Revija SRP 113/114

Sara Shpelec

KDO S SRCEM SI DANES NAPOLNI CHREVO? 

 

LITERARNI MENTOR

 

Stran s srcem in dusho ipd. navlako!

 

Kdo bere to, prosim lepo!

Kdo to sploh razume,

kdo s tem se ukvarja,

kdo s srcem si danes

napolni chrevo?!

 

Ceneno, ceneno,

(sr)CE, (ah, pa) NE, NO!

Patetichno: tich, tich!,

(PATE)TICH? (Oh), NO!

 

Vsi jetre imajo (oh, jetra, pardon –

(mi to gre na jetra!)),

nosove (ta verz mi gre v nos!),

vratove, ki z njih od prezira kar teche,

jezike strupene, da orng zapeche,

(kje pa, ne pri srcu – v vitalnem organu!)

pogled prezirljiv, chesh:

»Prihodnjich vech sreche!«

 

Tu manjka opisov,

(zakaj je tu rima?),

tu kar naprej gonish »srce«,

o, kaj ne povesh,

da vse vodi do Rima?

(aja – da je rima pase?!)

»N’ch nov’ga, kolega,«

mi modro odkima.

»Prechrtajte … to … Hm …

An ban pet podgan …«

 

Kdor je zheljan,

da umetnishka srenja

vselej namenja mu

gromek aplavz:

preklinjaj, shokiraj, blefiraj, sharmiraj …

le z dusho in srcem nemudoma

RAUS!

 

 

 

 

AKAKIJ AKAKIJEVICH

 

V neki pisarni neki uradnik

she sedi …

Vse dni prepisuje,

napenja ochi:

svet chrka velika

se mu zdi.

 

In azbuka nezhno mu bozha mozhgane,

njegovo srce na listih ostane.

 

Ulica polna

vedno prazna se mu zdi.

Nikogar ne vidi,

nikamor ne gre:

ne, nich mu ni vazhno,

razen nje.

 

In azbuka nezhno mu bozha mozhgane,

njegovo srce na listih ostane.

 

Mraz je pritisnil -

naj se stradanje zachne:

brez sveche bo pisal

in jedel bo zrak,

da kupi nov plashch, tak no,

pa kak!

 

In azbuka nezhno mu bozha mozhgane -

njegovo srce kmalu plashch postane.

 

 

 

 

PRAH NA GOGOLJEVEM PLASHCHU

 

Stric Gogolj …

Prah se na tvojem plashchu nabira …

 

Kihnil je nos

in v uho se ti skril …

She strashni Vij na skrivaj je zajokal

in v obrví mrtve dushe ovil.

 

Le neki uradnik ponochi postopa …

 

»Kam, drzhavljan?

Brez plashcha ni vstopa! «

 

»Jaz … Mmm …

A… Ka… Ki…?"

 

»Pa kaj she!

Ma kaki!

Izgini in se ne prikazhi mi vech! «

 

Stric Gogolj!

Prah se na tvojem plashchu nabira!

 

A strichek nevoljno

si brke zaviha:

»Kdo blagovolil je dvigniti prah?

Tu je po starem,

v slogi zhivimo -

vas, dragi moji, je strah! «

 

Prah si in v prah se povrnemo vsi!

Nad nami le

plashch,

nos,

bele nochi …