Revija SRP 113/114

Matej Krajnc

 

RAZMISHLJANJE O ASPEKTIH PREVAJANJA NETIPICHNIH ZHANROV

OB PREVODU KNJIGE ZAPISKI  BOBA DYLANA

 

Pri zalozhbi Didakta je oktobra 2005 v prevodu podpisanega izshla avtobiografija Boba Dylana Zapiski (Chronicles, Volume 1, Simon & Schuster, 2004). Kot prevajalec sem se ob srechanju s to knjigo soochil z nemalo pomembnimi vprashanji, ki se pri nas doslej she niso pojavljala, che pa so se, se niso pogosto in se o njih ni obshirneje pisalo. Tudi z vidika prevajalske in literarne vede na sploshno se mi zdi prav omeniti nekaj bistvenih vprashanj s tem v zvezi.

(Pojasnilo ob rob prevodu naslova knjige: Zapiski so v izvirniku izshli z naslovom Chronicles Volume 1; Dylan naj bi pripravljal she drugi in tretji del. Poznavshi Dylanovo delo in njegovo umetnost seveda ni popolnoma jasno, ali bosta drugi in tretji del kdaj zares izshla; che bosta, toliko bolje. Naslov izvirnika je lahko seveda zares prvi del ali pa zgolj she ena tipichna Dylanova poteza za vzbujanje radovednosti, kaj bo pa zdaj storil. To je namrech pochel zhe vechkrat in vedno se mu je splachalo. Verjetno bo takrat kazalo nasloviti prevod z Zapiski, drugi del, kar pri prvem delu ni bistveno; knjiga je namrech lepo zakljuchena celota.)

Takoj, ko se je na knjizhnem trgu pojavil izvirnik Zapiskov, je postalo jasno, da imamo tokrat opraviti z nechim povsem novim. Knjigo so najavljali in reklamirali kot Dylanovo avtobiografijo, chemur tudi sam ni oporekal in kar seveda drzhi. Vendar podrobnejshe branje odkrije nekatere zanimive aspekte, ki nam dajo misliti, da je tokratna avtobiografija vendarle tudi nekaj drugega.

SSKJ opredeljuje pojem avtobiografija kot popis lastnega zhivljenja, lastni zhivljenjepis. Pri vechini avtobiografij znanih osebnosti je res tako – od A do Zh (ali Z, che ne poznajo shumnikov) opishejo svoje zhivljenje, dodajo tu pa tam kako pikantnost, da bi se stvar bolje prodajala – in konec. Izjem ni prav veliko in tiste, ki so, izhajajo vechinoma iz literarnih voda. Prav tu pa se srechata tudi Dylan-avtobiograf in Dylan-umetnik.

Dylan-avtobiograf za izhodishche vzame pet fragmentov iz svojega zhivljenja; kljuchnih, seveda – podpis pogodbe z zalozhbo Columbia, glasbeno prebijanje v New Yorku, soochanje s tezho feedbacka lastnih dosezhkov, zmago v boju z lastno umetnishko indiferenco in na koncu, kot nekakshen dodatek, vrachanje na zachetek.

Dylan-umetnik se seveda ne pusti omejiti s petimi odlomki iz svojega zhivljenja. Ustvari – danes bi temu tako rekli – nekakshno multiopravilno knjigo, hkrati avtobiografijo, napet roman in natanchno razdelan vademekum za glasbene (in literarne) ustvarjalce.

Dylanova prednost pred obichajnimi avtobiografi je seveda ta, da je literat. To zadnje chase vse bolj uposhteva tudi slovenska literarna veda – najboljshi dokaz je diplomsko delo komparativista Andrazha Gombacha  Poezija Boba Dylana 1962-66 (2005) in nekatera strokovna dela dr. Borisa A. Novaka, v katerih opozarja na pomen povezav (popularne) glasbe z literaturo in obratno; denimo v antologiji trubadurske lirike in monografiji o sonetu. Ob tem se seveda postavi vprashanje – zakaj je Dylan, kot vsi tako radi omenjajo, a manj utemeljujejo, dejansko prvi literat med glasbeniki?

Preprosto zato, ker je zhe na samem zachetku svoje glasbene poti, za razliko od drugih tedanjih in poprejshnjih glasbenikov, imel kompleksno literarno ozadje. In s tem ni mishljena kakshna sorodnishka literarna povezava ali nagrade za poezijo, kot denimo pri Leonardu Cohenu (ki se je kot glasbenik pojavil pet let pozneje), ampak zavestno in sistematichno raziskovanje in branje svetovne knjizhevnosti. Dokaz so same njegove pesmi. Zhe v najzgodnejshem obdobju izprichujejo njegova dela tenkochutno poznavanje struktur angleshke balade, che omenimo samo to, chesar se je seveda lahko navzel iz poslushanja starih folk pesmi, ki so temeljile na teh vzorcih, vendar pa njegovo zhivljenje sámo trdi drugache: shlo je za poznavanje tako glasbe kot literature, dokaz so navsezadnje kompleksni bibliografski navedki iz drugega poglavja Zapiskov. Dylan je poslushal tako staro kot novo glasbo in bral tako stare kot nove literate, tako prozaiste, kot pesnike in dramatike; od vseh se je uchil kompleksnih postopkov improvizacije, dramatizacije, pripovedovanja zgodb, uporabe retorichnih figur itd. itd.

Vendar bi vse to ne pomagalo kaj dosti, che Dylan ne bi bil sposoben iz vsega tega ustvariti presezhka, narediti svoje lastne umetnosti. Dejstvo, da na istem albumu najdemo pesem, ki je prava literarna »enolonchnica« v najboljshem pomenu besede, ki chrpa tako iz svetopisemskega paralelizma chlenov, kot iz podobja Williama Blakea in Walta Whitmana (A Hard Rain's A-Gonna Fall) in na koncu she iz glasbene zapushchine ljudske glasbe, njej ob boku pa preprosto formo bluesa in govorechega bluesa (denimo Oxford Town), pricha o tem, da je Dylan prav dobro vedel, da lahko t. i. popularno glasbo na isto raven z drugimi umetnostmi popelje samo pretanjeno poznavanje svetovne literarne in glasbene zgodovine in tudi, da sam talent za izvedbo chesa takega ni dovolj. Njegov pesnishki in glasbeni razvoj je bil v shestdesetih letih izjemno hiter. Kot je v svojih kompleksnih  dylanoloshkih chlankih v reviji Muska in drugod zhe vechkrat poudaril glasbeni zgodovinar Jane Weber, je prav Dylanova »spuzhvastost«, sposobnost, da je kot spuzhva vsrkaval vse okrog sebe in nato porabil tisto, kar je potreboval, njegova, v prvi polovici shestdesetih brez dvoma neusahljiva zheja po uchenju, poglavitna za to, da je iz vsega, kar je bral in slishal, ustvaril umetnishki presezhek. S tega vidika bo glasbena zgodovina morala v prihodnje ponovno ovrednotiti tudi njegove zdaj manj cenjene ploshche, denimo Self-Portrait (1969), Knocked Out Loaded (1986) in Down In The Groove (1988).

Po vsem povedanem nam hitro postane jasno, da bo v Dylanovi prozi trchil Dylan-umetnik z Dylanom-glasbenikom in da bo zmagal prvi. To ob izidu njegove prve prozne knjige Tarantela  leta 1971 ni bilo tako zelo jasno, cheprav zdaj je – Tarantelo imamo lahko za neke vrste poetichno prozo, eksperimentalni roman. A o tem kdaj drugich.

Dylanovo umetnost sem podpisani raziskoval dolga leta; zanimale so me tako njegove glasbene kot literarne korenine. O tem sem tudi precej pisal. Ko sem dobil prilozhnost za prevod Zapiskov, sem prebral tako angleshki izvirnik kot nemshki prevod. Tega zadnjega sem dokaj hitro odpisal in ga uporabljal samo kot obchasno referenco – opazil sem namrech, da je prevajalec spregledal tisto bistveno, chesar se pri Zapiskih nikakor ne more in ne sme spregledati: romanesknost.

Pojavila se je torej zahtevna prevajalska naloga; bilo je treba premisliti – ali se Zapiskov splacha lotiti zgolj kot zhanrskega dela, faktografske fragmentarne avtobiografije, in jih s tem literarno oklestiti, ali bi se morda splachalo osredotochiti na najpomembneje: jezik in romanesknost.

Po razlichnih, tudi zelo dolgih posvetih s poznavalci, prijatelji in strokovnjaki (mnogi izmed njih so bili tuji dylanologi in univerzitetni profesorji) je postalo jasno, da se morajo »takemu truplu vechji delezhi meriti«, kot bi dejal Levstik: Zapiski, kompleksneje gledano, namrech ne sodijo v noben strog prozni zhanr, ne avtobiografski, ne kakrshen koli drug. So predvsem roman, zelo spretno sestavljen. Pri chemer ta roman nosi v sebi vech podzvrsti romana: lahko je bodisi avtobiografija, bodisi roman s kljuchem, bodisi kolektivni roman. Napisan je tako, da lahko zlahka odmislimo Dylana kot protagonista in gledamo shirshe – glavni junak je namrech lahko kdor koli, ni pa tudi nujno, da sploh obstaja glavni junak – glavni junak je lahko celotna newyorshka folkovska scena; tudi pri bolj osebnih opisih ochetovega pogreba v tretjem poglavju in spopadanjem z lastno usihajocho muzo v chetrtem ni nujno, da gre zgolj za Dylana – na njegovem mestu si lahko predstavljamo upe in obupe slehernega ustvarjalca in probleme celotne kulturne scene. Tako Zapiski naenkrat postanejo roman o prezhivetju, kompleksno psiholoshko delo, ki v sebi zdruzhuje zhivljenjsko zgodbo vztrajnega, talentiranega in delovnega »slehernika«, kot tudi – zhe omenjen – »prirochnik« za (ne samo mlade) glasbenike, lahko pa je, glede na medbesedilne reference, tudi kratek pregled zgodovine svetovne knjizhevnosti in zgodovine popularne glasbe. Roman torej, ki je hkrati prirochnik in enciklopedija – literarno delo, ki v sebi zdruzhuje paraliterarne zvrsti in ki spotoma, v prav ta namen literarne vechnamenskosti, izumi she specifichen jezik in slog, ki pa sta, ne glede na to vechnamenskost, ampak kar sama po sebi, dejansko in nespregledljivo najpomembnejsha aspekta Zapiskov – in potemtakem tudi tisto nekaj, kar je treba pri prevodu najbolj uposhtevati. Lahko ju imenujemo tudi s skupnim imenom romanesknost. In prav zato kot dodatek »enciklopedichnosti« romana na koncu prevoda za faktografsko manj podkovane bralce ni slovarchka imen in pojmov. Z njim bi namrech nacheli prav ta najpomembnejshi aspekt literarnosti in roman sklatili bodisi na raven enciklopedichnega glasbenozgodovinskega dela ali preproste avtobiografije s pojasnili.

Pri prevajanju je bilo tako treba tudi v slovenshchini »izumiti« poseben jezik in slog. Izvirnik morda najbolj spominja na bitnishko pripovedovanje, vendar kaj kmalu ugotovimo, da gre za vech kot to. Na sintaktichni in semantichni ravni Dylan kaj hitro nadgradi preprost bitnishki slog, znan iz knjig Kerouaca, Fantea ali Bukowskega. Slovenshchina se je to pot spet izkazala kot zelo fleksibilen jezik, ki je, che ga iztrgash iz stroge kontekstualnosti slovnice, nadvse primeren za jezikovno hibridna amerishka pripovedovanja. Uchinek neposrednosti, ki je sicer znachilnost bitnikov, in ki iz Dylanove knjige kar puhti, je bilo sorazmeroma lahko dosechi zhe z enim samim »heretichnim« jezikovnim prijemom – opushchanjem i-ja pri nedolochnikih (t. i. »kratki nedolochniki«), kjer je bilo to potrebno in se je zdelo nujno za ohranjanje »zhmohtnosti« Dylanove govorice. Druga najpomembnejsha odlochitev je bila izpostaviti pomen romana kot celote, kot romaneskne zgodbe, pri chemer dolocheni faktografski podatki postanejo dejansko manj pomembni, saj je najbolj pomemben vtis, ki ga pri bralcu pustita jezik in slog. Kot zhe recheno, so v tem kontekstu osebe lahko povsem nakljuchne, nikakor pa ne sme biti nakljuchen obchutek suspenza, prav tako ne berljivost (seveda ne v banalnem, »plazhnem«, ampak v najplemenitejshem literarnem pomenu besede), ki se jo da ohraniti prav z nekaterimi opisanimi jezikovnimi posegi. Ti posegi so prevajalcheva osebna odlochitev, zanje prevzemam vso odgovornost, vse druge jezikovne mozhnosti pa so seveda vedno odprte drugim prevajalcem.

S tega vidika postanejo omembe naslovov knjig in ploshch, imen glasbenikov in podobni, sicer zelo pomembni podatki, vechkrat literarno sekundarni, pozitivistichni. Kar pa ne pomeni, da pri njih ni treba biti dosleden. Nasprotno. Primer: prevajanje naslovov, ki jih Dylan omenja v drugem poglavju, me je kot prevajalca popeljevalo od podatkovnih zbirk univerzitetne knjizhnice do zbirk fakultetnih, oddelchnih knjizhnic in naslovi, ki pri nas she niso prevedeni, so bili predmet dolgih pogovorov s strokovnjaki. Kljub temu je osnovna odlochitev ostala: Zapiske je treba prikazati predvsem kot berljivo in navdihujoche, umetnishko mochno romaneskno delo.

Seveda takshna odlochitev morda nekoliko (tudi nehote) okrni vechnamenskost romana in njegovo enciklopedichnost. Vendar se zdi, da je pri nas vsaj v primeru Zapiskov pri prevajanju bilo treba predstaviti Dylana kot literata, zlasti zato, ker ga kot takega pri nas she premalo poznamo. Princip literarne primarnosti in faktografske sekundarnosti je do vechplastnih umetnin vchasih machehovski, vendar pa je naloga glasbenih zgodovinarjev, da to ves chas popravljajo in nadgrajujejo s tehtnimi chlanki, literarnih zgodovinarjev in teoretikov pa, da tudi pri nas Dylana umestijo tja, kamor sodi – med literarne klasike. To se je zhe zachelo dogajati in schasoma se bo to moralo zgoditi she z vsemi drugimi podobnimi primeri – s Tomom Waitsom, Loudonom Wainwrightom, Johnom Prineom, Townesom van Zandtom, Hankom Williamsom in seveda tudi Leonardom Cohenom. Pa to she zdalech niso vsi.

Izvirnik Zapiskov je v letu dni po izidu zhe prejel prestizhno literarno nagrado Quills. Post festum z veseljem ugotavljam tudi, da je velika vechina slovenskih kritikov in recenzentov razumela Zapiske zelo podobno kot prevajalec in zelo podobno, kot narekuje tudi duh izvirnika – kot zanimivo in napeto branje. Kot odlichen roman, ki ochara ne toliko z enciklopedichnostjo, kot z izrednim chutom za strukturo, pripovedovanje in jezik. Najpomembnejsha naloga prevoda Zapiskov je kot recheno bila, da predstavi Dylana kot kompleksnega, a hkrati berljivega pisatelja, kot prvega literata med glasbeniki. Literarna zgodovina pa bo she zhe povedala svoje.

 

 

MATEJ KRAJNC, zima 2005/06

Pripis, 2013: Ker je v javnosti prisotnost prevoda Dylanove avtobiografije she vedno zhiva, ob javnih napadih nekaterih posameznikov glede spornosti mojega prevoda (kjer je zaradi urednishke nepazljivosti in brez mojega vpogleda v konchne korekture izpadlo okrog 20 strani sicer v celoti oddanega prevoda, prishlo pa je tudi do posegov v pomensko-faktografski del, za kar sam ne morem prevzeti krivde, vprashal pa me seveda nihche niti ni, zgolj padle so predpostavke, da sem delo slabo opravil) pa sem ob izidu vse do zdaj zlasti zaradi ljubega miru in brezplodnosti polemik v nashem kulturnem prostoru ostal ob strani in se nisem veliko oglashal, se mi zdi prav, da chlanek, ki sem ga napisal o prevajanju te zahtevne knjige, opremim s prichujochim pripisom.