Revija SRP 113/114

Ivan Andrejevich Krilov

 

PRASHICH POD HRASTOM

(basni)

 

PRASHICH POD HRASTOM

 

Pod vechnim hrastom jedel, jedel

zhelóde prashich je, da pochil bo.

Zaspi pod njim, ko vse je snedel,

in vstane brzh, ko se ochi odpro;

glej: z rilcem spodkopava korenine mu nato.

»Tako z drevesom se ne sme!«

mu s hrasta vran povedal je.

»Ne ruj mu korenin, morda se posushi!«

»Pach suh bo,« reche prashich.

»Za to she malo mar mi ni –

koristil mi ne bo prav nich.

Che vechnost ga ne bo, she solze ne spustim:

samo, da zhelod je – od njega se redim!«

»Ti nehvalezhnezh, ti!« je spregovoril hrast.

Che rilec dvigniti bi blagovolil,

bi videti izvolil,

da tile zhelodi so moja last.«

 

Nevednezh slep in gluh ostane

za nauke, uchenosti dane,

za vse, kar znanost govori –

a nevede plodove njene si lasti.

 

 

 

 

VRANA IN KOKOSH

 

S predrznostjo se je boril

smolenski knez in spretno boj dobil:

Vandali novi v mrezho so ujeti

in v Moskvi bodo morali umreti.

Vse, kar zhivelo je: veliko, malo

minute izgubilo ni, da gre od tod,

iz moskovskih zidov utre si pot –

in v rojih kot iz panja je brenchalo!

Na strehi vrana kljub nemiru je chepela

in mirno chistila si nos, navzdol strme:

»A ti bosh, krakica, kar tu ostala?«

kokosh krichi, ko mimo z vozom gre.

»Sovrazhnika bosh prichakala,

ki naj bi bil na pragu zdaj.«

»Kako se ta stvar tiche mene?«

jo vrana-prerok vprasha. »Tu zame ni skrbi nobene.

Che vashe sestre grejo – naj,

a nas ne kuhajo in pechejo nikdar!

Tako bom z gosti zlahka zazhivela,

morda od njih celo korist imela:

kak sirchek ali kost pa zhe dobim.

Zdaj zbogom, chopka, srechno pot zhelim!«

In vrana res je tam ostala …

Korist bila je le na strani teh,

ki jih Smolensk izstradal je v gosteh –

iz nje pa juha je nastala.

 

Neumne, lazhne marsikdaj domneve so:

za srecho chlovek vse stori, kot kazhe,

a kadar se mu srecha res prikazhe,

konchal kot vrana v juhi bo.

 

 

 

 

VOLK IN JAGNJE

 

Pred mochnim je nemochni vedno kriv:

tako od nekdaj zgodovina pravi.

A ne bi se pridruzhil tej razpravi –

kako je v basnih, rad bi vam razkril.

 

Na vrochi dan je jagnje pri potoku vodo pilo,

a, joj, prejoj, tako se je zgodilo,

da lachni volk je begal naokrog.

Zagleda jagnje – brzh bi plen popadel,

a ker pravichno, modro rad izpadel bi, krichi:

»Kako predrznesh si z nesnazhnim rilcem

kaliti bistro vodo mi, nepridiprav,

da vso si s peskom, blatom posvinjal?

Predrznost takshna je bila,

da zanjo glava ti bo shla!«

»Che volk presvitli mi dovoli,

si drznem rechi, da korakov sto

od vode, kjer sem pilo, do Svetlosti je bilo.

Zaman jeziti name se izvoli:

da vodo sem kalilo? Le kako?«

»Tak torej sem lagal?!

Nichvrednezh! Predrznosti na svetu ni enake!

Predlansko si poletje, potemtakem,

bil ti, ki pamet mi je tu solil.

Prijateljchek, pred tem ne bosh se skril!«

»Oh, to pa ne! Na svetu nisem niti leto!«,

mu jagnje govori. »Potem je bil tvoj brat!«

»Ah ne, saj nimam ga.« »Pa kum tvoj ali svat –

nekdo od vashih, skratka, saj vas je neshteto!

Vi sami in pastirji vashi, vashi psi –

vi vsi najslabshe mi zhelite

in, che le morete, mi shkodo naredite.

A zdaj za grehe njihove bosh plachal ti!«

»Ah! Kaj imam s tem jaz?« »S teboj mi dolgchas je, tishina!

Ne bom izgubljal chasa s tvojo krivdo, mlechnozob!

Zdaj kriv si, ker sem lachen kot zverina!«

To reche, zvleche jagnje tja chez temni gozdni rob …

 

 

 

 

Ivan Andrejevich Krilov (1768-1844) je bil ruski basnopisec in komediograf. Pred Krilovom je bilo rusko basnopisje vechinoma v duhu alegorij moralistichnega znachaja, on pa je pisal zvechine jambsko umerjene basni, v katere je poleg zhivalskih vkljucheval tudi ljudske like in se neusmiljeno loteval ruske druzhbe ter duha chasa v njej; govorimo seveda o pokvarjenosti »javnega sektorja« in o cenzuri. Marsikaka njegova iskriva domislica je odsihmal preshla v sploshno rabo.

 

 

Izbrala in iz rushchine prevedla: Sara Shpelec

Spremna opomba: Matej Krajnc