Revija SRP 115/116

Andreja Jezernik

 

SNEG V SRCU

 

Bi

 

Bi te zachelo jeziti,

ker zjutraj ne govorim,

ker sem strashno techna,

che mi pade sladkor,

ali ker me obseda predmenstrualni sindrom?

Bi lahko prenesel napade moje jeze,

ko bi mi kakshna stvar dvignila krvni tlak,

ali epizode melanholije,

ki se me vechkrat polotijo,

ko najmanj prichakujem?

Bi zmogel vse to?

Bi tedaj she lahko videl mojo Dusho,

ki si jo tako pogosto opeval,

v vsem njenem sijaju?

Bi she lahko verjel v Naju

in kako lahko premagava vse?

Bi mi she vedno pisal dolga ljubecha pisma

ali bi komunicirala samo she prek sms sporochil,

kot to pochne vechina zakoncev?

Bi mi she vedno pel pred spanjem,

mi ob jutrih kuhal kavo,

tudi che bi se zredila za dvajset kilogramov

ali si prenehala barvati lase?


Bi se me navelichal po stotih igrah mlina?

Prej?

 

 

 

 

Rekel si mi, da nochesh biti konj v moji shtali

 

Ko sem te vprashala, o chem govorish,

si molchal in si grizel ustnico.

Tvoje namrshcheno chelo me je svarilo,

naj ne drezam dalje.

Vech nochi sem razmishljala o tvojih besedah,

skushala zlomiti kodo,

s katero si jih zashchitil,

ugotoviti,

zakaj si me klical fatalka,

a ti je z obraza sijal prezir.

 

Pa me kljub temu nisi mogel pustiti pri miru.

Se spomnish, ko sem te sprashevala, zakaj?

Vedno si skomignil z rameni.

Ker te tako mochno ljubim,

si vchasih rekel,

she vechkrat sploh nisi odgovoril,

le tvoje zenice so bile vedno bolj prerashchene z jezo.

 

Bi bilo kaj drugache,

che bi takoj pobegnila s tabo?

Bi se kaj spremenilo,

che bi ostala v tistem letovishchu,

kjer sva se prvich srechala,

in zhivela dalje,

kot da nich drugega ni nikoli obstajalo?

 

Vem, da mi ne bi verjel,

ko bi ti povedala,

da te pogresham.

Da se mi she prevechkrat stozhi po tistem tvojem smehu,

ki je tako glasno odzvanjal po podhodu,

kjer si me prvich poljubil.

Da si zhelim,

da ne bi tolikokrat odmaknila roke,

ko si se me skushal dotakniti

 

Pa vse to sploh ni vech vazhno.

Ko te gledam skozi tanchico,

kako vsak teden polagash rozhe na moj grob

in vchasih zraven skrivaj jochesh,

kako vedno pazish,

da se ne srechash z njim,

chigar priimek sem nosila namesto tvojega,

imam odgovore na vsa vprashanja,

ki ti jih ne bom imela prilozhnosti zastaviti.

 

 

 

 

Balada o prichakovanjih

 

Tisto popoldne si udarjal po mizi in krichal,

da prichakujesh juho, glavno jed in sladico,

in to vsak dan,

jaz pa sem rjovela nazaj,

da ne bom nikoli gospodinja in

da si to chim prej izbij iz glave.

Vseeno nama je bilo, kaj si mislijo sosedi,

zagotovo so morali kaj slishati,

vsaj ko sem zabrisala tisti krozhnik v steno,

kar si mi she dolgo po tem zameril.

 

Rekel si mi, da lahko spakiram in grem,

in ni mi bilo treba dvakrat rechi,

nisem imela veliko stvari,

shele nekaj mesecev sva zhivela skupaj,

pa she tako razkurjena sem bila,

da bi to tako ali tako naredila.

Pa sem bila chez tri dni spet pri tebi,

cheprav se ni nich spremenilo.

Nich manj si nisi zhelel nekoga,

ki bi skrbel zate in tvoj zhelodec,

jaz pa ne nekoga,

ki me ne bi skushal spremeniti v svojo mamo,

tega me je vedno bilo najbolj strah.

 

Minila je vrsta nedelj brez goveje juhe z rezanci,

brez govedine, prazhenega krompirja in zelene solate,

nedelj brez marmornega kolacha.

Toliko prepirov, v katerih sem se borila za emancipacijo,

ne da bi sprevidela,

da sem taka zhe vstopila v najino zvezo

in da bolj emancipirano sploh ne gre

 

To razmishljam, ko mazhem kremo med dva tortna oblata,

stepam rastlinsko smetano,

ker jo imash najraje,

in ko skusham napisati vse najboljshe za peto obletnico

s chokoladnimi mrvicami,

medtem ko ti likash mojo srajco.

 

 

 

 

Sneg v srcu

 

Zavita v odejo,

noge v debelih nogavicah,

skozi shipo sneg, veliko snega,

in nek spomin, ki trdovratno vztraja.

Kako topel je bil tisti februar ...

v Benetkah sva na soncu sedela

v kratkih rokavih,

chelist je igral Caruso

in trg Sv. Marka je bil poln golobov

snega nich.

 

Aprila si mi pel tisto pesem

o pegastem dekletu,

a skozi tvoj nasmeh

sva oba videla sneg.

Ti si se ga trudil prezreti

vedno si se tako trudil.

 

Tvoj paket je prispel avgusta

Big Ben in drobne kroglice stiropora pod stekleno kupolo.

Postavila sem jo na polico zraven televizije

in mozh me je vprashal,

od kod mi to.

Prijateljica, sem rekla,

ona mi jo je prinesla.

Ni opazil snezhinke,

ki se je utekochinila skozi moje oko.

 

Tisto pismo,

vesh, she vedno ga nosim v torbici.

Zhe takrat ti je bilo jasno,

da bo vsega konec,

ko bova spet sedla na vlak ...

Kje si? Kaj pochnesh?

Ali v tvojem srcu she vedno snezhi?