi skromnih druzhinskih razmer shtudija v Pragi ni dokonchal. Oche, lonchar, splavar in trgovec z lesom, je zhelel, da bi Fran Tratnik postal cerkveni slikar. Tratnik se je nekaj chasa prehranjeval pri kapucinih v Celju, kjer se je spoznal z advokatom Josipom Sernecem, ki mu je s pomochjo Celjske posojilnice omogochil nadaljevanje shtudija na Dunaju v letih 1902–1903. Tratnik je obiskoval specialko pri profesorju A. Delugeju. V kavarnah Goldene Kugel in Wien se je druzhil z Vesnani, vendar ga njihov narodno-likovni program ni pritegnil. Na Dunaju se je spoznal tudi z Ivanom Cankarjem in Otonom Zhupanchichem. Ker je zanemarjal predavanja, mu je Sernec leta 1903 odpovedal shtipendijo. Istega leta se je vpisal na münchensko akademijo (profesorja K. Marr in A. Janck). Tratnikova slika »Pogorelci« (pogorishche rojstne vasi) iz leta 1905 je na razstavi v münchenskem Kunstvereinu naletela na ugoden sprejem. Azhbetov znanec Göricke je na razstavi odkupil vech Tratnikovih del. Z Azhbetom, ki je Tratniku tudi financhno pomagal, se je sestajal v kavarni Simplicissimus.

Tratnik se je istega leta vrnil v Prago in se vpisal v specialko Hanusha Schwaigerja, ki je moral imeli o uchencu dobro mnenje, saj mu je omogochil popolno svobodo, priskrbel poseben atelje na akademiji in prepustil narochilo za dunajski list Der liebe Augustin. »Prof. Schwaiger je bil dushevno krasen chlovek in vse zhivljenje bom hranil lep spomin, kako me je sprejel k sebi kot prijatelja,« je poudaril Tratnik, ki je leta 1906 narochilu ustregel s perorisbama »Grobar na pokopalishchu« in »Izgubljeni dnevi«. Prvo je urednik, pisatelj Gustav Meyrink (1868–1932) poslal belgijskemu pesniku Emilu Verhaerenu (1855–1916) v Pariz, da ji je pripisal primerne verze, drugi pa je dodal pesem »Zgubljeni dnevi« Danteja Gabriela Rossetija (1828–1882), chlana pesnishke skupine Prerafaelitov. Pisatelj Otto Häuser (1876–1934) je obe pesmi prevedel v nemshchino (po: »-bg-«, »Pred jubilejno razstavo Frana Tratnika«, Ljudska pravica, 1951, sht. 169).

Kmalu zatem je Tratnika k sodelovanju povabil münchenski satirichni list Simplicissimus. Shtevilni evropski slikarji so si prizadevali, da bi sodelovali s Simplicissimusom, toda med redne sodelavce se je uspelo pred prvo svetovno vojno uvrstiti edino Karlu Arnoldu in Rangvaldu Blixu. Med izbranimi se je za kratek chas znashel tudi Tratnik, ki je v München poslal perorisbo »Grobar«. Tratnikove risbe so bile objavljene tudi v Münchener Zeitungu.

Po vrnitvi v Ljubljano je Tratnik narisal karikature za Oso. Od karikatur drugih sodelavcev Ose se nekatere Tratnikove karikature lochijo po izrazitejshih grotesknih poudarkih. Leta 1905 je nekaj chasa stanoval v hotelu Ilirija in ponujal slikarske usluge »onim, ki se hochejo dati za nizko ceno, a umetnishko dovrsheno portretirati«. Obljubljal je, da »prevzame, ker se nahaja v slabem gmotnem polozhaju, saj nashim umetnikom itak nikdar ne cveto rozhice, z veliko hvalezhnostjo vsako najmanjshe delo« (»Ugodna prilika …«, Slovenski narod, 1905, sht. 182). Tratnik je s honorarjem, ki ga je prejel za Valvazorjev portret, poplachal dolgove in se vrnil v München.

Znova je sodeloval s Simplicissimusom, ki je sprejel njegovi risbi »Iz norishnice«* in »Iz bolnice« (1907, gvash, grafit). Risba »V bolnici« je bila objavljena v 30. shtevilki Simplicissimusa iz 1907. Zhena ob mrtvem mozhu: »Was habie Sie mit meinem Mann gemacht? Geben Sie mir meinen Mann wieder.« Odgovor: »Etwaige Beschwerden sind im linken Seitenfügel zweiter Stock, Zimmer Numer 57 vorzubringen.«

Za Simplicissimus je bila zasnovana tudi risba »Z bozhje poti« (1907). Objavljena je bila v dunajskem satirichnem listu Die Muskette, s katerim Tratnik kasneje ni hotel vech sodelovati, ker je list gojil protislovansko, she zlasti protisrbsko usmeritev.

Sredi leta 1907 se je Tratnik iz Prage vrnil v Ljubljano. Spotoma je na Dunaju obiskal urednika chasopisa Der liebe Augustin Gustava Meyrinka. Od oktobra istega leta do zachetka leta 1909 je bil znova v Münchnu. Med letoma 1909 in 1912 je zhivel v Pragi, kjer so ga poleg Jozheta Plechnika kot edinega Slovenca sprejeli v cheshko umetnishko drushtvo Manes. Prijateljeval je z urednikom lista Kopøivy J. Stivinom, ki mu je objavil vrsto risb. Sodeloval je tudi z drugimi cheshkimi, zlasti humoristichnimi listi: Zlata Práha, Shvanda Dudák, Karikatury (1907, 1909–1911), Rudé Kvety, Humoristické Listy. Risbe naj bi objavljal tudi v Cheshke kvety in Obrazkova révue (po: »Petdesetletnica slikarja Frana Tratnika«, Jutro 1931, sht. 131). Kolikor dostopno gradivo o cheshki karikaturi omogocha primerjavo, so bile Tratnikove karikature, objavljene v cheshkih humoristichnih listih, dokaj sorodne karikaturam O. Strimpla in R. Placheka. Med vzornike za Tratnikovo satirichno risbo spada tudi sodelavec Simplicissimusa Rudolf Wilke (1873–1908). Tratnik se karikaturi kasneje ni vech posvechal.

Leta 1911 je na razstavi cheshkega Mánesa v Hagebundu na Dunaju razstavil risbo »Slepci«, ki je naletela na dober sprejem. Dunajska Neue Freie Presse je Tratnika primerjala s shpanskim slikarjem Goyo, Arbeiter Zeitung pa je zapisal: »Tratnikova risba je pretresljiva. V njej je tolstojska prasila« (po: »bg-«, »Pred jubilejno razstavo Frana Tratnika«, Ljudska pravica, 1951, sht. 169).

Prashko obdobje se je konchalo, ko je Tratnik zbolel za tuberkulozo. Iz Prage je na povabilo Bogomila Voshnjaka in drugih narodnokulturnih delavcev odshel v Bilje pri Gorici. Leta 1914 se je preselil v Ljubljano. Leta 1917 je izdelal ciklus o beguncih iz Gorishke. Do leta 1921 je imel status svobodnega umetnika, nato je bil umetnostni konsultant pri Pokrajinski vladi Slovenije in restavrator v Narodnem muzeju (1926 do 1947). Posvechal se je oljnemu slikarstvu (npr. slike »Slepa«, 1921, »Jelica«, 1924, »Vedezhevalka«, 1935), pri katerem so opazni tudi vplivi domachega in cheshkega impresionizma. Najvechkrat je razstavljal na skupinskih razstavah. Prvo samostojno razstavo (retrospektivo) je imel leta 1951 v Moderni galeriji v Ljubljani. Leta 1952 je za zhivljenjsko delo prejel Preshernovo nagrado.**

Tratnik se z ilustracijami in karikaturami uvrshcha na zachetek slovenskega ekspresionizma. V dobrshni meri se je sicer she vedno opiral na risbo, znachilno za pozno 19. stoletje, kateri je pridruzhil tudi secesijske stilizacije. »Tratnik je priznan risar, ima tehniko v oblasti ter je ustvaril svoj nachin, ki je v sebi dovrshen, ki pa prehaja vchasi zhe v maniro, ekstrem in karikaturo,« je poudaril Josip Regali (»XV. slovenska umetnishka razstava v Ljubljani«, Dom in svet, 1919, str. 47).

Tratnikov mrachen, pesimistichen pogled na svet, ki ga je najbrzh poglobilo bolehanje za tuberkulozo, se je pogosto odrazil tudi na njegovih motivih. Zgovorna je omenjena risba grobarja ob odprtem grobu (alegorija smrti). Na risbi »V ateljeju«, ki je leta 1904 nastala v Pragi, se slikarju v ozadju prizora rezhi okostnjak, kronan z lovorovim vencem.

Tratnik se je v zrelem obdobju razvil v globoko socialno chutechega ekspresivnega risarja, satirika in slikarja, ki je prisluhnil tudi vplivom domachega in cheshkega impresionizma. V Tratnikovem »socialnem slikanju« bi lahko videli likovno vzporednico literaturi Ivana Cankarja, »pesimizmu njegovih zachetkov, nekakshno svetobolje njegovih junakov, obup in zavest, da lezhi nad sedanjim rodom usodno prekletstvo …« Tako je menil pisateljev bratranec Izidor Cankar. »To so prvi pochetki umetnostne kritike druzhbe in reakcije na druzhbeno stanje, ki se je sprva morda zdela nenavadna, tuja, a je sedaj zhe sploshna last civiliziranega chloveshtva.« (Izidor Cankar, »Slovo na Zhalah«, Nashi razgledi, 1957, sht. 8)

Socialna tematika in formalni nivo zrele risbe Tratnika povezujeta tudi z nemshko graficharko Käthe Kollwitz (1867–1945), cheprav je sam tovrstno primerjavo zanikal (po: France Stele, »Slikar Franc Tratnik«, Dom in svet, 1927, str. 270).

Na risbah je pogosto z znachilnimi temachnimi toni upodabljal prizore iz norishnic, bolnishnic, beznic, sodishch, kaznilnic, pokopalishch, hudodelce, potepuhe, pijance, izmozgane zhene in rahitichne otroke v proletarskih mestnih chetrtih. Blizu so mu bili tragika ljudi z dna druzhbene lestvice in druzhbenega obrobja, socialne krivice, begunci, izgnanci in brezdomci, pa tudi simbolni motivni poudarki, mistika in poglabljanje v chloveshko dushevnost z nekaterimi njenimi patoloshkimi manifestacijami.

 

 

 

 

 

  

V ateljeju, 1904

 

 

 

_______________

* Model za sedecho figuro je bil slikar in karikaturist Fran Podrekar (1887–1964), za stojecho figuro pa prashki ilustrator nemshkega rodu Walter Trier, 1890–1951 (po: Karel Dobida, »Ob Tratnikovi monografiji«, Nasha sodobnost, 1953, str. 259–260).

 

** Biografski podatki po: Zoran Krzhishnik, Fran Tratnik, Moderna galerija v Ljubljani, 1952, brez pag., in Asta Znidarchich, »Tratnik Fran«, Slovenski biografski leksikon, 12. zvezek, Ljubljana 1980, str. 153–155.