Revija SRP 115/116

Anja Mugerli

 

DARJA

 

Pred tistim dogodkom z Darjo nisem dosti sanjala. Obchasno se je sicer zgodilo, da sem se prebudila prepotena in prestrashena, ampak nespechnost je bila mnogo hujsha. Ko je bila recimo na vrsti popoldanska izmena in sem se domov vrachala pozno zvecher, sem si na poti v posteljo zmeraj razbijala glavo s tem, ali sem pravilno preshtela denar, ali sem zaklenila blagajno za seboj, ali sem zaprla vrata skladishcha Medtem ko sem odshtevala ure do naslednjega dne, so se v moji glavi zvrstile vse mogoche stvari, ki sem jih lahko pozabila ali napachno naredila. Naslednjega dne v sonchni svetlobi nikoli ni bilo tako hudo, kot se mi je zdelo ponochi. Vsota denarja je bila pravilna, vrata so bila zaprta, kljuch blagajne pa varno spravljen v omarici. Pochasi se je tresavica rok umirila, srce je spet dobilo svoj ritem, ostali so le podochnjaki. V trgovini so nam dnevi minevali med blagajno, skladishchem in informacijskim pultom. S sodelavci smo se radi shalili, da je pri nas delo na blagajni delo virtuoza. Medtem ko smo sedeli v malih kvadratnih boksih, smo morali loviti ravnotezhje med shtepanjem blaga na tekochem traku, ponujanjem petih razlichnih izdelkov, ki jim je chez tri dni potekel rok trajanja, in biti hkrati ves chas na prezhi, ali morda kakshna stranka ne skriva chesa v torbici, nahrbtniku ali na kakshnem drugem skrivnem mestu. Iznajdljivost ljudi, ki si zhelijo nechesa, chesar ne morejo kupiti, je vsak dan vechja. Ko zhe mislish, da poznash vse pogruntavshchine in si pripravljen na vse, se najdejo stranke, ki te uspejo popolnoma pretentati ali izkoristiti trenutek nepazljivosti. To se je zgodilo Darji, ki sta jo dva mulca tako obrnila, da ni vedela, kdaj. Medtem ko jo je eden sprasheval za nek izdelek, zaradi chesar se je morala za trenutek obrniti proch od njiju, je drugi to izkoristil in si v torbo stlachil polovico izdelkov na tekochem traku. Krajo smo odkrili shele zvecher, ko je bilo prepozno. Che pri nas nekaj ukradejo, mora namrech to plachati tisti, ki je v chasu kraje delal na blagajni. V primeru, da se ne ve, kdo tochno je bil takrat zadolzhen za blagajno, se stroshki porazdelijo na vse v izmeni. V Darjinem primeru ni nihche izmed nas dosti razmishljal. Medtem ko je poslovodja stal pred nami in nas zmerjal z nesposobnezhi, Darji pa grozil, da bo letela, che se ji to zgodi samo she enkrat, je vsak prispeval svoj del. Darja je tisti vecher odshla domov kakor duh. Do takrat je bila najboljsha med nami, plane je izpolnjevala z levo roko, bila je prijazna do strank, vedno je bila urejena in poslovodja se je le ob redkih prilozhnostih spravil nanjo. Po kraji je prihajala delat vedno bolj bleda in le redko se je she nashminkala, dokler ni postala zhe tako zanemarjena, da ji poslovodja ni pustil vech za blagajno. Poshiljal jo je v skladishche, kjer je morala spravljati robo v red, ki ga ni bilo mogoche nikoli dosechi, saj je vedno prihajala nova roba. Morala je chistiti najbolj gnusne kotichke, kjer si lahko nashel vse od cen, starih vech kot pet let, do mishjih drekcev, ki jih je Darja vestno pometala v chrne vreche in brez konca nosila v kontejnerje. Med malico sem jo srechala zadaj pri skladishchu, kadila je med vilicharjem, kupi praznih shkatel in stiskalnikom za karton. Med prsti je komaj she drzhala cigareto, lak na nohtih je bil okrushen, obraz brezizrazen. Ko smo drugi pili kratko kavo na prvih spomladanskih zharkih in pljuvali chez poslovodjo, se je Darja vedno bolj ovijala v cigaretni dim in tishino. Tistega torka sem prishla popoldan in bila zadolzhena za informacijski pult. Vsak od nas je moral v tednu opraviti dve uri dela za pultom in vsi smo s prichakovanjem chakali ti dve uri. Sedenje za pultom, kjer so se ustavljali kupci s kakshnim vprashanjem in kjer si moral le kdaj pa kdaj prijeti za mikrofon in sporochiti, naj se chistilka zglasi na tem in tem oddelku, ker je nekdo spustil steklenico na tla ali razbil kozarce, je spominjalo na pochitnice. Tam je tvoj obraz postal mehkejshi, gibi pa bolj prozhni, in s strahom si odshteval minute, ko si se moral vrniti za blagajno ali v skladishche. Za pultom so bili tudi trije mali ekranchki, na katerih smo morali spremljati dogajanje pri blagajnah, med policami in v skladishchu. Na prvem so se preklapljale podobe med petimi blagajnami, ki so bile kljub gnechi le redko vse odprte. Bilo je toliko drugega dela, in tako kot se je vztrajno daljshala vrsta pred blagajno, tako vztrajno nam je poslovodja nalagal druge zaposlitve. Tisti, ki je sedel za blagajno, je moral biti hitrih gibov in she hitrejshih mozhganov. Na drugem ekranu so se preklapljale slike med oddelki: kozmetichnim oddelkom, prehrambnim oddelkom, oddelkom s pijacho in tako dalje. Tistega dne mi je pogled obstal na ekranu za skladishche. Darja je klechala poleg stiskalnika za karton, ko se je na ekranu prikazal predel za pijacho, nato vhod v hladilnik, potem police, do stropa nalozhene s hrano. S srcem, ki je sililo, da se mi bo pognalo skozi grlo na prosto, sem chakala, da se vrne slika s stiskalnico. Potem sem se pognala v tek. Iz mojega grla je prihajalo krichanje. Ljudje so se obrachali in nekaj jih je steklo za mano, med njimi tudi poslovodja. Ko smo pritekli v skladishche, je Darja napol lezhala na tleh, z roko, vkleshcheno nekam v notranjost stiskalnika. Ochi je imela odprte, ampak ni nas videla. Namesto cigaretnega dima so iz njenih ust prihajali grleni zvoki. Prvi se je odzval poslovodja. Zagnal je stiskalnik, ki se je dvignil in razkril Darjino roko. V skladishche je prihajalo vse vech ljudi in nekateri so se ob prizoru izbruhali na tla. Drugim je uspelo ohraniti razsodnost. Poklicali so reshilca in polegli Darjo na tla skladishcha. Nekdo ji je pod glavo polozhil jakno. Reshilec je parkiral pred skladishchem, ko sem sama she vedno stala na istem mestu kot ohromljena. Tudi ko so Darjo odpeljali, se she vedno nisem premaknila. Sirena je potihnila v daljavi, blagajne so se ponovno zagnale in delo je steklo naprej. Mimo mene je prishel poslovodja s krpo in z vedrom vode v roki in mi rekel, naj pochistim stiskalnik, ker si ne morejo privoshchiti, da bi nabavljali drugega. Pozneje tistega dne smo izvedeli, da Darji treh prstov niso mogli reshiti. Od takrat sanjam o tezhkem jeklenem stiskalniku. Sanjam, kako me stiska pod seboj, vedno bolj, zmeraj nizhje je, dokler sama nisem le she mali chlovechek, tako majhen kot eden izmed Darjinih prstov.