Revija SRP 113/114

Pavol Rankov

 

LIGHT MY FIRE

 

You know that it would be untrue

You know that I woud be a liar

If I was to say to you

Girl, we coudn't get much higher

Come on baby, light my fire

 

(The Doors)

 

 

Prej je pred vrata spalnice polozhil knjigo v zelenem darilnem papirju, zdaj pa je shel she v predsobo snet tezhke zavese. Ko jih je polozhil h knjigi, je za trenutek prisluhnil zvokom, ki so prihajali izza vrat. Vzdihovanje vznemirjenega moshkega in zhenske se je nadaljevalo z nespremenjenim tempom in intenzivnostjo.

Zatem je na kup pred vrata polozhil she tri rozhaste vzmetnice kavcha iz dnevne sobe. Previdno je odprl vrata kabineta in od tam prinesel celo narochje revij in chasopisov. Kaj hitro je bilo pred vrati nekaj deset knjig. Pogosto mu je prigovarjala, da bi se knjig znebila, saj tako in tako nichemur ne sluzhijo.

»Nechemu pa vendarle,« je zashepetal.

Vrnil se je v kuhinjo in iz hladilnika vzel odprto steklenico tekile. Srknil je velik pozhirek. Odprl je eno od omaric, od koder je vzel she steklenici konjaka. Ko je zhe stal na pragu, je opazil rozhnato zaveso. Steklenice je odlozhil na mizo in jo z mochnim zamahom strgal dol. Za trenutek je pozabil, da ne bi smel povzrochati hrupa.

»Saj sta tudi onadva glasna,« si je rekel. Iz spalnice se je she vedno slishalo ljubezenske vzdihe.

Zaveso je ovil okrog kljuke. Nato je odprl eno od steklenic in jo polil po zavesi. Spomnil se je, da bi lahko vonj po alkoholu pronical v spalnico. Pohitel je. Zvijal je posamezne strani chasopisov in jih vstavljal med vzmetnice.

Najprej je hotel podkuriti zaveso. Nanjo je zlil celotno steklenico konjaka. Nato pa chepe prizhgal vzhigalico. Pred njim je naglo vzplamtel visok moder ogenj. Presenechen je odskochil in se zvrnil na hrbet. Drgnil si je opechene konice prstov.

Skrajni chas je bil, da gre. Roko je zhe imel na kljuki vhodnih vrat, ko je zagledal pleteni stol, na katerem je bil polozhen velik vzglavnik. Vzel ga je in hitro nesel na ogenj. A stola ni vech mogel polozhiti neposredno na plamene, saj mu je drazhech dim preprechil, da bi se priblizhal.

 

Nato je Teodor odgovoril she na zadnje Agatino vprashanje, tako da bi se njen obisk pravzaprav lahko zakljuchil.

»Takole vas bom slikala,« je prisiljeno vzkliknila Agata. Diktafon je odlozhila na mizo in s pretirano naglostjo gibov iz torbice vzela fotoaparat.

Teodor jo je z naklonjenostjo opazoval. Nasmehnil se je. V eni roki je drzhal cigareto, v drugi vzhigalnik, na katerem je she vedno gorel plamen. Preprichan je bil, da bo najpozneje chez pol ure ta zhenska, ki je prishla v atelje posnet z njim intervju, lezhala gola med stojali z njegovimi nachetimi platni. Ona med platni, on pa med stegni.

A Teodor je bil z mislimi zhe nekoliko dlje. Razmishljal je, kaj bo potem. Gotovo si ne bi zhelel, da bi se skorajshnji strastni spolni odnos novinarke in slikarja razvil v trajnejsho zvezo. Stara devica s precej slabo perspektivo in stari mladenich s she hujsho preteklostjo – to bi bil par … She srecha, da se chez dve uri zachne otvoritev razstave. Kaj hitro bosta morala iz ateljeja. Ne bo prilozhnosti, da bi si pripravljala romantichno vecherjo, ne bosta skupaj opazovala zvezd, ne bo ji mazal barv po golem telesu, ne bo se ji smejal, chesh kako velik ji je njegov kopalni plashch. Nategnil jo bo, potem bosta shla.

»Bodite resni, skrijete tisti ironichni nasmeshek,« so ga predramile Agatine besede.

Vrtela se je okrog njega, da bi nashla zorni kot, s katerega bi bile slikarjeve goste obrvi in posivela brada videti kar najbolj demonichno.

Povlekel je cigareto. Zadrzhal dim, nato pa, strmech v njen objektiv, pochasi puhal okrogle oblachke.

»Ogenj me navdushuje. Plameni pleshejo, iskre letijo, dim se vije,« je govoril in ponovno nekajkrat shkrtnil z vzhigalnikom.

Agata je naredila nov posnetek.

»Hotel bi imeti takshno moch kot Neron. Da bi zazhgal mesto in spremenil unichevalnost ognja v umetnishko delo. Element navdiha proti dolgochasju zhivljenja. Da bi se pozhvizhgal na chloveshko trpljenje in se posvetil zgolj pogubni lepoti.«

Vzhigalnik je spravil v hlachni zhep.

»Da niste piroman?« je vprashala med odlaganjem fotoaparata.

»Vsekakor.«

»V revijo pa tega ne bova napisala, kajne?« se je zasmejala.

 

Prej si je zhelel, da bi se vrnil v prazno stanovanje, zdaj pa je upal, da ju bo she uspel zalotiti.

Ko je vstopil, je takoj vedel, da sta she vedno v spalnici. Vedel je, da she nista konchala, cheprav se pri vhodnih vratih ni nich slishalo.

Ozrachje v stanovanju je bilo she vedno nabito s preshushtnim seksom. Kot bi vse krichalo vanj: »Pozor, nezvestoba! Prav v tem trenutku! Tvoja zhena ima v postelji ljubimca.«

Onadva sta ostala v spalnici in se tako namesto njega dokonchno odlochila.

»Sta se razvnela, kaj? She bolj se bosta!« je rekel. Osebi za zaprtimi vrati ga nista mogli slishati.

Za hip se je usedel v naslonjach v predsobi. Pogled mu je obstal na mizi, kjer je bila v zelenem darilnem papirju zavita knjiga. She pred eno uro ji je kupil darilo. Zaradi tega se je jezil sam nase. Zavzdihnil je in zmajal z glavo nad lastno naivnostjo in nedojemljivostjo. Kaznovati bi moral tudi lastno neumnost. She prej pa njiju. Pogledal je naokoli, kako bi to lahko storil. Te tezhke zavese bodo gotovo dobro gorele.

 

Nato sta lezhala pokrita z nekakshnim krznom. Agati se je zdelo, da je pregrinjalo od vechletnega prahu in umazanije chisto trdo. Le vonja po barvah na njem ni bilo zaznati. Prizhgala si je cigareto, da bi z dimom prekrila smrad. S smradom proti smradu, klin se s klinom zbija. Predstavljala si je, kako ji nikotin prehaja skozi pljucha v kri in nato v mozhgane. To jo je pomirjalo.

Ko je videla, da je tudi Teodor vzel iz shkatlice cigareto, mu je podala svojo, naj si z njo prizhge. Odrinil ji je roko in se stegnil po vzhigalnik.

»Zame je pri kajenju najlepshe prizhiganje. Poglej te ognjene barve. Oranzhna z rdecho in rumeno … zdaj pa modra. Je bila tam modra, si jo videla?«

Agati se plamenchek v nichemer ni zdel zanimiv. Mogoche le v tem, da ga je obchudoval umetnik, ki je tako rekoch na vseh svojih slikah upodabljal ogenj. Spomnila se je, da bi morala spet vkljuchiti diktafon. To bi mu gotovo godilo. A v tem primeru bi morala zlesti izpod pregrinjala in mu pokazati zadnjo stran svojega golega telesa. Tega pa ni hotela, saj je imela zadnjico gotovo vechjo, kot bi morala biti. Danes naj je she ne vidi, mogoche kdaj pozneje. Che bi sluchajno do kakshnega pozneje prishlo.

»Si bil pri zdravniku?« ga je vprashala.

Teodor je ni razumel in jo je prestrelil s pogledom.

»Zaradi te piromanije. To je diagnoza za psihiatra,« je hitro dodala kot pojasnilo.

Odleglo mu je. Zbal se je zhe, da jo je razocharal pri seksu. Celo veselo se je zasmejal.

»Kako zdaj, greva na otvoritev ali bosh v meni she drugich prizhgala ogenj?« jo je vprashal.

»Ne vem,« je odvrnila enostavno.

V pepelniku je ugasnil cigareto, nato pa Agato stisnil k sebi: »Come on baby, light my fire.«

 

Prej je shel pochasi, toda blizhe ko je bil stanovanju, bolj se mu je mudilo. Dobila sta svojo prilozhnost, dovolj chasa jima je dal na voljo. Mogoche sta zhe konchala. Mogoche je moshki zhe shel iz stanovanja ali pa sta odshla oba. Che pa sta tam ostala, njuna napaka.

Skoraj tekel je zhe, samo da bi mu uspelo narediti, kar si je zastavil. Prechkal je ulico in komaj zaznal, da je moral nek avto zaradi njega mochno zavreti. Za kar pa se sploh ni zmenil. Pred ochmi so mu krozhile slike z razstave. Gorecha klop, na kateri sedi star kloshar. Moshki, ki zhenski namesto shopka cvetja podarja shopek plamenov. Z regrata vzleta pikapolonica – razpre krila, ki ji zachno goreti. Gola zhenska z gorechimi lasmi sedi v zelenem naslonjachu. Prav na ta akvarel je misli ves chas. Podobnost je bila osupljiva. Mogoche pa je bila tisto res njegova zhena. Njegova zhena v plamenih.

 

Nato sta se v vechernem mraku sprehodila skozi mesto. Zhelela si je, da bi jo Teodor objel okrog ramen ali pasu, ali pa jo vsaj za trenutek prijel za roko. On pa je hodil pol metra pred njo, kot bi njej in vsem naokoli hotel sporochiti, da mu je zhenska odvech.

Delal je velike korake. Agata je morala vchasih zhe kar stechi, da je sledila njegovemu tempu. Pochutila se je ponizhano. A si je prigovarjala, da v tem ne gre iskati chesa globljega. Enostavno se mu mudi, saj je do zachetka otvoritve le she petnajst minut.

Pach, dala sta si dushka. On bolj, ona manj. S tem bo stvar zakljuchena. V bistvu – je zhe zakljuchena.

 

Prej se je morda zdelo, da se je v galeriji znashel po nakljuchju. Zdaj, ob odhodu, pa ni bilo vech dvoma, da ga je tja privedla usoda, ki usmerja zhivljenje. Njegovo, njeno in od tistega moshkega. Na tej razstavi se mu je vse razjasnilo. Odlochitev ni bila njegova, on se je le sprijaznil z njo.

Na vratih se je she enkrat obrnil. Ogenj, ogenj, ogenj. Vse slike so se mu zlile v en sam pozhar.

V mraku je shel pochasi skozi mesto proti stanovanju. Ni razmishljal, samo na stotine misli mu je rojilo po glavi. Spomnil se je, kako je nekje prebral, da ogenj ochishchuje. Natanko to bi potreboval. Da se ochisti, znebi gnusobe, v katero je danes padel.

 

Nato sta stopila v galerijo. Pri vhodu so jima v roke porinili kozarec vina. Povsod je bilo polno ljudi. Teodor je na Agato povsem pozabil. Prishli so prijatelji, ki jih ni videl zhe nekaj let. Nekaterih pravzaprav niti ni imel za prijatelje. Ostali pa so morda kdaj bili njegovi prijatelji, vendar po vseh teh letih ni vech znal povezati obrazov z imeni, niti imen z obrazi.

Teodorja so opozorili, da je nekdo od prisotnih prav zaradi otvoritve pripotoval celo iz Francije. Naredil se je, kakor da ne razume. Tako samovshechni ljudje izkazujejo hvalezhnost.

»Vidim, da si she vedno obseden z ognjem,« mu je nekdo rekel, ko sta si segla v roke.

»Ogenj je dober sluzhabnik in slab gospodar,« je dodal drugi.

Teodor je naredil pozhirek vina. O ognju je govoril zelo rad, v tistem hipu pa ni vedel, kaj naj reche.

Opazil je, da k njim prihaja Agata.

Nekdo tretji ali menda zhe chetrti je v smehu nadaljeval: »V odnosu med Teodorjem –« (govora je bilo o odnosu in Agata se je za hip napela kot struna) » – in ognjem je tezhko rechi, kdo je gospodar in kdo sluzhabnik. Teodor je namrech suzhenj ognja, hkrati pa ga brez usmiljenja izkorishcha. Kar naokoli poglejte. Ogenj na tisoch nachinov.«

»Enainpetdeset nachinov,« ga je popravil Teodor. »Na razstavi je sedeminpetdeset slik, ampak na shestih ni motiva ognja.«

»Shestih? Aha, tistale platna zadaj v kotu – Rushevine ena, Rushevine dva, pa shtiri shtudije dima. Ja, pa res nimajo nich skupnega z ognjem,« je ironichno pojasnil naslednji glas. Zaslishal se je moshki krohot.

Agata se je pochasi oddaljevala od skupinice. Z drobnimi koraki se je sprehajala od platna do platna. Tu je bila slika, na kateri je gorel chasopis. Tik zraven so postavili platno, na katerega je Teodor naslikal gorecho barvno revijo. Agata je pomislila, da bi lahko naredil she gorecho knjigo, gorechi telefonski imenik, gorechi reklamni prospekt, iz tiskarne pa bi mu dostavili she kakshen njihov produkt, da ga zakuri. To bi bila serija Tiskovine v plamenih.

 

Prej se za likovno umetnost nikoli ni zanimal. Zdela se mu je nerazumljiva, povzdignjena nekam v vishave, kamor se ni she nikoli podal. Zdaj pa je bil povsem ocharan. Toliko lepote. Spomnil se je celo, da bi lahko, potem ko bo opravil svoje, tudi sam zachel slikati. To bi pochel tochno tako kot umetnik, ki ravno razstavlja tukaj. Velika, barvna, presunljiva platna. In ta tematika – iskre, plameni, ogenj, dim, pepel.

Za trenutek je prisluhnil govorniku, ki je pripovedoval o razstavljenih slikah, a se mu je zdelo, da jih sam dojema veliko globlje kot kdorkoli v tem prostoru. Verjetno jih edino sam avtor razume boljshe. Enkrat bi se zhelel z njim pogovoriti. O ognju in slikanju.

Naenkrat se mu je pogled ustavil na velikem platnu. V velikem naslonjachu svetlo zelene barve je sedela gola zhenska. Noge je imela prekrizhane, bakreni lasje pa so se ji spreminjali v plamene. Ves prevzet je stopil blizhje. Obraz pod gorechimi lasmi je bil podoben njegovi zheni. Le telo je bilo videti nekoliko drugache. Zhenska na sliki je imela polnejshe prsi in malo drugachne noge. Moch slike ni bila v realistichni upodobitvi zhenskega telesa, ampak v motivu rdechkastih las, ki se spreminjajo v ogenj. Ja, tochno tako, to niso bili gorechi lasje, ampak lasje, ki se spreminjajo v plamene.

Ocharan od lepote tega dela je zmigal z glavo: lasje njegove zhene se spreminjajo v plamene.

 

Nato je z dvajsetminutno zamudo konchno prishel glavni govornik z ministrstva za kulturo in uradni del otvoritve se je lahko prichel. Agata je v diktafon vstavila novo kaseto. Vodja oddelka z ministrstva je o razstavljajochem umetniku najprej govoril kot o svojem dolgoletnem prijatelju. Teodor je zamishljeno prikimaval. Nato je govorec preshel neposredno k vrednotenju slikarjevih del. Pomagal si je z nekaj hvalospevnimi frazami, ki jih je imel napisane na papirju, tako da najverjetneje niso prishle neposredno iz njegove glave in morda izvirno niti niso bile izrechene v povezavi z razstavljajochim umetnikom. Teodor se je pretvarjal, da dvomeche obracha ochi, kakor da ne bi bil chisto preprichan, ali mu vsa ta slava res pritiche. Agata ga je pri tem fotografirala. Govorec je konchal z mislijo, da je naslikati chasopis v plamenih res izredno tezhko, saj papir gori hitro, slikarju pa se objekt izgublja neposredno pred ochmi.

Vsi so ploskali. Vodja oddelka z ministrstva za kulturo je s kretnjo varietejskega umetnika pokazal na Teodorja, da bi bilo jasno, komu gre aplavz.

Sledil je govor Teodorjevega vsezhivljenjskega kritika, kot se je predstavil pleshasti umetnostni zgodovinar. Kritik pa ni kritiziral, ampak hvalil. Agata je pomislila, da bi poleg obstojechih kritikov, bili lahko tudi hvalivci. Literarni hvalivec, glasbeni hvalivec, gledalishki hvalivec. Likovni hvalivec je ravnokar predstavljal sadove svojega dolgoletnega dela.

Toda Agata se za njegove besede ni kaj posebno zmenila. K njim se bo namrech lahko vrnila pozneje, saj je imela she vedno prizhgan diktafon, poleg tega pa je njeno pozornost pritegnil mozhak, ki ochitno ni sodil sem. Med temnimi puliji, usnjenimi brezrokavniki in zhametnimi hlachami umetnikov je bila njegova ponoshena obleka iz poliestra videti she siromashnejsha, kot v resnici. Na mozhaku je najbolj bodel v ochi odsoten in obenem maksimalno napet izraz njegovega obraza. Kot bi bil ravnokar pricha tragichni prometni nesrechi oziroma je na onkologiji izvedel za statistichne podatke uspeshnosti zdravljenja njegove bolezni. Pogled mu je begal od enega do drugega obiskovalca, s platna na platno. Kdaj pa kdaj se je ugriznil ustnico ali pa v znak zavrnitve zamahnil z roko. Agata je konchno prenehala biti navelichana zhenska, katere partner je danes popoldne dvakrat prehitro dozhivel vrhunec, in je spet postala novinarka. Che bi tale mozhak – ochitno tik pred zhivchnim zlomom – kaj zakuhal, bi v njen chlanek vnesel povsem drugo sochnost. Kaj che bi naenkrat povlekel revolver in ustrelil shefa oddelka z ministrstva? Ali pa dolgochasnega umetnostnega zgodovinarja?! Ali pa Teodorja! Agata se je pomaknila nekaj korakov v levo, da bi tega chudnega mozhaka bolje videla. Ko se je za trenutek obrnil, ji je celo uspelo narediti posnetek. V primeru, da bi vendarle kaj zakuhal …

Mozhak pa se ochitno ni namenil narediti nich shkandaloznega. Nekaj chasa je zmedeno poslushal nastop umetnostnega zgodovinarja, ki je bil poln tujk, nakar je naglo zakorakal k nadrealistichni sliki, na kateri so se impozantni bakreni lasje gole zhenske spreminjali v plamene (Agata se je v tistem trenutku zavedela, da zhensko od nekje pozna). Ogledal si je tudi dve ali tri sosednje slike, a se je spet vrnil k lasem-plamenom.

Drugi nastop se je konchal. Vsi so ploskali, Agata pa jih je ujela na nekaj fotografijah. Ko se je obrnila, tistega zmedenca ni vech videla.

 

Prej ni dojel, kaj mu tisti chlovek pripoveduje. Ustavil se je nekako samodejno in nerazumljivo gledal moshkega, ki je nekaj hotel od njega.

»Ogenj,« je ponovil moshki. Shele takrat je dojel, da mora iz zhepa vzeti vzhigalnik. Zamomljal je celo nekakshno opravichilo. Mogoche se je celo nasmehnil. Ali pa tudi ne.

Ko mu je moshki vrnil vzhigalnik, je hotel iti naprej, a se je naenkrat pred njim pojavila zhenska v dolgi chrni obleki z bordo vrtnicami in ga vabila noter. Ker se ni odzval, se mu je nasmehnila in ga nezhno potisnila. Vstopil je skozi vrata skupaj z drugimi, ki so do takrat kadili na plochniku.

Obstal je na pragu in se oziral naokoli. Galerija polna velikih rdechih slik. Hotel se je obrniti in oditi, a ga je od zadaj nekdo porinil, da se je oddaljil od vhoda. Ko se je prerival med ljudmi, je zaslishal, kako so se zaloputnila vrata.

In tako je tam ostal, pomaknil se je med slike.

 

Nato je kuratorka razstave v dolgi chrni obleki z bordo vrtnicami postala hostesa in se pomikala med obiskovalci s pladnjem, na katerem so bili kozarci s konjakom in vinom. Ko je v kotu sobe zagledala Agato, je z nasmehom stopila k njej.

»Pochasi vas bom poznala samo she kot avtorico chasopisnih chlankov. Dolgo vas nisem videla,« ji je kuratorka rekla prisrchno.

»Tako sem postala dobra novinarka. Da neopazhena opazujem druge,« se je zasmejala Agata in vzela kozarec z belim vinom.

»Vzemite raje rdechega, belo ni bogvekaj. Zadnji trenutek smo ga kupili v supermarketu,« se je k njej nagnila kuratorka.

Agata je v tistem trenutku na nasprotnem koncu sobe zagledala nevrotichnega moshkega, ki je maloprej pritegnil njeno pozornost.

»Sluchajno veste, kdo je tisti chlovek v tisti obupni sivi obleki? Stoji pri veliki oljni sliki, na kateri levu gori griva. Mimogrede, she Dali ne bi tega bolje naslikal.«

Kuratorka je priprla ochi. Naprezala se je brez ochal.

»Morda Dali tega res ne bi naslikal bolje, bi pa to gotovo naslikal prej. A tistile kekec? Pojma nimam, kdo je. Mogoche je od kakshnega sponzorja. Zmeraj ko dobijo povabilo, zachutijo potrebo, da koga poshljejo sem. Zakaj vas zanima?«

»Chuden je,« je rekla Agata. A se zanj ni vech zmenila.

 

Prej niti ni vedel, kam gre. V bistvu ni niti ni vedel, da gre. Mislil je samo na to, da sta v spalnici njegova zhena in nek moshki. Slishal ju je, kako vzdihujeta, vrat v sobo pa ni odprl. Mogoche se je bal lastnega odziva. Malo je postal, se obrnil in zbezhal iz stanovanja.

Rekel si je, da, moshkega ne bo vech, ko se bo pozneje vrnil. O njem ne bo ne duha ne sluha. Na vse bo lahko pozabil.

V tistem trenutku je krivil le samega sebe. Saj se je hotel spremeniti. Lahko bi bil prijaznejshi, pozornejshi. Danes ji je zhe kupil darilce. Boljshe se bo zachel oblachiti. Nemoderne poliestrske obleke bo zamenjal s chim privlachnejshim. Dolgchas ji je bilo z njim, nekajkrat mu je to tudi povedala. Sicer med prepirom, tako da na njene besede niti ni bil tako pozoren, kot bi bilo potrebno.

Odsotno je hodil po ulici. Niti ni opazil, da se priblizhuje skupini moshkih, ki kadi pred odprtimi vrati, skozi katera na plochnik pronica mochna svetloba.

 

Nato se je preostanek druzhbe premaknil v salon. Uradni gostje so se zhe porazgubili, tako da je zabava postala glasnejsha in vulgarnejsha.

Agata je stala pri vratih, saj ji je zrak, nasichen s cigaretnim dimom, postajal nevzdrzhen. Pri njej so se ustavljali znanci, ki so prihajali ali odhajali iz prostora. Sprashevala jih je, kaj si mislijo o razstavljenih slikah. Sama je debato zmeraj znova zachenjala tako, da je Teodorja oznachila za pravnuka nadrealistov, ki nadaljuje tam, kjer so oni pred sto leti zacheli.

Popoldne, ki ga je prezhivela pri Teodorju, je zdaj videla v drugachni luchi. Zdaj se je pochutila kot profesionalna novinarka, ki je na poti do zanimive snovi nich ne ustavi. Che je potrebno, bo zapeljala tudi uspeshnega slikarja, samo da se bo dokopala do ekskluzivnih informacij. Zdaj je ponovno izzivala njegove prijatelje, da bi povedali kaj, kar bi njegovim slikam znizhalo vrednost. Vendar iz njih ni izvlekla nich zanimivega. Zapletali so se v razmishljanjih, da je razvoj v umetnosti nemogoch, filozofirali o spirali -izmov, ki bi jo lahko oznachili kot vechno negacijo negacije, govorili o ciklichnem menjavanju shol, slogov in smeri. Tako da je na koncu Teodor po njihovih ocenah bil likovnik svetovnega formata, prerok skorajshnjega povratka k umetnosti z zachetka preteklega stoletja.

 

Prej, ko se je shele odpravljal s postaje domov, je bil njegov korak odlochen in hiter.

Zadovoljen je bil sam s seboj. Delo v podruzhnici so zakljuchili veliko hitreje, kot so predvidevali v podjetju, tako da se je lahko s sluzhbenega potovanja vrnil zhe dan prej.

Veselil se je, da bo videl zheno. Pod pazduho je drzhal v zeleno zavit paketek.

 

Nato je bilo v salonu kar naenkrat samo she nekaj ljudi.

»Pridi k nam, usedi se,« je Teodor veselo vabil Agato k mizi sredi sobe.

Bil je zhe kar precej pijan. Prizhgal si je cigareto, vzhigalnika pa ni ugasnil. Z roko je segel k enemu od umazanih krozhnikov in vzel papirnati prtichek, ki ga je pred eno uro uporabil nekdo, ki je bil zhe zdavnaj doma.

»Pojdimo se tole igro,« je zamomljal Teodor. »Prizhgal bom tale papir, vi pa boste povedali, kakshne barve je plamen.«

»To bo pa res strashno zabavno,« je nekdo zazehal.

»Kdor zmaga, lahko domov vzame pepel, ja?« se je zarezhal moshki na Teodorjevi desni.

Teodor je prizhgal prtichek, moshki, ki so sedeli okoli mize, pa so zacheli krichati barve. She preden je ogenj ugasnil, je Teodor dodal she en prtichek, nato pa she prazno shkatlico cigaret.

Takrat je k mizi prishla starejsha zhenska, ki je do takrat sploh niso opazili, in jih strogo opozorila, naj ne pochnejo neumnosti. Stoli, prt, preproga, zavese, vse to se menda lahko vzhge.

»Natanko to me privlachi,« je kimal z glavo Teodor. »Da zazhgesh nekaj zares velikega in zraven slikash. Da ujamesh na platno ne samo barve in oblike, ampak tudi tlecho vrochino, prasketanje ognja, ki preglasi chloveshke krike. Resnichno umetnishka stvaritev pa ne bi bila slika, ampak tista situacija. Inshtalacija ognja.«

»Neron!« je nekdo vzkliknil.

»Ti si nor,« je rekla blondinka, ki je stala za njegovim hrbtom in mu s prsti razkushtrala lase. Teodor je jezno izmaknil glavo, da bi se otresel njene roke.

»Nisem nor. Che bi bil, bi to res storil. Gremo zdaj,« je zakljuchil. Naenkrat je bil videti presenetljivo trezen. Vstal je od mize in skoraj brez opotekanja stopil k vratom.

 

Prej, ko je zapushchal postajo, se je ustavil v majhni knjigarni. Zhene danes ne zheli presenetiti samo s svojo neprichakovano vrnitvijo, ampak tudi s kakshno ljubko malenkostjo.

»Oprostite, mi lahko priporochite kakshen roman za devetindvajsetletno zhensko, ki ima ustaljeno zhivljenje, obchasno pa ji manjka malce razvedritve. Nekaj mirnega in prijetnega izberite. Lahko je tudi shaljivo, ampak ne prevech,« je veselo izbruhnil svojo zheljo prodajalki.

Mlada zhenska je z nasmehom pokimala, kot bi ne bilo nich bolj enostavnega, kot ustrechi taki zhelji. Obrnila se je in brez daljshega pomishljanja vzela iz regala dve knjigi. Nakar si je premislila in ju vstavila nazaj.

»Vidim, da jo res zhelite zelo razveseliti. Vam bom svetovala najbolje, kakor znam – sami ji kaj izberite. Che imate chas, mirno nekaj poishchite. Jaz pa vam lahko tudi povem, che je primerna,« je odgovorila prodajalka.

»Prav imate,« se je nasmehnil in stopil blizhje k regalu.

Knjigo, ki jo je izbral, je navdusheno odobrila tudi prodajalka. Zavila jo je v zelo lep zelen darilni papir in mu zazhelela prijeten vecher.

 

Nato je konchno prishel prazen taksi. Teodor je Agato stlachil na zadnji sedezh in se zvalil zraven nje.

»Greva k meni,« je rekel odlochno.

»To pa je kje?« je vprashal taksist.

Agata se je zasmejala: »Vidish, nisi ravno svetovno znan. She v domachem kraju te ne poznajo.«

Teodor je shoferju povedal naslov. Nato je Agato objel okrog ramen in jo poljubil.

»Che me nochejo poznati kot slikarja, pa me bojo enkrat spoznali kot pozhigalca,« ji je zashepetal v uho. »Zachel bom pa tako, da bom prizhgal ogenj v tvojem narochju. Nich se ne boj, che sem pijan, traja veliko dlje.«

Agato je njegova obljuba skorajda ganila. Niti sama ni bila vech trezna. Svet se ji je zdel mehak in prijeten.

Videti je bilo, da je s Teodorja padla maska. Na zadnjem sedezhu taksija se je nanjo lepil navaden osamljen prileten moshki, ki vsaj za trenutek ne zheli zakrivati svojih pomanjkljivosti in ga vsakodnevno pretvarjanje utruja. Hotela ga je poljubiti, a se je Teodor sklonil k vozniku.

»Lahko enega prizhgem?« je vprashal.

 

Prej ko so se neprijetno cvilecha kolesa vlaka dokonchno ustavila, je zhe skochil na peron. Poln energije je bil. Hitel je v podhod, da bi bil tam, she preden se bo vanj nagnetla mnozhica ljudi, ki jo sestavljajo predvsem shepavi upokojenci s shirokimi torbicami v rokah in pozhrtvovalni starshi s cmeravimi otroki za vratom.

Odlochil se je, da bo shel s postaje naravnost domov. Material lahko v podjetje prinese tudi jutri zjutraj, saj je zhe tako svoje delo opravil bistveno prej, kot je bilo nachrtovano. Ob tej uri tako in tako ne bi vech nashel vodje, tja bi shel zaman. Che pa bi prishel z delom, ki she ni chisto dokonchano, bi gotovo hitel v pisarno. Toda on je naredil she dosti vech, kot je bila njegova dolzhnost.

Veselil se je doma. Zhelel je prezhiveti lep vecher z zheno.

 

Nato je taksist moral ustaviti. Ulica je bila vsa v modrih in rdechih lucheh siren. Pred njimi je stal policijski avto. Malo naprej je bila zabarikadirana skoraj vsa ulica. Tam so stali dve gasilski cisterni, reshilno vozilo in she en policijski avto.

Moshki v uniformi je taksistu kazal, da lahko pochasi pelje naprej.

Teodor in Agata sta se odlepila eden od drugega in presenecheno spremljala predstavo, ki jima jo je pripravil vecher v mestu. Ena od stavb je bila osvetljena z reflektorji s pozharnega vozila. Iz odprtega okna v zgornjem nadstropju se je rahlo kadilo. Gasilci v svetleche rumenih uniformah in belih cheladah so se hitro premikali okrog svojih vozil. Z brizgalnami so usmerjali ogromne curke vode v temne odprtine, kjer so bila prej okna. Kljub vsemu je bila na ulici presenetljiva tishina. She firbcev je bilo le nekaj.

»Midva o Neronu, ogenj pa samo par blokov naprej,« je rekel Teodor.

Taksi je ravno peljal mimo policijskega avtomobila.

»Bi rad gledal? Lahko bi te tudi slikala tukaj. Ustavimo?« je vprashala Agata.

Shli so mimo reshevalnega vozila. Na plochniku so bila polozhena nosila. Na njih je lezhalo truplo, ki so ga od glave do peta pokrili s temnim platnom.

»Ne, greva domov. Saj je zhe tako mimo,« je rekel Teodor. Agata se je ozrla. Skozi zadnje okno je she videla, kako so reshevalci polozhili na plochnik she ena nosila, pokrita s chrnim blagom.

Taksi je pospeshil.

 

 

 

Zgodba je iz zbirke V tesnej blízkosti (2004)

 

Prevod iz slovashchine Diana Pungershich

 

 

Pavol Rankov (1964) – slovashki pisatelj. Svoj knjizhni prvenec kratkih zgodb S odstupom chasu je izdal leta 1995, leta 2008 pa je na Slovashkem izshel njegov romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali kdaj drugich), ki je leta 2008 dozhivel slovensko izdajo pri Sodobnosti International v prevodu Diane Pungershich. Zastopan je bil tudi v antologiji Pozitivci – sodobne slovashke humoreske, ki je izshla v knjizhni zbirki revije Mentor.