Revija SRP 113/114

Marko Kravos

 

CHEVLJI

 

Moje telo

 

Koliko je mojega telesa povrhu? zunaj?

Ga ne znam izmerit.

Je pravi obseg takrat,

ko sem uraden? ohlapen? utrujen?

ko spim brez sanj? ali ko se ljubim

in sem ozek kot riba in trd?

 

Jezik, s katerim drsim

po tvojem vratu,

je tudi povrshina telesa?

 

Kdaj je telo najgostejshe?

pri zhenski?

che se skrchi pred ognjem?

od mraza? od straha in smrti?

kdaj ga je najvech?

kdaj je najbolj moje?

 

 

 

O zvestobi

 

Senca dreves, v kateri sva lezhala

in trk trk nad nama,

bog ve che je zholna nashla chrva,

ali je drevo odmrlo,

kot vse,

ko so pokosili prezrelo travo

zhe naslednji dan in je potok

odtekal kot nikoli prej in

sva tezhko spet nashla kraj,

 

kot tezhko najdem vse,

tudi tebe, vedno je vse drugache,

spet je vse tu, mislim,

pa je vse drugache,

ko lezhi tu tvoja dolga roka

in je trava zhe odcvela,

in she trka zholna

v zhili na zapestju.

 

She mislim, da se s tabo pogovarjam

in ti odpirash usta, jaz jih tudi,

glasu pa ni, cheprav so gibi znani

in jaz krichim in zadrzhujem dih.

 

Vse je negibno,

samo potok teche

v napachno smer

in ptice

so zdaj ribe.

 

 

 

Chevlji

 

Na chevlje sem privezan,

ki hodijo po svetu kar tako,

brez prave misli.

Stojim v njih malo zachuden

in malo v zadregi.

Nich si ne morem pomagati:

spotikajo se,

in jaz v njih,

hotel bi se ustaviti,

in oni hitijo,

hotel bi plesati,

oni pa ishchejo svoj par.

 

Bos sem prishel na ta svet,

v chevljih pa pojdem po gobe.