Revija SRP 113/114

G. Brodnik

 

»NOVA« AVSTRIJA IN KOROSHKI SLOVENCI

 

Dnevno chasopisje posvecha v zadnjem chasu zopet vech pozornosti raz­meram na slovenskem Koroshkem. Poleg porochil o pritozhbi koroshkih Slo­vencev pri Zvezi narodov radi zlorabe, ki so jih zagreshile avstrijske obla­sti pri zadnjem ljudskem shtetju, ko so hoteli zatajiti kar tri chetrtine koroshkih Slovencev na ljubo priviligirani koroshki nemshkutariji, smo chitali posebno mnogo o raznih obljubah avstrijskih voditeljev kneza Starhemberga in kanclerja Shushnika, da hocheta urediti manjshinsko vprashanje koroshkih Slovencev tako vzorno, da bo strmela vsa Evropa. — Ni chuda, da je ob tako vazhnih vesteh shla mimo nas skoraj neopazhena kratka notica v dnevnikih, ki je imela to-le vsebino:

obchini Blato blizu Pliberka (ta obchina je poleg Globasnice in Bil- chovsa najbolj slovenska na Koroshkem, saj ni v njej niti 2% Nemcev!) so se vrachali otroci iz shole. Na cesti so srechali starko, ki so jo vsi dobro poznali. Vljudno so jo pozdravili po domache, kakor so jih nauchile mamice doma, s slovenskim pozdravom: »Dober dan!« To je chul uchitelj Valentin Weitzer, hajmverovec in chetovodja v »Domovinski fronti«, ki je otrokom neopazheno sledil. Razkachen je nagnal vse otroke nazaj v sholo, jih pretepel ter vech ur zaprl!

Neopazhena je shla mimo nas tudi druga notica, ki so jo prinesli ita­lijanski listi, da mora namrech Avstrija v izvajanju kulturne konvencije z Italijo uvesti na srednjih sholah na Koroshkem obvezni pouk italijanshchine, potem ko je na svojih srednjih sholah zhe dodobra ukinila ves obvezni in neobvezni pouk slovenshchine.

Ti dve kratki notici kazheta bolj kakor dolge, uchene razprave pravi obraz »nove« Avstrije na Koroshkem.

Kako naj spravimo v sklad sladke obljube obeh kanclerjev z groznim, kulturne drzhave nevrednim postopanjem z nedolzhno sholsko deco? Primer, ki smo ga navedli, ni osamljen in tudi ni najhujshi. Navedli smo ga le, ker je she popolnoma svezh. Mnogo hujshe primere poznamo z osnovnih shol na Medgorjah, v Svechah, v Sht. Ilju ob Dravi in drugod, kjer so uchitelji na najnesramnejshi nachin sramotili slovensko deco in njihove zavedne slovenske starshe!

Ali se morda sedaj merodajni faktorji izgovarjajo kakor obichajno, da nimajo mochi, da bi posegli v avtonomne zadeve koroshke dezhele? Mi­slimo, da bi bilo tako priznanje zhalostno za avtoritarni rezhim.

Ali pa vse te shtevilne obljube niso mishljene resno, temvech so izrechene le zato, da bi uspavale brumne koroshke Slovence in pomirile javno mnenje v — Jugoslaviji? To bi bilo po nashem mnenju she bolj zhalostno. Tertium non datur.

Zato moramo pach verjeti, da ima sedanji avstrijski rezhim dobro voljo, da si poishche izhod iz tezhke situacije, v katero je po lastni krivdi zashel, da pa nima za odreshujocho gesto vech mochi. »Die ich rief, die Geister werdich nie mehr los!« — Ali bo Shushnik tisti, ki bo znal presekati mrezho, ki so jo spredli okoli uboge koroshke dezhele dr. Martin Wutte, apostol najmlajshega naroda »vindisharjev«, pragermanski pesnik Perkonig in vele-»nemshka« politika Kajbich in Shumi? — Ali bo smel Shushnik kot nemshki potomec slovenskega koroshkega kmeta posechi v to domeno, kjer vladajo zhe tako dolgo in tako neomejeno renegati?

Brez dvoma predstavlja Koroshka za »novo« Avstrijo danes nepri­merno tezhji problem, kakor ga je predstavljala za staro donavsko monar­hijo. Od razpleta politichne situacije na Koroshkem je odvisen ves nadaljnji razplet v odnosih med tremi velikimi narodi, ki se naslanjajo na naravno srednjeevropsko trdnjavo v Vzhodnih Alpah, v odnosih med Jugoslovani, Nemci in Italijani, cheprav Nemci tako radi in tako vztrajno zatrjujejo, da je bil koroshki problem s plebiscitom leta 1920. dokonchno reshen v nji­hovem smislu, dokazuje vsa njihova povojna politika, da o tem niso preprichani. Kakor da bi jim slaba vest ne dala miru, vedno znova nache­njajo razprave o nemshtvu Koroshke, ki da je njihova punchica in njihov ponos. O Koroshki pishejo leto za letom obsezhne knjige, na Koroshko vabijo tujce z vsega sveta, ki naj bi se vendar preprichali o 100-odstotnem nem­shtvu Koroshke. Radi Koroshke si dovoljujejo mahinacije, grobe potvorbe, ki so naravnost smeshne in nevredne velikega samozavestnega naroda. Radi Koroshke se vezhejo tudi z vragom, samo da bi bili bolj vami pred tisto veliko nevarnostjo, ki se imenuje — resnica. Iz strahu pred to nevar­nostjo so napravili iz koroshkega problema, ki je bil prej zgolj nemshko-slovanski problem, problem treh narodov. Bodochnost bo pokazala, da to kompliciranje koroshkega problema ni bilo v interesu nemshtva. Nemci nimajo glede Koroshke vech prostih rok; Koroshka ne bo mogla vech tvoriti tiste tako potrebne tochke, preko katere bi si mogla sechi Slovan in German v roke. Odslej se bodo v Alpah delale samo kupchije, kupchije dveh na rachun tretjega. Trezni Nemci in nash preprosti chlovek na Koroshkem so to spoanali in s strahom zrejo v bodochnost. Kajti, nikakor ni gotovo, da bodo plachevali rachune vedno Slovani. Gotovo je le, da se bo vrshil obrachun prav na Koroshkem. In o tem so preprichani predstavniki »nove« Avstrije sami. Krchevito se pripravljajo nanj. Kakor da bi jih bil obsedel panichen strah, hitijo z »zunanjo« in »notranjo« konsolidacijo Koroshke.

Popotniku, ki potuje po Koroshki, je takoj jasno, da v tej dezheli ne vladajo normalne razmere. O tem prichajo zhe zunanji znaki: veliko shtevilo uniformiranih oborozhencev tudi v neznatnih gorskih vaseh, strazhe ob progi in na zheleznishkih mostovih ter pred vazhnimi javnimi objekti v mestih. Nove shiroke ceste, ki se grade z velikimi stroshki, mogochni betonski mostovi preko neznatnih potokov in globoke zaseke tam, kjer je prej cesta vodila prav radi tujcev preko razglednih klancev in po roman­tichnih ovinkih, opozarjajo popotnika, kako se »nova« Avstrija pripravlja, da bi pravilno mogla vrshiti svojo »avstrijsko misijo« na Koroshkem. Nad­zorniki pri javnih cestnih delih radi pojasnjujejo radovednemu popotniku, da so ceste v Karavankah potrebne, da se bo les hitreje in lazhje mogel dovazhati na zheleznico, da je bilo potrebno razshiriti ceste, presekati ovinke in prelozhiti klance samo radi pospeshitve tujskega prometa med Italijo, Avstrijo in Madzharsko.

V istem pravcu kakor »zunanja« konsolidacija Koroshke se giblje seveda tudi njeno »notranje« utrjevanje. Razumljivo je torej, da se vrshi s protislovansko tendenco, t. j. na rachun koroshkih Slovencev.

Nash namen bo, da to svojo trditev dokazhemo. Takoj bo nam nato jasno, zakaj sedanji avstrijski rezhim, kljub morebitni dobri volji, ne more preiti preko obljub k dejanjem, in zakaj je nashe manjshinsko vpra­shanje na Koroshkem za sedanji avstrijski rezhim tako trd oreh.

Potrebno bo torej, da si ogledamo, kako se je razvijalo politichno zhiv­ljenje med koroshkimi Slovenci v zadnjem razdobju.

Brez svojih voditeljev so ostali koroshki Slovenci po plebiscitu prepu­shcheni samim sebi. Ostal je na njih madezh »robskih« dush. Konstatacija: »Saj so sami tako hoteli! Naj pa utonejo v nemshkem morju!« se je tedaj chula kot nekakshna tolazhba in nekakshno opravichilo za nas, ki smo bili glavni krivci. Valili smo vso krivdo na ljube nashe zapadne sosede, govorili smo o goljufijah, se jezili na Anglezhe in she ne vem koga, a pri tem pozabljali, da so Koroshci trpeli najvech radi nashih grehov, ki segajo she v predvojno dobo, in radi nashe nezrelosti in naivnosti v tistih prvih dneh nashe mlade svobode. Leta 1906., ko so se ustvarjala okrozhja za prve neposredne in tajne volitve v dunajski parlament, so kranjski poslanci kljub protestu Grafenauerja in dr. Brejca, radi nekaj liberalnih in nemshkutarskih kranj­skih trgov glasovali za famozno razdelitev volilnih okrozhij na Koroshkem, ki je dala koroshkim Slovencem namesto treh samo enega slovenskega poslanca. Leta 1918. in 1919. pa nismo shli Koroshcem pravochasno na pomoch, poleg drugega tudi radi tega ne, ker smo imeli za Koroshko baje premalo — davchnih uradnikov. Vsaj tako se bere v sejnih zapisnikih tedanje dezhelne vlade ...

Shele tezhki chasi po plebiscitu so nam odprli ochi. A najvech so nas zdra­mili iz potrtosti koroshki Slovenci sami, ki niso hoteli umreti! — Na Koroshkem se je zachelo zhivahno politichno kulturno in gospodarsko delovanje nashih zavednih mozh.

Zavedni Slovenci so reshili iz predplebiscitne dobe shtevilne politichne, kulturne, verske in gospodarske organizacije, ki so vech ali manj uspeshno odbijale napade.

Zavedni koroshki Slovenci so bili zhe pred vojno enotno in slozhno orga­nizirani. Spricho impulzivne in mochne osebnosti dr. Brejcheve, ki je pri­nesel na Koroshko pravo »kranjsko« borbenost, je v politichnem zhivljenju koroshkih Slovencev popolnoma prodrla teza Slovenske ljudske stranke. Kar je bilo naprednih krogov, so se iz nacionalne discipline podvrgli Brejchevemu diktatu. Ta sloga je rodila za koroshke Slovence zelo ugodne posledice, cheprav se ne sme pozabiti, da je tudi mnogo nashih dobrih ljudi iz meshchanskih in delavskih krogov, ki tedanje teze: »Vse za vero, dom, cesarja!« niso mogli razumeti in se zanjo ogrevati, prestopilo v vrste socialne demokracije in nemshkutarskega Bauernbunda (pozneje Landbunda). Voditelji slovenskega ljudstva na Koroshkem so bili v tisti dobi slovenski duhovniki, ki so svojo narodno vnemo med vojsko in po vojski plachevali z velikimi zhrtvami, z dolgoletnimi jechami, konfinacijami in zgubo svojega zdravja in premozhenja. Vojna je pomedla z avstrijskim nestvo­rom; mlada avstrijska republika je zapisala na svoj prapor demokratska in socialistichna gesla.

Iz lastne mochi, brez pomochi od zunaj, brez inteligence, ki je po ple­biscitu — najvech po krivdi Ljubljane — zapustila Koroshko, si je nash kmet ustvaril novo politichno organizacijo. Ta politichna organizacija ni bila vech pretezhno v rokah duhovshchine, ustvarili so jo redki lajiki-inteligenti, ki so ostali na Koroshkem, a niso mogli dobiti v svoji lastni drzhavi kruha, ustva­rili so jo kmetje iz Podjune, iz Rozha. Politichna organizacija je bila na najboljshi poti, da postane prava manjshinska organizacija, v kateri je bilo mesta za vsakega Slovenca. Ko je bila organizacija ustvarjena in obnov­ljeno »Politichno drushtvo za koroshke Slovence«, so se ji prikljuchili koroshki slovenski duhovniki z navdushenjem in so odslej pa do pred kratkim v njej radi in odlichno sodelovali. Okoli manjshinskega glasila »Koroshkega Slo­venca«, ki ga je ustanovil in spravil na dostojno vishino uchitelj Aichholzer, se je zbirala prebujena mlada Koroshka.

Preizkushnje prvih volitev v novi republiki so koroshki Slovenci, od­nosno njihova politichna organizacija sijajno prestali. Vrshila so se poga­janja za kulturno avtonomijo, ki so jih pa nemshke stranke — od skrajne levice do skrajne desnice skupno povezane v Heimatbundu kot nemshki nadstrankarski organizaciji — zavlekle in konchno namenoma prekinile in obrezuspeshile. Nemci so spoznali, da se materinski narod v Jugoslaviji za koroshke Slovence ne zmeni prevech in so zacheli previdno in pochasi mini­rati slovenske postojanke. A priznati je treba, da so na zunaj chuvali videz demokracije. Vsi njihovi sklepi so bili sklepi vechine proti manjshini, ki da se noche vzhiveti v nove prilike in koketira vech ali manj vidno z iredento. Plebiscitne rane so se le pochasi celile: Nasprotstvo med zavednimi Slo­venci in drzhavnim narodom, t. j. Nemci in nemshkutarji, vsemi, brez ozira na njihov svetovni nazor, je bilo globoko in skoro da nepremostlljivo. Na eni strani zavedni Slovenci, na drugi Nemci in renegati To je bil chas, ko bi bili morali koroshki Slovenci koncen­trirati vse svoje sile in ustanoviti vrhovno instanco, Narodni svet, v katerem bi se zdruzhilo njihovo kulturno, politichno in gospodarsko zhiv­ljenje. Ta moment so koroshki Slovenci zamudili. In zato, ker so ta ugodni moment zamudili, se je konchala njihova politichna organizacija, ko je minula ustavna doba in je nastopila »nova« in »katolishka« Av­strija, z debaklom, ki ga prav lahko imenujemo poraz. Mi v Jugo­slaviji, ki smo se vse premalo brigali za nasho manjshino na Koroshkem, nimamo pravice, da bi radi te neugodne bilance obsojali svoje brate. Raz­mere v Evropi, posebno pa razmere v Avstriji, so morale do tega rezul­tata dovesti. Boj proti marksizmu, boj proti tzv. poganskemu nemshkemu hitlerizmu je dovedel do tega, da so se predvsem koroshki slovenski duhov­niki, a tudi ponekod kmetje postavili na stalishche, da ne gre, da bi koroshki Slovenci stali v boju, ki ga vodi Avstrija za svoj obstanek, ob strani in da bi smatrali bratomorni nemshki medsebojni boj za stvar, ki se njih kot manjshine ne tiche. Smatrali so celo za nezadostno, da bi bili koroshki Slovenci samo tihi patriotje; hoteli so vstopiti v skupno avstrijsko fronto, da preprechijo veliko zlo, ki grozi katolishki novi Avstriji in s tem po njihovem mnenju tudi dusham koroshkih Slovencev.

A glej chudo: Vstopanje koroshkih Slovencev v avstrijsko patriotichno politichno organizacijo kar nenadoma Nemcem, t. j. koroshkim nemshkutar­jem ni bilo po volji! Posebno po srechno zatrtem hitlerjevskem puchu so se koroshki Nemci te vneme koroshkih Slovencev za Avstrijo zbali. Nemshku­tarji so izdali svojim pristashem, ki so se preje zbirali najvech v narodno-socialistichnih in landbundovskih vrstah, parolo, naj vstopajo kompaktno v hajmver, t, j. v najmochnejsho bojno organizacijo »Domovinske fronte«. Kmalu pa so morali koroshki Slovenci spoznati, da je avstrijskim krogom she vedno »skesani« hitlerjevec, landbundovec in celo komunist bolj ljub, kakor miroljubni slovenski drzhavljan.

Slovenci, ki niso imeli svoje skupne velike manjshinske organizacije (Narodnega sveta), so se morali naravnost vsiljevati, da so jih sprejeli v »Domovinsko fronto«. Niso mogli pri tem stavljati za svoj vstop nobe­nih pogojev. Niso vstopali organizirano, vstopali so polagoma; najprej nashi obchinski mozhje, nashe kmechke organizacije, nato oni, ki so bili odvisni od drzhave, nashi obrtniki, zadolzheni gorski kmetje, nashe prosvetne Orga­nizacije, nashi delavci, che so si hoteli osigurati zaposlitev, vsi javni name­shchenci itd. — Spricho takega neenotnega postopanja, ki je bilo samo nujna posledica pomanjkanja mochne skupne manjshinske organizacije, se ne smemo chuditi, che Slovenci niso zastopani v novih korporacijah, kakor bi po shtevilu morali biti; ne smemo se pa niti malo ne chuditi, da niso dosegli izboljshanja svojega polozhaja kot narodna manjshina.

Najbolj drastichno se je pokazala lojalnost napram jugoslovanski na­rodni manjshini o priliki ljudskega shtetja marca meseca preteklega leta. Ljudsko shtetje je na Koroshkem vodil krshchanski socijalec, torej katolishki mozh, dezhelni svetnik Leer, ne kak nacionalsocialist ali hajmverovec. Na­vodila, ki jih je dajal ta gospod svojim shtevnim komisarjem, kako naj shtejejo in koliko naj nashtejejo, so ovekovechena v pritozhbi drja. Petka na Zvezo narodov.

Kako postopajo s koroshkimi Slovenci na cerkvenem in sholskem polju, to je pa poglavje zase, tako zhalostno poglavje, da moramo sechi zhe nekam drugam, che hochemo dobiti zanj v Evropi vsaj priblizhnih paralel. A o tem drugich kaj vech.

»Notranja« konsolidacija na Koroshkem je zhe tako dalech napredovala, da je mogel najvishji predstavnik v dezheli, sam dezhelni glavar general Hülgerth izjaviti: »Na Koroshkem ni manjshinskega problema, ni manjshin! Poznam samo Koroshce in — iredentiste!« Torej zopet stara pesem: Nemshkutarji so Koroshci, a Slovenci kljub svojemu patriotizmu — ireden­tisti. General Hülgerth je dezhelni vodja hajmvera. On je gospodar v dezheli. Dunaj je dalech, kakor je bil v starih chasih. Ima poleg tega dva obraza in dve uniformi, ima dve imeni: Shtarhemberg in Shushnik. Naj Shushnik obljublja, naj Dunaj obzhaluje, obveljalo bo pa le to, kar poreche general Hülgerth, kar porechejo njegovi svetovalci Shumi in Kajbich in Wutte in Perkonig. Malo bolj nerodno je zhe, ker je — Jugoslavija tako blizu in ker obstaja v ShviciZheneva. A v Zhenevi ima Avstrija mogochnega protektorja, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja na Koroshkem; no, Jugosla­viji in koroshkim Slovencem bodo pach zopet nekaj — obljubili.

 

MISEL IN DELO, kulturna in socialna revija, Ljubljana 1935/6

Za zg. spomin izbral Ivo Antich

 

G. Brodnik – Franc Urshich (1896, Shteben, nemshkem St. Stefan-Globasnitz, Koroshka, Avstrija – 1951, Ljubljana), narodnoobrambni delavec, publicist. Iz druzhine malega kmeta s sedmimi otroki. Osnovno trirazrednico je obiskoval v rojstnem kraju, gimnnazijo 1907-1915 (z maturo) v Celovcu, med prvo svetovno vojno chastnik Austro-Ogrske vojske, ob koncu vojne v italijanskem ujetnishtvu; med 1919-1920 drzhavni zheleznichar* na koroshkem plebiscitnem ozemlju; med 1920-1930 komercialist, od 1930 usluzhbenec zheleznishke uprave v Ljubljani, kot aktivist OF zaprt od novembra 1944 do marca 1945, nato na prisilnem delu v Ribnici do 1. maja 1945, ko je pobegnil v Ljubljano. Chez 10 dni je odshel s skupino Vide Tomshich, v kateri je bilo vech poznavalcev koroshke problematike, organizirat PNOO (Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor) za slovensko Koroshko. Ko je jugoslovanska vojska 20. maja 1945 na zahtevo Anglije in ZDA zapustila Koroshko, je kot delegat jugoslovanskih drzhavnih zheleznic zastopal Jugoslavijo v razlichnih zaveznishkih komisijah. V revialnih publikacijah pred drugo svetovno vojno je objavil vrsto tehtnih, she danes temeljito informativnih chlankov in razprav z narodnoobrambnega podrochja, zlasti o Koroshki; pri tem je vechkrat uporabil psevdonim G. Brodnik.

* Drzhava SHS – Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov, ustanovljena 29. oktobra 1918 (obstajala do zdruzhitve s Kraljevino Srbijo).

Kraljevina SHS – Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s prestolnico v Beogradu, ustanovljena 1. decembra 1918. Tu ne gre za pikolovstvo ampak za odlochilna zg. dejtava, ki so zgodovinsko zapechatila slovensko drzhavnost.

 

Glej tudi: Andrej Lenarchich, O zgodovinski drzhavnosti Slovenskih dezhel, Revija SRP 97/98, 128 http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp97/andle97/slodr97.htm

(Op. ur.)