Revija SRP 113/114

Dani Bedrach

 

KAVKE V PAVKAH

 

PAN

 

v rdechem mulju na dnu lobanje

chrn pes gloda okostje drugega

psa. pod tvojimi vekami usiha

studenchnica, med tvojimi prsti

 

je lepljiva pajchevina: nor si, pan,

in tvoja pishchal je iz mastne prsti!

tvoja vestalka hodi po prstih in

vsako noch ji vroche polizhesh srce.

 

 

 

MIRNO SPI, TORPEDO!

 

pishche je mrtvo padlo vznak, otrobi

so shli pod obok: z otrdelim cucljem

si je vrecharica zrahljala metaforo.

 

noch je bila fuch, mish je shla (cipi capi)

spat brez hlachk: pod gluhim nebom

ni bilo niti mecharice, niti nobenih

 

bib. pod blazino so hlipale mantre,

vsemogochni si je poravnal hrbtenico

in z levico molche loshchil svoj torpedo.

 

 

 

MARCHEVSKE IDE

 

noch se je spremenila v limuzino

in gole vestalke so na rob jutra

nachipkale lichinkast tepih zvezd.

 

zelenilo je zadrhtelo kot nora strast

in polzhi so v zhametnem grozdju rose

brezskrbno dochakali nov sonchev vrisk.

 

zeleni jurij je prodal kachjo kozho

in brutusu tiho obril helebardo:

v pompeje je shinila slina kolin!

 

v katedrali so plaho ovulirale ribe

in samovshechni nadlegovalec besed

je z nohti iztrgal iz zajca chrno srce.

 

v mishnici je molil brazgotinec

in s trpkim pomladnim zhelejem

poliral odresheniku hrbtenjacho:

 

podmornice so se spreminjale v pirhe

in maziljenec je prhutal med skalovljem,

dokler ga ni usekala lastna neizbezhnost.

 

iz rumenjakov je domovina spletla potico

in polozhila na tnalo svojo socialno sekiro:

sneguljchici so shkrati zachasno odklopili plin.

 

vse nesrechne babe so postale poetese

in tik pred prichakovanim klimakterijem

zakinkale v ushesih zanemarjenih barab.

 

pod chrnimi talarji so chivkali zheljni shtrclji,

tam so bila sochna liturgichna prichakovanja

in upogljivi dechki se jim niso vech izogibali.

 

majhni pederastichni slonchki

so dozhiveli svoj pohod chez alpe

in hanibal si je kupil televizijo.

 

madonna je pogledala v kavno usedlino

in preprichljivo oznanila (urbis et orbis):

vse pesnike je treba takoj javno usmrtiti.

 

 

 

BLUES ZA SHIBRE

 

obsidian, betonski molk, rja,

kavke v pavkah: jesen mrgoli,

mongoli jedo ptiche. na vratih

kak ukaz, na luni zajec: obrit.

 

beseda je barva, ki pride iz

grla: pastelna kot akril, kot

sok rilchkarja. trpezhna! molk

jo zhre kot soldat: z naslado.

 

za kosilo bo danes svezha mumija:

goloroka, sanjsko pochena, vesela

kot krota. v luki uka hun, ud mu

 

dishi kot kruh: trdo, zhivo. le muh

ni in ni shiber, ni dima, ne milosti

bozhje, da bi mu nabrusila sidro.

 

 

 

STANISLAV, KROTILEC KURB

 

v izoli je tripal astronavt in ni mi ga

bilo mar. izolacija ni za nore mornarje,

nihilizem je iz mode: v kopru je poper!

 

cela obala hreshchi kot paluba, meduze

mi gredo v slast le kadar me ni, menihi

pa so opolnochi zhe zapustili ladjedelnico.

 

mi boste zloshchili frnikule, zamorci?

mi bodo sestre prebarvale klobuk, ko

me bo strela z jasnega, ko bom jezdil

 

okobal skozi vesolje? za rep rakete si

bom privezal sviloprejko in lahkotno shel

na pot, ne da bi poprej obstal nad piranom.