Revija SRP 113/114

Lev Detela

 

NEMSHKA KNJIGA O CESARSKI CESTI OD DUNAJA PREKO LJUBLJANE DO TRSTA

 

 

Beppo Beyerl

DIE STRASSE MIT 7 NAMEN

Von Wien nach Triest

Löcker Verlag, Wien / Dunaj 2013, 198 strani

 

»Cesta s sedmimi imeni« oziroma »Die Strasse mit sieben Namen« je naslov nemshke knjige, ki jo je napisal na Dunaju leta 1955 rojeni avstrijski pisatelj Beppo Beyerl. Podnaslov te priblizhno dvesto strani obsegajoche publikacije, ki je nedavno izshla pri dunajski zalozhbi Löcker Verlag, takoj nakazhe njeno vsebino: »Od Dunaja do Trsta«.

Beyerl, ki je po ochetu cheshkega rodu in je na dunajski univerzi shtudiral slavistiko, je do sedaj objavil vech potopisnih del, v katerih povezuje reportazho z leposlovnimi dodatki, anekdotami in druzhbenokritichnimi analizami. Predvsem ga zanimajo obrobja, ki so odmaknjena od centrov mochi, a kljub politichni in gospodarski zapostavljenosti vedno znova presenetijo z ustvarjalno silo. Vechkrat se je podal v dunajska predmestja in na avstrijsko podezhelje in vsepovsod odkril veliko kulturnih zanimivosti, ki periferijo postavijo v sredishche dogajanja. V razlichnih reportazhah je opisal, kako je potoval z vlakom po ozkotirni zheleznici po juzhnocheshkih obrobjih in kako je rechico Wien, ki je dala mestu Dunaju njegovo danashnje ime, prebrodil ali pesh obhodil od njenega izliva v Donavski kanal pri znani dunajski stavbi Urania slovenskega arhitekta Fabianija do izvira v Dunajskem gozdu, pisal pa je med drugim tudi o slovenskem Krasu in Srechku Kosovelu.

V »Cesti s sedmimi imeni« opisuje Beyerl svoje potovanje po nekdanji znameniti avstrijski cesarski juzhni cesti, ki vodi od Dunaja chez Gradec, Maribor in Ljubljano do Trsta. Kot spodbuda za dolgo pot mu je sluzhilo znano potovanje klasika stare nemshke literature Johanna Gottfrieda Seumeja, ki ga je opisal v knjigi »Spaziergang nach Syrakus« oziroma po slovensko »Sprehod v Sirakuze«. Seume se je na pot chez glavne predele tedanje Avstrije in Italije podal kar pesh 10. januarja 1801 z Dunaja. Po lastnem zapisu je baje zhe prvi dan prehodil skoraj 90 kilometrov vse do kot prometno prenochevalishche tedaj znanega kraja Schottwien v blizhini pogorja Semmering, cheprav morda stari potopisec tu pretirava, ker v zimskem chasu s kratko dnevno svetlobo ni mogoche pesh v enem dnevu opraviti tako dolge poti.

Beyerl po stari cesarski cesti ni mogel vech potovati pesh kot njegovi predniki v starih chasih, ker bi prevech hitro konchal pod avtomobilskimi kolesi. Potoval je zato na razlichne nachine, z avtobusi, z osebnimi avtomobili, z vlakom in le na nekaterih odsekih, kjer je to she mozhno, tudi pesh.

Stara cesta do Trsta ima pri Dunaju oznako 17. Njeno gradnjo je leta 1726 zapovedal oche Marije Terezije, cesar Karel VI.. Zhe leta 1728 je bila cesta, kot se dandanes reche, odprta za promet in za shtevilne velike furmanske vozove tedanjega »novega« chasa, saj se je bilo pred tem potrebno prebijati chez hribe in doline po slabih kolovozih in vodnih poteh.

Beyerl se v zanimivi knjigi ustavi v najznachilnejshih krajih, skozi katere se Karlova cesarska cesta, ki je bila ob nastanku centralna srednjeevropska prometna novost, vije vse do Trsta. S kritichnim ochesom opazuje okolico in opisuje najrazlichnejshe znachilnosti, pojave, gostilne, vinotoche, trgovine in lepa in slaba presenechenja, ki jih je dozhivel na potovanju. Shkoda je le, da se je v publikacijo vrinilo precejshnje shtevilo tiskovnih pa tudi stvarnih napak. Tako avtor na primer napachno zapishe, da se je v Mariboru rodil znani avstrijski vojskovodja Radetzky (rodil se je na Cheshkem), ki ga je ochitno zanemanjal z v Mariboru rojenim admiralom Tegetthoffom. Kljub temu so ti avtorjevi analitichni preskoki v zgodovino, politiko in literaturo zelo privlachni. Z ironijo opisuje Beyerl razlichne shovinistichne pojave na slovensko – italijansko – nemshko meshanih podrochjih, ustavi se pri protislovanskih pesmih katolishkega duhovnika Ottokarja Kernstocka, ki je bil doma iz Maribora. V prvi svetovni vojni je v pesmih shchuval proti Slovanom, Slovencem pa je zameril, da so po letu 1918 poslovenili njegov nemshki Marburg an der Drau v Maribor. Kernstock, ki je umrl leta 1928, je med drugim tudi avtor pesmi v chast kljukastemu krizhu in s tem predhodnik nacionalnosocialistichne literature, vendar na spletu zachuda razberem, da je she vedno chastni meshchan danashnjega slovenskega Maribora.

V Mariboru pisatelj obishche grob generala Maistra, ki je priboril po prvi svetovni vojni mesto Sloveniji. Po vsem Mariboru zaman ishche med shtevilnimi modernimi hoteli in amerikaniziranimi lokali dobro domacho slovensko gostilno, ki je ochitno v mestu, kot zapishe, ni vech. Med drugim se ustavi tudi v Ljubljani, kjer premishljuje o arhitektu Plechniku, pesniku Preshernu in pisatelju Ivanu Cankarju, s katerim se je srechal zhe na Dunaju, obishche pa ga tudi ob cesarski cesti v njegovi rojstni Vrhniki. V Ljubljani na javnih prostorih – podobno kot drugod po Sloveniji – zaman ishche kipe nekdanjih mogochnikov, ki so dezheli nekoch prinesli chast in slavo. S kipom cesarja Franca Jozhefa, ki je med drugim celotno monarhijo prepredel z zheleznicami in cestami, se srecha v ljubljanskem Mestnem muzeju v Gosposki ulici. Tu najde tudi glavo Karla VI., pobudnika velike ceste do Trsta. Ustavi se ob kipu feldmarshala Radetzkega, ki je domoval v ljubljanskem gradu v Tivoliju, ob njem pa odkrije tudi kip marshala Tita, ki je umrl v Ljubljani.

Kar precej chasa se mudi na Krasu, kjer se razpishe o subtilni poeziji Srechka Kosovela in se z zanimanjem poglobi v italijanskega opisovalca Krasa Scipia Slatapera v knjigi »Il mio carso«. Pishe o krvavih bojih na krashkih planotah v prvi svetovni vojni in o grozotah druge svetovne vojne. Obishche vojashka pokopalishcha iz prve svetovne vojne in se zaustavi ob partizanskih spomenikih in grobovih. Razmishlja o neprijetni slovenski ideoloshki razcepljenosti med »rdeche« in »bele«. Poda se tudi v krashke jame, kjer ga kot turistichni vodnik spremlja Dante s svojimi znamenitimi spevi.

V Sezhani se spet spomni na davnega nemshkega popotnika Seumeja, ki leta 1801 tam modruje: »V Sezhani zhe prva gostilna ni name naredila dobrega vtisa in pred njo je stalo neverjetno veliko furmanov. Zato sem shel kar dalje, mislech, da kmalu najdem novo gostilno. Saj je kraj precej velik. A nich. In sem bil prelen, da bi shel nazaj v prvo. Zato sem shel kar pesh naprej do mitnice pred Trstom po strmem grebenu in niti kapljice dobre vode ni bilo nikjer.«

Tudi Beyerl ni zadovoljen s sedanjo podobo Sezhane. Tu, kot ob mnogih drugih krajih ob dolgi cesarski cesti, obzhaluje unichevanje stare dedishchine, obupuje nad novimi gradnjami brez pravega stila. Le s tezhavo najde v Sezhani prenochishche, saj je hotel Triglav zaprt in razdejana gostilna Mohorchich. Ker ni prave in dobre prometne zveze do Trsta, se drugi dan odpravi pesh kot nekdaj Seume chez kras do Opchin, kjer se znajde na Dunajski cesti oziroma na Strada per Vienna. Ob Obelisku zagleda morje. Prenochi v hotelu Daneu.

Drugi dan se z openskim tramvajem, ki ga obchuduje kot tehnichno izvrstnost, odpelje v Trst na Oberdanov trg, ki je za pisatelja zakljuchna tochka cesarske ceste od Dunaja do Trsta. To krasi sedem razlichnih glavnih imen: Dunajska cesta, Strada per Vienna, Wiener Strasse, Trzhashka cesta, Triester Strasse, Partizanska cesta, Slovenska cesta, poleg shtevilnih drugih, kot Carolus Strasse, Titova cesta, Adolf – Hitler – Strasse, ki so vech ali manj zhe izginila v polmraku zgodovine.

V Trstu pisatelj obishche na Piazza Oberdan spominsko celico na smrt obsojenega Vilija Oberdanka, ki se mu ni posrechil atentat na avstrijskega cesarja Franca Jozhefa. Razmishlja o skrivnostih italijansko – slovensko – avstrijskega Trsta. Gre na pomol San Carlo, imenovan po nekdanjem cesarju. Na velikem trgu, ki simbolizira enotnost Italije, se zaustavi pri spomeniku cesarja Karla VI., ki je Trst 18. marca 1719 proglasil za svobodno pristanishche in s tem omogochil njegov nekdanji razvoj in vzpon.

V posebnem dodatku opishe Beyerl she veliko prometno novost, ki je sredi 19. stoletja sledila cesarski cesti od Dunaja do Trsta in jo tedaj presegla. Na zabaven in prijeten nachin namrech predstavi nastanek juzhne zheleznice od Dunaja preko Ljubljane do Trsta, ki je zachela redno obratovati 17. julija 1854. Pisatelj ob tem obzhaluje, da so v sedanjem chasu evropskega zdruzhevanja potnishke zheleznishke zveze med Dunajem, Ljubljano in Trstom vedno slabshe in da Trsta z Dunaja sploh ni vech mogoche dosechi z direktnim vlakom preko Ljubljane pa tudi ne po koroshki progi preko Celovca in Kanalske doline.