Revija SRP 115/116

Andrej Fékonja

 

OGLED PO STARI POVESTNICI SLOVENSKI

 

Predgovor

Povestnica nashe slovenske domovine, predno so jo prekorachili Rimljani, v obche je jako temotna in skoro povsem neznana. Zakaj nimamo prav nikakih pisanih izvestij, po katerih bi se moglo povedati kaj dolochnega o prvotnih stanovnikih teh krajev.

Viharna sila, s katero so se bili Kelti razlili po Italiji in Greciji, prevrgli Etruske in Rimljane, nemilo oplenili Rim in Delfe, bila je pach zadosten povod, da so se davni pisatelji temeljiteje pechali s tem narodom. Vendar za nashe kraje posebej niso ni Kelti tako znameniti, kakor se navadno pishe v svetovni povestnici evropski.

Marvech prava zgodovinska doba za slovensko zemljo se pochenja shele z Rimljani, rekshe z osvojitvijo nashih pokrajin po teh vladarjih sveta v zadnjih dveh vekih pred Kristusom. Od tedaj imamo pach prilichnih, dasi tudi le bolj obchih povestnih zapiskov ponajvech latinskih in nekoliko tudi grshkih pisateljev, po katerih si moremo sestaviti vsaj glavneje stvari, ki so se vrshile na zemlji slovenski za rimske dobe pa tje do nove naselitve, pravo slovenske, v drugi polovici shestega stoletja po rojstvu Kristusovem.

No, pa recimo vendar katero najpreje o onih davnih prebivalcih nashe zemlje, da zatem izpregovorimo nekoliko obshirneje o zgodbah in stanju Slovenske za Rimljanov ter povemo she nekaj o raznih narodih, selechih se po nashi domovini pred pravimi pradedi nashimi, novimi Slovenci. Vsemu temu dodamo pregled o stanju kristijanstva v oni dobi pri nas.

Da bi nam i ta drobtinica iz nashe povestnice bila – po izreku slavnega Rimljana: »pricha chasov, luch resnice, zhivljenja spomenica, uchiteljica zhivljenja, oznanjevalka starodavnosti!« 1 Saj je zgodovina slovenskega naroda vendar-le stareja, nego li se nam navadno pripoveduje po ptujih in she v nekaterih domachih knjigah. Ne shele izza obche selitve narodov po nashi zemlji, temvech zhe iz prvega tukaj stanuje nash rod.

Pa akoprem smo Slovenci dandanes mali, bili smo pach nekdaj vechji. In prav zato mislim, da nam bode ogled po stari nashi povestnici zanimiv, in prijeten tudi o njej spomin.

 

 

Prastanovniki

Vsi Evropljani so prishli iz jutrovega – iz orijenta.

Ta istina, katero potrjujejo razne priche iz fizijologije in lingvistike, ne potrebuje ni jednega posebnega dokaza. Le poglejmo samo na zemljevid, in takoj se uverimo o tem. Evropa je narodom bele barve ponujala skoz uralske in kavkashke klance lahek prehod iz Azije. 2 In tako je prishel tudi v nashe kraje, v krajino nekopano in neorano, o svojem chasu chlovek, pomikajoch se vse dalje gori za rekami Dunavom, Dravo in Savo.

A kdaj je bilo to? Kdo nam pové!

Pochetki ljudskim naselitvam na nashi zemlji se izgubljajo v megleni starodavnosti, katere ne pomni povestnica. Najstarejshe pisano porochilo sega v bajeslovno stran, ter ima za predmet na primer bajko o grshkih Argonavtih plovechih gori po Savi, in utemeljitev Navporta (Vrhnike) po junaku Jazonu. Da nam pa zgodovina ne pové o tem nich gotovega, izvira iz tega, ker je vse ono izseljevanje in naseljevanje bilo mnogo preje, nego-li so se zacheli zgodovinski zapiski. Moglo pak se je zachenjati preseljevanje Arjancev (Arja, Airja = venerabiles, chastitljivi) iz Azije v Evropo okoli 2200 let pred Kr., kadar so namrech po porochilu Grka Arriana (Eustath. ad Dionys.) zachenjali Asyrci pritiskati arjanske narode. A da je to preseljevanje trajalo vech nego stotino let, je gotovo. Izvestno so prebivali ljudje med karpatskim gorovjem in jadranskim morjem najmanje trinajst sto let pred Kristusom.3

O kulturnem stanju prvotnih stanovnikov nashe zemlje moremo se nekaj pouchiti samo po raznovrstnih, iz iste zemlje izkopanih ostankih, kakor so orozhje, orodje in razne nakrasnine, ter si tudi po njih vsaj nekoliko pojasniti razlichne odnoshaje mednarodne v dobi tako zvani prêhistorijski ali predzgodovinski.

Po istih izkopinah razdeljujejo povestnicharji najstarejo dogodivshchino osrednje Evrope in torej tudi nashe domovine na tri dobe: »kameneno«, »bronovo« in »zhelezno«, ter pripisujejo kameneno dobo prvotnim prebivalcem, bronovo nekdanjim Keltom, zhelezno pa starim Germanom. No, preiskave dokazujejo, »da to mnenje nima chisto nobene zgodovinske podlage, da razlichnih kulturnih dôb ne reprezentujejo tudi razlichni narodi, nego da je jeden ter isti narod prebil vse kulturne stopinje«. Vsi raznovrstni predmeti starinski, najdeni v nashi domovini, nam glasno in jasno prichajo, »da se prebivalstvo alpinskih zemelj od novokamenene dobe sem gledé izvora in narodnosti ni nich spremenilo, da se ne more dokazati, da bi bilo v tem dolgem chasu jedno ljudstvo drugo izpodrinilo in njegove sedezhe zavzelo. Prazgodovinarji se vedno bolj nagibajo misli, da je to prebivalstvo prvobitno (aboriginalno) po omenjenih zemljah in da se je vsaj v svoji vechini in gromadnosti ohranilo nepotujcheno celo do rimskega gospodstva.« 4

»Kakor nasha, tako je bila tudi kultura novokamenene dobe osnovana na poljedelstvo in zhivinorejo, samo da je nasha kultura vsled poznavanja kovin mnogo bolj napredovala. Ljudje so zhiveli zhe takrat skupno v bivalishchih, ki so bila nashim vasem podobna, in sicer ne redko v veliki mnozhini prav blizu drugo drugega. Zato si moramo misliti, da so imeli zhe precèj urejeno druzhinsko zhivljenje, razvite obichaje in ukoreninjene nazore o pravu. Tudi njih simbolichni ornamenti na orodju in posodah (krizh in solnchni krog) nas silijo k spoznanju, da so imeli precèj obshirne verske pojme ter so brzhkone solnce m zvezde obozhavali.« 5

A kakshne-li národnosti so vendar bili nashe domovine prvoselci?

Ruski letopisec Nestor (poch. XII. veka) pravi, da so davni Norichani bili Slovéni in da so tudi kraj Dunava in v Ilyriku t. j. v nekdanji Panoniji bili Slovéni prvi; a da so jih pozneje iz teh selishch izpodrinili Vlahi (= Kelti) ter jih potisnili za Karpate, k soplemenikom. In ako se ogledamo po starozhitnostih, dobljenih iz grobov v praslovénskih pokrajinah med Vislo in Dněprom, vidimo, da so te izkopine onim v nashi domovini najdenim celó podobne; iz chesar torej smemo dosledno sklepati, da je v bronovi dobi, kakor tam, tako tudi tu bivalo pleme slovénsko. Pa tudi mnoga imena mest, vasij, rek, gôr itd., nahajajocha se za poznejih dob v pokrajinah dunavskih, ki se za Rimljanov imenujejo Norik in Panonija, in she v Karniji, prichajo o davnih njihovih prebivalcih Slovénih. 6

Kar se tiche národnosti starodavnih Ilyrov, t. j. stanovnikov nekdanje Japodije, Istrije, Liburnije, Dalmacije itd., treba rechi, da niso bili Slovéni. Temvech ti spadajo k onemu arjanskemu deblu, katero se je iz arjanskega semenishcha v predzgodovinski dobi odtrgalo in je pod imenom Trakov prishlo v Evropo. Ilyrov jedini ostanki so she danashnji Shkipetarji ali Albanezi. Da so v stari dobi betve trashkega naroda bile naseljene gori po reki Istru (t. j. dolnjem Dunavu) in ob desnem bregu Save tje do mej Venetov, potrjujejo stari pisatelji. Tako se Istrani imenujejo trashko pleme, in njihovi ostanki so daneshnji Chiribirci.7

 

 

Kelti–Galli

Na nekoliko trdneja tla pisane zgodovine in kronologije dospemo najpreje s Kelti.

Za nasho nalogo je vazhno vprashanje: Kaj in koliko tega, kar se je na slovenski zemlji ohranilo iz starodavnosti, pripada ali se sme pridevati Keltom? To je tem bolj potrebno, ker se navadno vse, kar ni dolochno rimsko, naprosto prilashchuje Keltom; bronova roba, ki se nahaja po grobishchih idr., zove se keltska; narodi, ki so prebivali po nashih krajih pred rimsko osvojitvijo, vsi so bajè keltski, itd. Povzemimo torej na kratko povestnico Keltov.

Vojne in naselbine Keltov.

Kelti (Celti), katere so Rimljani imenovali Galle, Grki Galate, Slovéni pa Vlahe, bili so velik indo-evropski narod, ki se je bil v davni davnini, najmanje tisoch let pred Kristusom, iz Azije sèm naselil po zapadni Evropi. Od ondod so zacheli Kelti schasoma udarjati nazaj proti vshodu, ker jih je bajè »mikalo po sladkosti sadja in vina, ki ga niso imeli domá«; gotovo pa tudi, ker je bilo njih tam preobilno stanovnikov.8

Livij V. 34 in Justin XXIV. 4 pripovedata o dveh glavnih prehodih Keltov iz Galije (sed. Francije); jedne je vodil Sigoves prek Rajna proti Herkynskemu lesu in v srednje Podunavje, druge pa Belloves prek Grajishkih Alp v gornjo Italijo ob reki Padu, bajè l. 6oo.-590., ali gotoveje l. 388.-382. pred Kristusom. Druga truma je shla, kakor poveda Pausanias Graec. X. 750, pod Kombaulom v Trakijo, (dan. juzhno Bolgarijo) ok. l. 360.-335. pr. Kr. Velike vojske so zopet shle pod Cerethrijem, pod Brenom in Alcikorjem v Grecijo, pod Bolgom v Makedonijo, l. 280.- 270. pr. Kr., ter se je jeden oddelek naselil v jugovshodni Panoniji pod imenom Skordiskov, o katerih misli Athenagoras, da so bili ostanki Brenovih Keltov. Pozneje, okoli l. 191 pr. Kr., pregnali so, kakor pishe Strabo Geogr. V. 212, Rimljani iz Italije keltsko pleme Bojev, kateri so prekorachili karnske Alpe in se nastanili poleg Tauriskov pri jezeru Pelso – Nizhiderskem.

Na jugu sedanje slovenske zemlje se je naselilo tedaj nekaj Keltov Skordiskov v stari Japodiji, Istriji, Liburniji itd. Strabo imenuje Nauportus (sed. Vrhniko) mesto Tauriskov, doshlih semkaj s svojih visokih gôr, pa veli, da so Tauriski bili keltsko ljudstvo. Nadalje pripoveda Livij XXXIX. 23, da se je leta 186. pr. Kr. ustanovila jedna galska t. j. keltska naselbina v okolici, kjer so pet let zatem Rimljani utemeljili mesto Akvilejo (Oglej). In Caesar Bell. gall. I. 5. pishe, da so keltski Boji preshli norishko zemljo in obsedali Norejo (pri dan. Neumarktu ali Brezah), a so se zatem pridruzhili sorodnim Helvetom (v Shvajci) l. 58. pr. Kr.

To so glavne stvari povestne o Keltih za nasho stran.

 

Kaka pa je bila keltska kultura?

Vrstnik Polybij, kateri je dobro poznaval Kelte, sam jih opazujoch l. 200 pr. Kr., pravi II. 17 o njih: »Oni zhivé po odprtih vaseh ter imajo kaj malo orodja. Spijo na golih tleh, redijo se skoro ob samem mesu in ne pechajo se z drugim, nego z bojevanjem in preprostim poljedelstvom. Ne poznajo ne znanosti ne katerekoli umetnosti in nimajo drugega imetka, kakor zhivino in zlato, ker je s tem najlaglje potovati, kamor je komu drago.« In Diodor Sikulec V. 347. veli k temu: »Oni zhe od davnega chasa ropajo in plenijo ptuje dezhele in zanichujejo druge, hvalech jedino le same sebe.« — »Kelti torej«, pristavlja Rutar, »surov in bojevit narod, ob chasu svojega doseljenja v nashe dezhele niso imeli skoro nobene kulture, zato so njih grobovi po gornji Italiji jako siromashni. In ako so se morda pozneje tudi povzdignili do vishje omike, bili so vendar-le vedno brez vpliva na sosednje prebivalce, med katerimi so zhiveli.«

 

O keltstvu se torej po nashih dezhelah she govoriti ne more.« 9

Poshtévati je nam Kelte pach v toliko, da so ti v IV. stoletju pred Kristusom bili prishli v nashe dezhele, premagali prvotne stanovnike, potlachili in nekaj zatrli, nekaj pregnali ter se she v poznejshih chasih tu in tam naselili, zlasti po ravninah in pri rekah na rodovitnih livadah. Ljute boje so imeli galski (keltski) Skordiski s slovénskitni prebivalci Panonije, katere so podjarmili in velik oddel vrgli chez Karpate; zato Nestor in staropoljski letopisci govoré o strahovitih bojih Slovénov z Vlahi. Mnogo Gallov, kateri so Panonijo, Ilyrik, Makedonijo in Grecijo bili napadli, povrnilo se je zopet nazaj v Galijo. Trume slovenskih Karnov in Norichanov so tudi Kelti zapodili v Helvecijo.10

Ni pa misliti, da bi se tedaj vsi Slovéni bili umaknili iz zemlje, temvech so gotovo nekateri v brezhnatih, tezhko pristopnih krajih zaostali in se obdrzhali. Da, Terstenjak celó trdi, da razven omenjenih naselbin Kelti niso imeli na slovenski zemlji nikjer drugodi stalnih selishch. V vsej zapadni Kranjski, juzhni Koroshki, juzhni Shtajerski in zapadni Ogerski da so ostali zmerom prvotni prebivalci slovenski. »Da Celti niso pregnali vseh slovenskih prebivalcev iz Norika in Panonije, kakor so mislili nekateri zgodovinoslovci, to nam prichuje jezero kamenov iz chasov rimskega vladarstva, na katerih so predstavljena indoslavenska bozhanstva, in zopet jezero imen prejetih iz indoslavenskega bogochastja.«11

Sledovi o Keltih na slovenski zemlji pak so se nam ohranili do danes samo v nekaterih imenih na kamenih spomenikih she pozno tje v dobo rimskih cesarjev.12

 

 

 

__________________

1) Cicero

2) Prim. »Novice« 1854. 11.

3) Vid. Letopis Mat. Slov. 1871. 164., 1875. 126; »Kres« VI. 156.

4) Sim. Rutar: I.etopis Mat. Slov. 1889. str. 1-52

5) Rutar 1. c. 15.

6) Slovénskost prvotnih stanovnikov med Karpati in Adrijo zagovarjajo: Surowiecki, Safařik. Shembera, Bulgarin, Hilferding, Katanchich, Terstenjak itd., in jo priznavajo tudi Nemci Schlötzer, Mannert, Hahn, Contzen idr. (Prim. Lp. Mat. Sl. 1975. 136).

7) D. Terstenjak Lp. Mat. Sl. 1874. 161; 1875. 134. Da vsaj Kelti niso prvoselci nashe zemlje, razvidno je zhe iz zgodovinskih dogodkov. Prishedshi namrech v te kraje, nashli so Kelti zhe stanovnike tukaj ter so se zh njimi dolgo bojevali. Tako javlja sam Galec (Kelt) Trog Pompej in po njem Justin, pa tudi Caesar, Livij idr. No, kakshen narod pa je torej oni pred Kelti tu stanujochi? Che vé kdo za drugega – nego-li slovénskega – naj reche, od kod!

8) Vid. Novice 1854. 23.

9) S. Rutar l. c. 54. 55. Podobno o keltski kulturi tudi Nemec Mommsen: Römische Geschichte I. 325. Prim. tudi Alf. Müllner: Emona 1879. 168. sl.

10) D. Terstenjak: Slovanshchina v romanshchini 1878. str. 77.

11) Novice 1860. 47., 1864. 28., 1854. 9.

12) Alf. Müllner: Emona 1879. 169.

 

 

________________

DOM IN SVET, 1894

 

 

 

ANDREJ FEKONJA (tudi z naglasno oznako Fékonja; 1851 pri Négovi – 1920 v Shoshtanju), literarni zgodovinar. Gimnazija v Celju, osmi razred z maturo v Mariboru, bogoslovje konchal prav tam 1876, nato kaplan po raznih zhupnijah, med drugim v Starem trgu (Slovenj Gradec) pri zhupniku Davorinu Trstenjaku; nazadnje je bil zhupnik v Buchah (Shmarje pri Jelshah) do upokojitve 1899; tedaj se je nastanil v Shoshtanju. Spochetka naklonjen ilirizmu, se kakor vzornik Trstenjak od teh idej odvrnil; pisal je o razlichnih (juzhno)slovanskih literatih, ob 300-letnici Trubarjeve smrti O pochetkih slovenske knjizhevnosti (LZ 1886), ob 300-letnici Dalmatinove smrti je orisal zgodovino reformacije pri Slovencih (LZ 1890). Ob 50-letnici Trstenjakove pisateljske dejavnosti je zbral mnozhico imen in knjizhnih naslovov v chlanku Duhovniki slovenski pisatelji (LZ 1887), v knjigi opisal njegovo zhivljenje (Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj, Lj. 1887) in v chlanku njegovo rokopisno zapushchino (LZ 1890); dodal je she sploshno oznako Davorina Trstenjaka kot pisatelja (DS 1893). Med drugim je tudi napisal Kratko povestnico slovenskega pravopisa (LZ 1891), pregled knjizhevnosti ogrskih Slovencev (DS 1892) in chlanek Trubarica – Celjanka (o vprashanju, ali je bila Trubarjeva druga zhena Celjanka; LZ 1887). Pisal je o zachetkih krshchanstva pri Slovencih, za lokalno zgodovino je pomembna monografija Celje in okolica (DS 1895, 1897). V celoti Fekonjev opus ne izstopa s posebno izvirnostjo, bolj znachilno zanj je skrbno zbrano in pregledno podano manj znano gradivo. To velja tudi za enega njegovih glavnih spisov Ogled po stari povestnici slovenski (s podnaslovom: Nekaj zgodovinskih chrtic, zlasti iz dobe Rimljanov), ki v izhodishchu povzema Trstenjakovo temeljno (hipo)tezo o predrimski avtohtonosti Slovencev; razprava je izhajala v reviji Dom in svet (1894), tukaj je predstavljena le s prvim delom, ker v ostalem (pre)podrobno obravnava obdobje rimske okupacije. (Op. ur.)