Revija SRP 113/114

Vittorio Bodini

 

LE SVOJE ROKE POZNAM

 

Z BESEDO NI

 

Z besedo ni

kot z najdeno

palico med grobovi

– nich, nikamor, nikoli –

hodim po napol izumrli vasi,

pogreznjeni v popoldansko spanje.

 

Lilastega zmaja ni

nevidna roka

spushcha

v april;

druga roka rahlja

vrtichek, ki ni vechji od zhepa.

Aprilski pogum

trebi suhljad in kache.

 

Neznaten in nevechen,

ne boji se nichesar

niti smeha

mali ni,

ko se vchasih obesha

na vozove in z nogami binglja,

ali sanjari na pushchobni ravnici

o milih rekah na Severu, z imeni

z naglasom na zadnjem in predpredzadnjem zlogu,

ki jih zelena nabrezhja prijazno bozhajo.

Drugich je lahko brenchanje

chrne mesarske muhe,

ene tistih pach, ki prinashajo srecho,

ali ime Italije

kot pekocha vest,

morda previdno plezanje ajde

po zgrbanchenih bregovih

ali vzhajanje meseca nad oljkami.

Nizanje in nichla zveneche in zhalostno

ravnovesje ni z neskonchnimi nitmi

kot zrak obdaja

to krhko in neizmerno sedanjost.

In ko bi ne bilo dovolj,

tu imate she zeleno kad

z modro galico,

tam pa vodeno

in sinje nebo!

(Kdor je ustvaril svet

in njegove chrne dobrine,

nich boljshega ni naredil

od barv na polju.)

 

 

 

IMEL SEM KAMEN

 

Imel sem kamen

in ta kamen je imel obzorje

in obzorje zheljo,

da bi se razklalo

v granatna jabolka,

v pobeljene zidove,

po nachrtu, ki je bil

nachrt moje smrti.

 

S svojo smrtjo

moramo prebivati,

svojo smrt sprejeti

kot prazno senco

belega psa, izrezljanega

iz svilenega papirja,

ki odhaja in se vracha

iz svojih potovanj v nich,

in tisto tekanje pa gobchek,

ki se k nam steguje, nas le

pripravita, da se raznezhimo.

 

Vendar zdaj

zhe brez sence

brez kamna kako

le kako bom zvedel,

kje sem, do kakshne mere sem zhiv

ali mrtev,

kaj naj pustim

in kaj naj vzamem.

To je jama, to je jama.

To je jama chloveka,

ki ima zlikane hlache.

Kaj pa posinjela kolena otroshtva,

vsa popraskana, junashko ranjena,

katero staro zhogo,

napihnjeno s pumpo za kolo,

zbijajo zdaj? Pozor, le glejte,

da prerachunate vsak neprichakovani odboj.

 

In za namechek:

Kdaj se je vse to zachelo?

 

Aprila 1960

 

 

 

LE SVOJE ROKE POZNAM

 

Le svoje roke poznam

in chevlje, ki jih obuvam.

Poznam dan in noch

in strashljivo zavijanje vetra.

Kaj pa leta? Kje so leta

in vse knjige, ki sem jih prebral?

Z ljubljenih obrazov se usipa

vse, kar jih zadeva,

ostanejo samo imena.

Vse v spominu

propade in se neslishno

pogrezne

v mrtvashke jame.

Ah, kje je ostra navzochnost

preteklosti, njene tople oblike,

vosek, kjer so se vtiskovala

moja chustva?

Kje se skriva smisel

tega, kar sem dozhivel,

in svetli srh

in nébesa dogodivshchine?

 

1962.

 

 

PREPROSTA PESEM O TEM, DA SMO, KAR SMO

 

Brshljan mi pravi: nikoli

ne bosh brshljan. In veter:

ne bosh veter. In morje:

ne bosh morje.

 

Cunje, reke, bela nevestina obleka

mi pravijo: ne bosh cunja in niti reka,

ne bosh bela nevestina obleka.

 

Sidro, karova shtirica, kavch

mi pravijo: ne bosh mi,

nikoli nisi to bil.

 

In tako sanje, lok, polotok,

pajchevina, ekspresni aparat.

 

Oglasi se ogledalo:

kako hochesh biti ogledalo,

che ne znash nich drugega kot odsevati svojo podobo?

 

Oglasijo se stvari: skushaj biti to, kar si,

brez nas.

Prizanesi nam s svojo ljubeznijo.

 

Jaz se rahlochutno odmikam vsem stvarem.

Trudim se biti sam.Trchim ob

smrt in strah.

 

1962.

 

 

 

PRED TVOJO VOTLINO STOJIM

 

Pred tvojo votlino stojim,

pridi ven in se vdaj.

Mi imamo sintakso in radio,

chasopise in telegraf,

ti pa zhivish le od mojega spanja,

le skalo imash in se je tesno oprijemash,

iz kljubovalnosti pa

mi niti ne odgovarjash.

 

 

 

V NEBESNIH GLOBUSIH

 

V nebesnih globusih,

v paradigmi vrtnice

sem te iskal,

v imenu, s pipcem

vrezanim v klop

in v rumeni barvi semaforjev,

vedno, kjer te ni bilo.

Ko se je na terasah katranska

chrnina umikala mahu,

se je zdelo, da si blizhje.

Zdaj muhe mrshijo shtrene

spreletavanj po sobah,

grlice visoko nad nami

so odletele proti Abrucom.

In ti, kam si odshlo

detinstvo?

Kje je biljardist Alessandro,

ki je ponavljal: »Oko in kreda«

in vneto vrtel konico palice

v sinji kredi?

 

 

 

NIZKO LETISH NAD RAVNINO

 

Nizko letish nad ravnino

ljubezen nebo

te le rahlo vzdiguje

kako si zelena in chrna

z rdechimi usti

kot mak.

Tako letish in tako

se vsa bela sklanjash

sredi bezhnih vinogradov

in vrachash se k meni she bolj vijolichna

moja po barvi in nasploh

agava moja

ki se je ob brnenju telegrafskih drogov

nauchila peti chrno pesem

ki drsi navzdol in se pogrezne v tla.

Trava rase

in koza privezana k smokvi.

 

 

 

ZELENI DOLGCHAS UBIJA

 

Mahovje, venerini lasci,

rdeche glavice robidnic,

studenec, ki molche

premika trepetava usta

kot neresnichna prikazen,

ki se v sanje gubi –

so prepodili vsako zasebnishko

dozhivetje. Sprashevati se

»kdo sem in kaj sem dosegel?«

nima smisla.

Zeleni dolgchas ubija

samovshechna srca.

Zdrkne z noge

opanek,

suknjich se v robidje

ujame.

Kar naenkrat se v gozd

spremenim. Le nitka med nitkami

bom v tej zeleni tkanini, onstran

katere nevidna pastirica

milo spodbuja nevidno kozo.

 

 

 

PINIJE OB SALARIJI*

 

Pazi. Vsaka pesem

je lahko zadnja.

Besede se uprejo.

Potem se s stvarmi

spogledujemo

in razumevamo

na poseben nachin,

besede preskakujemo

s prostodushno milino.

Joj, in imel sem srce,

ki je hotelo lajati

sleherno noch

mesecu in kamnju.

Da, da, brshljanasti klobuchki

na nochnih svetilkah,

parchki, ki se objemajo

v ustavljenih avtih ...

Na kakshno mesto vas bom

postavil v spominu,

vas in nabrekle kupole,

ki jih Rim kot jadra spushcha v temi?

Pinije ob Salariji

nimajo storzhev,

ki prasketajo na ognju,

toplih storzhev, ki jih je mogoche

vtakniti v votle prsi mrlichev.

 

* Cesta, ki pelje she iz starorimskih chasov iz Rima do Jadranskega morja, ime je   dobila, ker so po njej prevazhali morsko sol (sale=sol).

 

 

 

XANTI-YACA*

 

Shele ko si ti vstopila,

je bila barka polna

in cholnar z luknjiami v majici

je skril cigareto,

ki sem mu jo dal,

da bi zaveslal hrbtno.

Tako je morje tistega dne

lahko medilo spomine na kasneje.

 

Med zadnjo vojno so si kmetje in tihotapci

stavili pod pazduhe

liste Xanti-Yake,

da bi zboleli.

Umetne mrzlice, domnevna malarija,

zaradi katerih so se tresli in shklepetali z zobmi,

so bile njihovo mnenje

o vladah in zgodovini.

 

Zelo preprosto mnenje,

ki pa ga mi le nismo zmogli.

 

Sam sem videl chloveka,

ki je z glavo navzdol

hodil po stropu,

drugi so pili iz vodnjaka

s shkorpijoni in kachami,

in krichali na ves glas

v zanikrni kapeli

jedko vishnjeve barve,

medtem ko je zunaj svetli dan

lezhal z nogami naprej

kot Kristus Mantegne.

 

Chisto iz tira me spravljash,

ko te gledam, kako zhivish:

jaz vidim vse pasti in zasede,

ti pa si velika riba brez glave,

neugnana in pogumna,

ki skali vech vode, kot je treba,

potem pa naenkrat obstanesh in zaslutish, da ni prav,

in sicer takrat, ko mi vsa obupana rechesh:

»Rada bi imela zhe trideset let!«

 

* Gre za najbolj navadno sorto tobaka, ki ga gojijo v Apuliji. Morali bi verjetno zgovarjati Xanti-Yacà, kot na sploshno pishejo to ime,  vendar mu tam dol vsi pravijo Xanti-Yaca. (Pesnikova opomba)

 

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik, esejist, pripovednik, prevajalec, hispanist in slikar se je rodil leta 1914 v apulskem mestu Bari in umrl za infarktom, komaj 56 let star, v Rimu, na univerzi, kjer je poucheval, leta 1970. Tudi v Italiji so ga uradno odkrili dokaj pozno in ga postavili na mesto, ki si ga je njegova umetnishka tankochutnost in nadarjenost zasluzhita. Napisal je shtevilne knjige razprav in esejev, zlasti o shpanski knjizhevnosti. Chrtice je objavljal revijalno, shele po njegovi smrti so izshle v knjigi, in sicer leta 1980 v Milanu z naslovom La lobbia di Masoliver (Masoliverjev mehki klobuk). Zazhiva je izdal shtiri precej drobne pesnishke zbirke: La luna dei Borboni (Burbonski mesec), 1952; Dopo la luna (Po mesecu), 1956; La luna dei Borboni e altre poesie (Burbonski mesec in druge pesmi), 1962, in nazadnje she Metamor, 1967. Shlo je za besedno igro iz besed metamorfosi-metamorfoza in metà amore, metà morte (pol ljubezen, pol smrt). Po smrti je izshlo she nekaj njegovih pesnishkih zbirk na italijanskem jugu, a shele leta 1983 pri Mondadoriju v Milanu Tutte le poesie 1932-1970 (Vse pesmi 1932-1970), z obshirno spremno besedo znanega literarnega kritika in prav tako hispanista in univerzitetnega profesorja, s katerim je pesnik celo vechkrat polemiziral, ki je zvezek tudi uredil. Moj izbor pesmi je iz te antoloshke zbirke, ki je med prvimi tudi pripomogla, da ga je priznal tudi italijanski sever

in je njegov glas segel, kot zasluzhi, chez domache meje.

 

 

Prevedla in zapis o pesniku napisala Jolka Milich