Revija SRP 113/114

Damir Globochnik

 

STRATEG SLIKARSKE POTEZE

 

Janez Hafner je prvich opozoril nase sredi sedemdesetih let preteklega stoletja s figuralnimi prizori iz vsakdanjega zhivljenja in okolja, ki so pripadali estetiki »novega realizma«. V osemdesetih letih se je odlochil za upodabljanje shkofjeloshke krajine, ki od zachetnega obdobja impresionizma velja za eno torishch domachega krajinskega slikarstva. Spokojna polja, doline, gozdni obronki, travniki in skrivnostni gozdovi, ki se razprostirajo okrog slikarjevega ateljeja v Virlogu med Krizhno goro in Crngrobom, so postali osrednji Hafnerjevi motivi. Loteval se jih je na samosvoj, vselej na aktualen likovni trenutek vezan nachin. Barvna, razpolozhenjska in kompozicijska umirjenost so kmalu prepustili svoje mesto ekspresivno zaznamovanim krajinskim podobam. Na njih sta med seboj tekmovala nemirna slikarska poteza in intenziven kolorit, pri slednjem je ostro zeleno barvno paleto slikar od sredine osemdesetih let dalje postopoma obogatil z malone celotno barvno lestvico. Med osrednje znachilnosti Hafnerjevega slikarskega pristopa so spadale avtonomija barve, gradnja prostorskih dimenzij s pomochjo krizhajochih se shirokih in ostrih potez, ohranjanje temeljnih topografskih znachilnosti motivike, navidezna sproshchenost in intuitivnost grobega nanosa barve s shirokim chopichem. 

Janez Hafner je skrbno snoval javne predstavitve svojih slikarskih kompozicij, zato lahko posameznim ustvarjalnim obdobjem sledimo s pomochjo njegovih samostojnih in pomembnejshih skupinskih razstav. Z razstavami v osemdesetih in v zachetku devetdesetih let se je Janez Hafner uveljavil kot eden osrednjih nosilcev nove senzibilitete pejsazhnega slikarstva, ki kljub uporabi razlichnih likovnih strategij, mdr. intuitivne poteze, razgradnje detajlov, barvnega preoblikovanja in principov gradnje abstraktnih kompozicij, ohranja povezavo s konkretnim krajinskim motivnim izhodishchem.

Naslednjo veliko spremembo v Hafnerjevem slikarskem opusu je predstavljala serija Apokaliptichnih krajin, s katero se je predstavil na razstavi v Galeriji Equrna v Ljubljani leta 1993. Slikar si je drznil postaviti pod vprashaj status osrednjega objekta slikanja – pejsazha. Reminiscence ne konkretno krajino so se vedno bolj izgubljale. Osnovne topografske znachilnosti motiva lahko komajda slutimo; kot da bi Hafner slikal abstraktne kompozicije. Pejsazhi so se spremenili v prizorishcha srhljivega apokaliptichnega unichenja in rushilnih mochi shtirih elementov narave, po njih se pretaka vrocha lava, ogrozhata jih ogenj in mraz, prekrivajo jih gosti oblaki, ki spominjajo na vesoljske meglice. Edini prepoznavni motivi v prepletih barvne magme in potez so bili grozechi trni in osti kot izbrani, mochno povechani krajinski detajli v vlogi svojevrstnih likovnih simbolov ogrozhenosti, ki so jih kasneje nadomestile kristalne in romboidne oblike. Namesto poprejshnjih odslikav konkretne krajine se je Janez Hafner odlochil za poudarjanje duhovne atmosfere pejsazhnega motiva, ki je postal zrcalo obchechloveshkih stisk in dilem.

Tudi na razstavi Ikonizacija krajine (Galerija Ivana Groharja v Shkofji Loki, 1994) je bilo mogoche zaslediti odmik od konkretne krajine. Janez Hafner je z deli v tehniki akrila na papirju prekril vechino galerijskih sten. Nastal je svojevrsten »enviroment«, umetnishko preoblikovan prostor. Vertikalno in horizontalno povezani nizi abstraktnih oziroma geometrijskih oblik, ki so lebdele v likovnem polju, so bili shematizirani in mochno preoblikovani detajli Hafnerjevih krajinskih upodobitev.

Na Hafnerjevih platnih je nekaj chasa prevladovala kaotichna, s strelami prepredena in po barvni plati hladna »krajina«, ki se je vchasih spojila v eno s presojnimi oblaki, kajti srhljiva drama Hafnerjevih podob se je ochitno zachela odvijati v nekem drugem, namishljenem, med nebom in zemljo razpetem prostoru. Krajina je bila povzdignjena na raven simbolnega. Od tu naprej je slikarja pot vodila nazaj k krajinski podobi, pri kateri sta poprejshnjo ekspresivnost v izrazu in sproshcheno gesto nadomestila pretehtano razporejanje in medsebojna usklajenost likovnih elementov. Med znachilnostmi slikarskega nagovora, ki jih je Janez Hafner namenoma ohranil, je spadal posluh za barvno preoblikovanje motivike.

Po formalni plati so Hafnerjeve krajinske kompozicije vselej izredno spretno, virtuozno naslikane. Prekrite so s spleti intenzivnih barv in oblik, ki jih je slikar variiral v razlichnih kompozicijskih razmerjih in zlagal v iluzionistichno poglobljen prostor slike. Mojstrska poteza chopicha je na slikah iz zadnjega desetletja, ki so po kompozicijski plati zveste izbranemu motivu, ohranila dinamiko tudi po zaslugi napetosti, ki jih je slikar vzpostavljal z izbiro barvne lestvice. Slikarska suverenost je ochitna pri t.i. urbanem pejsazhu, ki ga je Janez Hafner ponovno uvedel v domache slikarstvo. Znani prizori, pri katerih ne pomislimo, da lahko predstavljajo zanimiv likovni izziv, saj se z njimi srechujemo vsak dan, so postali vredni osrednje slikarjeve pozornosti. Motivi cest, avtocest in mestnih periferij so vchasih zasnovani kot pogledi skozi avtomobilsko okno, torej kot hiter, mimobezhen vtis, a v resnici so kompozicije pretehtane celote. Stebri, znaki, obcestne table, mostovi, ograje, asfaltni trakovi in vijuge imajo vlogo uchinkovitega razmejevalca prostorskih planov. Janez Hafner je zvesto sledil fiziognomiji motiva, vendar ga je prevedel v zhivahno, intenzivno barvo podobo, pri tem pa mu je uspelo oblikovati harmonichno ravnovesje med barvitimi poudarki. Kompozicije so pogosto naslikane na platna, ki jih je slikar naprej prekril z rumeno, rdechkasto, zeleno, modro ali drugo, praviloma presenetljivo svezho, svetlo in intenzivno barvo. Na nekaterih podobah je pomembna vloga dodeljena jasno vidni mrezhasti strukturi platna ali vzorchasti teksturi slikarske podlage. Bolj kot o grafichnem uchinku bi lahko govorili o vplivu sodobne ekranske slike na slikarstvo. Razmerja, ki se vzpostavljajo med podlago in podobotvornimi potezami ter pejsazhnimi elementi (svojevrstna barvna perspektiva), krepijo vtis barvnega razkoshja Hafnerjevega slikarstva. Nanosi akrilnih barv so tanki, zato je moral biti slikar she posebej pozoren pri iskanju barvnih sosledij. 

S serijo zimskih motivov se je Janez Hafner povrnil v charobni svet krajinskega slikarstva, kot si ga predstavljamo v prvotnem pomenu besede, tj. kot prostor neokrnjene narave, v kateri ni zaslediti chlovekovih posegov. Kljub nekaterim dramatichnim poudarkom na zimskih pejsazhih in poudarjanja mogochnosti visokogorske krajine, pri katerem velja podobno kot pri Hafnerjevih podobah ekspresivne, divje, neukrochene narave opozoriti tudi na povezavo z izhodishchi romantichnega slikarstva, je ochitna slikarjeva chustvena navezanost na motiv slikarskega upodabljanja. Janez Hafner je v svetu neokrnjene narave iskal svojevrstno zatochishche. Kot izvrsten strateg slikarske poteze in urejanja povrshine platna je zimske prizore lahko zasnoval kot harmonichne celote, kar pricha, da je naravo vrednotil kot zhiv organizem. Vsak poteg s chopichem, vsaka barva je na svojem mestu in ima svojo vlogo v sklopu kompozicije, med seboj povezane likovne oblike v tehten preplet pa tvorijo krajinsko podobo.