Revija SRP 113/114

Djordje Balashevich

 

CHE BI O MENI NAREDILI FILM ...

 

 

NA PRECHKO TE POLJUBIM

U razdeljak te ljubim

 

Ko je pred mnogo leti

baron ples priredil,

Von Liegenstuhl takisto

vabilo je dobil.

 

Ko je prishel v dvorano,

postaven, lep tako,

dama je pristopila,

mu kriknila v uho:

 

Na prechko te poljubim

iz vseh globin srca,

ta tvoja krasna prechka

me kar v norost peha!

 

Von Liegenstuhl v trenutku

zapústil je ta bal,

saj vedel je, da treba

preprechit je shkandal!

 

Naslednji dan pa, groza,

ni konca she bilo,

saj je prispelo pismo

in v njem je pisalo:

 

Na prechko te poljubim

iz vseh globin srca,

ta tvoja krasna prechka

me kar v norost peha!

 

Von Liegenstuhl, ves zmeden,

nevajen takih shem,

je chisto bil ob zhivce,

spreménil se povsem.

 

In alkohol postal je

njegov zvest tolazhnik,

namesto belih mishk pa

opit je slishal krik:

 

Na prechko te poljubim

iz vseh globin srca,

ta tvoja krasna prechka

me kar v norost peha!

 

 

 

 

ZDAJ JE NA JAPONSKEM MOJA DRAGA

Moja draga sad je u Japanu

 

Jok njen zmenek je skalil:

»Oche shiht je nov dobil,

in zato se moramo selit,« je priznala.

Rechem: »Ni tako hudo,

raznih parnih vikendov

she naprej si nezhnosti bova izmenjevala!«

 

Zdaj je na Japonskem moja draga,

traja, preden pismo tja prispe.

Z judom srechnike na tla polaga.

Kaj, che kar chez noch pozabi me?

Jaz pa na Balkanu uganjam vraga,

dvomim, da bom kdaj obkrozhil svet.

Misli name sploh she moja draga

ali drugim trga cheshnjev cvet?

 

To bila ljubezen je,

najin Love Story, che hochete,

ni je takshne, kakor je bila moja mala.

V prah sesul se mi je svet,

njo pa odnesel jumbo jet,

usoda mi jih je okrog ushes primazala.

 

Zdaj je na Japonskem nasha Mara,

nasha Mara zdaj je Cho Cho-san.

Nasha Mara zdaj je sayonara,

nasha Mara zdaj je Cho Cho-san.

 

 

 

 

PRVA LJUBEZEN

Prva ljubav

 

Prav nichesar nisem vedel in o zhalosti besede

nisem she verjel v otroshtvu,

imel sem le en cilj pred sabo, da bi bil za kakshno rabo

v sholskem nogometnem moshtvu.

Pa sem naenkrat uzrl njene ochi in svet odprl

se je toplo in iskreno;

moja plavolasa vila vedno je v laseh nosila

belo pentljico svileno.

 

Prva ljubezen prishla je nepovabljena, sama,

nekje globoko ostalo je vse, kar bilo je med nama.

 

Sholska leta so minila, ona pa se spremenila

iz otroka v dekle mlado,

shminkati se je zachela, dragih si stvari zhelela,

kot se to primeri rado.

Dan za dnevom je izginjal in med nama vse spreminjal,

pravljica se je konchala;

zvezd ji nisem vech nabiral, nisem se za to zheniral,

kot da ne bi se poznala.

 

Prva ljubezen prishla je nepovabljena, sama,

nekje globoko ostalo je vse, kar bilo je med nama.

 

Da v oblakih je, shushljajo, otroka chaka, she dodajo,

varnost nashla konchno je in dom,

z inzhenirjem porochena je postala srechna zhena,

del visoke druzhbe s statusom.

Jaz pa kradem bogu dneve, delam te in te zadeve,

da ohranim mir, tako je pach,

srechen sem, ko sonce greje, pishem pesmi, zvezde shtejem,

in ostajam stari pohajach.

 

Prva ljubezen prishla je nepovabljena, sama,

nekje globoko ostalo je vse, kar bilo je med nama.

 

 

 

 

PANONSKI MORNAR

 

Gledam Banat, Srem in Bachko s Frushke gore,

gledam, a pri srcu je hudo:

pravijo, da tu nekoch bilo je morje,

chakalo me je in usahnilo.

 

Kakor Magellan sem rojen za valove,

kakor Cook, ta slavni kapitan,

na ravnici sredi njiv pa tezhko plovem,

morski volk sem v zhitu zafecljan.

 

A morja nimam, ne vem, kaj naj brez njega!

Hja, Donava kar dobra bo za zdaj!

Morja pa nimam in huda je zadrega,

a upam, da nekoch ga le dobim nazaj.

 

Moje zhivljenje chudno grenko je kot tonik,

in moja zhalost grenka ni nich manj,

a na srecho mesec kot svetilnik vodi

varno me po hladnem morju sanj.

 

Mene pach najhujsha smola najde!

Se za zjokat je in hkrati za smejat!

Saj vem, mornar ostane kdaj brez ladje,

a brez morja ... to je smola na kvadrat!

 

 

 

KRISHTOF, O NESRECHNA DUSHA

Kristifore, crni sine

 

Shpanski kralj se navelicha

monotonega sveta.

Pa Kolumbusu ukazhe,

naj mu malce barve da.

 

Preden ta je sploh pokimal,

kralj mu ladje je prishtimal,

in ukazal: »Najdi kontinent!«

 

Vedel ni, da bo docela

linijo zgreshil,

Indijo zhelel bo najti,

a Ameriko odkril.

 

Krishtof, o nesrechna dusha,

ki po svetu plut poskusha,

pa mu to nekako ne lezhi ...

 

Che chez ocean se pluje,

kompas v roki se pestuje!

To, da srednji vek je, vazhno ni!

 

 

 

In chez chas pred njim odpre se

svet, ki ga she ne pozna.

Vsi krichijo: »Indija!«,

izkazhe se: Amerika.

 

Krishtof se za glavo grabi,

skoraj nad seboj spozabi,

saj iskal je drug drugachen svet.

 

Dragi moji, zhal drzhi, da zgreshil sem linijo,

nashel sem Ameriko, ko iskal sem Indijo!

 

Krishtof, o nesrechna dusha,

ki po svetu plut poskusha,

pa mu to nekako ne lezhi ...

 

Che chez ocean se pluje,

kompas v roki se pestuje!

To, da srednji vek je, vazhno ni!

 

 

 

 

KONEC DOBER, VSE DOBRO

Sve je dobro, shto se dobro svrshi

 

Lana imela je sanke

jaz pa delal sem snezhka,

dolgo odmerjal sem davke,

da bi prishel do nasmeshka.

 

Mlada bila sva,

hlad je pritiskal,

snezhilo je kakor za stavo;

pa sem se zatreskal,

da sem kar vriskal,

ne vem, kje sem sploh imel glavo.

 

Vrtnice Lani sem nosil,

ob njej kot najstnik zardeval,

zhalost in srecho spoznal sem

v samem samcatem dnevu.

 

Pomlad in poletje

shla sta z jesenjo

kot nezhen sonet, poln intime;

mene pa ni

ljubezen spustila

she vse od omenjene zime.

 

Lana je spremljala modo,

jaz pa spremljal sem Lano;

ljubezni prispejo in grejo,

a Lana je tu neprestano.

 

Ne vem, che spodobi se

tisto odkriti,

kar zdaj ni she javnosti znano:

saj Lana mozha je imela,

a jaz, no ... jaz sem imel Lano.

 

 

 

 

ZAKONOLOMEC

Brakolomac

 

Che bi o meni naredili film

ali pa strip,

che bi o meni naredili strip,

vem, da bi bil docela negativen tip.

 

Namazan sem odlichno za stvari,

strastne stvari,

na svetu so stvari, ki dobro jih poznam,

za vashe zhalostno srce zdravilo imam.

 

Poznam pa tudi vash priljubljen stih,

in za zhivljenje, to priznam, imam navdih,

a vam potreben je nekdó omikan, tih ...

Joj, ste pa vrag!

Ampak ko pade mrak, vam zakon gre pod vlak.

 

V vashih ocheh nek plamen se prizhge,

nevaren je.

V vashih ocheh kar zableshchi se strast,

o, prepovedan sad, zame si prava slast!

 

Chesar vash mozh ne opazi,

opazim jaz,

edino jaz.

Odtenek shminke, pobarvan pramen las,

chesar vash mozh ne opazi, opazim jaz.

 

Zhivljenje bi

brez vas bilo zanich,

za vse sem vedno bil nekakshen chuden tich,

kdo bi dejal,

da pravi sem hudich.

Joj, ste pa vrag!

Ampak ko pade mrak, vam zakon gre pod vlak.

 

Che bi o meni naredili film

ali pa strip,

che bi o meni naredili strip,

vem, da bi bil docela negativen tip.

 

Dragi soprog zhe zhaga na vso moch,

kakshen prostak!

Dragi soprog odzhaga tole noch,

ko sla po vas postaja v meni ogenj vroch!

 

Zhivljenje bi

brez vas bilo zanich,

za vse sem vedno bil nekakshen chuden tich,

kdo bi dejal,

da pravi sem hudich.

Ah, res ste zlati!

Ampak ko pade mrak, vash zakon gre pod vlak!

 

 

 

 

 

Djordje Balashevich (Novi Sad, 1953) – kantavtor, pesnik, pisatelj, igralec, rezhiser. Glasbeno pot je zachel v zasedbi Zhetva, leta 1977 so posneli uspeshno malo ploshcho U razdeljak te ljubim. Med letoma 1978 in 1982 je bil chlan in glavni avtor zasedbe Rani mraz, nastopil na vech festivalih in z zasedbo posnel dve veliki ploshchi, leta 1979 in 1980. Od leta 1982 nastopa kot solistichni izvajalec s spremljevalnimi zasedbami. Poleg niza uspeshnih ploshch je avtor vech knjig in filma Kao rani mraz. Prichujochi izbor prinasha sedem pesmi iz prvega obdobja njegove kariere med letoma 1977 in 1979, z izjemo dveh so prvich objavljene v slovenskem jeziku, vse pa prvich v prevodu spodajpodpisanega.

 

prevod iz jugoslovanshchine (po navedbi samega avtorja) in spremna opomba: Matej Krajnc