Revija SRP 113/114

Matej Krajnc

 

AAARGH!

/novelet/

 

Ko sem ravno zavil s parkirishcha, je Joni Mitchell pela o oblakih in tako naprej. Nisem znal voziti kombija, pa sem ga vozil. Tudi kruha nisem znal pechi, pa sem ga znal. Ko sem prvich sedel za volan, se mi je skoraj zmeshalo. Baje je bilo precej vpitja: »Bremzaj, bremzaj!«, jaz pa nisem slishal, jebesh to, gas in gremo. Soproginemu ochetu je bilo kaj hitro zhal, da je v svojem lepem novem avtu, ki ga je ravnokar opremil she z malce boljshim avtoradiom, shel z menoj na poligon, sluzhba gor ali dol.

 

Nisem imel uradnega izpita, a o tem bodite tiho. Kje pa se mi je dalo pochet vse tisto: CPP, Rdechi krizh, vozhnje … V pekarni niso preverjali, ko sem se prijavil. V CV sem napisal, da imam izpit in posedli so me v kombi. Lazh vchasih nima tako zelo kratkih nog, posebej she, che mora vsak mesec plachati polozhnice. Kaj pa naj bi storil? Povedal po pravici?

 

Nekoch davno sem sicer poskusil z izpitom. Kot gimnazijce so nas zbajkali v veliko sobo, nam razlozhili prometne znake, krizhishcha in varnostne razdalje, nakar so nam dali v roke izpitno polo. S prometnimi znaki in krizhishchi nisem imel tezhav, z razdaljami pa se nisem ukvarjal, saj zdrava pamet pove, da ni dobro, che vozish onemu pred sabo chisto za ritjo. Izpita za Rdechi krizh nisem naredil, ker nisem mogel napihniti lutke. Chepel sem na tleh poleg tiste gumijaste babe in se pochutil kot cepec. Shef komisije me je nato nagnal ven. She danes bi ga rad na gobec, a je kmalu nato umrl, izmuznil se mi je, na lahek nachin se je izognil poplachilu. Prakse potem nisem shel delat, so rekli, da hochejo najprej vedet, ali znam sred avtoceste poshtimat dvojni komplicirani zlom. Hej, od poshkodb sem bezhal, nisem prenesel shtrlechih kosti, krvi in podobnega. Saj je dovolj drugih shoferjev, na avtocesti jih kar mrgoli. Umetnega dihanja ochitno tudi nisem veshch; tisti, odvisni od mene, bi ob najlazhji poshkodbi nemudoma podlegli. She dobro, da sicer umirajo naravne smrti!

 

Doktoriral sem zato, ker je tako velel zakon ulice. Vsi moji vrstniki v nashi ulici so bili doktorji, eden tak, drug drugachen. Nisem smel izostat, shlo je za vprashanje chasti. Pa chetudi prej sploh ne bi diplomiral!

 

V CV-je za shiht sem redkokdaj zapisal izobrazbo. Kvechjemu shkodovala mi je. Mislite, da bi kdo za shoferja kombija najel doktorja znanosti? Saj bi mislili, da se delam norca. Pojdi na inshtitut, bi mi rekli. Ja, saj, ko bi se dalo! Na inshtitutih sedijo drugi, taki, ki so bili prej mladi raziskovalci. She pred tem so bili mladi. She pred tem »m«. Jaz sem shel po drugi liniji, ostal sem mlad, a z brado. Zapisal sem: gimnazijska izobrazba. Vprashali so me edino, che sem zhe kdaj poprej pekel kruh. Rekel sem, da ja. Vechkrat. Nisem dodal, da v domishljiji. Princip sem poznal, tisto s testom in kvasom. Ostalo sem zblefiral, in to dokaj uspeshno. Kombi sem vozil po pravilih, nikoli me niso ustavili. Che bi me, bi me tudi zaprli.

 

Soproga po diplomi prav tako ni dobila sluzhbe. A brez izpita si vendarle ni upala na cesto, cheprav jo je oche zdrilal, kot mene. Njena mama pa se je smehljala, kupovala nama je shpecerijo, dokler nisem dobil prve plache. Moja mama nama ni nich kupovala: umrla je nekega popoldneva, od jeze, ko je videla, da tuj avtomobil obracha na nashem dvorishchu. Tolkla je po shipi, nato stopila na balkon. Avto je zhe odpeljal, ona pa se je zgrudila: tolikshna doza nesposhtovanja je bila le prevech zanjo. Ocheta je precej let poprej odnesel plaz. Jaz sem dva dni po njeni smrti zagovoril doktorat, dokazal sem, da mi smrt ne more do zhivega.

 

Shef je bil v elementu.

 

»Hej, v Levcu pravijo, da vcheraj nisi dostavil!«

»Vcheraj je dostavljal Aki, Leon. Jaz sem pekel do shestih popoldne!«

»Do shestih? Vraga, na razporedu za kombi si napisan ti!«

»Ja, vem, Aki me je prosil zadnji trenutek!«

»Zakaj pa?«

»Kaj pa vem, nisem vprashal!«

»Drugich povej prej meni. Aki sploh ni dostavljal, tudi kombija ni na parkirishchu!«

 

Drek. Idiot je verjetno spet shel v Zidani Most in pozabil na …

 

»Kaj pravish?«

»Nich, nich. Pojma nimam, kaj bi lahko bilo!«

»Kdo bo pa danes vozil? Za danes je napisan Aki, ti pa za peko!«

»Lahko jaz razvozim!«

»S chim?«

»Ja, res je …«

»In kdo bo pekel? Jebem mu mater, to ni prvich, da ni pripeljal kombija!«

»Vzemi rent za danes!«

»Ja, rent … Medtem naj pa po dezheli ishchem tega klinca!«

»V Zidanem Mostu je!«

»Kako pa vesh? Sta v shpanoviji?«

»V Zidanem Mostu je. Tezhave ima, lej, brez veze zdaj razlagat!«

»Spravi se na vlak in pojdi v Zidani Most po kombi … in Akija! Bo zadnjich, da je vozil!«

»Prepozni bomo za dostave.«

»Bom zhe uredil, samo pripelji nazaj prekleti kombi! Si mi pa fini ti, ti bi kar rent, shchitish barabo!«

»Druzhinski shit ima, pusti mu dihat!«

»Ta ima vsak teden druzhinski shit!«

 

Hja, enkrat na teden vendar mora k Euriboru, tako je pravil svojemu prijatelju, ki je delal na zheleznishki v Zidanem Mostu. Nich nisem rekel.

 

»Grem, che ga ne bosh odpustil!«

»Tebe bom odpustil!«

»Prav. Odpusti ga, che hochesh. Vseeno grem.«

 

Moral sem biti rit. Soproga je bila zhe po naravi bolj suhcena. Che izgubim sluzhbo, bova lahko samo she rozhljala s kostmi …

 

»Spravi se na vlak, hudicha!«

»Ja ja, zhe grem! Mimogrede … Ema je klicala pred kako uro, ne bo je! Sestra je spet tik pred kolapsom!«

»In zakaj vsi klichejo tebe? Kdo sem pa jaz? O, pardon, tole je moja firma, ampak nich hudega, pogovarjajte se s shoferjem! Kdo za vraga bo pa pekel?«

»Kdo za vraga pa mislish, da je bil na nochni? Do popoldneva ne potrebujemo druge fure!«

»Spravi se zhe na vlak!«

 

Ampak se nisem. Kombi se je pet minut po pogovoru z Leonom chudezhno znashel na parkirishchu.

»Aki, ne se hecat z Leonom!«

»A je kaj rekel?«

»Ni mu najbolj vshech, da se trgovine pritozhujejo nad dostavo, kombi izgine, ti pa ga v Zidanem Mostu tishchish v …«

»Hej, hej!!!«

»Nich hej! Med sluzhbenim chasom nimash kaj hodit k Euriboru! Torke imash fraj, takrat saniraj svojo intimo!«

»Ti mi bosh govoril!«

 

Nisem nadaljeval pogovora. Skochil sem v kombi, nazhgal Joni Mitchell in zavil s parkirishcha.

 

 

*

 

 

Hishica v cvetju, okoli nje denar …

 

Porochil sem se zgodaj poleti. Najprej sva s soprogo hotela najet Schönbrunn, a sva ugotovila, da njena mama nima toliko denarja.

 

Soproga je nato predlagala mestni grad.

 

Tam niso zarachunali, ambient pa je bil ravno pravi. Preden zachnete z zgodbicami o Shkotih, naj povem, da sva se sprva pravzaprav hotela porochit na poletnem izletu v Pragi, a lastnik hostla, kjer sva bivala tisti teden dni, ni tochno vedel, kje je porochni urad.

 

Vztrajal je, da ga lahko poishche in vse izve namesto naju. Tezhava je bila v tem, da je urad bil she najmanjshi problem. Hotela sva, da naju porochi Karel Gott.

 

Ta ni bil na voljo. Verjetno je kje nastopal ali pa pochel kaj drugega. Za naju mu tisti hip ni bilo prevech mar.

 

»Che bi Karel hotel,« sem vprashal soprogo, »kje bi se porochila? Na gradu ali Nebozizku?«

 

Vendar je poroka na mestnem gradu, ne prashkem, ampak domachem, leto zatem, bila chisto dovoljshna. Tashcha mi je med potjo v porochno dvorano zavezovala chevlje in tudi moja mama she ni dozhivela eliminacije. Razvrat, sicer nachrtovan, se ni zgodil. Bi se pa lahko bil.

 

Zasanjal sem se, ja. Avtomobil, ki je pripeljal nasproti, mi je blinknil. Kolega ali policija? Radar?

 

A sem nor? 140?

 

Upochasnil sem in zavil na izvoz za Shempeter v Savinjski dolini. Tudi tam morajo jesti.

 

»Vcheraj vas pa ni bilo,« se je pritozheval Brane, plechat mozhak, ki je pri nas narochal kruh za gostilno.

 

»Nisem jaz vozil, Brane,« sem ga skushal pomiriti. »Se zgodi!«

 

»Ne me jebat!« je rohnel Brane. »Moral sem it po kruh tjale chez k onim … Chinchile gojijo, prasci, pa sploh ne znajo delat kruha!«

 

»Zakaj jih ne prijavish, che te chinchile tako morijo?« sem vprashal.

 

»A tebe ne?« je takoj zapopadel Brane.

 

»Lej, trgovina z zhivalmi zato, da ima baba potem kozhuhec ali parfum, mi je bila vedno odvratna. Ampak kaj pa che imajo oni tam chez morda res radi chinchile?«

 

»Dvesto chinchil?« je rohnel Brane.

 

»Hja, bo zhe nekaj na tem!« sem rekel. »Kdaj si jih pa preshtel?«

 

»Vcheraj ponochi!« je tarnal Brane. »Igor me je skoraj zasachil, Kreshimir pa nekaj sumi … prav za norca me imajo … Igor mi je oni dan kruh ponujal s posmehom!«

 

»In? So gostje jedli posmehljiv kruh?« sem vprashal.

 

»Jebi se!« je odgovoril Brane, vzel kosharo s kruhom in shel. Nasmehnil sem se in sedel v kombi. Che bi ne imel she treh fur, bi skochil par kilometrov naprej k zhlahti, tako pa sem se samo zazrl v hribovje, kjer je odneslo ocheta, in pomislil, da bi morda predlagal soprogi odkup chinchil, potem pa jih spustiva na prostost. Ampak a takole doma vzgojene sploh prezhivijo?

 

Brane ni nikoli imel zares veliko gostov. Lokalne face v glavnem. Stalne stranke … pijanchki, par kurb, ki so zashle tja od kdo ve kod … Ponujal je tudi nekaj sob … Kdo ve … Che bi on prijavil Igorja zaradi chinchil, bi Igor njega zaradi … emmm …

 

S soprogo po poroki sprva nisva zhivela v hishi mojih starshev. Ostala sva v prestolnici. Po doktoratu pa sem moral na hitro nekaj ukreniti. Mame ni bilo vech, da bi oprezala na balkonu in hisha bi propadla, che bi midva samo obchasno prihajala tja.

 

Tik pred poroko je tashcha kupila stanovanje. Potem je predlagala, naj ga dava lepo v najem.

 

Sprva ni shlo.

 

Imela sva nekaj ponudb.

 

Potem ko jih je shlo mimo kar nekaj, se nama je odprlo. Ena soproginih sosholk na fakulteti je potrebovala svoj plac. Lahko zarachunash sosholki, sotrudnici? O, pa she kako!

 

Zarachunala sva ji toliko, da s stanovanjem nisva imela stroshkov. Ostalo je she nekaj drobizha, s katerim sva plachala stavbno zemljishche za tisto leto.

 

Potem sva narochila selitveni kombi.

 

 

*

 

 

Hisha je bila stroga in temna, taka, kot sem je bil navajen. Mamine kosti so she lezhale na balkonu; pokopali smo jo v zhari, pogrebni zavod kosti ni potreboval. Soproga jih je na hitro pometla v kot sobe, naredila sva kupchek, ga stresla v prt in nesla v kurilnico. Tam je bil na varnem. Nihche ni nikoli hodil tja, no ja, razen referenta, ki je prihajal mesechno odchitat porabo plina. Ime mu je bilo …

 

 

HEJ, SOPROGA, KAKO MU JE ZHE BILO IME?

KOMU?

ONEMU TIPU, KI JE HODIL BRAT PLIN!

MURCL?

TAKO SE JE PISAL! IME?

KAJ PA VEM!

 

 

Kajpavem Murcl. Bil je prijazen chlovek, vedno je pozdravil ob prihodu in odhodu, nikoli ni bilo opaziti, da ima stekleno uho in levo vratno veno speljano skoz naramnice na hlachah. Komaj je dihal, a dihal je prijazno. V teh chasih to shteje. Prihajal je vedno na isti dan, znachilno pozvonil, dvainpolkrat, nikoli niti za pol zvonca vech. Kako je vedel?!

 

Tako je vedno zvonila mamina sestrichna. Stara je bila sto sedem let in she vedno je sama shla v mesto. Mamino smrt je tezhko prebolela, umrla pa le ni. Prihajala je na vsakih deset dni, sedla na kavch v dnevni sobi, se zazrla tja, kjer je ponavadi sedela mama, in zachela: »Vesh …« Prinashala je marmorni kolach, ki ga je takisto delala na vsakih deset dni. Zdravnik ji je ob devetindevetdesetem rojstnem dnevu voshchil na vsaj she enkrat toliko let, kot se to ponavadi spodobi, tudi che se ne misli resno. A urok je padel. Mamina sestrichna je voshchilo vzela smrtno resno. Prenehala je kaditi dolge, tanke damske cigarete, ki jih je kupovala petnajstega v mesecu v kiosku poleg najvechje mestne frizerije, in tudi francosko je nehala govoriti. Tu pa tam pa je rada nagnila kak kozarec vina, za zhelodec, kot je rekla. Srce je imela zdravo, nich opeshano. Siva mrena ji je sicer nekaj chasa nagajala, a je tudi popustila, obe operaciji sta uspeli. Rada se je hvalila, da nikoli v zhivljenju ni jokala, da ji to ni bilo dano. Kimali smo, a ji nismo verjeli. Vsaj na videz ne. Globoko v sebi pa smo vedeli, da mora biti res. Kdor veliko joche, dehidrira in umre mlad.

 

Pred dolgimi leti je pretipkovala moje pesmi. Takrat se niti proze she nisem kaj prida loteval, kaj shele, da bi pekel kruh ali vozil kombi. Gledal sem predse in kracal na listiche. V ustih sem stiskal Shvejkovo pipico, starsha sta mi jo prinesla iz Prage. Sindikalni izlet, baje najlepshi. To me ni kaj dosti zanimalo, na pipe pa sem vedno bil mahnjen. Nikoli jih sicer nisem kadil, a vedno sem si zhelel, da bi imel svoj lasten gugalni stol, gugal bi se in zhvechil pipo. Ne kadil, samo zhvechil.

 

Tudi zato sem se z veseljem porochil. Dolge nochi, polne zhvechenja …

 

S soprogo sva imela kar nekaj idej, kako bi preuredila hisho. Mama sicer ni pustila kaj dosti denarja, ker je imela na vrtu okrasno drevje, palchke in podobno – vse to je bilo treba vzdrzhevati. Vse to sem dal lepo odstraniti in celotno parcelo tlakoval z marmornatimi ploshchami; kolega s faksa mi jih je poceni zrihtal pri zhlahti svoje bivshe, moja soproga pa si je vedno zhelela gladkih povrshin, da bi lahko po njih drsala. Tudi tashcha se je veselila marmorja.

 

Drug nachrt je bil dvig podstreshja, za kar sem potreboval precej denarja. Dobil sem ga tako, da sem vzel posojilo. Hipotekarno. S pomochjo taiste hishe, ki sem jo dvigal. Vse zhivljenje sem si zhelel velikega prostora, kjer bi hranil knjige, ploshche, raznorazne drobnarije. Urediti sem si zhelel mini studio, kotichek za pisanje. Nadvse sem sovrazhil podstreshje, kot sem ga poznal vse zhivljenje: loputa z lestvijo, ki je pridrvela navzdol in tistemu, ki je stal spodaj, razchesnila lobanjo. Ko si prishel do polovice lestve, se je snel hakelj, ki je spajal obe polovici, in tisti, ki je stopal po njej, je obvisel med nebom in zemljo. Odlochil sem se, da je treba to enkrat za vselej urediti. Edina mozhna ovira so bili sosedje, ki bi lahko kaj rekli, zlasti tisti na vzhodu, ki jim je zhe tako ali tako shlo v nos, da je nasha hisha vishja od njihove. Senco nam delate, so tarnali. Popoldne nimamo nikoli sonca!

 

»Kaj,« je vzrojila vzhodna soseda, ko sem prishel pobarat, ali bi jih motilo, ako bi … »She bi dvigovali? A nas hochete zatrpat?«

 

»Soseda, lejte, vidva z gospodom sta zhe starejsha chloveka … Sonce ali mrak, prav dol vama visi. Na severu in jugu imata ves chas svetlo, tudi na vzhodu. Kaj vama ne pashe?«

»Zdaj nama bosh pa she leta oponashal!«

»Nich ne oponasham, samo ugotavljam …«

»Ugotavljaj drugje! Dovolj visoko hisho imash, kaj bi she rad?!«

»Soseda, lejte, vsi drugi sosedje so dali soglasja, nich nimajo proti …«

»Bom javila na obchino!«

»Ni vam krivice, kar chete, storite!« sem zavzdihnil in shel. Soglasij sem imel dovolj, zachel sem graditi.

 

Seveda ne sam, najel sem nekaj krepkih fantov. Eden od njih je bil dolgoletni prijatelj, profesor, hribolazec. Bolj kot profesura mu je bilo v uzhitek fizichno delo, pa se je kar sam ponudil. Pripeljal je she dva kolega, onadva she tri svoje, rekli so, da nochejo nich denarja, samo hrano in pijacho. Tudi to je denar. Noben od njih ni bil kvalificiran, a so bili precej bolj iznajdljivi in delavni, konchali so zelo hitro in naredili solidno delo. Bil sem zadovoljen. Nisem sicer imel denarja, da bi to, kar sem dvignil, opremljal, pa sva s soprogo zato zachasno izropala spodnje sobe. Prijateljevim kolegom sem dal vsakemu po sto evrov. Niso jih hoteli vzeti, pa jih nisem silil. Obdrzhal sem jih in z njimi kupil novo pisalno mizo in zofico za nov plac, to je bilo edino, chesar nisem vzel iz spodnjih sob.

 

 

*

 

 

V zhivljenju sem imel nekaj kratkih obdobij, ko sem se prezhivljal zgolj s pisanjem. Takrat sem sicer zhivel pri mami, tezhko bi govorili o prezhivljanju. Sicer sem prevajal, kolovratil naokrog z inshtrumentom, opravljal administrativna dela. Tega je bilo sicer bolj malo. Srecha, da sem lahko fizichni delavec, je prishla precej pozneje.

 

Che me je kdo vprashal, sem povedal, da me pisunjenje osrechuje. Razvazhanje in peka kruha je bila pach sluzhba, tezhko sem se poistovetil z mesenjem testa, razen che bi shlo za abecedni kruh. A nisem chrhnil. Izbire nisem imel, nebo je bilo oblachno in tisti, ki so te oblake prignali, so jih zheleli she vech. So zhe vedeli, zakaj. Jaz se z vprashanji nisem imel chasa ukvarjati. Moral sem delati. Chakal sem na chas, ko bom lahko koga z uzhitkom na dva gobca, enega spredaj in enega zadaj. Nekateri so premogli samo tistega zadaj. Mislil sem na soprogo in upal, da me kje sred ceste ne dobi policija.

 

S pisanjem sem prishel v nekaj stanovskih drushtev. Shpanovije mi sicer niso najbolj dishale, a potreboval sem jih zaradi referenc. Kakshnega hujshega oportunizma se potem nisem shel, bil sem dalech od ochi in srca teh ali onih komisij. Cheprav sem zagovoril svojo disertacijo, pri meni ni nihche narochal znanstvenih chlankov ali strokovnih besedil. Kot pek sem bil na varnem, lahko so se mi smejali. Ni me motilo, neumnosti sem vse bolj pushchal odprto mozhnost, da se pozhre sama. Kar se prej ali slej tudi zgodi, vsaj za nekaj chasa.

 

Tik preden sem oddal vlogo za shofersko sluzhbo, je pozvonil telefon. Bil je znanec izpred mnogih let, povprasheval je, ali bi me zanimalo igranje na morskih porokah, v komercialnem bendu. Vem, da si doktoriral, je rekel.

 

»Definiraj mi ta ‘komercialni bend’,« sem ga poprosil.

»Znash Nadalino?«

»Smo popevali,« sem odgovoril.

»Cesarico?«

»Zhive je ne morem vech slishati,« sem zastokal.

»To ne bo dobro,« je komentiral.

»Rabijo na obali koga na faksu?« sem vprashal.

»Ne me jebat!« se je glasil odgovor.

 

 

*

 

 

Vstal sem z zofice in iz kota vzel kitaro.

 

»Res imeniten ptich je stari pelikan, da skoraj mu zavidajo ljudje …« sem zapel. Soproga me je chudno gledala. Pesem je zhe nekje slishala.

Poskochila je.

»New Swing Quartet?«

Nasmehnil sem se.

 

Nekoch sem vse to zhe preigraval. Shlagerje, shansone, fiftis, sikstis, seventis in ejtis, od Elvisa do Gu-gu. A to je bilo she pred diplomo. Tega mi takrat ni bilo treba pocheti za prezhivetje, najel me je lokalni shtudentski klub, da sem zabaval stare mame v kavarnah in slashchicharnah, kjer so oni imeli zmenjeno za spored. Igral sem v hotelu, pivnici, sred mesta, na kolodvoru. Ni bilo slabo, celo honorar sem dobil, jedel sem, sprejemal komplimente, ker nisem bil slab, poshteno recheno. Nisem pa od tega zhivel. Che bi, bi bila druga pesem. She ko sem igral evergrine, sem imel ponavadi svoj repertoar.

 

Na kolodvoru sem igral samo enkrat. Chakali smo nekakshen »vlak prijateljstva«. Peljal naj bi se skoz Celje, poleg mene naj bi bila na peronu plehmuska – oni bi igrali svoje, potem bi se vlak ustavil za kako uro, da bi ljudje prishli dol in videli lepo knezhje mesto, jaz pa bi jih prichakal pri izhodu s kolodvora. Igral naj bi pesmi kot »o, dragi prijatelji, dobrodoshli v nashe mesto!«, a meni se je to zdelo nekoliko dolgochasno in prezhvecheno – za to obstajajo narodnozabavni ansambli s »pristno slovensko glasbo«. Zato sem napisal pesem Pri nas preprodajamo ude. »Pri nas preprodajamo ude / in, pazi, tarife so hude, / ledvice in jetra niso poceni, / a najvech navrzhe srce …« Srce je moralo biti v pesmi, to napeljuje na prijateljstvo, da bi ne rekli, da sem shpilferderber. Pesem sem pokazal prijatelju, s katerim sva skupaj shla igrat, pa je rekel, naj se raje ne zajebavam, da ne bo shkandala, chesh, kakshne psihopate pa najemate?! Takrat sem she vsaj obchasno kaj malega dal na ugled, pa sem se pustil preprichati, da sem namesto pesmi o preprodajanju udov igral dve drugi, bolj »sploshni«, ki pa nista imeli kaj dosti opraviti z dogodkom. Organizator je bil potem baje zadovoljen in rekel, da me bojo she najeli. Chakam she.

 

Podobne impulze sem zatiral na igranju na ladjici, ki je plula po mestnem jezeru. Imelo me je, da bi pel kaj o bobrih, ki nagrizejo jez in potopijo mesto, pa o gospodu, ki mu veter med vozhnjo iz glave izpihne Evstahijevo cevko … Tovrstne pesmi sem celo imel, pa se mi na koncu ni zdelo vredno izzivat. Prijatelj, s katerim sva igrala, je ponavadi rekel: che ti zhe ponudijo denar, naredi tako, da ti ga bojo ponudili ponovno. Se je tudi zgodilo, a redko kdaj. Treba je bilo paziti, chisto vse pesmi niso bile za prijazne starejshe gospe, ki so se dale popeljati po jezeru.

 

Che bi komu rekel, da sem svojchas igral s Fatsom Dominom, mi ne bi verjel in prav bi imel. Lahko pa bi bilo res. Vse na svetu je lahko res, pa ni. Ribice se spremenijo v ribje kosti, te postanejo narekovaji, vsaj na slovenski tipkovnici.

 

 

*

 

 

V nabiralniku se je po selitvi ponavljala vedno ena in ista pesem. Nich. Razposlal sem toliko proshenj za shiht, da me je bilo sram slovenske gozdove pogledat v debla. Odgovorov je bilo komaj kaj, vechinoma so bili bodisi zelo prijazno odklonilni ali zgolj odklonilni. Na kake tri, shtiri pogovore sem celo shel.

 

»Pravite, da s plavzhi torej nimate izkushenj?«

 

Kaj naj bi odgovoril? Plavzh je bil res malce prevech s poti. Tudi vrochine nisem nikoli dobro prenashal.

Ujel sem se na limanice talanja letakov v vechjem trgovinskem centru.

 

Na pogovoru so me sicer sprashevali neumna vprashanja.

 

»Bolj shtudente ishchemo, veste. V vashi vlogi pishe: gimnazijski maturant …«

 

So celo prebrali.

»Sem shtudiral, pa nisem konchal!«

»Pa imate status?«

»Ne.«

»Mi bi imeli bolj shtudente, veste!«

»Bolj ali manj?«

»Kako, prosim?«

»Bolj shtudente ali manj shtudente?«

 

Zhenska se je celo nasmehnila.

 

»Smo nabriti, kaj?«

 

Tudi jaz sem se nasmehnil.

 

»Kako pa, da niste konchali faksa?«

»Ker sem hotel dobit sluzhbo!«

»No ja, saj …«

»Ne ne!« sem rekel. »Nich saj! Che bi diplomiral, bi rekli, da sem prevech izobrazhen za to delo. Ker nisem, pa tudi statusa nimam, zdaj pravite, da ishchete shtudente! Kaj pa diskriminacija nas, ki smo vmes, pa bi radi sluzhbo?«

»Diskriminacija?« – Chudno me je pogledala.

»Kako pa bi imenovali to?« sem she naprej izzival.

»Pri nas smo se pach odlochili, da bi imeli bolj shtudente!«

»Bolj ali manj?«

Razhudila se je.

 

»Se bova shla igrice? Saj ste konchali gimnazijo, znate brati. Ishchemo shtudente!«

»Zakaj?«

»Ker smo se tako odlochili! Tu pa tam vzamemo she kakega z borze!«

»Aaaaha!«

»A ste prijavljeni?«

»Brez skrbi, da sem!«

»No, ta je pa dobra!«

»Kaj bova torej rekla?«

»Prav! Vztrajni ste, kar, upam, pomeni, da boste brezkompromisno delili nashe letake. Letaki v smeteh ne shtejejo za razdeljene, kontroliramo vas!«

»Imate kamere?«

»Imamo specialce!« me je grdo pogledala. »Bodite no resni!«

»Koliko pa navrzhejo letaki?« sem vprashal.

»Dva kovacha na uro!« je rekla.

»Delovni dan pa traja …?« sem sprasheval.

»Neprekinjeno!« me je strogo pogledala. »Glede na to, da niste shtudent in nimate predavanj, lahko vzamete malo vechjo kolichino letakov. Dokler jih ne razdelite, niste opravili za tisti dan. Vam to kaj pove?«

»Da ste zahtevni!« sem rekel.

 

 

*

 

 

Na prvi dan deljenja in mnozhenja letakov sem prishel petnajst minut pred odprtjem centra. Potem sem she petindvajset minut chakal, da se je prikazal zastopnik firme.

 

»Je Belshch zhe tu?«

»Kdo je Belshch?«

»Kdo pa si ti?«

»Novi delilec, vcheraj ste me vzeli!«

»Aha, ti si … Ja ja, ti si … Belshch, krvavomumater, bi moral zhe bit tukaj!«

»Kdo je Belshch???«

»Tip, ki danes dela s teboj. Vedno pride zadnji hip, z eno prodajalko od tu hodi, pa zunaj kadita rifer, ampak mu bom j…«

»Nich niso povedali, da sva dva!«

»Dva sta, dva! Tebi bom dal te papirje, tule so letaki, vpishi se na papir, kdaj si zachel in kdaj bosh raztalal, ko pride Belshch, ima tule svoj kup, povej mu, da mu bom jaz j…«

»Razumem, razumem!« sem rekel.

Chez kake pol urce je do mene lezherno prishla precej opicanjena lepotichka in shepnila:

»Je Ivan zhe spizdil?«

»Prosim?«

»Che je zhe spizdil. Ivan.«

»Kdo je Ivan?«

»A si ti nov tu?«

»Danes sem zachel. Kdo je Ivan?«

»Imash ti letake zame?«

»Si ti Belshch?«

»Brigita. A je Ivan spet nakladal o Belshchu?«

»Ga je omenjal, ja.«

»Je zamudil?«

»Kdo? Belshch?«

»IVAN!!!«

»Zakaj se pa deresh?«

»O kom pa govorim?«

»On je govoril o Belshchu, ti zdaj govorish o … Hej, hej, vsi nekaj mimo mene, levo, desno, kaj vam je, narod?«

»Je Ivan zamudil?«

»Vech kot pol ure!«

»No ja …«

»Kdo je Belshch?«

»Belshcha ni. Jaz sem Belshch.«

»A nisi Brigita?«

»Ja, a ne razumesh? Belshcha ni. Ivan ga ima v glavi, ves chas naklada o … Pa ne, da so tebe vzeli?«

»In?«

»Nimash ehhhm ehhhm …« – Pokazala je na oprsje, ki ni bilo revno.

»Nimam.«

»No, lepo. Lepo.«

»Kaj naj to pomeni?«

»Za tale center niso she nikoli vzeli tipa. Kadish?«

»Ne!«

»Shkoda.«

»Niti ne.«

»Ivan je rekel, da Belshch hodi s prodajalko.«

»Ivan hodi s prodajalko, ono ta shtrlecho z delikatesnega, saj niti ne vem, katera je.«

»No, vesela novica!«

»Te prav malo briga, vidim!«

»Popolnoma dol mi visi! Kaj je ta Ivan za en psiho?«

»Na firmi ga imajo za koordinatorja po multicentrih. Dela jim v glavnem shkodo!«

»Si zhe dolgo v tem fahu?«

»Eno leto delim. Prej sem delala za eno drugo firmo, imeli smo degustacije v tem istem centru, potem me je Ivan enkrat videl, pristopil je, nekaj degustiral, bil je chuden, dvakrat sem mu ga povlekla in mi je zrihtal razgovor. Postavi se bolj na sredo, tako. Dober dan, gospa!«

 

Bilo je nekje pet popoldne, ko mi je zmanjkalo letakov. Brigita je shla zhe kaki dve uri prej in preostanek letakov vzela s seboj, rekla je, da jih zazhene stran na drugem koncu mesta ali pa nese svojemu tipu, ki rad masturbira na reklamni material. Namignila mi je she, naj na seznam napishem, da sem zachel ob devetih, naj vendar ne bom poshten v svojo shkodo, che Ivan zamuja. Razlozhila mi je tudi, da list vzamem s seboj domov in ga naslednji dan prinesem zraven, da bo Ivan zadovoljen, ker on popoldne nikoli ne pride nazaj. Pa res ti ni treba hodit pred pol deseto zjutraj, je dodala. In she enkrat izrazila razocharanje nad dejstvom, da ne kadim. Bi imela novega kamerada za chik pavze, je rekla. S pridom jih je izkorishchala, te pavze. Tobachna industrija bi ji morala dat bonus.

 

Morda bi bila manj razocharana, che bi vedela, da sem v osnovni sholi zbiral cigaretne shkatlice. Prazne.

 

 

*

 

 

Zavrti mopedisti in Ribana kasha se niso nikoli prav dobro razumeli.

 

Hard rock bend in rock bend. Vmes sem stal kot nekakshen osameli revolverash, brenkach z naduho.

 

Besedo kantavtor sem vedno sovrazhil. V ta kosh so metali vse, od peshca do rakete.

 

Takrat sem bil she mlajshi. Ribana kasha so bili mojih let, Mopedisti pa she nekoliko mlajshi, a ne veliko.

 

Moral bi bil ostat pri gospelu, le da pri neinstitucionaliziranem. Gospel ima s cerkvijo priblizhno toliko kot kamela z iPadom, jaz pa sem takrat precej igral po cerkvah. Pa po hotelih, kavarnah in vsem tistem, o chemer sem zhe pisal tam zgoraj.

Ribana kasha so se mi rezhali, chesh onale naochnishka suhljad, ki igra »LordhelpmeJesus«. Na moje drugo delo niso pomislili, cheprav jih je vechina sedela z menoj v teh ali onih klopeh in so ves chas poslushali o tem, kako onile tam v puloverju nekaj pisari, medtem ko so Motoristi hodili na moje literarne vechere.

 

»Daj uglasbit kaj svojega!«

»Eh! Svoje berem, muzika mora pa na lestvice!«

 

Kak cepec sem bil! A nisem vedel, da sem lahko she vechji in da svet kar tekmuje v cepcizaciji naochnishkih suhljadi.

 

Moral bi bil ostat pri gospelu. Doma, v sobi. In pri evergrinih. Tudi tam. Na odru pa igrat tisto, kar sem bral na literarnih vecherih.

 

Za to ugotovitev sem potreboval precej chasa. Padel sem v t. i. kantavtorsko famo in bil preprichan, da je na odru treba obchinstvo tudi zabavat. Malo mola, malo dura, malo refrenov. In ples, che je mozhno.

 

Preden sem se streznil, sem moral plachati rachun za kompromis. Pogodba z veliko zalozhnishko hisho in dve pop-rock ploshchi, ki ju ni nihche slishal. Skoraj nihche. Eden od dveh fenov teh ploshch je umrl, drugi je na metadonu. Ploshchi sta po performansu shli v slachilnico in izginili. Kakor je tudi prav.

 

Potem sem z veliko vech veselja placheval rachun za poezijo in prozo, ki ju je vechina chudno gledala. In prav je tako. Shli sta v slachilnico, se slekli in prishli ven.

 

No in potem sem delil letake. Honorarno. Saj mi je shlo, nich ne rechem. Po treh mesecih je firma relocirala biznis, vsaj tako so rekli. Hvala, so she dodali. Zadnjih shtirinajst dni dela nisem dobil plachanih.

 

Nakar sem dva meseca sedel in pisal. Fasal sem zastrupitev z algami, tako je moj oche svojchas imenoval delo, kjer ne dobish plachila, zgolj zadoshchenje. On se je hecal, jaz se nisem. On je potem umrl, jaz nisem.

 

A ko je prishla ponudba za shofiranje dostavnega pekarskega kombija in obchasno peko kruha, nisem nich premishljeval.

 

Delo sem dobil na tri mesece preizkushnje, nakar za nedolochen chas. Kruh je precej bolj ziher kot bankirstvo ali zastopanje bleferjev na sodishchih, kjer se odlichno zasluzhi in precej manj odlichno zhivi, no ja, kakor vzamesh, vsaj na daljshi rok. V pekarni umesish, dash v ror, potem sedesh za volan. Zastrupitev z algami se unese. Vsaj na krajshi rok …

 

V kombiju sem imel tri CD-je: Dylanovo Blonde on Blonde, zbirko Joni Mitchell in podobno zbirko Beatlov. Edino Joni ni bila moja, ampak Leonova, a nisem imel nich proti. Med vozhnjo mi glasba vchasih ni prijala, posebej, che je bilo treba komplicirano zavijat s kakega dovoza, odcepa ali kaj takega. Kljub vsemu nisem imel veliko shoferske prakse, nisem pa vozil v napachno smer po avtocesti in tudi prehiteval sem zelo redko. Ja ja, pojdi naprej, sem mahal nestrpnim limuzinam za mano, ki niso bile srechne, che niso shle v kleshche.

 

 

*

 

 

Ko sem se tistega dne vrnil s fur, me je soproga vsa bleda prichakala pri vratih.

 

»Pridi za Sinuhejevo voljo gor! Pa pripravi se, da te ne bo vrglo!«

»Kaj pa je?«

»Bosh videl. Jaz sem za danes zhe porabila buffer. Dvakrat sem zhe padla vkup. Pridi gor!«

»Vkup si padla? Zakaj?«

»Bosh videl!«

 

Ko sem prisopihal v dnevno sobo, sta na kavchu sedela mama in oche in se smehljala. Sploh me nista opazila.

 

»Vidish? Takole sta zhe par ur!«

»A je danes kak praznik?«

»Zakaj?«

»Ne vem. Praznik vstalih dush, praznik smehljajochih se kadavrov, praznik pach!«

»Koga ti to sprashujesh?«

Bil sem bled kot polita potica. Zdaj sem vedel, zakaj je soprogo metalo. Che bi ne bil vajen marsichesa bizarnega, bi verjetno zachel na glas vpiti.

 

»Kako pa se je to zgodilo?«

»Bila sem gor v mansardi, tapkala sem po klavirju in brisala prah, pa se od spodaj naenkrat zaslishi: a je kdo gor? Ustrashila sem se, pograbila eno tvojih kitar …«

»Hej!«

»Ni bilo chasa za razmishljanje! Pograbila sem in shla pochasi dol. Spodaj pa tvoja mama. Gleda gor in se chudi: od kdaj pa imamo dvignjeno?«

»Za popizdit! In?«

»Nich. Sesedla sem se!«

»In?«

»In … In …! Nich. Ko sem se ovedla, je sedela na kavchu in se smehljala. Potem je pozvonilo. Obe sva shli pogledat, kdo bi bil. Bil je tvoj oche. Oprosti, ker se nisem tako dolgo oglasil, je rekel.«

»Kaj pa plaz? Kaj pa je rekel glede plazu?«

»Chisto nich. Mama je najprej druzhno z menoj omedlela, nekaj chasa sva lezhali na balkonu, on je chakal zunaj, potrpezhljivo. Potem je sedel na kavch in lej ju … Zmeshalo se mi bo!!!«

»Naj ju skusham malo …?«

»Che se ti da …«

»Hej, vidva,« sem se priblizhal kavchu, »pojasnila bojo potrebna!«

»Kaj pa?« sta se naenkrat ovedla.

»Kaj pa vidva mislita, da bi se moralo povedati?« sem zinil. »Uradno sta pokopana tamle chez na hribu!«

»Veva, veva!«

»Che mislita zdaj zhivet naprej, bo treba poklicat pokojninsko in …«

»Veva, veva!«

»No in?«

»Ja?«

Soproga je tedaj zarohnela: »A bi kdo od vaju zhe zinil???«

»Kosti sta pometla v kot!« je rekla mama.

»Pospravila sva jih!« je rekla soproga. »Naj bi oblezhale na balkonu?«

»Chas za spremembo je bil,« je zinil oche. »Ne moresh biti toliko let na enem mestu, naspal sem se, pogreshal sem vas. A nisi bil ti zadnjikrat she meni do pasu, no, evo, zdaj pa tule takle, odrasel, porochen … Saj si porochen, ne?«

 

Saj nisem mogel verjeti! Mrtvo-hladno reche, da …

 

»Kot vidish!« sem zinil. »A to ta hip ni najbolj pomembno! Te je plaz ali te ni?«

»Seveda me je!«

»In kaj potem pochnesh tu?«

»Saj lahko grem, che ima kdo kaj proti!«

»Ne, ne, ostani!« se je oglasila mama. »Kar nekaj let morava poflikat!«

»Kosti ni vech!« je ugotavljala soproga, ko je shla preverit na staro mesto.

»Seveda ne!« je rekla mama. »Iz chesa pa mislish, da sem prishla nazaj? Pa she lahko ni bilo … Che ne bi temule tipu vsa leta sestavljala legokock …«

 

Soproga mi je nakazala smer v kuhinjo. Ni imelo smisla vedrit v sobi.

 

»Zakaj sta pa shla dvigovat bajto?« je zanimalo mamo. »Komaj da drapnem, pa se zhe vse preunega. In nikjer vrta, sam marmor! A sta nora?«

»Nisva si mogla mislit, da se lahko sestavljash po volji!« sem zinil. »Midva pa za vrt nimava chasa, kdo bo vse to vzdrzheval!«

»Aja, saj res, ti nimash sluzhbe!« je pokimala mama.

»Nima sluzhbe?« se je zachudil oche. »A ni diplomiral? Ni hodil v sholo? Si bil kar doma in pisal pesmice pa bral Ashkerca? Ne moresh celo zhiv…«

»A bi lahko bil kdo tule za hip tiho?« sem vzrojil. »Che hochesh videt potrdilo o doktoratu, izvoli gor v mansardo! Kar pa se sluzhbe tiche, vozim kombi za pekarno! Drugega nisem dobil, doktorji znanosti niso ravno iskani, vsaj ne tisti, ki sami delajo na tem!«

»Kruh vozish?« je kar dvignilo mamo.

»Imash kaj proti?«

»Kombi vozish …« je mrmrala mama. »A si vmes naredil izpit? Saj she niti dve leti ni, kar me je neslo!«

»A rabi kdo dve leti za izpit?« je zachudeno pogledal oche.

»Glede tega si ne belita glav,« sem rekel. »Samo povejta mi, che mislita zdaj ostat zhiva ali ne! Z eno placho bomo tezhko furali, s placho in dvema penzijama bi pa kar shlo!«

»Jaz hochem nazaj svoj vrt!« je rekla mama.

»Izvoli!« sem rekel. »Poklichi ljudi, naj vrzhejo ven marmor in uredijo zadeve!«

»Tvoja zhena pa ni v sluzhbi?« se je oglasil oche.

»Ne,« sem rekel. »Njen fah izumira. Moj tudi. Oba pa ne moreva pechi kruha in voziti kombija, nekdo mora skrbeti za hisho!«

»Danes sem nashla eno opcijo … za varushko!« se je oglasila soproga.

»Res?« sem jo pogledal. »Kje?«

»V Kardinalovi chetrti!« je povedala. »Kje je to?«

»To je bivsha Nova vas!« sem oznanil.

»Kaj?« je zachudeno pogledal oche.

»Vsako vechje mesto ima Kardinalovo chetrt. Avenija zredchenih lasishch je bivsha Mariborska cesta …«

»LIK Savinja she dela?« je zanimalo ocheta.

»Si hecen?« sem se zakrohotal, prvich tistega dne. »Kakshna LIK Savinja! Se nisi nich sprehodil po mestu?«

»S pokopalishcha sem prishel direkt sem, en taksi je bil gor na parkirishchu. Sem povedal, da nimam denarja, pa je rekel, naj vseeno prisedem, da bo imel she en dober razlog, da spelje z grobishcha!«

»Nich nisi plachal?« sem zazijal.

»Ne,« me je zachudeno pogledal oche. »Od kdaj imajo upepeljeni ljudje drobizh za taksi?«

»Od kdaj neki se upepeljeni ljudje vozijo s taksiji …?« sem zamrmral, bolj sebi v brk.

»Bi shla na en sprehod?« je vprashal oche. »Kot vchasih?«

 

»Lahko,« sem rekel. »Gremo vsi?«

 

In smo se oblekli. Kot nekoch.