Revija SRP 113/114

Matej Krajnc

 

KRATKA ZGODOVINA SATIRICHNE EPSKE PESNITVE V SLOVENIJI

OD PRESHERNA DO ROZE

 

 

INTRO

 

Dobrih satirichnih epskih pesnitev je v slovenski literaturi bolj malo, so pa zato tiste tembolj dragocene. Saj so se zhe razsvetljenci trudili biti nekako duhoviti in kritichni, vendar pred Preshernom ne moremo govoriti o kakih resnejshih daljshih satirichnih verznih delih. V 2. polovici 19. stoletja je bila seveda druga pesem. Ko je Presheren pri nas ustolichil epigram in malce daljsho satirichno pesem, je Jenko shel she korak dlje. S satirichno epskostjo v verzih sta se spopadla tudi Levstik in Stritar. Vendar pa smo temeljno satirichno epsko delo v verzih dobili shele leta 1938, ko je Ivan Rob izdal svoj »roman v verzih«, travestijo Jurchichevega Desetega brata. Ta je vse do danes ostal (in to ni vrednotenje) nedosezhna mojstrovina novejshe slovenske literature, che lahko, po vzoru slovenistov, »novejshe« imenujemo vsaj vse tisto, kar je nastalo v 20. stoletju. Robu se je v dandanashnjih chasih, dobi post-postmoderne, s svojimi parodijami in travestijami priblizhal Andrej Rozman-Roza, med njima pa z malce krajshimi stvaritvami stoji Janez Menart z zbirkama Chasopisni stihi (1960) in Pod kuzhnim znamenjem (1977). Ervin Fritz in Milan Jesih, mojstra (samo)ironije, sta se z daljshimi izpadi satire spopadala zgolj v dramatiki, Andrej Rozman-Roza pa je v svojih treh novejshih zbirkah Je zhe vredu, mama (1997), Razmigajmo se v krizhu (2003) in Tih bod, dedi (2005) Robovo izrochilo uspeshno prenesel na nekatera druga besedila slovenske knjizhevnosti – lotil se je, med drugimi, Hlapca Jerneja, Martina Krpana in Lepe Vide. Besedila je skrajshal, posodobil in priredil za nash chas, predvsem druzhbi in mentaliteti naroda v posmeh. Njegova besedila so kljub temu dovolj dolga, da bi jih smeli imeti za krajshe pesnitve.

 

Nikakor pa ne smemo pozabiti Kajetana Kovicha. Cheprav velja za »resnega« pesnika, je po globljem preuchevanju njegovega dela to, kljub vrhunski in nesporni kvaliteti, vendarle predvsem nekakshen pesnishki imidzh (kot v popularni glasbi denimo pri Johnnyju Cashu sintagma »mozh v chrnem«), po eni plati hkrati nezavedni in zavestni padec v podobo tega, kar so si o njem ustvarili literarni kritiki, chetudi je res, da je kot resen pesnik ustvaril nekaj temeljnih del slovenske poezije po 2. sv. vojni. Vendar pa se chisto pravi Kovich vsaj po mnenju pisca tega spisa pokazhe shele v svojih proznih delih, delih za mlade in humornejshi poeziji, ki jo je zbral v zbirkah Mala chitanka (1973) in Kalejdoskop (2001), cheprav ta zadnja brzhkone ni na sicershnji ravni njegovih del. V tej so soneti, torej kratke pesmi, kar nas tokrat ne zanima, zbirka pa je (che se kljub vsemu vsaj malo prepustimo vrednotenju) kot celota precej na silo sestavljena (po zhelji zalozhbe, kar deloma priznava tudi sam avtor), zato nas bo zanimala predvsem prva, ki prinasha nekatera njegova daljsha pesnishka satirichna dela. V omenjeni knjigi so nekoliko okrchena, vendar so v celoti izshla v revijah.

 

Oglejmo si torej, kaj pravi zgodovina.

 

 

 

1. FRANCE PRESHEREN

 

Presheren je kratko satirichno pesnitev Nova pisarija prvich objavil v Kranjski chbelci sht. 2 leta 1831 in nato she v Poezijah leta 1846. Besedilo je precej spreminjal. O razlichicah in spremembah prvotnega besedila vech kdaj drugich, raje si oglejmo, chemu sploh uvrshchati Pisarijo med satirichne epske pesnitve, cheprav krajshe. Izraz Nova pisarija je naperjen na literarno ustvarjanje, kakrshno naj bi bilo po tistih, ki jim je Kranjska chbelca shla v nos. Vechina teh je bilo takih, ki jim je shlo v nos predvsem Preshernovo erotichno pesnjenje, shlo je torej za janzenistichne moraliste, najhujshe nasprotnike takratne napredne knjizhevnosti. Nova pisarija je torej, citiramo Janka Kosa, »predvsem satirichen obrachun z jezikovnimi in literarnimi nazori, ki so poskushali omejiti razmah slovenske romantichne literature.«1

 

Nova pisarija je napisana na nachin dialoga med Uchencem in Pisarjem; prvi nagovarja drugega, naj ga nauchi pisati, saj

 

De zdej – ko zhe na Kranjskem vsak pisari,

zhe bukve vsak shushmar daje med ljúdi,

ta v prozi, úni v verzih se slepari –

jaz tudi v trop – ki se poti in trudi,

ledino orje nashe poezije –

se vriniti zhelim, se mi ne chudi.

Prijatelj! úchi mene pisarije:

kakó in kaj ushech se Kranjcam poje,

odkrij mi proze nashe lepotije.2

 

Pisar mu, dobrohoten, ne odkloni pomochi, in zachne s svojimi nauki. Precej jih je in vsi pikro in neusmiljeno zbadajo janzenistichno moralistichnost. Presheren se po uporabi lochil in duhu dikcije precej priblizha Byronovemu Juanu; skozi usta Pisarja neizprosno operira z imeni in zgledi – natrosi jih cel kup, od antichnih do sodobnih, in jih uporabi v prid razkrinkavanja »modrosti« svojih nasprotnikov. Ves Pisarjev nauk bi sicer lahko strnili v dva verza: »Chesh biti v kranjskih klasikov shtevili, / debelo po gorjansko jo zarobi …«3, pa vendar najboljsha strnitev sporochila pride na koncu, ko se Uchenec zahvali Pisarju za vse modre besede in se njun pogovor koncha takole:

 

Uchenec:

 

Bog ti zaplati uk, po tvoji volji

bom pel: gosence kaj na repo varje,

kak prideluje se krompir narbolji;

kako odpravljajo se ovcam garje,

preganjajo ushivim glavam gnide,

loviti mish' uchil bom gospodarje.

 

Pisar:

 

O, zlati vek zdéj muzam kranjskim pride!4

 

Tak konec ne pusti dvoma o Preshernovem namenu besedila in o bridki pikrosti, ki je je tam okrog leta 1831 zaradi polemik okrog Chbelce premogel zhe za razprodajo. Chesa tako dolgega v tem duhu ni vech napisal, je pa pridno in z veliko vnemo izdeloval krajsha tovrstna besedila, predvsem epigrame in Zabavljive sonete, ki bi jih kot celoto morda lahko tudi imeli za krajshe zbadljivo besedilo v treh delih. Proti koncu zhivljenja (1845) je sicer napisal she pesem Od zhelezne ceste, ki pa v primerjavi s poprejshnjim satirichnim opusom lahko obvelja kvechjemu za veseljashki pozdrav zheleznici, ne pa za kakshno pretirano satirichno besedilo; Presheren si je takrat zhe tudi umil roke nad tovrstno dotuhtanimi zadevami. Pesem Od zhelezne ceste je objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah, kjer so ga sicer teoretichno sposhtovali, praktichno pa ne prevech; o Koseskem in teh starih zgodbah na tem mestu ne bomo.

 

 

 

2. SIMON JENKO

 

V Jenkovih Zbranih spisih je leta 1921 bila prvich tiskana epska pesnitev Ognjoplamtich (nastala marca 1855), v kateri je Jenko po vzoru Byronovega Dona Juana ustvaril pravega epskega antijunaka kot antipod epskim junakom iz tedanjih resnih pesnitev. Parodiral je tudi njihov vzvisheni, visoki ton. Njegov Jaka Ognjoplamtich je sicer lep, a len, narcisoiden in polizan frik, ki mu je v glavnem samo do jedi in osvajanja deklet.5 Jenko ga naslika takole:

 

Olikan'ga po modi nar novejshi,

le glej, kako stoji mu zajchji frak,

kako mu od pomade nar mastnejshi

frklja se i se bliska lasek vsak,

i brada biksana je i stesana,

da para nima cela ji Ljubljana.6

 

 

Na koncu pesnitve preberemo do takrat verjetno najneposrednejshi in najzabavnejshi opis ljubljenja v slovenski literaturi.

 

Oj ne! nikakor ne, nekdo izdihne,

i koj nato se chuje cmok i cmok,

i tri minute i spet vse utihne,

le vchasih se globok zaslishi stok,

i glas, kater' enak ni govorjenju,

golobjem' bolj podoben je grulenju.7

 

Konec pesnitve je brzhkone brez predhodnika v slovenski literaturi. Jenko namrech po stari navadi junashkih epov junaka na koncu ne obdrzhi z gospodichno, nihche namrech ne ve natanchno, ali se iz 'golobjega grulenja' rodi resna ljubezen in s tem srechen konec ali ne; kje pa, Jenko koncha pesnitev tako, da heroj pride domov po zanimivo prebiti nochi in se spravi k zajtrku. Srechen konec po svoje sicer kljub temu je; Ognjoplamtich dosezhe, kar je hotel in na koncu ga srechamo v njegovem drugem naravnem okolju – pri mizi.

 

I kmal doma pri kavi ga dobimo,

pri jedi je, nikar ga ne motimo.8

 

 

 

3. FRAN LEVSTIK

 

Daljshe satirichne pesmi in pesnitve srechamo tudi pri Levstiku. Omenimo dve njegovi najvidnejshi tovrstni deli: Jezho na Parnas, ki obstaja v dveh razlichicah, in satiro Ljudski glas. Obe sta satiri na kulturne dogodke tedanjega chasa. Iz Ljudskega glasa navajamo tale odlomek, ki kazhe na takratne razmere v literaturi pri nas (Ljudski glas je nastal l. 1883) in je danes spet aktualen, spominja pa tudi na Preshernovo Pisarijo. Govorita protagonista Suhodobnik in Rezhimer:

 

Suhodobnik: Kar uchilne machuhájo,

knjizhevniki chebrnájo,

s parklji zlodej prime naj,

chez planine vrzhe v kraj!

To je vse le prazen snop,

nesoljene vode krop!

(...)

Idealstvo v kraj sladovno!

 

Rezhímer: A na prestol smrad in govno!9

 

Jezha na Parnas je kompleksnejshe delo. Levstik je prvotno alegorichno razlichico iz Pesmi 1854 dodeloval in popravljal glede na vse bridkejshe izkushnje na literarnem podrochju in nasploh v zhivljenju. Drugo, relevantnejsho razlichico, je predeloval she leta 1861 v Trstu. Ohranil je alegorijo, a vsebino z zgolj satire na lazhno staroslovensko pismenstvo, marvech na celotno druzhbeno in politichno podrochje slovenstva, kar je bila precej drzna in smela odlochitev. Njegov nachrt je bil, da bi z alegorichnimi osebami in podobami razkril, da se slovenska druzhba vse bolj cepi na liberalno opozicijo in konzervativno, recimo ji, koalicijo, pa seveda na ljudstvo, ki je od izobrazhenstva prichakovalo pot v napredek. V sredishche nove razlichice Jezhe je Levstik postavil svoj lastni boj proti konzervativni struji, s katero je meril na Bleiweisa (Kadilca) in njegove podrepnike – vse jih je poimenoval z zanimivimi imeni – Krivoslavoljub, Umomotec, Samotorbich … Naravni zavezniki Levstika samega (Sodilec se poimenuje), so Srchnost, Chas, Napredek, Okus, Logika, Vtip in Bistroumnost, vsi pisani z veliko zachetnico. Sodilec zmaga in potre Kadilca in njegove – Jezhe sicer ni chisto dokonchal, a to poglavitno idejo je jasno prikazal. Konec, kolikor ga je napisanega, se namrech odvije nekako takole:

 

Samotorbich: Zgubljena je bitva, tecimo nazaj!

Zabavljica: Ne teci, Torbich, grdo je tako!

Bistroumnost in Logika (od zad): Tecite, che morete!

Umomotec: Milost nam daj!

Samotorbich: Zaprl je sovrazhnik reshnjo pot,

zdaj reve zajeti smo povsod!

Logika: Kobacaj, od koder sem si prishel. (S sulico dregne Umomotca.)

Umomotec (pada): Molite! Bojim se, da pojdem v pekel. (Umrje.)

 

Na koncu Umomotec mrtev pravi:

 

I mene peche peklensko trpljenje,

na onem svetu me Bog je obsodil,

Slovence da bodem strashit hodil,

dokler jim she trebijo se mozhgani.10

 

Potem se vidi, da Levstik pesnitve ni dokonchal, ker manjka konec Umomotchevega govora in vse tisto, kar bi morda she moralo priti. Kljub navideznemu zmagoslavju naprednega tabora pa se zdi, da Umomotec she mrtev ne bo dal miru in s svojimi she dolgo chasa obsedal Slovence. Zdi se, da se je zadeva na sploshno res precej nagnila v to smer.

 

 

 

4. JOSIP STRITAR

 

Tudi Josip Stritar je bil na nashem Parnasu med tistimi, ki so se lotevali daljshih satirichnih verzifikacij. Prva, ki jo velja omeniti, je Bela ruta. France Koblar v prvem zvezku Stritarjevih Zbranih del11 pravi, da je pesem »duhovita parafraza in parodija po Goethejevem Faustu«; posneta je po uvodnem Faustovem samogovoru in prizoru, ko Faust zapishe svojo dusho Mefistu. Stritar je zadevo napisal kot zbadljivko na Etbina Henrika Costo (1832-1875), ki je bil po rodu kranjski Nemec, prestopil pa je iz nemshkega v slovenski politichni tabor in bil v letih 1864-67 ljubljanski zhupan; Stritar ga ni trpel zaradi njegove domishljavosti in, kot je sam zapisal, »samo slavohlepje ga je drzhalo pokonci in sovrashtvo ga je oznachevalo«12. V zbadljivki si je Stritar privoshchil razmerje med Costo in Janezom Bleiweisom, nosilcem takratne 'slovenske drzhe'; Costa naj bi po mnenju Stritarja in nekaterih drugih nasprotnikov Bleiweisovega tabora na Bleiweisa shkodljivo vplival zaradi svoje nadutosti in povezanosti z duhovshchino. Vech o teh zapletenih razmerjih si preberite v navedeni knjigi. Stritar je Belo ruto kanil objaviti zhe l. 1868 v Mladiki, pa mu je Levstik rekel: »Nehaj, jenjaj, nikar zlega ne delaj, o Stritar!« – vzklik je, frik, ukradel Jurchichu – in Stritar potem res ni objavil pesmi v Mladiki. Privoshchimo si res posrechen odlomek iz Bele rute, ko Costa-Faust (Bleiweis je Bleiweis-Mefisto) z belo ruto za vratom govori:

 

(z mehkim glasom) : Zakaj, zakaj, Germanija mila,

od svojih prs si me pahnila,

zakaj, o mati moja draga,

spodila si me spred svojega praga?

Zavrgla si zvesto srcé,

ki vedno je le gorelo zaté. –

Po Krasu in partibus infidelium

bi trosil bil tvoj sv. evangelium,

potil in se trudil po vsi mochi,

da v vsaki hishi in 'nizki' kochi

cheshcheno bi bilo tvoje ime,

kakor ga v Berlinu in Bechu chaste.

Oh, lepe sanje, kratke sanje!13

 

Poleg Bele rute je Stritar od daljshih satirichnih zadev napisal she Preshernov god v Eliziji in dva ciklusa, Preshernova pisma iz Elizije in slavne Dunajske sonete; ta ciklusa bi kot celota tudi lahko delovala kot pesnitev, vsak zase.

 

 

 

5. IVAN ROB

 

Leta 1915 je Blazh Bevk (Blazij Beuk) izdal v Trstu knjizhico Pesnitve 1. del. V njej je hudomushno obrachunaval z raznimi 'blagri', recimo z alkoholom, zbirka pa lahko velja tudi za zachetek vnashanja tujejezichnih interferenc v slovensko poezijo in to petdeset let pred pojavom Tomazha Shalamuna. Knjizhico omenjamo kot zanimivost, ker je izjemno zabavna, she posebej zaradi rim. Leto 1938 pa je bilo prelomno leto; takrat je namrech pesnik Ivan Rob izdal delo, ki je she danes osrednje satirichno epsko delo na Slovenskem. To je travestija Jurchichevega Desetega brata. Delo je Rob podnaslovil 'roman v verzih', leta 1994 pa ga je z nekaterimi drugimi Robovimi satirichnimi deli ponovno objavila zalozhba Rokus. Znachilnost Robovega dela je, kot pove zhe literarnozvrstna oznaka, da je Jurchichevo delo prestavil v moderno okolje 20. stoletja s premnogimi sklici na tedanje druzhbeno dogajanje in kupom modernih, takratnemu chasu primernih sintagem (randi na verandi itd.). Robov Deseti brat je, bodimo chisto poshteni, pravzaprav povsem novo delo, Rob ga je preoblikoval tako, da je ustvaril nekaj povsem izvirnega in duhovitega. Jurchicheva zgodba je okvirna, cheprav se Rob ves chas sklicuje nanj in se mu opravichuje, ker 'mesari njegov roman'14. Avtor v pesnitvi nastopa tudi sam in sicer kot pisec in kot prijatelj Lovra Kvasa. Kvasa Rob v pesnitvi tudi obishche na Slemenicah in se v Obrhku zaljubi v Marichko, hcherko zdravnika Venclja, zdaj Olgo; pozneje jo vzame Marjan. Lovre Kvas je bolj kot uchitelj shportnik; igra nogomet, kolesari, tudi grajskega Balchka bolj zastrupi s shportom kot z uchenostjo. Manica ni zhe takojci poshtena devichica, ampak sprva predvsem koketa, kljub temu pa se pozneje nesmrtno zaljubi v Lovra, ima z njim otroka (parchek zaradi neodobravanja njenih starshev najprej zhivi v mestu, pozneje pa dobi blagoslov in gre zhivet na Slemenice) in se, ko se Lovre malce ponesrechi na neki tekmi, neutolazhljivo joche ob njegovi postelji v ljubljanski bolnishnici. Marjan je pesnik. Pishe in tudi objavi nekaj ljubezenskih impresij, ki pa niso ravno vrhunske – Rob tako pokazhe, kaj si misli o takratni poeziji. Poglejmo si nekaj Marjanovih verzov iz pesmi Pod oknom (18. poglavje):

 

Ob osmih: Jaz sem tu,        

tvoj Marjan, tvoj lev,

jaz, gladen kakor volk,

pozhreshen kakor tiger.

Vrzi mi koshchek svojega srca,

zdrizasto se tresochega.

(To te bo morda reshilo,

da te cele ne pozhrem.)15

 

Osnovna znachajska poteza Jurchichevega romana je ohranjena – Marjan je namrech najprej ljubosumen na Lovra, potem pa se sprijazni z dejstvom, da se je Manica odmarjanizirala. Prav tako je Marjan tudi jezen na Martinka Spaka, desetega brata. Ta na koncu pesnitve ne umre, ampak se ojarmi z Ursho Plut, ki 'se ishche' (dobra zafrkancija na slovenski medij), in gre zhivet v vilo na Hvaru, ki mu jo da njegov oche Pishkav v zameno za pisma o nekih poslovnih manipulacijah. Tudi Pishkav se ne usamomori, ampak se porochi s slemenishko teto, hudo babo; potem gresta na porochno potovanje. Iz Rima pishe Marjanu pismo, da je vilo dal Spaku, saj je Spak njegov sin in Kvas njegov nechak. Pripishe she, naj Kvasu kdaj odrine kak tisochak. Marjan se na koncu, to smo zhe povedali, porochi z Vencljevo Olgo. Robu to ni pogodu, a si ne more nich pomagati, ker je s tem, ko je vstopil v zgodbo, dogajanje izpustil iz rok. Zgodba se koncha z Robovim navedkom, da ni nikogar poslal ne v pekel, ne v nebo; seveda mu je s tem vse odpushcheno.

 

Ker zhe govorimo o Robovem Desetem bratu, pach ne moremo mimo Krjavlja. Ta pripoveduje, kako je poshast na pol presekal, pa se je potem spet sprijela in je videl, da je korupcija. Kozi je pa zagrozil z ljubljansko bolnishnico. Poglejmo si odlomek iz znamenitega Krjavljevega boja:

 

VI

 

Na to sosedu chasho sprazni,

pozhmrkne mu, spregovori:

»Polnoch. Tema ko v kozjem rogu.

Krog mene zhive dushe ni.

Na strazhi sem. Mencam z nogami.

Premochen ves sem od megle.

Zadremal bi, pa mraz ne da mi.

Chuj: comp, comp, comp po vodi gre.

Pod mano barka se zaziblje,

na vodi se pa nekaj giblje.

 

VII

 

Prihaja blizhe. Glavo dvigne.

Naravnost k barki plava zdaj.

Kdo bil bi? Kar mi v glavo shvigne:

to lochneshki je vodni zmaj.

»Ha, ti poshast,« po tihem pravim,

che jaz v roke te zdaj dobim,

te, kakor Kranjec sem, zadavim,

morda pa v zhivo te vlovim.

Na velesejmu tam v Ljubljani

bom kazal mnozhici te zbrani.«

 

VIII

 

Zhe: shkreb, shkreb, shkreb, na barko pleza,

na krov zhe glavo pomoli.

Pobozhno v strahu se prekrizham,

a zmaj se krizha ne boji.

Zdaj sveta jeza me popade,

potegnem sabljo: lop, po nji!

Chez pol sem jo presekal, spako,

o tem vsaj zame dvoma ni:

Je prvich reklo le: shtrbunk,

a drugich slishal sem: shtr-bunk.

 

IX

 

Poshast pa venomer she miga

in kosa skupaj lezeta,

se sprimeta in spet je cela,

bila je to – korupcija.«

Matevzhu shlo ni to v glavo:

»Iz chesa sklepal si tako?«

»I, najprej se ni krizha bala,

je v vodi cela spet postala,

od juzhne je strani prishla

in vedel sem: korupcija.«16

 

V pesnitvi je she cel kup duhovitih parodij na takratno druzhbo, sploh pa jo je treba prebrati v celoti. Pesnik sam je o njej v ljubljanskem dnevniku Jutro (19. julija 1938) povedal, da sta mu kot navdih (poleg Jurchicheve mojstrovine, seveda) sluzhili predvsem dve besedili: travestija Vergilijeve Eneide, ki jo je spisal Nemec Blumauer in Zhmigavcheva travestija Shenoovega romana Zlatarjevo zlato. Dodal je she, da je v travestiji skushal zajeti chim vech zhivljenja nashih dni, »a she posebno pozornost sem posvetil literaturi, ki mi je izmed vseh chloveshkih prizadevanj pach najbolj pri srcu ... Moj Deseti brat naj bi bil mimogrede vesel, shegav, pa tudi piker, che je treba, kazhipot v 'poezije hram'.«17 Ocene Robovega dela so se ob izidu pojavile v vechini tedanjih chasopisov (Slovenec, Jutro, Dejanje, Modra ptica) in v glavnem vsi ocenjevalci priznavajo, da je delo dobro in pomembno, saj v sicer s tragiko zaznamovano slovensko literaturo prinasha svetlobo in svezhino.

 

Po letu 1938 vse do danashnjih dni v slovenski literaturi ni vech izshlo kaj tako domishljenega, kar zadeva satirichno epsko plat medalje, pa tudi po izvedbi ne.

 

 

 

6. JANEZ MENART

 

Janez Menart je eden najvidnejshih satirikov v sodobnem pesnishtvu na Slovenskem, njegova zbirka Chasopisni stihi (1960) pa po mnenju avtorja tega zapisa ena prvih resnichnih postmodernistichnih zbirk na Slovenskem18, she preden se je postmodernizem sploh zachel19 in ko je tudi modernizem she bolj plaho gledal – zbirka Pod kuzhnim znamenjem (1977) pa z razdelkoma Latinski verzi in predvsem s pesmijo Antisong v stilu stranishchne poezije, ki je bila objavljena zhe leta 1970, dokonchno opravi s podobo Menarta, kakrshno vsiljuje dandanashnja literarna veda; da ga iz modernih lirikov namrech izlocha in ga uvrshcha zgolj med tradicionaliste. Antisong je namrech parodija parodije, palimpsest in eden glavnih znanilcev postmodernizma v sodobnem slovenskem pesnishtvu. Che se je Milan Jesih, kot predvideva literarna veda, norcheval iz tradicionalizma v svoji zbirki Uran v urinu, gospodar (sicer 1971, a pesmi so izhajale zhe prej), je Menart parodiral te njegove parodije. Sklicevanje nekaterih literarnih znanstvenikov na to, da je Menart to naredil zgolj iz jeze, ker naj bi t. i. modernisti potisnili tradicionaliste v ozadje (in iz obrambe tradicionalistichne poetike) sicer takoj pade, che vemo, kakshno znanje o sodobnih tokovih poezije je imel Menart in che smo pravilno brali Chasopisne stihe. Sam je v vech izjavah in pismih (Pibernik, Hofman) omenil, da ni imel nikoli nich proti temu, da vsak pishe, kakor pach hoche, da pa ga je motilo, da so t. i. modernistichni avtorji v prvi polovici shestdesetih precej grobo in nedemokratichno vsiljevali svoje ideje20. Modernizem in avantgarda si sicer ne moreta lastiti niti likovne poezije – tudi to je Menart uvedel zhe s Croquisom v Chasopisnih stihih, pa s Piccadilly Circusom iz iste zbirke. Menart v nasprotju s trditvami vechine tedanjih in sodobnih kritikov tega ni storil zato, da bi bril norca, temvech je hotel s postavitvijo Croquisa (vzemimo pach ta primer) ponazoriti vsebino pesmi in upravichiti njen naslov; pesem je bila v vseh naslednjih izborih ponatisnjena v navadni postavitvi, kar je Menarta vedno motilo, saj ji je navadna postavitev odvzela podpomene.

 

Vse to je bilo treba povedati, da lahko preidemo na nekaj besedil, ki se v Menartovem opusu priblizhajo satirichni epski pesnitvi. Odvech bi bilo govoriti o kakrshnem koli satirichnem epu; gre za malce daljshe samoironichne pesmi, ki bi jih skupaj lahko shteli v poseben tematski sklop, ta pa bi zhe bil podoben nekakshni satirichni poemi v treh »spevih«; seveda epsko naravnani, saj Menart pripoveduje o sebi in druzhbi okrog sebe; precej neprizanesljivo.

 

Gre za besedila Pesnik se prijavi, Pesnik se popravi in Pesnik se odjavi. Prvi dve je Menart objavil v Chasopisnih stihih, tretjega pa v zbirki Pod kuzhnim znamenjem. Napisana so v oktavah in po duhu precej podobna Byronovemu Donu Juanu. Morda bi sem sodila she pesem Spomenik, objavljena v zbirki Semafori mladosti (1963). Se torej popravljamo – shlo bi lahko za pesnitev v shtirih »spevih«.

 

Za nasho razpravo bo dovolj, che si ogledamo, kako je s ciklichnostjo omenjene Menartove potencialne pesnitve. Naslov bi lahko bil kar Pesnik, potem pa bi shlo kronoloshko po posameznih »spevih« – se predstavi, se popravi, se odjavi, vmes pa Spomenik, ki bi sicer, cheprav je bil napisan prej, lahko stal tudi na koncu.

 

V Chasopisnih stihih je prva pesem, predstavitev pesnika, objavljena v »chasopisni rubriki« Intervju. Na videz je sprva zgolj samoironichna:

 

Zato zhivljenje sem zavozil.

Lahko bi kak shofer postal,

od krchme pa do krchme vozil

in vsak dan z drugo micko spal.

Kaj bi! Zhal, pesnik sem postal.

Moj svet je svet stopic in rim.

Ljudem se malo mahnjen zdim –

in deloma imajo prav.21

 

Vendar je na koncu skrita tudi pikra druzhbena ost:

 

No, to je vse. Sicer lahko

bi pesem lirichno zakljuchil,

chesh da kar srechen sem tako.

A kaj bi z rimanjem se muchil,

saj vsi podatki zazheleni

so zbrani kje (za vsak sluchaj);

tam vejo najbrzh vse o meni,

vse, kar jaz sam vem – in she kaj.22

 

Nadaljevanje Pesnik se popravi iz iste zbirke je objavljeno v »chasopisni rubriki« Popravki. V njej Menart nadgradi poprejshnji »intervju« in ga malce dopolni, z zheljo, da bi skoz malce dobrohotnejsho podobo o sebi spet pichil druzhbeno stanje. Tako brezkompromisno, a duhovito ugotovitev o veri iz prve pesmi, da ne gre vech na led in da mu je ta svet dovolj, zato nebes ne potrebuje, samoironichno »popravi«:

 

Nash chas je chas, ki rad vse zrevidira,

zato zhelim svoj novi lik sklesati.

S tem bo prishla na svoje tudi vera,

ki hrepeni kup dogem dokazati

in eno bo iz mojega primera:

sem troje in en sam ubozhec hkrati:

sem oche, sem sin muze in sem duh,

ki z duhom za trojico sluzhi kruh.23

 

Potem razlozhi vse tri dimenzije in se za dlje chasa ustavi pri muzi, kjer s suhim humorjem preopredeli svoj status pesnika, ki vsak honorar she topel odnese v hranilnico:

 

Tako bom kot normalen drzhavljan,

le s senco, da sem sprva bil poet,

med gospodinjske stroje zakopan,

zapustil banchno knjizhico in svet.24

 

Menart se seveda ves chas dobro zaveda svojega statusa zhe uveljavljenega pesnika in prevajalca, ki lahko za svoje delo izposluje tudi kak boljshi honorar, kar pa ga ne ovira pri tem, da ne bi realno ugotovil, da gre itak vse v pohishtvo in osnovne potrebshchine, ne glede na to, ali dobi vech ali manj. Vendar druzhbo na samem koncu neusmiljeno pichi – in sebe z njo vred:

 

Tako sem v svetu sam kot shtor sred jase,

ki neopazno ga razzhira chas.

Tako se vse na bolje korumpira –

pa se iz solidarnosti she jaz.25

 

Tretja pesem v tem nizu je precej bolj druzhbenokritichna; predvsem do novih tokov v knjizhevnosti, ki so se pojavili v shestdesetih in sedemdesetih letih, v letih 1961 – 1977, ko so nastajale pesmi za zbirko Pod kuzhnim znamenjem (1977). Kot branilec poetike smisla in pomena seveda mora komentirati nove tokove, in to pochne neusmiljeno, ne pa tudi sovrazhno in napadalno. Kot krivca za silen razmah modernizma in avantgarde in tistih, ki so jim pri vzponu pomagali, oznachi fakulteto in oblast (glede na dejstva in razvoj slovenske literature v zadnjih shtiridesetih letih in na sedanji polozhaj poetik v literarni vedi ugotavljamo, da je Menart brzhkone imel kar precej prav). Ta pesem zato nekako parira znamenitemu Antisongu, druzhbenokritichno pa je precej bolj neposredna:

 

Tolazhi me edino to,

da v tej nesrechi nisem sam,

da je za vsakim voglom kdo,

ki roko mu lahko podam,

in pa zavest, da sem v drzhavi,

kjer so svoboshchine; v ustavi.26

 

Na koncu pesmi Menart duhovito ugotavlja, da je brezplodno zganjati jezo, saj:

 

… bard pach lochi se od barda,

a jaz (vsaj v tem) sem avantgarda.27

 

S tema verzoma pokazhe, da nikakor ne rovari proti modernistom in avantgardi, pach pa da samo opozarja na po njegovem mnenju za poezijo shkodljiv pojav in mu demokratichno priznava pravico soobstoja. Njegova »odjava« je pravzaprav sprijaznjenje s situacijo in soobstoj v zelo raznolikem pesnishkem svetu. »Sprava« je popolna:

 

Svet se vrti lepo naprej

skoz tozhne in vesele dni.

Ker pach ne morem nich pri tem,

kako in kam vrtim se z njim,

le v rimah kaj povem ljudem

ter jim vsem skupaj zazhelim

kot tudi sebi in poetom (odebelil MK)

she mnogo let vrtenja s svetom.

 

Spomenik iz Semaforov je pravzaprav nekak vmesni chlen med tremi »spevi«, duhovita pesnishka samopozicija, ki se koncha z ugotovitvijo, da bi drzhavo njegov spomenik, cheprav bi bil verjetno upravichen (zhe zato, da bi se pod njim lahko dobivali mladi pari - »pri Janezku, tako kot vcheraj.«) drzhavo brzhkone prevech stal, pa jo zato poprosi, naj mu denar, ki ga prihrani s tem, da mu ne postavi spomenika, izplacha she »za zhivih dni«.

 

Poleg Menarta se je z duhovitimi pesmimi na rachun sebe in druzhbe ukvarjal tudi njegov kolega iz skupine shtirih

 

 

 

7. KAJETAN KOVICH

 

O duhovitosti in satirichni ostrini Kovicha-umetnika nam precej povejo njegova prozna dela in pesmi, ki jih literarna veda sicer oznachuje z oznako »za otroke«, vendar se pishochi ogiba in odreka vseh takih in podobnih oznak, zhe ve, zakaj. Je pa Kovich kljub temu napisal tudi kar nekaj pesmi »za odrasle« (sic!), ki so zanimive za prichujocho razpravo.

 

Gre predvsem za dve daljshi pesnishki deli, ki bi jima lahko rekli satirichni pesnitvi, seveda s pripovednim naklonom, in sicer za »satirichno poemo« ali »humoresko« Poet in pa za delo, ki ga avtor poimenuje »disharmonichna stiska v trinajstih spevih z intermezzom« Stanovanjska komedija. Obe je Kovich fragmentarno (ne v celoti) objavil v knjizhici Mala chitanka (1973), kjer je zbral vechino svojih pesnishkih satir in jih opremil z duhovitim veznim besedilom.

 

Poet je bil prvich objavljen leta 1955 v drugi shtevilki chetrtega letnika revije Beseda, revije, ki je za slovensko literarno zgodovino po 2. svetovni vojni kljuchnega pomena, saj je v skoraj shestih letih izhajanja utrdila »intimizem« in tudi »eksistencializem«, s katerim so od vsega zachetka operirali zhe t. i. intimisti in so ga potem tisti za njimi zgolj prenesli na naslednjo stopnjo, z veliko pomochjo navezav na moderno filozofijo. Brez Besede verjetno ne bi bilo Revije 57 in tudi Perspektiv ne, je pa brzhkone res tudi, da Besede ne bi bilo brez Mladinske revije, v kateri so se na samem koncu shtiridesetih let 20. stoletja pravzaprav pojavili domala vsi glavni akterji pesnishtva naslednjih desetletij (che privzamemo, da brez Zajca ne bi bilo Shalamuna, kot je dejal sam Shalamun itd.).

 

Pa nazaj k Poetu. Kovich je v Mali chitanki bil do njega precej kritichen, cheprav se je takoj videlo, da mu je zadeva she vedno zelo pri srcu. V omenjeni knjizhici »poema« ni objavljena v celoti, zato bo treba v ta namen posechi po starih letnikih Besede – se splacha. Kovich je poemo razdelil na vech poglavij, zachel je s Prologom in, kot se spodobi, konchal z Epilogom, gre pa v glavnem za staro uganko: ali se splacha sluzhiti zgolj idealom umetnosti, ali se z umetnostjo splacha tudi sluzhiti, she posebej, che hochesh prezhiveti. V poemi prevlada ta zadnji nagon, seveda s hudo satirichno ostjo; celota je po duhu izjemno sproshcheno in duhovito napisana in bralec sluti, da Kovich pri pisanju prav uzhiva. Po lastnih besedah pri nastanku poeme priznava Heinejev vpliv, kritiki pa so mu takrat pripisali tudi Majakovskega, a Kovich pravi: she zdaj pa ne vem, kaj naj pochnem z Majakovskim, saj njegove futuristichne poezije v tistem chasu nisem poznal.28

 

V Prologu Kovich duhovito, malce jenkovsko, okarakterizira glavnega junaka, Poeta.

 

Nekoch je zhivel pedanten poet,

ki vsak verz je skrbnó zmodeliral,

vendar ga zato zalozhnishki svet

nich bolje ni honoriral.

 

Imel je zheno in dvanajst otrok,

kot uchitelji v starih chasih,

soliden je bil, ker je bil ubog

kot »Sobe« v malih oglasih.

 

V sluzhbo je hodil kot drugi ljudje

in imel je razlichne navade,

zvecher na dva deci je smuknil v bife,

po vecherji pa pisal balade.

 

Lep, kakor je bil, je ocharal gospo

direktorja mestne zhganjarne

in vchasih zahajal z njo pod roko

naskrivaj v predmestne kavarne.

 

Gospa plachevala je za oba

z neizrekljivo milino,

poet pa zamaknjen v skrivnosti sveta

je zase pobral napitnino.

 

Doma je potem, neopazen in tih,

pozhiral ajdove zhgance

in zhlico za zhlico zajemal navdih

za njej posvechene romance.29

 

Pravi krepostnezh torej. Skrajshajmo: Poet po nekaterih zhivljenjskih izkushnjah ugotovi, da je »bolje biti zhiv osel kot mrtev filozof«, che se spomnimo na napis na ovitku Menartovih Chasopisnih stihov, in poema se koncha tako, da Poet ustanovi svoje podjetje za izdelavo verzov in prav lepo zhivi. Takole:

 

Minila so leta in skromni poet

marljivo pripisal je vilo

in ustanovil je »Verzopromet« -

podjetje z verzi na kilo.

 

Porochil je srechno vseh dvanajst hchera

s shoferji in advokati

in zheno, poklicano od boga,

dostojno je dal pokopati.

 

V konkurz je mestna zhganjarna shla,

direktor dve leti na mirno,

kjer zdaj zaman preklinja njegá,

ki mu skonkuriral je firmo.

 

Poet pa veselo na svetu zhivi

in z zhalostjo koketira

in v Mestni obrtni zbornici

za predsednika kandidira.

 

Kaj je she treba odvechnih besed:

ideal je poetska prtljaga

in vsak kolichkaj idealen poet

ideale v banki nalaga.30

 

Med Prologom in Epilogom najdemo she precej osti na navade tedajshnje druzhbe, a za omembe vseh v tem hipu ni prostora in chasa, Kovich pa je zapisal, da se je z objavo Poeta konchalo njegovo popisovanje sheg in navad pesnikov.

 

Stanovanjska komedija je daljsha stvaritev kot Poet in neusmiljena satira na tedanje stanovanjsko vprashanje, napisana iz osebnih izkushenj pesnika. Kovich sicer leta 1973 v Mali chitanki o njej ne zapishe kaj prevech res sposhtljivih besed in tudi objavi zgolj fragmente, vendar pa z zelo natanchno popisano vsebino. Gre za zgodbo o Marjetici in Franceljnu (ta je shtudent), ki gresta skoz pravo odisejo, da bi dobila stanovanje. Sodbi pesnika, da Stanovanjska komedija dandanes zvechine ni uzhitna, nekako kar ne moremo pritrditi; v slogu in duhu je izjemno prozhna in duhovita, pa tudi napisana je tako v prostem kot rimanem verzu, glede na situacijo. She posebej zabaven je konec – zakon glavnih junakov ne prenese »stanovanjskih pritiskov« in po sedmi proshnji za stanovanje gresta k odvetniku. Lochita se in she isti dan dobita odlochbo o odobritvi stanovanja.

 

Kovich med glavno zgodbo »vpishe« tri »romance« (tako jih je poimenoval), ki naj bi dopolnjevale zgodbo – o chakalnicah, sobah pri tujih ljudeh in gostilnah. V tej zadnji opisuje, kako, po lastnih besedah, velika vsestranska in temeljita je lahko zheja nesrechne slovenske dushe. Glavni junak namrech med drugim pije za:

 

dobre in zle angele

in za angela varuha,

ki stanuje v vinu,

pijem za besede in rime,

za pesmi,

ki stanujejo v knjigi,

pijem

za smrt,

ki stanuje v zhivljenju,

in pijem zase,

ki nimam kje stanovati.31

 

Avtor je romancam dodal tudi shtiri parodije na romarske pesmi in jih poimenoval serenade. Vkljuchil jih je v zgodbo in z njimi na nachin posploshene spremljave sproti obnavljal vsebino. Rokopis je nekaj let po nastanku prishel v MGL in tam so mu, v duhu chasa, svetovali, naj se serenad znebi, saj bi lahko zhalile verska chustva. Po Kovichevih ugotovitvah je shlo seveda za ravno obratno stvar: duh romarskih pesmi ni bil v duhu chasa, she posebej ne takile verzi:

 

Marija, k tebi, uboge reve,

pri zhlahti zdaj zdihujemo,

po temnih kuhnah in hladnih vezhah

na ozkih prichnah spanchkamo.

 

Ko drugi grejo zvecher na sejo,

otroke pridno pazimo

in za dobroto vsako soboto

veliko kuhno ribamo.

 

Preljuba Mati, glej, v tej zagati

k tebi zatekamo se spet.

Che ni drugache, nam pach izprosi

vsaj kak opremljen kabinet.32

 

»Ljudska oblast« takrat seveda v uporabi verske priproshnjice v satirichne namene ni prepoznala teh satirichnih namenov, in serenade so morale ven – Kovich duhovito pravi: »Svoj predlog so sprejeli.« Za uprizoritev v MGL-ju je Kovich zapisal tudi zakljuchni song; s svojo Stanovanjsko komedijo se je torej priblizhal brechtovskemu duhu. Podobne zadeve, namrech parodije na romarske pesmi in druge verske pesmi, pa songe in druge tovrstne pesnishke oblike pozneje v izdatni meri srechamo v poeziji in satirichnih komedijah Ervina Fritza.

 

Toliko o Kovichevih satirichnih pripovednih pesnishkih delih, ki so vredna, da se jih zapishe v spis s tako »usodnim« naslovom, she posebej, ker je diplomski, in zato nujno tudi raziskovalni. Zadnja leta pa je na podrochju daljshih satirichnih pesnitev dejaven igralec/pesnik

 

 

 

8. ANDREJ ROZMAN ROZA

 

Andrej Rozman Roza, ki je v svojih zbirkah Je zhe vredu, mama (KUD France Presheren, 1997), Razmigajmo se v krizhu (Cankarjeva zalozhba, 2003) in Tihbod, dedi (KUD France Presheren, 2005) duhovito travestiral kanon slovenske knjizhevnosti (Urshka, Martin Krpan ...).

 

Urshka bi z mottom »Res hudo je, che prelep si za ta povprechen svet« verjetno obveljala zgolj za daljsho satirichno pesem. V njej Roza Preshernovo zgodbo duhovito prestavi v sodobni chas:

 

Bend pa kakor nor zashpila,

da so v ognju vsa glasbila.

Saksofoni zazharijo,

iskre od chinel letijo,

in dim vije se iz kitar,

da se zdi, da je pozhar,

ko se lepi par teles

zapodi v divji ples.

 

Urshka se v ekstazi meche,

da si skoraj zlomi pleche […]33

 

 

Konec je seveda temu primeren:

 

Zvlekli so motor iz reke,

a od njiju niti obleke.34

 

V naslednji zbirki Razmigajmo se v krizhu si Roza privoshchi Krst pri Savici, Hlapca Jerneja, Martina Krpana in Lepo Vido. Jerneja je potravestiral zelo na kratko, s satiro na kumrovshko komunistichno sholo in na sedanje socialno stanje. Jernej, delavec, pretrpi vse, chez rob pa mu zdrsne kapljica, ko na Zavodu za zaposlovanje ne sme enega prizhgat. Roza pikro satiro koncha takole:

 

Lahko zahteval bi, da stvar razishche

evropsko vishjestopenjsko sodishche.

A ker she iz shole zgodbo je poznal,

je shel takoj v tovarno in zazhgal.35

 

Martin Krpan premore pri Rozi sprva samo Uvod, ki si privoshchi vstop Slovenije v Evropsko unijo. V Bruselj pride strashen velikan, ki povabi pogumne fante iz vse Unije na boj. Unijo gre obranit Slovenec, Martin Krpan, ker mora to pach naredit nekdo iz deseterice za vstop.

 

In tu je zdaj prishel trenutek pravi,

da v bran evropski chasti se postavi

in gre za vechno slavo v zgodnji grob

nekdo iz deseterice za vstop.

 

In ker bi moral sluzhit vojni rok,

shtrbunknil je v ta zgodovinski tok

in reshil znan problem na svoj nachin –

nihche drug kot omenjeni Martin.36

 

Lepo Vido je Roza opremil z mobilnim telefonom. Pravzaprav ne, Vida ni mobiuporabnica in prav zato prepozno izve za zhe znano tragedijo v domachi dezheli. V pesnitvi Lepa Vida v akciji Roza pozhuga:

 

Che imela bi nash shejkpaket

za dobo najmanj shtirih let,

ki vanj je vkljuchena pravica

do mednarodnega klica

po tarifi, ki velja

sicer izkljuchno le doma,

bi najbrzh prej domov klicala

in stvar bi srechno se konchala.37

 

V tretji zbirki pa Roza nadaljuje Krpanovo zgodbo, kjer jo je v prejshnji ustavil. V dolgem besedilu Martin Krpan nula tri, ki je kombinacija dramskega teksta in pesmi, nastopajo Prody, Bush, Jansha, Drnovshek, Rop, Rupel in drugi akterji dandanashnjika; Krpan mora zadevo reshevati globalno. Pesnitev je sestavljena iz Uvoda, ki je ponatisnjen zakljuchek prvega dela Krpana iz Krizha, iz osrednjega, dramskega dela in iz pesnishkega zakljuchka, v katerem Krpan, ko premaga velikana, grozhnjo Uniji in ZDA, skrivnostno izgine; Bush pa ravno silno rachuna z njim. Politichnim odlichnikom poshlje Krpan samo SMS:

 

Sporocam vam, da nisem vas reprezentancni pes!

Vi se kar zdruzite cimprej v globalni kup sveta –

pod soncem je se dosti mej, kjer se tovorit da!

Kdor pa bi kaj iz Svice rad odpre naj mojo stran –

od nozev, ur do cokolad na www.krpan!38

 

 

 

 

OPOMBE

1 Franceta Presherna Zbrano delo, Drzhavna zalozhba Slovenije 1965, 1996, 1. knjiga, 297.

2 Prav tam, 99.

3 Prav tam.

4 Prav tam, 106.

5 Podrobno analizo Ognjoplamticha je opravil dr. Boris Paternu v razpravi Struktura in funkcija Jenkove parodije v razvoju slovenske romantichne epike. Na voljo je v knjigi B. Paternuja Pogledi na slovensko knjizhevnost I., Partizanska knjiga Ljubljana 1974.

6 Simona Jenka Zbrani spisi, uredil dr. Jozha Glonar, v Ljubljani 1921, Tiskovna zadruga, 78.

7 prav tam, 84.

8 prav tam, 85.

9 F. Levstika Zbrano delo, Drzhavna zalozhba Slovenije, Ljubljana, 1955, III. knjiga, 205.

10 Prav tam, 151-152.

11 J. Stritarja Zbrano delo, Drzhavna zalozhba Slovenije, Ljubljana, 1953, I, knjiga, 469.

12 prav tam, 468.

13 prav tam, 119-120.

14 Che, Jurchich, zdaj vrtish se v grobu, / odpusti to predrznost – Robu. Tako se koncha uvod v roman v verzih (I. Rob: Deseti brat, Rokus, Ljubljana 1994, 21).

15 I. Rob, Deseti brat, Rokus 1994, 148.

16 prav tam, 60-61.

17 prav tam, 17.

18 Trditev je glede na uradno literarno vedo seveda nenavadna in drzna. Vendar poskusimo. Najprej je shlo (glede na takraten pojav poezije Zajca in Tauferja) seveda za poskuse revitalizacije tradicije z izrazito sodobnim tonom (Atlant, Jaz, ki sloni na odmaknjenem oknu, Pesnik se predstavi, Pesnik se odjavi), ukvarjanje z vsakdanjimi, vchasih banalnimi podrobnostmi (Zhalostna balada), potem gre seveda za parodijo »novih« poetik (Pesnikovo jutro), »lokalizacijo« parodije (Deset chloveshkih zapovedi, Che bil bi) in nato she za izrazito inventivno, bolj razvezano pisanje, ki se sicer ni popolnoma odreklo tradiciji, vendar jo je priredilo povsem po svoje s posebnim, znotraj pesmi menjajochim se ritmom in vsebini prilagajochimi se rimami (Droh, Riesenrad, Atlant). Hkrati je zbirka pravi mini prirochnik razlichnih pesnishkih zvrsti, tudi popularnejshih, od zhe omenjenih bolj razvezanih do soneta in songa (Ljubi kruhek). Zhe zaradi Droha in Riesenrada bi si Menart brzhkone zasluzhil uvrstitev v vsako antologijo moderne lirike pri nas.

19 Podobno bi lahko trdili tudi za zbirko Flowers for Hitler Leonarda Cohena (1964) v Kanadi. Odlomke iz nje si lahko tudi v slovenshchini preberete v antologiji Stolp pesmi (KUD France Presheren, 2004), vech o Menartovem pesnishtvu pa v raziskovalnem delu Mateja Krajnca Janez Menart in njegov odnos do sochasne poezije, Celje, 1993 in predvsem v diplomski nalogi Andrazha Gombacha Janez Menart in Ervin Fritz, Oddelek za slovenistiko FF, 2005.

20 Primeri v knjigi Mitje Mejaka Knjizhevna kronika 1962-1965, Zalozhba Obzorja Maribor, 1965 in v reviji Perspektive 1963-64.

21 Janeza Menarta Chasopisni stihi, Drzhavna zalozhba Slovenije, Ljubljana 1960, 83.

22 Prav tam, 85.

23 Prav tam, 97.

24 Prav tam, 99.

25 Prav tam.

26 Janeza Menarta Pod kuzhnim znamenjem, Drzhavna zalozhba Slovenije 1977, 121.

27 Prav tam, 122.

28 Kajetana Kovicha Mala chitanka, Zalozhba Obzorja Maribor, 1973, 14.

29 Beseda, IV/2, 132.

30 Beseda, IV/2, 138-139.

31 Kajetana Kovicha Mala chitanka, Zalozhba Obzorja Maribor, 1973, 29-30.

32 Prav tam, 30-31.

33 Andreja Rozmana Roze Je zhe vredu, mama, KUD France Presheren, Ljubljana 1997, 49.

34 Prav tam, 51.

35 Andreja Rozmana Roze Razmigajmo se v krizhu, Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 2003, 42.

36 Prav tam, 47.

37 Prav tam, 51.

38 Andreja Rozmana Roze Tihbod, dedi, KUD France Presheren, Ljubljana 2005, 49.