Revija SRP 115/116

Aljazh Koprivnikar

 

PESNIK JE MRTEV

 

Pesnik je mrtev

 

Umirajoch pesnik sedi na piedestalu poezije,

 

sanjam ga ponochi, ko se mrak spushcha nad topoli,

 

salonski pankerji mu strezhejo rdeche kaplje vina,

 

bere Smrt poeziji, nadomestek njegovih zob mi govori,

 

ne more, ne sme in noche prenehati z branjem,

 

je zhe vse napisano, je zhe vse izrecheno, chrnilo dokonchno prelito?

 

giljotina je piedestal, odhod iz njega ni mogoch,

 

zhaluje za izgubo neizrechenih spominov in pozabljenih zgodb,

 

sence so uzhaljene, nove pesmi nikoli spisane,

 

kje artikulirati zamolklo umiranje prepevajochih chrk?

 

kako potovati skozi sanje, kdaj omeniti Sonce?

 

postmoderni svet je zakrivil smrt poezije, bralec.

 

zazhgimo tristo izvodov, zazhgimo zalozhnishtva,

 

sodobni bralec je zakrivil umor poezije, pesnik.

 

mnozhica podre piedestal, pesnik obmolkne,

 

zbuditi se v brezglasni svet, neslishni, nevidni.

 

 

 

 

Oglas

 

Neznano kam je izginil

moj prejshnji jaz.

Nazadnje je izgledal

miren, tih in svetlolas.

 

Mar je bil ugrabljen?

Mar je storil samomor?

Mar je stopil po cigare?

 

Zdaj ga ni.

Kot sreche v

mojem zhivljenju.

Kot sposhtovanja v

mojem ogledalu.

Ni ga kot prihodnosti,

Ni ga kot spominov.

 

Najditelja prosim

naj ga nikar ne hrani

z razvratom in napuhom.

Naj ga ne obdrzhi.

Naj ne spregleda ta

Oglas.

 

 

 

 

Cheshka spalnica shtevilka 3

 

Sklenitev popodobe

v zgodnjem jutru,

ko moja brisacha

oblezhi na tleh,

ko odmev

zheli vedeti,

kaj ishchem tu.

 

Preshushtvo,

umazan vonj

in nich sramu.

 

 

Tuja postelja

je pri njem

bolj domacha.

Vonj postanega

sredi rjuh in zadnji

odtisi na pomechkani

postelji, kot bi izginila.

 

 

 

 

Krashka hisha

 

Sredi krashke planote,

v prazni hishi

gledam ujeto sol.

Kot okno v svet

tisto svetlikajoche

na obzorju.

 

Kot si se tistega popoldneva

v hladu osrednjega trga,

v lomu svetlobe svetlikal

tudi Ti.

 

Prizhgem cigareto,

dim mi zamegli pogled.

Poklicati moram mamo,

zaliti rozhe pred hisho,

lepo pozdraviti neprijazne

krashke sosede.

In navsezadnje

ne smem pozabiti

kupiti vina za zvecher, ko bom

v hishi sredi planote

Sam.

 

Kot sem tudi tistega popoldneva

moral poklicati mamo,

zaliti rozhe,

pozdraviti sosede.

Za debelimi krashkimi zidovi she

slishim neprijazne jezike,

vendar jih danes ne bo.

 

Ali sem v trgovini sploh kupil kavo?

Ali smo si ljudje res tako nerazumljivi?

 

Zadnjich pogledam tisto svetlikajoche,

ki sili na ochi in zagrnem ruleto.

skozi temo se premikam, tu zadanem

mizo, se spotaknem

preko v mrak skritega

machka in v rokah zdrobim

Tvoj spomin.

 

 

 

 

Bar Marsella

 

Sredi prazne kavarne.

Pred mano prazen list

papirja.

Prazna skodelica kave

pred mano.

 

V moji glavi zmeda,

v kubichnem prostoru

lobanje presezhek besed.

 

Nepoznani jezik

zunaj mene,

znotraj mene

kilogram materinshchine.

 

Okoli mene bledi

ljudje.

In bledi pogledi

okoli mene.

 

V krvni chrpalki

kup okrvavljenih

zapisov.

 

In she vedno nich napisanega.

 

 

 

 

Istrska simfonija

 

Dalech stran sem od vseh,

miljoni zvezd osvetljujejo

moj obraz obrnjen Njim.

 

Dan je odshel,

Luna zmagovito

sveti na kulisi ozvezdja.

 

Zhejen Ljubezni

pijem Osamelost,

primeshano bevandi.

 

Sedim pri oknu in opazujem,

le dva cigareta za Lahko noch,

naju bo poletje pozabilo?