Revija SRP 113/114

Matej Krajnc

 

SLOVENSKA POPEVKA

 

 

zemlja pleshe

 

zemlja pleshe in nihche ji nich noche.

svoj ropot pospravi v predale.

nadnjo ni nikogar vech.

vrag je pobral vse plashche in shale.

kar je bilo vchasih kratko in jedrnato,

zdaj tava brez priporochil.

zemlja pleshe. noch in dan.

dokler ji kdo ne porezhe kril.

 

bedanci trohnijo pod koreninami.

izrazni plesi jim ne kratijo sna.

svoje so naredili. mirno vest imajo.

baje je vech vredna kot kupi zlata.

 

zemlja pleshe in njeni navdusheni kriki

se lepijo na nekdanjo mlechno pot.

cesta je zhe zdavnaj nehala biti.

mrtvim rekam se je prodala za prod.

zemlja pa ploska orkestru,

ki ga je pokopala zhe pred milijardami let.

vchasih je bil orkester,

danes je zgolj she kvintet

 

 

 

 

mandolina

 

mandolino dobish za dva kovacha.

dva kovacha podkujeta dva konja.

dva konja sta slabo podkovana.

izkrvavita zhe pred obzorjem.

 

stecheta mleko in med.

kdo bo prvi prispel na cilj?

kdo bo prinesel medaljo,

che na poti umre buffalo bill?

 

pa se oglasi mandolina.

razbije konjem kopita.

v mraku se na razpotju sten

chudni senci lovita.

 

stecheta mleko in med.

kdo bo prvi prispel na cilj?

kdo bo prinesel medaljo,

che na poti umre buffalo bill?

 

 

 

 

malokdaj se srechava

 

nisem si na ti s tishino.

malokdaj se srechava.

malokdaj me oplazi s pogledom

ali pobara, che sem doma.

 

malokdaj treshchi kozarec

ob steno, ko se zmrachi.

malokdaj reche kaj tehtnega,

che zhe spregovori.

 

nisem si na ti s tishino.

medalje od mene ne bo dobila.

naj z lastnim denarjem placha,

che je zhe sedla in narochila

 

 

 

 

orion

 

dosezhek je zhe, che se naplahtam

vsaj toliko, da lahko zaspim.

mraku se nasmiham.

shtetja ovac se bojim.

 

zhaluzije skochijo z oken

in hochejo vrechi tarok.

senca na steni se premakne.

pridruzhi se jim she bog.

 

chez tisoch let, ko she vedno bom,

bom pustil prizhgano luch do jutra.

orion mi je pricha, bratje!

moja neoporechnost je absolutna.

 

vidim jo, ko se lichi.

vidim jo, ko zaspi.

v mrak vrzhe stare brisache.

shtetja ovac se ne boji.

 

zhaluzije skochijo z oken.

kakshen bo nochni izplen?

blazen? izprijen?

omagan? mrtvorojen?

 

 

 

 

poletna noch

 

strese se gora, rodi se mish,

je mar navadna, je cerkvena?

nabiram pesmi kot drobizh,

take, ki nimajo imena.

 

poletna noch se zahahlja,

njej ni vech treba chakat mraka,

ni treba v strahu trepetat,

kdaj kak strazhmojster prikoraka

 

luchi se majejo, no ja,

vsaj mislijo, da so prizhgane

in sredi ulice morda

pogine pes in znova vstane

 

in najdihojca, palchek nash,

ob krizhanki hlasta za zrakom;

je dva navpichno zgolj namig,

namenjen cipam in prostakom?

 

nad vodo pa lebdi labod,

saltan mu trikrat pomezhikne;

ploshcha se znova odvrti,

zajavka she, nato utihne

 

 

 

 

trideset let

 

kaj, che se branjevka

konchno zbudi

in menja trideset let

za trideset dni?

 

che veter potegne,

zhalujko podre,

in je danes heroj

in jutri pezde?

 

grobovi zhe vejo,

kje je toplo,

kje zemlja zasope

in vse, kar je pod njo.

 

kaj, che se konchno

zaziba na vrvi

vsak, ki bo zadnji

in vsak, ki je prvi?

 

bo delal kojot

razliko med njima?

se bo hranil drugje,

che pritisne ga zima?

 

che veter potegne,

zhalujko zbudi

in zraven she branjevki

izkoplje ochi?

 

 

 

 

vsak je sam

 

pilat se odkashlja

in veli suzhnjem, naj pognejo mizo.

strashne sanje je imel,

a ne prizna.

ujelo ga je dezhevje,

tam, kjer teche bistra zila,

tam, kjer je ljubo doma,

a bolj malo ima.

 

vsak je sam,

ki sam robanti,

ki postopa ob rekah

in jim veli prestopiti;

tovarnishko sonce lezhe

s tovarnishkim dimom

in nobenemu od njiju

ni treba zaiti.

 

shtudent naj bo,

che zhe hoche biti,

che pa noche,

mu dajte doto;

pilat se nasmehne:

mar mu je za izobrazbo!,

kegljal pa bo

vsako drugo soboto!

 

 

 

 

uspavanka za mrtve vagabunde

 

trohnijo,

kot bi jim shlo za glavo.

danes

niso chasi za slavo.

slava

bezhi v druge kraje.

smrt

sproti radira postaje.

 

lutnje

hochejo spod gomil.

spod

rozhmarina in potentil.

kdo bi spal,

ko se rushi svet.

treba

ga je prezhivet.

 

murnovi

vlahi rohnijo.

ochi

se jim v glavah vrtijo.

stopajo

v bioloshke odpadke.

zmage

so vedno sladke.

 

trohnijo,

kot bi jim shlo za slavo.

pod zemljo

je vse manj krvavo

 

 

 

 

bel dezhnik

 

je bel dezhnik,

je chrn plashch,

pa pade tema,

zanalashch,

pa pride sedem

suhih let,

a shirancem

ne gre verjet.

 

tiralice

so razdeljene,

odpira lov se

na poshtene,

sezona si

ureja krilo;

na, spet do jutra

bo snezhilo.

 

je bel dezhnik,

je nujni delezh,

grmade so

zhe dogorele,

krvniki so

pred tujim pragom,

en doktor bednik,

drug Zhivago.

 

in grejo dnevi,

kot za stavo,

kdo zanje pisal

bo prijavo

in kdo sedel

do polnochi

z majo in tudi

z biseri ?