Revija SRP 113/114

Lavo Chermelj

 

»FASHISTI PRINESLI SHTEVILO, NACIONALISTI PA DOKTRINO«

/O knjigi Miodraga T. Risticha: Italijanski nacionalizem*/

 

Razmeroma veliko se pri nas pishe in razpravlja o Hitlerju in njegovi sedanji Nemchiji, neprimerno manj ali skoro nich pa o italijanskem fa­shizmu, ki je starejshi od njega in ki ga nemshki nacionalni socializem v marsichem le kopira. Sploh se mi premalo poglabljamo v ustroj in politichno zhivljenje sodobne Italije, she manj pa se posvechamo shtudiju zgodovinskega razvoja politichnih strank in struj v Italiji. Zhe samo neposredno sosedstvo z Italijo, she bolj pa silno aktivna zunanja po­litika Mussolinijeva in tragichne po­sledice fashistichnega rezhima za nasho manjshino pod Italijo nujno zahte­vajo vechje pazhmje in sistematichnega shtudija.

Radi tega sem z veseljem pozdra­vil Ristichevo knjigo, ki zhe po na­slovu skusha izpolniti vrzel v nashi politichni literaturi. Ko sem pa v uvodu knjige bral, da je ta shtudija le predavanje, ki ga je imel avtor zhe pred izbruhom svetovne vojne, v februarju leta 1914., natisnjeno pa leta 1915. v nishkem Delu, sem postal dokaj skeptichen. Toda vse­bina knjige je popolnoma razprshila mojo skepso in me je naravnost presenetila. Kajti dasi je to ponatis predavanja iz leta 1914. in je avtor sedaj dodal le krajshi uvodnik in neznatne opombe pod chrto, je knji­ga vendar tako svezha in s takega stalishcha spisana, kakor da bi bila nastala vcheraj. Kajti pravo bistvo in vazhnost italijanskega nacionaliz­ma presodimo lahko v celotnem ob­segu le ob delu fashistichnega rezhima in obratno so nam smernice fashizma shele v luchi nacionalizma povsem jasne in umljive.

Italijansko nacionalistichno giba­nje lahko smatramo kot dushevnega in tudi dejanskega predhodnika fa­shizma. Radi tega se je po uveljav­ljanju fashizma z njim zlilo v eno in je, kakor omenja tudi avtor, sam Mussolini ob neki priliki izjavil na­cionalistichnim voditeljem, da so »fa­shisti prinesli shtevilo, nacionalisti pa doktrino«.

Da je temu res tako, se preprichash pri chitanju te knjizhice, ki je bila spisana v chasu, ko ni bilo ne duha ne sluha o fashizmu in ko je tudi na­cionalistichno gibanje bilo shele v raz­voju, saj se je prichelo shele s kongre­som leta 1910. v Florenci. Morda bi bil avtor lahko manj skop s pripom­bami, tako da bi tudi nepouchen chitatelj lahko primerjal idejni kom­pleks italijanskih nacionalistov z delovnim programom fashistichne stranke.

Zhe zunanje je znachilna za obe gibanji absolutna vera v samega sebe, preprichanje, da samo oni pra­vilno gledajo in sklepajo. Zaradi tega tudi vedno le o sebi govore.

Nacionalisti so proglasili idejo in interese »nacije« za najvishje, kate­rim se morajo prilagoditi visi drugi interesi, razredni, krajevni in po­krajinski, in pred katerimi se mo­rajo umakniti celo osebni interesi. Zaradi tega so bili nacionalisti antidemokratski, antisocialistichni in antimasonski. Bili so kljub svoji skrajni bojevitosti konservativni, bili so monarhistichni in napram kle­rikalnemu gibanju indiferentni.

Zaradi pasivnosti italijanske zu­nanje politike po porazu pri Adui leta 1896. so si postavili za prvo in glavno nalogo, da vzgojijo novo italijansko generacijo, ki »se ne bi vech bala«, kakor se je do tedaj bala drzhava in so se bali vsi njeni sloji. Zaradi tega so proglasili vojno za »najvishjo manifestacijo moralne in materialne sile vsakega naroda«. Zanje vojna tudi krshchanstvu ne na­sprotuje, temvech ustreza njegovemu duhu. V skladu s tem so nacionalisti posvechali posebno pazhnjo mladini, zlasti pa dijashkemu narashchaju. Ena­ko jim je bilo na tem, da utrdijo zavest in ponos v posamezniku ka­kor tudi v narodnem kolektivu.

Pri tem so izhajali iz stalishcha, da »imajo Italijani posebno historichno nalogo na svetu«. Italija naj bi ne bila samo neka velika Shvica, temvech naj bi bila Japonska, Nemchija, da, celo vech: stari Rim. Zato je bil zanje zadnji Italijan vech vreden od naj­vishjega Arabca v Tripolisu in zato so bili zanje Slovenci in Hrvatje na Primorskem barbari, suzhnji (shchavi).

 

Zhe leta 1913. so v svojem glasilu javno priznali italijanski imperia­lizem: »Italija je odlochno krenila na imperialistichno pot. Imperializem je pohod v Tripolis, imperializem pod­hod v Albanijo, imperializem pohod v Malo Azijo«. Zaradi tega so jim bili cilji in tezhnje iredentistov pre­ozki. Njim je lebdela pred ochmi ve­lika Italija kot izkljuchna vladarica na Jadranskem morju, kot gospo­darica na Sredozemskem morju in kot mochna kolonijalna sila. Mozh­nost, da svoj cilj dosezhejo, pa so videli samo v tesnem sodelovanju z Nemchijo in Avstro-Ogrsko, v trozvezi, kateri se je Italija prikljuchila »iz strahu pred Rusijo in iz strahu pred Francijo«. Francija jim je ugrabila pred nosom Tunis in jih je ograzhala v posesti Rima. (Zaradi tega je menda tudi Mussolini tako hitel, da je chimprej sklenil pogodbo z Vatikanom, da bi tako odpravil to vechno nevarnost.) Italijanski na­cionalizem je biiil izrazito antifrancoski, Francija je bila zanje »vechni konstitucionalni antagonist«.

Strah pred Slovani se je posebno izrazhal v stalishchu italijanskih nacio­nalistov proti Jugoslovanom. V boju za izkljuchno gospodarstvo nad Ja­dranom se niso toliko bali Avstrije, ki je tedaj dejansko bila vladarica na vzhodni obali Jadrana, temvech Jugoslovanov, ki bi se utegnili iz­pod Avstrije osvoboditi. Avstrija je bila zanje »velikan iz ilovice«, ki so ga lahko stalno plashili z ire­dento. Bolj nevarni so se jim zdeli Jugoslovani, ki so pretili, da na­pravijo iz nekdanjih italijanskih po­stojank na Primorskem in v Dalma­ciji samo »grobishche polno krizhev«. Zaradi tega so italijanski naciona­listi a priori odklanjali vsak spo­razum z Jugoslovani in s Slovani sploh, kajti bali so se, da bi s pri­hodom Slovanov na vlado v Av­striji prenehalo umetno gojeno italijanstvo na avstrijskem slovanskem ozemlju. To stalishche so zagovarjali tudi ob izbruhu svetovne vojne, ko so silili Italijo v vojno, toda ne na strani antante, temvech na strani Nemchije in Avstrije, in so z vso silo nastopali proti »avstrofobskemu sen­timentalizmu« in proti »sentimentalizmu filosrbizmu«. Toda bojni do­godki so zhe naslednje leto prisilili Italijo k nasprotni odlochitvi, chemur pa niso nacionalisti nasprotovali, ker so si po izpremenjenih prilikah obetali hitrejsho izpopolnitev svojih nád od vojne na strani antante. Pri tem pa niso pozabili na svoje osnovno protislovamsko stalishche, ki so ga uveljavljali za chasa vojne, posebno pa she pri mirovnih poga­janjih proti tezhnjam Jugoslovanov po ujedinjenju, in ki ga she danes zastopa fashistichna Italija nasproti nashi drzhavi.

Risticheva knjiga opisuje razvoj italijanskega nacionalizma do iz­bruha svetovne vojne. Dasi ni avtor, kakor mi je sam izjavil, nikdar bil nacionalist, je vendar s tako objek­tivnostjo podal sliko tega razvoja, da moramo iskreno zheleti, da bi nam sedaj, ko se bo reshil drugih dolzhno­sti, dal she drugi del knjige, ki naj orishe delo italijanskih nacionalistov med svetovno vojno in v povojni dobi do fuzije s fashistichno stranko in ki bo zaradi neposrednih odno­sov voditeljev italijanskega nacio­nalizma do nashega boja za ujedinje je she posebno vazhen za nas. Toda tudi zhe ta prvi del knjige vsem najtopleje priporochamo, po­sebno mladini, kajti v njem dobi kratek in jasen pregled o politich­nem ustroju in razvoju nashe zapadne sosede, v njem pa utegne najti tudi marsikateri migljaj za presojanje in izboljshanje nashih last­nih domachih razmer.

L. Ch.

 

* Miodrag T. Ristich: Italijanski nacionalizam I. (Izdal Geza Kohn, Beograd, 1936.)

 

 

 

_______________

MISEL IN DELO, kulturna in socialna revija, Ljubljana 1936/6

Za zg. spomin izbral Ivo Antich