Revija SRP 113/114

Ivo Antich

 

ZONA

 

– Na kaj te spominja beseda zona?

– Zoprn obchutek, groza … Pa cona kot geografski pojem, zemeljski pas … V politiki: demilitarizirana, okupacijska cona …

– In v kateri demilitarizirani, okupacijski »coni groze« je zdaj Slovenija?

– Kako pa to mislish?

– Nich drugache kot takole: brez vojske (razen chastne chete), v okupaciji neokolonialnega kapitala, razsulo sociale, resni obeti drzhavnega financhnega kraha … Mediteransko-ciprska cona pach …

– Mar Slovenija ni vech v solidni srednjeevropski coni? … Saj nobena drzhava ne plava kar tako sem in tja po zemljevidu …

– Poglej: v avstronemshkem cesarstvu smo bili del Zahodne Evrope ali vsaj zahodni del Srednje Evrope, s prvo Jugoslavijo smo prishli na Balkan, z drugo v sovjetsko Evrazijo, z osamosvojitvijo nazaj v Zahodno Evropo v obétavni shvicarsko-skandinavski perspektivi, ki pa se je kot »zgodba o uspehu«, kronana s chlanstvom v OZN, vztrajno, tajkunsko perfidno, tako rekoch neopazno tanjshala in spushchala nazaj v smeri jugovzhoda, Balkana – vse do sedaj aktualnega grshko-ciprskega finala …

– Ah, vse to je pisunska metaforika, meshanje megle, poenostavljanje; vsaj ta finale je pretiravanje, medijski panicharski senzacionalizem …

– Za tiste, ki chez noch ostanejo brez sluzhbe in strehe nad glavo ali s penzijo, ki zadostuje za juho v brezdomski kuhinji, je popolnoma jasna, neposredna krvava resnichnost. In chetudi na vse to gledash kot na votlo metaforiko, dejstvo je, da gre v jedru za eno samo, zmeraj bolj ali manj enako srhljivo tavanje skozi zgodovino, za esencialno dezorientiranost etnichnega mikrorelikta. Invalid mora pach najprej sprejeti dejstvo svoje invalidnosti, shele na tem lahko gradi »enakost«. Ta metaforika je, najbolje recheno, stalkerska …

– Kako? Pa menda ne mislish na Tarkovskega?

– Tochno to: na »Stalkerja«, njegov edini resne omembe vredni film, vse ostalo je razvlecheno prezhvekovanje bergmanovsko-antonionijevskih kvazifabul.

 Mimogrede, poznam filmofila, ki je objavil vrsto hvalospevov Tarkovskemu, ustno pa mi je omenil, da si je vse njegove filme ogledal le po kosih, ker med vsakim predvajanjem zaspi. Pri Antonioniju najdesh celo dolochene pred-stalkerske elemente, na primer »Rdecha pushchava« ali pa »Kota Zabriskie«, iskanje slovansko zveneche (Zabriskie je angliziran poljski priimek Zaborowski) orientacijske tochke v amerishki pushchavi …

– Kolikor se spominjam, gre v »Stalkerju« za zmedeno, umobolno, brezizhodno tavajoche iskanje nekakshne mitske »Zone«, ki naj bi bila odreshilna, a je hkrati smrtno nevarna. Oblast je to razumela chisto politichno, zato je bil to njegov zadnji sovjetski film.

– Tako je. Le da ima stalkerska vizija shirsho veljavo … Stalker v angleshchini pomeni lovec, zalezovalec … Smo v zoni lova, zalezovanja, ishchemo reshilno zono, obliva nas mrzla zona … Vsaka beseda sama v sebi vsebuje vse svoje mozhne razlage, le opaziti jih morash znati … Stalker se po angleshko bere stoker … Stòk tako v rushchini kot v slovenshchini pomeni mesto zlivanja, tochko, kamor se vse (i)zliva, kloaka … Stara slovenska beseda zona pomeni tudi podreshétina, manjvreden ostanek pod reshetom po chishchenju zhita, zonast je gluh, prazen, jalov … V »Zoni«, ki je zaseda in past, vsakogar chaka dolochen prelom, obrachun, ciljni dosezhek, ochishchenje, kazen kot nagrada ali nagrada kot kazen … To ga chaka ali, recheno po »bratsko« – cheka … Ali vesh, kaj je bila »Cheka«?

– Predhodnica KGB …

– In che malo obrnesh besedo zona, dobish noza, iz grshke nósos, ki pomeni bolezen. Da »globalne« kratice OZN(A) niti ne omenjam …