Revija SRP 113/114

Matej Krajnc

 

VECHINA LJUDI ZHIVI OD ROJSTVA DO SMRTI

Paberek ob izidu jubilejnega pesnishkega izbora Marka Kravosa

 

Ne misli, da bi ushel / ali kam dlje prishel, / che bi imel shtiri noge. / Tudi stolica nikamor ne pride. (Memento)

 

Zalozhba Mladinska knjiga je sedemdesetletnico pesnika Marka Kravosa obelezhila z jubilejnim izborom njegovih pesmi; to seveda ni prvi izbor, je pa najnovejshi, sestavljen »iz prve roke« in kot takshen ta hip najbolj legitimen pregled pesnikove vechdesetletne ustvarjalnosti. Spremno besedo je napisal pesnik in urednik Knjizhevnih listov Peter Kolshek, v njej pa poudaril vechplastnost Kravosove poezije, kar je strnil v skupni imenovalec »gibka majhnost, svetla velikost«.

Poezijo Marka Kravosa spremljam zhe dolga leta, prav tako zhe dolga leta poznam pesnika; njegova poezija mi je bila reshilna bilka na prenekaterem literarnem vecheru, ko je po dolgi vrsti medlih, brezvoljnih in sporochilno praznih bralcev nastopil s svojo preprichljivostjo in zhivahnostjo. Marsikatero smo skupaj ugnali tudi v zdaj zhe bivshem Jazz klubu Gajo na zanimivih, z glasbo obarvanih poetichnih vecherih. Ker premorem vse izvirne zbirke in izbore, sem bil prav radoveden, kakshna bo videti jubilejna izdaja.

K razmisleku priganja zhe naslov V kamen, v vodo. Tako kamen kot voda sta vseprisotna v nashi ljudski zapushchini, Kravos pa je kot pesnik tesno povezan s to zapushchino. Omemba, da je »zamejski pesnik«, je sicer pomembna, saj je njegovo zamejstvo vplivalo na nachin njegovega pisanja, a najvazhneje je, da je pesnik; da ima kaj povedati in da to pochne na popolnoma svoj, svezh in zanimiv nachin, kar sicer v novejshi, recimo ji mladi, poeziji zadnjih dveh desetletij ni ravno navada; she vech – pesniki in pesnice kar tekmujejo, kdo bo vech nalozhil in manj povedal. Da Kravos pri sedemdesetih pochne, kar pochne, she vedno zelo vitalno in navdusheno, gre brzhchas pripisati temu, da njegovo pesnishtvo ni poza, kot je zaznati pri mnogokaterem »pesniku« novejshega datuma. To izprichuje zhe nachin, na katerega se loteva zahtevnih tem, tem, brez katerih poezija ne more biti – bivanjske tematike in vsega v zvezi z njo.

Pesnikova pesnishka vitalnost je zasidrana v njegovem znachaju, brez nje ne more. Njegova poezija je, takshna kot je, samoizprashujocha, »zamejska« in vechkrat trpka, v svoji trpkosti povsem preprosta – ne ishche velikih besed, ampak udari naravnost. Prav tako je z ljubezensko poezijo. In che Kravos, kot pishe literarna zgodovina, izhaja iz izrochila t. i. »sentimentalnega humanizma« (od kdaj je humanizem sentimentalna prvina?), je v svojem humanizmu »tih in dober«, kot bi dejal pesnishki kolega Ivan Minatti, hkrati pa »glasen in neizprosen« - njegov svet je srechen, lep in mlad, a tudi minljiv, star; to je sicer neizpodbitno dejstvo, realnost, brez katere tudi poezija ne more zares obstajati. Che Kravos hkrati izhaja tudi iz avantgardnih nastavkov, torej modernizma in avantgardizma, kar zasledimo v njegovi sproshcheni pesnishki govorici, inovativnih besednih igrah, ki tudi stalna rekla ali fraze obrnejo v vitalno bivanjsko izkushnjo, je morda prav to vzrok, da sveta ne more nikoli jemati povsem (pre)resno, njegovo (pre)resnost pa satirizira in se ji dobrohotno posmehuje. Prav odlichen humor je, v povezavi s spretnimi besednimi preobrati in intertekstualnimi navezavami, bistvena prvina njegove poezije; z njim intertekstualizira staro pesnishko in drugo ljudsko izrochilo in tudi izrochilo svojega bivanja zunaj meja »matichne« domovine; v njegovi poeziji se po svoje znajdeta tako Presheren kot Cankar, prisotna sta tako Kette kot Murn, tako prosti verz kot ritem alpske poskochnice. Che boste v prichujochem izboru odprli knjigo nekje v drugi tretjini, boste nashli dobra primera za zgornje trditve – pesmi Trn in kamen (ta nekako  »pojasnjuje« naslov izbora) in Morda v dvoje. Kravos je vmes postavil tudi prenekatero pushchico (epigram), ki naslavlja tretji, angazhirani pol njegove poetike – tudi ta se zrcali skoz humor, tochneje, skoz satiro, samoironijo, obeshenjashtvo, kar je seveda precej bolj uchinkovito kot shkripanje z zobmi in mahanje s pestjo. Zgodovina njegove bivanjske in domovinske usode se morda najbolje zrcali v pesmi Krompir na srcu, ki jo v spremni besedi omenja tudi Kolshek. »Ah, domovina, rad bi ti rekel krompir.«, zapishe Kravos, na videz z izborom banalne poljshchine, ki pa ima korenine, ki se jih je treba lotiti z orodjem ... iz chloveka domovine ne moresh kar tako izpuliti, poezije pa tudi ne, razen che ni taka, ki se pishe in prodaja poceni, a Kravosova je dalech od prerachunljivosti in hipnih vzdihujochih prebliskov, ki jih obozhujejo te ali one komisije.

Osem razdelkov jubilejnega izbora, tematsko urejenih, tako pricha o pesnishki in chloveshki poti; izbrana je tudi najnovejsha poezija iz zbirke Sol na jezik (2013). Ni v navadi, da bi vitalni pesniki, ki nam vedno imajo povedati kaj tehtnega, z izbori postavljali zapike svoji poetiki; potovanje se namrech nadaljuje in v vodo she zdalech ni padel zadnji kamen. Knjigo je likovno (kot mnoge druge Kravosove) opremil akademski slikar Klavdij Palchich.