Revija SRP 113/114

Damir Globochnik

 

PRVI SLOVENSKI SATIRICHNI LIST BRENCELJ

IN MLADOSLOVENCI

 

Jakob Aleshovec (1842–1901) s prvim domachim satirichnim listom Brencelj (izhajal je od januarja 1869 do 1875 in nato od 1877 do januarja 1886) ni zhelel bralce samo zabavati in buditi njihova narodna chustva, ampak tudi pouchevati in voditi po pravi politichni poti, ki jo je po njegovem mnenju najbolje poznal dr. Janez Bleiweis. Aleshovec je deloval v okvirih konservativnega, staroslovenskega Bleiweisovega politichnega tabora, cheprav ne v togem in ozkem smislu. V Brenclju, za katerega je kar sam prispeval vechino besedil, se je najprej polotil najhujshih narodnih sovrazhnikov: nemshkutarjev in nemshkega liberalizma. Kmalu so se mu nehali smiliti tudi mladoslovenski politiki, ki so ubrali drugachno politichno pot kot kranjski prvaki. Na zachetku sedemdesetih let, ko so mladoslovenci v Ljubljani ustanovili Narodno tiskarno in iz Maribora preselili chasnik Slovenski narod, se je polotil tudi njih, zato je morala Brencelj namesto Narodne tiskarne odslej tiskati tiskarna Blaznikovih dedichev. Od leta 1873 je Aleshovec sodeloval tudi s katolishkim Slovencem.

Do odkritega spora med staroslovenci in mladoslovenci je prishlo na obchnem zboru Slovenske matice septembra 1872. Novice in Slovenski narod sta pripravila vsak svoj seznam kandidatov za odbornike Slovenske matice. Novice so nasprotovale imenovanju Josipa Jurchicha in ponovnemu imenovanju dr. Josipa Voshnjaka za odbornika, ker naj bi bil slednji tudi delnichar Narodne tiskarne.

V 20. shtevilki iz leta 1872 je Brencelj objavil karikaturo »Volitve slov. Matice«. Duh pokojnega staroslovenskega prvaka dr. Lovra Tomana in »Matica« (personifikacija Slovenske matice) komentirata spopad med mladoslovenci, ki boje­vito vihtijo zastavo Slovenskega naroda, in staroslovenci pod zastavo Novic, ki branijo svoje pozicije. »Matica« tarna: »Moj Bog, kaj bo to? Jaz sem jih zbrala pod svojim krilom, da bi zlozhno pisali za narod. Zdaj so pa obrnili svoje peresa drug proti drugemu. In kako se dajejo!« Poleg »Matice« stoji »duh« dr. Tomana« in jo tolazhi: »Ne bojte se gospa! Dokler se le chrnilo preliva, boj ni nevaren. Sicer pa bo zmaga slovenska, naj bo tih ali unih.«

Leta 1873 je na drzhavnozborskih volitvah prishlo do lochenega nastopa mlado- in staroslovencev. Na karikaturi »Pred narodnim hlevom« v Brencljevi shtevilki 7/8 mladoslovenec dr. Valentin Zarnik narocha psu chuvaju »Slovenskemu narodu«, naj popazi na hlev. V ozadju prizora molzno kravo »banko Slovenija« (leta 1871 ustanovljena slovenska zavarovalna banka Slovenija, ki je sprva dobro uspevala, ker so njeni voditelji mislili samo na lastne koristi, je propadla 1874) na skrivaj molze mladoslovenec, glavni ravnatelj banke in pobudnik njene ustanovitve pl. Treuenstein. Karikatura je mladoslovecem shla v nos. Novice so tedaj zapisale: »Zadnji 'Brencelj' je bil konfisciran, pa ne po drzhavni policiji, ampak, kakor se govorí – po policiji dr. Zarnikovi – zarad ilustracije na zadnji strani. Po vseh kavarnah in gostilnicah, kjer sta se pokazala znani Zarnikov 'leibhusar' in 'pandur', je 'Brencelj' zginil: v chitalnici so nevidno odleteli celó trije listi. Zhivelo svobodoljubje Zarnikovcev!« (»Konfiskacije«, Novice, 1873, sht. 25)

Aleshovec je leta 1874 namenil dr. Zarniku tudi naslednje vrstice: »Vas goni zdaj le strast in sovrashtvo do g. dr. Bleiweisa, pa tudi do mene, ker morda mislite, da sem Vas jaz od banke 'Slovenije' spravil, katera se Vam je zdela molzna krava. Toda jaz Vas nisem proch spravil, timvech Vasha samopridnost; hoteli ste s svojim prijateljem Treuensteinom prehitro obogateti.« (J. Aleshovec, »Odgovor dr. Zarniku na spis v 'Narodu' 26. dne t. m.«, Novice, 1874, sht. 17)

Na karikaturi v 9. shtevilki iz leta 1881 nastopajo personifikacija Slovenije, Pavliha, Bleiweis in Voshnjak. Bleiweis je narisan kot kura, Voshnjak pa kot jajce, ki samostojno koraka proti kranjskemu dezhelnemu zboru. Slovenija joka, Pavliha komentira: »Kam smo prishli! Zdaj zhe jajce vech kot puta vé.«1

Aleshovec je zvesto sledil »prvashkim« politichnim smernicam. Brencelj je napadal domache nasprotnike Bleiweisovega kroga (»Zarnikovce in Voshnjakovce«) in jim – glede na to, kako se je obrachal politichen veter (zachasna sloga med staro- in mladoslovenci je bila sklenjena sredi sedemdesetih let, po mladoslovenskih neuspehih na volitvah) – obchasno tudi prizanashal. Leta 1874 je npr. zapisal: »... ker so se 'Mlado-' in 'Staroslovenci' zedinili, se je zedinil tudi 'Brencelj' in bo odslej pikal le nemchursko, lahonsko in drugo tujo zalego, toraj se tudi tisti, ki so v domachi vojski odpadli od njega in shli pod drugo zastavo, zopet z mirno vestjo smejo vrniti k njemu ...« (J. Aleshovec, (brez naslova), Brencelj, 1874, sht. 13, 14 in 15)

Aleshovec je politichno-propagandno nalogo kot urednik Brencelj ter sourednik in novinar Slovenca uspeshno opravljal, saj se je drzhal nachela, da namen posvechuje sredstva. Mladoslovenci so bili enakega mnenja, a lastnega humoristichnega lista dolgo chasa niso imeli, zato so Aleshovca napadali v Slovenskem narodu. Ta je Aleshovca npr. imenoval »Bleiweisov 'Edelknapp'« (nem. oproda), »narodna zhaba«, »nicheva kreatura, to chloveche, bolje rekoch: ta pavijan« (Slovenski narod, 1874, sht. 94), »malo chloveche, ne, bog obvaruj, ne chloveche – ampak 'troglodit'; in ta se uklanja na vse strani, nosi stole in odpira vrata in, kadar mu kdo na kremple stopi, se ponizhno in smehljaje zahvali« (Janko Kersnik, »Nedeljsko pismo«, Slovenski narod, 1875, sht. 289).

 

»Revolver-zhurnalistika«

Aleshovec se je kot urednik Brenclja in sourednik Slovenca leta 1880 zaple­tel v spor z urednikom Slovenskega naroda Josipom Jurchichem (1844–1881). Oba chasnikarja sta se dobro poznala iz ljubljanskega alojzijevishcha, saj sta bila v petem razredu sosholca. Jurchich je bil med sodelavci dijashkega rokopisnega lista Torbica, ki so ga slovenski chetrtosholci ustanovili kot odgovor na Aleshovchev nemshki rokopisni list Die Schwalbe.

Spor med Slovencem in Slovenskim narodom (od konca sedemdesetih let so pri obeh chasnikih resno razmishljali tudi o zdruzhitvi v en chasnik) se je poglobil, ko si je drznil lazhnivi, »surovo robati« Aleshovec v Brenclju napadati enega vodil­nih mladoslovenskih politikov dr. Josipa Voshnjaka (1834–1911) in se vtikati v Voshnjakovo zasebno zhivljenje. Najhujshi Aleshovchev ochitek v Brenclju se je glasil, da se je Voshnjak ozhenil zaradi drzhavnega poslanstva in prizhenil lastne otroke. Poleg tega je Brencelj trdil, da Voshnjaku narodnjashtvo dobro nese, Jurchicha pa je razglasil za Voshnjakovega Sancho Pansa (»Z Olimpa«, Brencelj, 1880, sht. 8).

Chasnikarski poklic v 19. stoletju ni bil cenjen. Aleshovec, ki je kot urednik satirichnega lista med slovenskimi chasnikarji zasedal najnizhje mesto, se je drznil polotiti ugledne javne osebnosti in zdravnika dr. Voshnjaka. Jurchicheva in mladoslovenska jeza se je zlila v dolg, v dveh delih objavljen chlanek z naslovom »Zoper slovensko revolver-zhurnalistiko Brencelj-Aleshovchevo«.

Jurchich poudarja, da je Aleshovec poslovenil amerishko »revolver-zhurnalistiko« (kot primer navaja nastop zoper politichno delovanje amerishkega pisatelja Marka Twaina) in sprijenost ter ju s pridom izrablja v Brenclju in Slovencu. Pri napadih na domache ljudi je bolj nespodoben in surov, kot so bili kdajkoli nemshki in nemshkutarski listi, za katere je bilo poseganje v druzhinsko zhivljenje nespodobno. »Da bi zhelo obrekovanja iskali v druzhinskem zhivljenju posameznega politichnega ali osobnega protivnika, zato so bili dozdaj she nemshkutarji preposhteni,– to je ostalo sloven­skega rodu chloveku, take podlosti je zmozhen zhalibog da slovenski novinar Brencelj-Aleshevec.« Jurchich omenja Slovenchev chlanek o slovenshchini »Pomagajmo si sami!« iz avgusta 1880.2

Brencelj je bil po Jurchichevem mnenju sramota za slovenski jezik. Aleshovec namrech misli, da je namen novinarstva, da nekdo lahko raztrga svoje prave ali namishljene sovrazhnike in nasprotnike ali pa kar prvega, ki mu pride na pot. Aleshovec je v Brenclju napadal ljudi vseh stanov, »vse pa po amerikansko, surovo, v familijske in privatne razmere segajoch«. Dovolj je omeniti, da nihche ni v slovenskem jeziku duhovnikov tako surovo in grdo napadal kakor Aleshovec v Brenclju in Slovencu. Vendar se Aleshovec rad skriva za duhovniki. »Kakor majhen psichek, ki je lajal, zbezhi za hrbet gospodarjev, che si zacepetal nad njim, tako se tudi tepeni Aleshevec v 'Brenclji' in v 'Slovenci' vselej duhovnom za hrbet skrije, duhovne kot shchit pred svojo greshno osebo porine in vpije na nas kazaje: 'glejte duhovni, ta na vas zabavlja, vas grdi, duhovne!' Tko dela tisti Aleshevec, ki je ob svojem chasu na pr. Sht. Rupertskega fajmoshtra, Metlishkega proshta, kochevskega dekana, fajmoshtra Aljazha, in samega knezoshkofa dr. Pogacharja tako surovo in tako osobno in nesramno obrekoval, tako deloma v privatno njihovo zhivljenje s svojo surovo roko posegal, kakor nikdar nihche pred njim niti za njim ne. In tako chloveche se upa nad nas vedno denuncirati kot sovrazhnike duhovnov? Che smo mi polemizirali zoper tega in onega duhovna, smo odbijali njegove javne napade na nas in nashe preprichanje; v osobno, v privatno zhivljenje nijsmo segali nikoli, kakor 'Brencelj!' To so nam uzhe mnogi priznali in postali so iz protivnikov dobri znanci in prijatelji.«

Na takshen »revolverski« nachin je Aleshovec v Brenclju brez razloga »raztrgal« starega slovenskega dezhelnozborskega poslanca za kmechke obchine trebanjskega, litijskega in radeshkega okraja Franca Potochnika (1811–1882), katerega je imenoval »narodna filoksera« (Phylloxera vastatrix, trtna ush), pokojnega V. C. Suppana, kateremu je ochital koliko vina spije po krchmah, in hromega pesnika Josipa Cimpermana (1847–1893), katerega je iz »osebne mashchevalnosti« oznachil za »pokveko«. Napadal je privatno zhivljenje dr. Valentina Zarnika, poskushal oblatiti nekega katolishko mislechega in narodno zavednega profesorja, da je imel z neko deklico v vezhi »randes-vous«, pisal, da Anton Foerster daje deklam lon itd. (J. Jurchich, »Zoper slovensko revolver–zhurnalistiko Bren­celj–Aleshevchevo I«, Slovenski narod, 1880, sht. 217)

Jurchich je omenil, da bi bilo Aleshovca dobro seznaniti s 489. paragrafom kazenskega zakona, ki za razshirjanje zhaljivih, chetudi resnichnih rechi iz privatnega ali druzhinskega zhivljenja predvideva zaporno kazen od pol do enega leta. Aleshovchevih napadov ne kazhe podrobno analizirati ali jih zavrachati, vendar se velja vprashati, kdo je ta Aleshovec, ki si je drznil splezati na visoki sodni stol in uglednim narodnim mozhem ochitati pomanjkanje rodoljubja? Ali ni strashno »revolversko« nesramno, che to pochenja Aleshovec, ki je s svojim zhivljenjem dokazal, da se dá za denar za vsako stranko pridobiti, saj je bil sodelavec pri Laibacher Zeitung, ko je ta nemshki list divje napadal Slovence, in korektor pri Laibacher Tagblattu.3 »Ne, temuch tak chlovek ima pri nas dovolj drzno chelo, da pred narod stopi in kakor Terzites [op. Terzit, hrom in grbast zabavljach v Homerjevi Iliadi, ki je bil osovrazhen zaradi strupenega jezika] obira njegove junake! Na ljudi, ki imajo vendar nekaj socijalnega polozhaja, ki morejo v vsako drushtvo omikanih ljudij, katerim je narod jednoglasno zaupal in to vechkrat zaupal najchastnejsha mesta. – na take narodne veljake si upa Terzites Aleshevec, ki v svojem rodoljubji niti tako dalech nij prishel, da bi vsaj volilno pravico dobil si in narodnej stranki vsaj za jeden glas pomogel, kajti she dan danes niti volilnega glasa nima.« (J. Jurchich, »Zoper slovensko revolver–zhurnalistiko Bren­celj–Aleshevchevo II«, Slovenski narod, 1880, sht. 218)

Jurchich je pri chlanku, ki ga je podpisal s polnim imenom, izhajal iz takrat v nemshchini pogosto uporabljanih izrazov »Revolverpresse«, »Revolverblatt« in »Skandalpresse«, ki pomenijo revolverski, senzacionalistichen tisk, za katerega je znachilno, da si brezobzirno pomaga z objavljanjem shkandalov, trachev, osebnih napadov ipd.

Aleshovec je Jurchichu odgovoril v Slovencu. Po Aleshovchevem mnenju je bil v resnici Slovenec, ne pa Brencelj pravi vzrok za napade Slovenskega naroda. Slovenec je Slovenskemu narodu trn v peti, zato so srdito napadali Karla Kluna. Ko se je Klun odpovedal vodstvu Slovenca, so planili po Aleshovcu, saj so slutili, da je prevzel njegovo mesto. Ker pa so poznali Aleshovchevo debelo kozho, so poskusili najprej zlepa. Jurchich in Voshnjak naj bi tako leto poprej Aleshovcu za prestop k Slovenskemu narodu ponudila dvakrat vechjo placho. Aleshovec naj bi ponudbo odklonil. »Ta napad je bil toraj spodletel, zdaj ni bilo druzega ko preganjati mene in 'Slovenca' z grdo. Kako se je to godilo, to je she vsakemu v spominu, kdor je bral boj med 'Narodom' in 'Brencljem' zavoljo cecilijanstva, recte Försterja,4 pri kterem je 'Narod' zopet ne ravno chastno propal.«

Aleshovec je poudaril, da je Voshnjaka napadel, ker ga je ta izzval. Voshnjak ni naklonjen duhovshchini, Slovencu in njegovem Tedniku. Istega dne, ko je Slovenski narod napadel Haderlapov chlanek, se je Voshnjak na chitalnishkem vrtu zadrl nad Aleshovcem (»Tako more pisati le podkupljeni chlovek.«) in se chudil, da Aleshovca ne vrzhejo iz chitalnice. »Potem je dr. Voshnjak drl ves vroch nazaj v sobo in tam metal okoli z osli – da! 'osli' – in to je letelo na duhovne, kterih sta bila dva navzocha in sta naglo pobegnila iz tako neprijetnega kraja.« Zoper pisanje Slovenca se je Voshnjak pritozheval pri Bleiweisu in drugje, vendar ni nichesar opravil. Pri Blazniku je zhelel dosechi, da bi tiskarna odpovedala tisk Brenclja, vendar je zopet moral oditi z dolgim nosom. (J. Aleshovec, »Kratek odgovor Jurchichevemu 'Narodu'«, Slovenec, 1880, sht. 106)

Jurchich je zatrdil, da z Voshnjakom nista skovala nobene zarote proti Slovencu, saj s tem Slovenski narod ne bi nich pridobil. Slovenski narod se po zaslugi narochnikov in oglasov lahko vzdrzhuje sam, njegova lastnica Narodna tiskarna je lansko leto delnicharjem celo izplachala obresti. Shtevilo narochnikov Slovenskega naroda narashcha. Zgovorno je tudi dejstvo, da je imel Slovenski narod leta 1873, ko je zachel izhajati Slovenec, med narochniki samo sedem duhovnikov, danes pa jih je kljub Slovencu zhe 105, »in jih bomo od leta do leta she vech imeli, kakor bolj se bode obrekovanje o nashem protiverstvu z dejanji pobito razkadilo, kakor brzh se tudi vsi duhovniki preprichajo, da je nasha resna volja shiriti narodno zavest in izobrazhenost le na krshchanskej in moralnej podlogi«.

Res je, da sta se poslanca dr. Voshnjak in Klun prijateljsko dogovarjala o prenehanju Slovenca in njegovi zdruzhitvi s Slovenskim narodom. Klun in Voshnjak sta bila za zdruzhitev, je poudaril Jurchich. Razmishljali so, da bi od 600 narochnikov Slovenca okrog 400 prestopilo k Slovenskemu narodu, ki bi bil zato lahko za tretjino vechji, prinashal bi izvirne telegrame, imel nedeljsko prilogo in vsaj she enega glavnega sodelavca (lahko duhovnika, ki bi urejal cerkveno-politichni del). Z zdruzhenimi mochmi vseh izobrazhenih stanov bi nastal dnevnik, ki bi 24 ur pred drugimi chasniki prinashal novice, namesto da jih moramo zdaj z razdrobljenimi mochmi povzemati iz dunajskih listov. Med tehtnimi vzroki, zakaj bi moral prenehati Slovenec in ne Slovenski narod, Jurchich omenja, da ima Slovenski narod svojo tiskarno, njegovo ime je bolj razshirjeno, kar potrjujejo tudi inserati, ki prinashajo Slovenskemu narodu 2500 goldinarjev, Slovencu pa samo 300 goldinarjev letno, Slovenski narod berejo vsi stanovi, Slovenca pa vechinoma samo duhovshchina, Slovenski narod ima skoraj desetkrat toliko dopisov itd. Zato je neumna Brencljeva trditev, da je bil namen chlanka, naperjenega zoper Slovenchevo »psovanje slovenskega jezika«, ki ga je objavil Slovenski narod, unichiti chasopis Slovenec. Slovenec se bo ubil sam, najbolj pa ga bosta pokopala sedanja gospodarja Brencelj in Haderlap.

Brencelj-Aleshovec ponavlja bedastocho, da je urednik Slovenskega naroda njegov osebni sovrazhnik zhe pol zhivljenja, kar poskusha utemeljiti s »prav po amerikansko na frishnem zlagano« pripovedjo iz otrochjih let. Trditev, da je Jurchich ponujal Aleshovcu sluzhbo korektorja v Narodni tiskarni z mesechno placho 40 goldinarjev, kar je dvakrat vech kot je Aleshovec dobival pri Slovencu, je resnichna, vendar pa bi Aleshovec opravljal samo mehanichno korekturo in prestavljanje, ne bi pa postal chlan urednishtva. Da bi bil zaradi Aleshovchevega prestopa k Slovenskemu narodu Slovenec unichen, je samo Aleshovcheva trditev. Zhalostno bi bilo, che bi Slovenec moral prenehati izhajati zavoljo Aleshovca. Zato Aleshovec ob prejemu Jurchicheve ponudbe ne bi mogel ugovarjati naslednjim Jurchichevim besedam: »Che sem jaz sam zdaj tri tedne, kar nemam korektorja, chisto sam vsakdanji list, kakor je 'Sl. Nar.', uredoval in pisal in korigiral, vendar bode Haderlap samo trikrat na teden izhahajoch list, kakor je 'Slovenec', lahko sam zmagoval, tem lazhje, ker pravite, da nekateri duhovni gospodje tudi she pomagajo.« Razgovor med Jurchichem in Aleshovcem se je glede na Jurchichevo pisanje konchal, ko je Aleshovec navedel pravi vzrok, zakaj ni hotel v sluzhbo k Slovenskemu narodu: obljubo, da bo po Bleiweisovi smrti dobil urednishtvo Novic (J. Jurchich, »K vprashanju o samo jednem vechjem listu za Slovence ali nasha zamera s 'Slovencem'«, Slovenski narod, 1880, sht. 222).

Polemika se je zakljuchila s Slovenchevim sporochilom, da na napade Slovenskega naroda na Aleshovca in Haderlapa ne bodo vech odgovarjali (Slovenec, 1880, sht. 108). Aleshovec jo je tokrat dobil nekoliko po zobeh, toda da »revolverskemu listu« Brenclju Jurchichevi ochitki niso shkodovali, prichata karikaturi »Narodov Jurchich in Brencelj«, ki ju je za 9. shtevilko v letu 1880 narisal Brencljev karikaturist Franc Zorec. Na prvi Jurchich jaha na »muhastem konju« Brencelj-Aleshovcu in ga zaman poskusha ukrotiti. Pred Narodno tiskarno stoji dr. Voshnjak, narodni odpadnik Karel Dezhman privoshchljivo opazuje. Na drugi karikaturi Jurchich »ves polomljen na tleh lezhi«, poleg njega je zdravnik iz Narodne tiskarne, ki »ne vé, kako bi mu pomagal«. Brencelj-Aleshovec privoshchljivo kazhe osle.

Z Bleiweisovo smrtjo je Aleshovec izgubil svojega politichnega vzornika in glavnega zashchitnika, zato je satirichni list postal nekako odvech in je na zachetku leta 1886 dokonchno utihnil.

Prichevanje o Aleshovchevemu tragichnemu koncu je ohranil eden od karikirancev in pogosta tarcha Aleshovcheve satire v Brenclju, dr. Josip Voshnjak: »Aleshovec je bil eden tistih v valovih zhivljenja pogrezlih talen­tiranih ljudi, ki so bili preslabe volje, da bi znali brzdati svoje, rekel bi, animalske nagone. Shkoda, da ga ni poznal Cankar! Aleshovec bi bil zhiv eksemplar telesno in dushevno propalega vite­za, kakorshne slika on tako rad.

'Brencelj', pod tem imenom je bil Aleshovec znan po vsem Slovenskem, je imel dobro humoristichno in satirichno zhilo, nedostajalo pa mu je prave omike ter lastnih misli in idej. Sluzhil pa je poshteno svoji konservativni stranki. Nihche ga ni smatral resnim, zato pa se menda tudi nihche ni jezil, ako so ga zadele njegove shale. Vsaj dr. Zarnik in jaz sva ga popolnoma ignorirala, dasi sva bila v 'Brenclju' stalna rubrika pod naslovom 'Tina in Jozhe' in zgoraj najini karikaturi. /…/.

'Brencelj' pa je po svojem nerednem zhivljenju zmirom bolj propa­dal, dokler se ni pogreznil do zhganjarskih breznic. Zapushchal ga je tudi vid, da ni mogel vech pisati in je zhivel konchno le od milodarov. /…/ Zadnja leta se je prezhivljal s tem, da je prodajal po gostilnah prigodne slavnostne pesmi v shepavih verzih. Konchno je bil chisto navaden berach, umazan in poln golazni.« (J. Voshnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 627–629)

 

 

______________________

1 Po Vodnikovi »Sraka in mlade«: »Dozhivela kaj sem sróta: jajce vech od pute vé!«

2 Chlanek je nemshkim chasnikom sluzhil kot argument, da slovenski jezik ni uporaben v sholi in uradih; shkodoval naj bi tudi Voshnjakovim resolucijam, zato je Jurchich napisal chlanek »Bog nas varuj takih prijateljev«, v katerem je predlagal, naj se njegova urednika Aleshovec in Filip Haderlap (1849–?) postavita pod narodno cenzuro. Haderlap je bil avtor Slovenchevega chlanka in pravi Slovenchev urednik. Aleshovec je v Slovenskem narodu zahteval preklic in grozil s tozhbo. Voshnjak naj bi za Jurchichev chlanek izvedel shele po objavi. Jurchichev chlanek naj bi bil pravi razlog za Aleshovcheve osebne napade na Voshnjaka.

3 Jakob Aleshovec je sprva potopise in ljudske povesti objavljal v nemshchini (v Blätter aus Krain, Laibacher Zeitung), pisal je tudi za osrednje nemshke liste (Illustriertes Familienyournal, Gartenlaube). V nemshchini je napisal tri ljudske igre, ki so se igrale v nemshkem gledalishchu v Ljubljani. Fran Ileshich poudarja: »Aleshovec je bil do sedemdesetih let na glasu nemshkutarja in nemshkega vohuna; v srcu to ni bil, a materialne neprilike so ga gnale v sluzhbe in sluzhbice, kjer se ni razvijala narodnost.« (Fran Ileshich, »Aleshovec Jakob: 'Kako sem se jaz likal'«, Slovan, 1910, str. 416)

Zhupnik v Zalem Logu Lovro Pintar, Jos. Mareshich in Blazh Potochnik, zlasti pa Miroslav Vilhar so Aleshovca spodbujali, naj pishe tudi v slovenshchini in mu odprli pot v slovensko knjizhevnost. Leta 1866 je Aleshovec zachel pisati v slovenshchini ter sodelova­ti s celovshkim Slovencem in Novicami.

4 Ljubljanski stolni kapelnik Anton Foerster (1837–1926), reformator cerkvene glasbe na Slovenskem v smislu cecilijanskega gibanja, ki je zhelelo preroditi cerkveno a cappella glasbo po nachelih italijanskega skladatelja Giovannija Pierluigija da Palestrine (ok. 1525–1594) in njegovih naslednikov (»palestrinski slog«). Foerster je ustaljeno petje slovenskih cerkvenih pesmi pri jutranjih slovesnih mashah nadomestil z izvajanjem latinskih skladb. Sledila je chasopisna polemika, ki jo je sprozhil Brencelj jeseni 1879 z ochitkom Foersterju, da se ni udelezhil volitev in s tem ni podprl slovenskih kandidatov, in ochitki glede Foersterjevega zasebnega zhivljenja. V Aleshovchevih ochitkih naj bi se odrazhala bojazen duhovshchine glede vpliva glasbene reforme na obisk cerkvenih obredov. V bran Foersterja se je postavil Jakob Aljazh. O polemiki med Aleshovcem in Slovenskim narodom npr.: Slovenski narod, 1880, sht. 18, Slovenec, 1880, sht. 11, 15.

 

 

 

 

 

 

 

Franc Zorec, Narodov Jurchich in »Brencelj«, Brencelj, 1880, sht. 9