Revija SRP 113/114

Lev Detela

 

PESNISHKI IZZIV JANIJA OSWALDA

 

Jani Oswald, Quaran Tanja

Homeland Eastland West Lend Fremd End konec

Zalozhba Drava, Celovec 2012, 98 strani

 

Leta 1957 v Celovcu rojeni dvojezichni oziroma v dolochenem smislu celo vechjezichni pesnik Jani Oswald je samosvoj pojav v sedanjem slovenskem in delno tudi v avstrijskem literarnem trenutku. To ponovno dokazuje z zhe sedmo pesnishko zbirko z nenavadnim ironichnosemantichnim naslovom Quaran Tanja, ki jo je spet zasidral v nedonoshenostih domache Karantanije. Zhe sam naslov zbirke je izziv tako v vsebinskem druzhbenokritichnem smislu kot na drugi strani v formalnem oziru. Oswald namrech izziva tudi z jezikovnim gradivom kot takim, ko ga razstavlja na prafaktorje in sestavlja v razlichne kombinacije. Pri tem velikokrat igrivo pomesha slovenske in nemshke besede v nov ironichen »multi – kulti« spev, ki ga vchasih zabeli she z angleshkimi dodatki, poseben davek pa je za namechek plachal she svoji humanistichno latinistichni vzgoji v celovshki slovenski gimnaziji in pri univerzitetnem shtudiju Rimskega prava. Dokaz za to je skoraj v celoti v latinshchini napisana pesem Wachs populi oziroma po slovensko Vosek ljudstva, kar je gotovo nemshko – latinski asociativni namig na znani izraz vox populi – ljudski glas, pri chemer nemshka naslovna beseda Wachs – vosek deluje kot tuja jezikovna prevleka, ki prvotni latinski pomen prechrta k na koncu teksta podchrtani v nemshchini zapisani ugotovitvi: »lebe der Volksmund gesunde« -»naj zhivi zdravi ljudski glas«. Za tega, a nemshkega, se je, kot vemo, she posebej borila do nedavnega na Koroshkem gospodujocha svobodnjashka stranka.

Iz osnov v razmeroma tradicionalistichni besedno – izpovedni podstati rastejo Oswaldovi teksti preko besednih remontazh in demontazh v ironichno obsodbo danashnjega razlomljenega sveta in razkrajajochih se druzhbeniuh pojavov. S pomochjo posegov v strukturo jezika in s prerezi skozi jezikovni in stavchni material ustvarja Oswald diferencirane premike in zamike v posameznih segmentih svojih literarnih sporochil. Na ta nachin nastajajo nove pomenske zveze pa tudi novi zvochni uchinki, ki zanimiva besedila, sestavljena iz kratkih stihov, premikajo k akustichno – glasbenim interpretacijam in humoristichno kabaretistichnim zasukom, kar dokazujejo razlichni avtorjevi literarni nastopi in najnovejshi pesnishki zbirki prilozhena zgoshchenka. Na tej Magda Kropiunig na precej tradicionalen nachin interpretira Oswaldove pesmi ob uchinkovitih glasbenih vmesnikih, ki jih na klavirju igra Tonch Feinig.

Podnaslov zbirke Homeland Eastland West Lend Femd End konec je skrchen vsebinski pregled skozi vse predele Oswaldovega novega pesnishkega dela in smerokaz k zadnji pesmi Fremd End na shestinosemdeseti strani knjige ob pesnikovi ugotovitvi o lazhni morali, kar povezhe s slovensko enigmo morala morila. Vendar se nelagodje pojavi zhe takoj na zachetku. V prvem v celoti v slovenshchini napisanem tekstu Quarantan ja avtor med drugim sporochi tudi tole: »Morala je / privatizirana / pa mir je ... / komot poteka / pretvarjanje / vrednot / v vrednostne papirje ...« (Quaran Tanja, str. 6). Tekst pesnik stopnjuje do ugotovitve, da je »na vladi idiot« in »falot na borzi«. V sanjah ga preganja zacharani kraj v »karanteni«, zakaj taka je ta njegova nesrechna domovina Quarantanja. V sledechi drugi za protiutezh v nemshchini oblikovani pesmi Karantan go, verjetno nastali ob lepem Vrbskem jezeru pri Celovcu, pripoveduje avtor o obrazih s parfumiranimi zadnjicami. Tekst se zakljuchi z obchutkom nelagodnosti na kopalishchu, simbolichno imenovanem Karantang.

Po tem uvodnem slovensko – nemshkem dvojchku sledi enajst pesmi pretezhno v nemshchini napisanega prvega sklopa Homeland na shtiri dele razdeljene knjige. Ochitno nas avtor tu zapelje na potovanje po blodnjakih alpsko – jadransko – balkanskega konglomerata in tako imenovanega »kulturnega« turizma, na kar namigujejo med potovalne namige razdrobljeni drobci raznih krajevnih imen. Med temi je vsekakor v ospredju topografija Avstrije, o chemer se bralec lahko pouchi tudi iz Navigatorja, objavljenega na zadnjih straneh knjige. Razpon sicer sega od Sarajeva, partnersko poprijateljenega s tirolskim Innsbruckom, do vechnega Rima, vendar ostaja tezhishche ob Dravi in na Ljubelju, ob Zhihpolju in Podgorju in pri Otoku ob Vrbskem jezeru pa tudi na Svinji planini z zloglasnim domom za azilante, na katerega je zlasti zdaj po padcu koroshke desne vlade tem bolj posvetila kritichna javnost s shtevilnimi zharometi. Vse se odvija v nachinu smeshne alpske poskochnice in spomina na absurdno odstranjevanje dvojezichnih krajevnih tabel s slovenskimi napisi, tako da se pred bralcem v duhu prikazhejo koroshki klobuki z gamsovim chopom, dirndli, rjavi lovski gvant, na koncu cikla pa se oglasi celo »nekorektno« napisana slovenska pesem: »... stric in strina / shtrizzi Zitzi / Ban / te pustiti moram / moja imowina / moj trpin/ ...«

Razlichne besedne naveze pesnik vechkrat pretvori v novo pomensko zvezo, ki absurdnost jezikovnega dogajanja postavi v nov sporochilni kontekst. Pri tem se mu vchasih bolje vchasih pa tudi manj preprichljivo posrechi vzpostaviti asociativni most med bralcem in iz postmodernistichne poetike stkanim dokaj hermetichnim pesnishkim imaginarijem v nachinu stare maniristichne ars combinatoria, ki od bralca oziroma poslushalca zahteva pazljivo deshifriranje.

V drugem sklopu Eastland, sestojechim iz osmih pesmi, prevladuje slovenshchina, ki pa je seveda vedno znova pomeshana z vrinki iz nemshkega besedishcha. Ironichni podton s kritiko nazadnjashkih domovinskih znachilnosti se nadaljuje: »kraj hudobe / vsega konca raj ...«. Vendar kritika ne velja le nemshkutarskim shovinistichnim pojavom, temvech je obrnjena tudi proti zamejenostim v domachem slovenskem logu. V pesmi Luno hod izvemo na primer, da »nich nikjer / se ne premika / v temachni / mesechini ...«. V pesmi Qur an Tanja oshvrkne Oswald za namechek she antisemitske in protimuslimanske tendence v znani Sketovi koroshki povesti o Miklovi Zali. Nadaljuje se razseljevanje, asimilacija v tujstvo. Otroci so, kot izvemo iz teksta Schuster Schütz, pozabili na svoj nekdanji dom. V tekstu Spora zoom se pojavijo politichna »stalishcha zhalostnih figur na odru«, cheprav se ponuja tudi tu mozhnost najrazlichnejshih asociativnih interpretacij.

Sledi nemshko napisani oddelek West Lend z zhe omenjenim latinskim vrinkom Wachs populi in shtevilnimi namigi na politichno – pravna vprashanja z dokonchno skeptichno ugotovitvijo: »Povsod grenka gniloba, vseeno kamor gledash«. Avtor, ki je na Dunaju shtudiral pravo, se poigrava s pojmom nemshkega idioma »Recht«, ki pomeni pravno vedo pa tudi desno politichno usmerjenost, ki je na Koroshkem vseprisotna.

To potrjuje avtor tudi v zadnjem sklopu Fremd End z dvanajstimi besedili. Gorska koroshka topografija je premazana z rjavo barvo, kot Oswald ugotovi v nemshkem tekstu brez rozhnate vecherne zarje Abend braun. Tekst Tiefer Schlund / oziroma po slovensko koroshko : Relik vijak ponuja avtor v dveh variantah, nemshki in slovenski, z besednjakom iz verskega in financhnishkega sveta: »... Nalij si vina iz/ monshtrance / lakiranih relikvij / opijani se/ s predstavo o svobodi / izmenjave / denarja in blaga ... //... razkriva se / vnovich vnovchen / anonimen kapital / in terja svojo / desetino« (Quaran Tanja, str. 75).

Slovenski tekst Dimo krati je poklon grshkemu pesniku Janisu Ritsosu ob spominu na konec klasichne grshke demokracije in opomin najrazlichnejshim novim anonimnim nedemokratichnim tiranom in zavrtim politichnim amaterjem. Iz drugega nemshko – slovenskega pesnishkega dvojchka Geriech tät / Smrdish che izvemo, da »smrdi po sodnem dnevu«, ker »izku pichka« ni nikoli dovolj. Nahajamo se pach v trdi dezheli koruptnih materialistichnih mogotcev, kjer ni ne ljubezni in ne morale.

Harmonija »lepih« obchutkov je bistveno nalomljena. Prevladuje »estetika grdega«. S pomochjo »osamitve« in »razdruzhitve« posameznih besed in stavchnih delov in preskokov iz slovenskega idioma v nemshkega ali obratno se rushi obchutek »samo po sebi umevnega« in smisel za »blagozvochno harmonijo« normalnih povedi oziroma pomenskih zvez. Vprashljivost jezikovnih klishejev in pogovornih navad prizhene Oswald vedno znova do absurda.