Revija SRP 113/114

Luka Hrovat

 

VSTAJENJE CHASA

 

 

Petri Hribar

1.

 

Vstajenje chasa vzburja ustnice v shchegetanju :

tako si v poljubih in vetrnih jezikih ishchejo dotikov,

da bi brez padcev zazhiveli pri stvaritvi,

kjer mrtve zhivali ukradejo luno in v zgodnjem

jutru cepitve ozhivijo v zasledovanju in pobegih:

kot mravlje triogelnih teles, katerih zadki

se izmikajo nastavljenim mrezham obupa.

Prehodi skozi topolove gozdove se v letnicah

razocharanj in izgub razpustijo v svoje slinaste

niti in chakajo novih lovilcev in zhrtev

spomina. Prisilne poti pa z rdechimi ograjami

in s chrnimi oznakami dolochajo krozhnost

vrachanja nerojene smrti.

 

 

 

2.

 

V strahu vodnih kapljic, ki padajo na rane

ljubezni, prihajam k tebi, v avgustovski nochi,

ko drevesa pochivajo in njihove kroshnje ujamejo

dih, v katerem je ujeta prispodoba jutra. V

odhajanju, v pogledu ochi, ki ti sledijo, se

prepoznavajo anatomski obrisi tvojih senc,

ki bezhijo vstran. Tesnoba prihaja! Kot oddaljen

spomin, potlachen in hladen nedosegljiv. Kot par

starikavih rok, ki ishchejo opore v znanih obrazih;

kot strgani zemljevidi, kjer prekinjene poti prechijo

sanje drugih golih teles: s hrbti obrnjenimi od

prebujenih poshasti. Z roko v roki jih stiskava in

poljubljava v smrtni tishini nochi, ki prehaja v

jutrishnji dan.

 

 

 

3.

 

Kraji spominov odtekajo med prsti kot vode

peska, ki jih lovim in pomnim z vonjem,

z dotiki bitja. Grabim jih v prehajanju, da bi

tvoje telo le za trenutek ujel: in prisilil

skupno preteklost k mirovanju:

temu chutnemu ledishchu.

Izginjajoche, pozabljene pripovedi pa plavajo

kot ribe, ki ne zaznavajo muh sedanjosti. V

pretakanju zhivljenja vstajajo simboli, ki mi ne

dovolijo umreti: in se konchno ulechi na zemljo

ter pochakati, da mi temnina zagrne ochi. Mirovanje

postaja tako mrezha chasa, ki tiktaka za nekega

drugega gospodarja.

 

 

 

4.

 

Pokanje srca krichi v bolechini ne-imenovanja; bozhanje

in dotikanje rok je obchuteno kot rechno valovanje, ki

brani v svoji ranljivosti prestrashenost in strahopetnost

splavarjev. V valovih krika se tako skriva tujost glasu,

ki mi pripada: jok se slishi kot cvrchanje masti v ponvi,

solze pa postajajo vnetljivo gorivo telesa, ki obupano

prehaja skozi trzavice in pretrpljene rane. V odmikanju

se skusha iskati pretekle poljube: kot verige ladij,

ki objemajo in vezhejo razprshene ude trupov. V sedanjem

trgovanju pa chutim glasove, ki vabijo na osamljene

cheri zhivljenja, ki se ne ozirajo po krvavih sledeh in

vabijo k svoji iznichenosti in pushchavi, kjer telo pokoplje

svojo telesnost: nich vech ni mrmranja siren in tudi

njihove pesmi se izgubijo v potopljeni nochi.