Revija SRP 113/114

Lev Detela

 

ZADNJA IGRA

 

Zhe zgodaj zjutraj se je odpravil v gozd ob reki. Pod borovcem, tik ob cheshki meji, se je ozrl nazaj. Zazrl se je v reko in v njene ilovnate bregove, videl je bele oblachke in letalo tam nekje nad mejo. In potem, ko se je obrnil, je zagledal v zraku bliskovito se premikajoche zhogice. Zhogice nesrechnega zhivljenja. Videl je, kako z blazno hitrostjo poskakujejo chez mah in chez segnito listje. Zachutil je udarce, ki jih je preteklost zarezala v njegovem spominu. Pod udarci in zamahi so se zhogice nesramno podile po notranjosti njegovega zhivljenja in postalo mu je neprijetno, da ni mogel pravochasno prekiniti ukvarjanja z namiznim tenisom. Ko se je vrachal iz gozda nazaj v hotel, ga je zachel muchiti obchutek, da mora chim prej, oziroma mogoche kar takoj zapustiti malo mesto. Ob tej misli se je nenadoma pochutil bolje.

Narasla kalna Thaya* je medtem odnashala les iz na pol poplavljenega gozda in z bregov shope pokoshene trave, toda mesto se ni zmenilo za to divjo igro prirode, ko je skupaj s srednjeveshkim obzidjem, hishami s priprtimi okni in z rdechimi strehami kipelo nekam proti granitnim temnim skalam na hribu. Hitelo je k cerkvenemu zvoniku in drevju, nekam proti nebu in proti vetru.

Vsepovsod je srecheval ljudi, domachine in turiste. Na vogalu sta stala zhupan in njegova zhena. In kot ponavadi vedno prisotni gospod inzhenir. Vsi ti so vedeli, da she vedno igra namizni tenis, toda zdaj, v zadnjem chasu, bolj lokalno in manj internacionalno. She vedno skusha biti vsem na ocheh s tem nesrechnim loparjem v roki. She se poskusha uveljaviti. Tudi zdaj na dopustu v Nizhji Avstriji. Ki pa ni pravi dopust, saj sodeluje na lokalnem turnirju spodnjega dezhelnega kroga.

Enkrat je zhe nastopil v Raabsu, potem she v Drosendorfu**. Pa she kje. Vendar namizni tenis ne bi smel biti nekaj usodnega. Saj zhe zelo dolgo opravlja dober poklic strokovnjaka za gospodarska vprashanja. Pravzaprav bi moral igrati namizni tenis samo she za razvedrilo in le na dopustu, ko ima za tako stvar nekaj chasa. Zato ni mogel razumeti, od kod ta zasvojenost z nesrechnim pingpongom, s to chudno, pravzaprav nepomembno, malo, a hitro namizno igro.

Z rahlo otozhnostjo se je spomnil na nekdanja leta in na nekdanja vrocha tekmovanja, ki se ne bodo nikoli vech ponovila. Nenadoma je spet zagledal samega sebe v nekdanjem vzponu mladosti.Tedaj je bil gibchen in hiter kot divja machka. Nekoliko nagnjen naprej je z desno roko s pomochjo lastne telesne tezhe zadal nasprotniku odlochilen udarec. Spet je v spominu dozhivel navdusheno vreshchanje gledalcev. Napetost in navdushenje sta se zgostila kot dva tezhka oblaka ob prichakovanju zmage. Kot nich je tedaj, viharno mlad, svoje nasprotnike ugnal v kozji rog. Njegovi udarci so bili trdi, zhogice so se z vso silo poganjale proti vedno bolj utrujenemu protiigralcu, ki svojih mishic ni znal pravilno uporabiti.

Toda ta spomin so bile pravzaprav samo she sanje. Zdaj ni vech imel mladostne mochi. Zdaj se ni vech mogel zashchititi pred nasprotnikom. Srecha ga je pustila na cedilu.

Sicer je she srecheval znance, toda nekdanji prisrchni razgovori in prijateljski stiki so se razpustili v nich, kot bi jim z loparjem zadal smrtni udarec. Zdaj je taval skozi praznino. Po njegovi notranjosti se je zachela razrashchati rezka bolechina.

Tenis, loparji in zhogice so bili vedno bolj neizprosni rablji njegove vznemirjene podzavesti. Zhogice so hitro in ostro poskakovale sem in tja, zdelo se mu je, da udarjajo od vsepovsod in ga muchijo s tezhkimi temnimi spomini. Poskakovale so chez gozd in chez reko, podile so se chez grmovje in koprive in shvigale nad hroshchi in metulji ob bregu Thaye. Shvigale so chez obraze lepih in grdih zhensk, chez polje, vodo in chez mizo, videl jih je nad cerkvijo in nad kroshnjami visokih dreves.

Nekaj chudnega se je podilo po zraku, z vso silo je zhvizhgalo med zamahi in udarci iz daljave v daljavo. Je to, kar je nenadoma zachutil sredi hitre hoje po mestu, bila obsedenost? Ali pa mogoche strah? Vse, kar je zdaj dozhivljal, ga je neznansko bolelo. Bilo je kot grozecha nejasna nevarnost, kot zakrita neodkrita bolezen, ki te nenadoma zadene z vso mochjo in vrzhe ob tla. To, kar se je zdaj podilo po njegovi dushi, je bilo hujshe od lakote, izchrpanosti, sovrashtva, ljubezni.

Spet je zachutil, da stoji za njim, cheprav je bila nevidna. Toda zdelo se mu je, da je tu namerno kot steklenice vina in bleshchechi kozarci na praznichni mizi, ki hrepeneche chakajo, da imenitni gostje med slavnostnim obedom z njimi nazdravijo v chast in slavo zhivljenja. Bila je tu kot pajcholan ali kot geslo in parola. Kot tesnoba. Kot upanje, ki ga je zagrabilo za zapestje in potegnilo k sebi. Sladki vonj poletja se je vzpenjal skozi vrtove, chez reko, nad cerkev, hitel je chez pokrajino kot tenishka zhogica in bil hiter in vedno hitrejshi.

Hitel je iz mesta. Vedel je, da ga na skrivaj opazujejo ljudje, skriti za majhnimi hishnimi okni. Zato je stopal hitro in z zravnano glavo.

Zagledal jo je zhe od dalech v blizhini shportnega igrishcha, kamor je vedno znova zahajal. Shel je naprej, kot da je ne vidi. Ni je hotel nagovoriti. Ni bil vech zadovoljen s svetom in zhivljenjem. Pravzaprav ni nichesar prichakoval. Vse skupaj je bila samo she rutina in navada. Dolzhnost, s katero mojstrish zhivljenjski red.

Kljub temu jo je srechal vedno znova. Mlada chrnolaska je bila slikarka ali uchiteljica risanja in porochena z nekim dunajskim prirodoslovcem. Popolnoma ga je zmedla, cheprav ochitno sploh ni vedela za skrivna chustva, ki so ga prevzela.

Skushal je iti mimo nje popolnoma mirno, ravnodushno, kot da je ne vidi. Kljub temu je na skrivaj pogledoval proti njej. Zhelel jo je nagovoriti, jo spoznati, vendar ni imel mochi, da bi se ji priblizhal.

Mesto je bilo zelo majhno. Zato jo je vedno znova srechal. Che je v vechernem mraku sedel ob odprtem oknu, je vchasih zaslishal njene hitre korake spodaj na cesti. V hotelski sobi ni imel prizhgane luchi, zato ga ni mogla opaziti, ko jo je skrivaj opazoval skrit za zaveso. Na njeno vitko postavo je ulichna svetilka metala shop svetlobe in z migetajochimi prameni bozhala njene temne lase.

Ta mlada zhenska je, ne da bi to hotela, na poguben nachin posegla v njegovo zhivljenje. Bilo je kot v hudih sanjah. Na zunaj se ni pravzaprav nich zgodilo. Vendar je bila zmeda, ki je zaradi te temne omame vdrla v njegovo zhivljenje, vseprisotna. Zdelo se je, da bo izgubil tla pod nogami. Svet je postal oster in ozek. Ni se vech mogel mirno gibati. Cheprav je bil shportnik, je iz dneva v dan vedno bolj izgubljal svojo nekdanjo prozhnost.

Sanjal je, da je njegove gibe in premike popolnoma napachno razumela. Tenishke zhogice so se v teh morechih sanjah zachele bliskovito premikati v vse smeri. Zadele so ga popolnoma nepripravljenega na zgornjem delu telesa. Zaradi bolechine v neposredni blizhini srca se je sredi nochi zbudil v mali hotelski sobi.

Zhogice so blazno hitro poskakovale po temi. Neprijetno so se poganjale skozi noch in skozi vso to njegovo vrtoglavico. Slishal je nekakshen posmeh, zatishane krike, hehetanje. Nekdo se je norcheval na njegov rachun. Vsekakor je bila neznosna noch.

V njegovi glavi je premochno zashumela Thaya. Voda se je valila od ene do druge misli, ki mu ni dala miru. Skrivnostno in nenavadno buchanje se je podilo po njegovi razboleli notranjosti. Chudna omotica ni hotela popustiti. In tu je bil veter in slepota in tezhko utrujeno dihanje. In zamahi. In loparji. In zhogice. In voda. Veliko vode. Veliko grozne tezhke vode.

Zamahi, glasovi, obrazi, zhenske, drevesa so se premikali v vedno mochnejshem vetru po pokrajini. Vedel je, da mora zmagati, che jo hoche osvojiti. Mora udarjati, se poganjati, skakati, dvigati lopar, se z vsem telesom metati naprej in naravnost proti usodni zhogi, vztrajati, upati, se boriti.

Nasprotnik je bil tu in je bil tam, povsod, vseprisoten. Vzkliki gledalcev so ga opominjali, naj bo previden. Vchasih je dopustil protiigralcu, da se mu je priblizhal iz levega kota. Tedaj mu je hitro nastavil past in bliskovito udaril. Pognal se je kot napeta jeklena vzmet dalech naprej in zamahnil. Toda kljub temu je bilo vse skupaj pravzaprav smeshna vsota iz najrazlichnejshih malih zmeshnjav.

Ko se je poganjal v ostrem loku za zhogico, je chutil, da je mlada chrnolaska fantastichna. V modri poletni obleki je plahutala po globini njegove dushe, bila je kot zhogica, ki mu je ushla iz rok in je ni mogel vech ujeti.

Bila je igra, bili so lasje in bleshchecha polt in privlachno krilo. Zhivljenje je drvelo brezglavo sem in tja, kot konj, ki se je strgal s povodcev. Upanje in razocharanje sta si nastavljala zasede. Igra zhivljenja se je razrashchala v vechje in manjshe protiigre. Pot mu je lil po obrazu. Hotelo ga je zadushiti.

V shportnih chevljih se je smeshno poganjal za zhogico v lazhnem upanju, da bo naredil najboljshi vtis. Hotel je ugajati gledalcem, she bolj pa njej, usodni zhenski, ki sploh ni poznala njegove usode in je zdolgochaseno opazovala lokalno tekmovanje, na katerega so jo povabili prijatelji.

Trikrat mu je uspel premishljen udarec, toda potem so se mu zashibila kolena. Okrog njega so bili samo she hitri ostri glasovi, mraz in tema. Nekje vzadaj je bilo vrazhje krichanje. Srce mu je premochno utripalo. Nekaj je stalo za njim. Ga vzdigovalo. Ga potegnilo navzgor. Sladko in strashno.

Srecha ga je v zadnjih letih zares pustila na cedilu. Mladi moshki so uporabljali na tekmovanjih novo tehniko, ki ji ni bil kos. Vedno znova so bili kot protiigralci naravnost odlichni. In on? Pred leti je bil zagotovo prvovrsten. Nastopal je proti Chehom in Anglezhem. To so bila chista, trezna tekmovanja, brez erotichnih chustvenih obremenitev, brez strahu pred mrachnimi vzkliki iz ozadja.

Takrat je bil pogumen. Che mu je tu in tam vseeno spodrsnilo, je dobro vedel, da lahko to ob prvem novem tekmovanju popravi in ponovno zmaga. Toda zdaj?

Zdaj ga je potisnilo v zadnji kot. Zdaj se je muchil z ostanki svojega znanja pri upokojencih in tekmovalcih spodnje tretje kategorije. Cheprav niti tu ni vech imel pravega uspeha, je hotel znova dokazati, da je she vedno samo on tisti tekmovalec, ki edini odlocha, kako se bo igra konchala.

Na trenutke se mu je kljub temu zazdelo, da lahko she enkrat zachne od zachetka. Kot takrat, ko je po koncu druge svetovne vojne s starshi pribezhal iz Ljubljane v Avstrijo na Koroshko. Samo tako so si pod najtezhjimi pogoji reshili zhivljenje, ker bi jih komunisti, ki so prevzeli oblast, kot svoje nasprotnike pobili. Takrat so z neverjetno, nenavadno silo zagrabili usodo v svoj prid in zacheli na tujih tleh graditi svoj novi mochni svet ... Ja, she enkrat je hotel biti svezh in mlad. Napolnjen s srecho in velikimi prichakovanji, s prijateljstvi in z ljubeznijo...

Che je zaprl ochi, so se v njegovi notranjosti takoj pojavile tenishke mize. Temnozelena polja so se pravokotno premikala v smeri zhogice, ki je brez prestanka letela na drugo stran proti nasprotniku. V prsih ga je stiskala bolechina. Zhivljenje se je razrashchalo v krutega protiigralca, ga potiskalo na stranski tir. Ogrozhati ga je zachel celotni namiznotenishki sistem Raabsa in Drosendorfa skupaj z mlado chrnolaso zhensko in vsemi vidnimi in nevidnimi protiigralci, ki so se zarotili, kot se mu je zazdelo, da ga unichijo.

V hotelski sobi je odprl aktovko in polozhil na mizo fotografije svoje zhene in otrok. Vedel je, da ne ravna prav. Vest mu ni dala miru. Bolechina v njegovi dushi je bila neznosna. Z roko je pobozhal fotografije vseh treh otrok. Vse okrog njega se je pravokotno postavilo naravnost proti njemu. Vest ga je pekla v dno dushe.

Mlada chrnolaska je bila volchja cheshnja na bregu Thaye. Vrgla je senco na njegovo zhivljenje v trenutku, ko je to postalo tezhko in naporno. Vendar je ni mogel pozabiti. Vedno znova se je pojavila v njegovih sanjah in prividih. Bila je nevarnejsha od tenishkih zhogic, ki ga vech niso hotele ubogati. Ochitno so bile pokorne samo njej, ki je v temni hotelski sobi stala za njegovimi sanjajochimi ochmi in mu nastavila temnordeche ustnice na uho.

»Boste zmagali?« je zaupno zashepetala.

Bo zmagal?

Besno je dvignil lopar in ga pognal po razbrzdanih zhogicah, da so strmoglavile v njegovo dusho.

Kdor tvega, ta tudi zmaga!

Zhogice so bile neizprosne. Drvele so po cesti proti gostishchu na robu mesta, se kotalile v noch in v sanje.

Premetaval se je skozi spanje, molil in moledoval, prosil za milost, da se lahko umiri. Bila je strashna noch, v kateri se je nenadoma pognal s postelje, prizhgal luch in se z nejevoljno razprtimi ustnicami vsedel pred ogledalo.

Vse skupaj je bilo obzhalovanja vredno. Ampak kaj lahko sploh stori?

Kaj bodo rekli vsi tisti, ki ga poznajo od prej, che izvejo za njegovo bedasto obnashanje? Kaj bo rekla njegova zhena, che jo brez pravega vzroka zapusti samo zaradi lastne nespameti in omamljenosti? Kako bodo gledali otroci na ocheta, ki jim je obrnil hrbet, ko so ga najbolj potrebovali? Usoda ga neprizanesljivo potiska navzdol, v temo, vendar manjkajo vprashanja in odgovori. Tu, v mestecu ob vijugasti reki, kjer mu je vse tuje, ni svoboden. Kaj lahko sploh naredi?

Slaba vest ga je spet zagnala na drugo stran mesta. Stopal je chez prazni trg, dalech ven proti reki in gozdu ob cheshki meji.

Na shportnem igrishchu so spet tekmovali. Igra ga je prevzela. V sebi je zachutil nenavadno presezhno moch. She enkrat je hotel vse sile svoje mladosti pognati proti nasprotniku. Z enim samim zamahom, v katerem so zdruzheni vsi zamahi njegovih dvajsetih tekmovalnih let, je hotel zmagoslavno zadeti v pinkponkovski obraz svojega protiigralca.

Lopar je dvignil visoko v zrak, se zagnal v zadnjo in dokonchno neumnost. Poravnanje vseh rachunov dolgega chudnega zhivljenja, pozhelenj, ljubimkanj, ljubezni, zakonske zveze in norega pinkponka. Kratko in jedrnato. Majhna zasebna katastrofa, ki bo dokonchno predrugachila in zapechatila njegovo zhivljenje.

Zaustavil se je sredi igre. Protitekmovalec se je zasmejal. Chrnolasa zhenska je bila zelo dalech. Hrup na shportnem igrishchu ob Thayi je postajal nemogoch.

Zhogice so se mu s predrzno ihto poganjale skozi glavo. Postajalo je smeshno in vrtoglavo.

Kot da bi okamenel, se je zaustavil in takoj zachutil, da je ostal brez loparja in brez zamaha. Pochutil se je popolnoma izgubljeno. Zdelo se mu je, da so se zhogice prilepile na mrezho nad tekmovalno mizo in je zdaj, ko se je vse zarotilo, dokonchno brez mochi. Zamajal se je skozi loparje in zhvizhge mimo krichanja tekmujochih dalech proch proti shumenju narasle reke pod mestnim obzidjem.

V hotelski sobi je bilo potem mirno. Od dalech je zaslishal nezhno glasbo iz radia. Zaslishal je tiktakati lastno zapestno uro. Zdaj bo zares moral za vedno odpotovati. Se vrniti domov v pravo zhivljenje. Nikoli vech ne bo obiskal mesteca ob reki.

 

 

* Thaya (nemshko), cheshko Dyje, obmejna avstrijsko – cheshko – slovashka reka na severu Avstrije.

** Raabs in Drosendorf, mesteci severno od Dunaja, v Waldviertlu v Nizhji Avstriji.

 

 

Prva objava.

Za tekst Zadnja igra je Lev Detela leta 2013 prejel v Buenos Airesu prvo nagrado na natechaju za kratko prozo Slovenske kulturne akcije in literarne revije Meddobje.