Revija SRP 111/112

Pier Paolo Pasolini

 

FURLANSKE PESMI

(IZBOR)

 

 

OCHARANE PESMI             IN

(levo)

ODCHARANE VARIANTE

(desno)

 

Iz knjige Nova mladina, 1. del

Boljsha mladina

(1941-1953)

 

 

Iz PESMI V CASARSI

(1941-1943)

 

Posvetilo

 

Vodnjak v moji vasi.

Nikjer ni bolj svezhe vode kot v moji vasi.

Vodnjak kmechke ljubezni.

 

 

 

Mrtvi dechek

 

Svetel vecher, v grabnu

narashcha voda, nosecha

zhenska stopa po polju.

 

Jaz se te spominjam, Narcis,

imel si barvo vechera, ko

se oglasha navchek.

 

 

 

Dezh na mejah

 

Fantichek, z neba dezhuje

na ognjishcha tvoje vasi,

nad tvojim rozhnatim in medenim

obrazom nastaja dezhevni mesec.

 

Od dima zakajeno sonce,

pod murvinimi vejami,

te peche in na mejah le

ti objokujesh mrtve.

 

Fantichek, sonce se smeje

na balkonih tvoje vasi,

na tvojem krvavem in zholchnem

licu spokojno umira mesec.

 

 

 

Dilio

 

Vidish, Dilio, na akacije

dezhuje. Psi se podijo

po zeleni ravnini.

 

Vidish, dechko, na nashih telesih

svezho roso

zgubljenega chasa.

 

 

 

Litanije lepega fanta

 

1.

Shkrzhad kliche zimo

– ko zapoje shkrzhad

ves svet svetlo obstane.

 

Tam dol je nebo povsem jasno

– che pridesh sem, kaj najdesh?

Dezh, oblake, peklensko jokanje.

 

2.

Jaz sem lep fant

in jokam ves dan,

Jezus, prosim te,

ne pusti, da umrem.

 

Jezus, Jezus, Jezus.

 

Jaz sem lep fant

in smejem se ves dan,

Jezus, prosim te,

daj, da umrjem.

 

Jezus, Jezus, Jezus.

 

3.

Danes je nedelja,

jutri pa bom umrl,

danes se oblechem

v svilo in ljubezen.

 

Danes je nedelja,

po tratah s svezhimi nogami

skachejo dechki

lahkotno v cheveljcih.

 

Pojejo ob mojem ogledalu,

prepevajo in me cheshejo.

V mojem ochesu se smeje

pregreshni Hudich.

 

Zvonite, moji zvonovi,

zapodite ga nazaj!

»Zvonimo, kaj pa ti gledash,

pojoch po svojih tratah?«

 

Gledam sonce

mrtvih poletij,

gledam dezh,

listje, chrichke.

 

Gledam svoje telo,

ko sem bil she dechek,

zhalostne nedelje,

zgubljeno zhivljenje.

 

»Danes te oblechejo

v svilo in ljubezen,

danes je nedelja,

jutri pa umremo.«

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnitev v vas

Où sont les neiges d'antan?

F. Villon

 

 

1.

Deklica, kaj pochenjash

vsa bleda pri ognju,

kot rastlinica, ki

oveni ob zatonu?

»Jaz pozhigam suho drachje,

temni dim pa se dviga

in pove, da v mojem svetu

je zhivljenje varno.«

Toda ob tem dehtechem

ognju mi dih zastane,

rad bi bil veter,

ki v vasi zamre.

 

2.

Mojega potovanja je konec.

Prijetni duh po polenti

in zhalostno volovsko mukanje.

Moje potovanje se je konchalo.

»Ti prihajash med nas,

mi pa tukaj zhivimo,

zhivimo spokojno in mrtvo

kot voda, ki nepoznana

odteka med zhivimi mejami.«

 

 

3.

V moji vasi praznichno zvoni poldan.

A po travnikih kako

tiho donijo zvonovi!

Vedno isti ste, zvonovi,

in s tesnobo se vracham

k vashemu glasu.

»Chas je negiben:

zazrt v smeh ochetov

kot v dezh med vejevjem,

v ochi njihovih otrok.«

Iz knjige Nova mladina, 2. del

preoblikovana Boljsha mladina

(1974)

 

 

Iz PESMI V CASARSI

 

 

Posvetilo

 

Vodnjak v vasi, ki ni moja.

Ni bolj stare vode kot v tisti vasi.

Vodnjak ljubezni za nikogar.

 

 

 

Mrtvi dechek

 

Svetel vecher, graben je

presahnjen, senca noseche

zhenske stopa po polju.

 

Ne da bi se vrnil in o tebi sanjal, Narcis,

she vedno vem, da si imel barvo vechera,

ko zvonovi zvonijo Maj.

 

 

 

Dezh zunaj vsega

 

Prikazen fantichka, z neba dezhuje

na ognjishcha izumrle vasi,

nad tvojim usranim in medenim

obrazom nastaja dezhevni mesec.

 

Belo in sijoche sonce nad

asfaltom in novimi hishami

odmeva v tebi, a ti zunaj vsega

ne ljubish vech mrlichev.

 

Prikazen fantichka, sonce se smeje

nad vasjo, kjer ni vech dima,

na tvojem uscanem in zholchnem

licu, nikoli rojenem, umira mesec.

 

 

 

Dilio

 

Stari dechko iz Casarse

in sveta, na tisoche ljudi

hodi med Rimom in morjem.

 

Nihche ti ni podoben.

Nihche ne ve, da si sen

nekega telesa, shkoljka proti zlu.

 

 

 

Litanije lepega fanta

 

1.

Videl sem svet, kako

se okrog mene stara,

jaz pa ostajam mlad.

 

Stara se in ne umre

svet, kjer jaz imam

vedno isto vrednost.

 

2.

Jaz nisem star,

star je svet:

zhivim do konca,

jaz umrem, on pa ne.

 

Jezus, Jezus, Jezus.

 

Jaz nisem star,

star je svet, ki ne

umre, a pusti brez

vsega one, ki zhivijo.

 

Jezus, Jezus, Jezus.

 

3.

Danes je nedelja,

jutri se rodijo vnuki,

vcheraj sem se oblachil

v svilo in ljubezen.

 

Danes je nedelja,

vcheraj s svezhimi nogami

so skakali vnuki

lahkotno v cheveljcih.

 

Danes sem izpolnil

dvainpetdeset let,

v mojem ochesu spi

kvartopirski Hudich.

 

Zvonite, moji (?) zvonovi,

dajte, da se postaram!

»Zvonimo, le kaj ti gledash,

buden, v svojih sanjah?«

 

Gledam sonce

poletij, ki ne umrejo,

gledam dezh

od sveta in od nikogar.

 

Gledam svoje telo

brez starosti in sramu,

nove nedelje,

spredaj in zadaj.

 

»Danes te oblechejo

v svilo in ljubezen,

Sin, ni ti sploh mar,

che kak tujec umre.

 

V svilo in ljubezen,

starec (!), te odenejo,

ne smesh vedeti,

kaj je vnukom vshech.«

 

 

 

Vrnitev v vas

Où sont les neiges d'antan?

 F. Villon

»Prekleti psiholog!«

F. Dostojevski, Besi

1.

Ti si me prevarala.

V meni je bilo zhivljenje,

ti si bila le senca

in le senca tvoj ogenj.

»Jaz pozhigam suho drachje,

temni dim pa se dviga

in pove, da v mojem svetu

je zhivljenje varno.«

Izgubljena krinka,

nochem biti

gospodar zhivljenja,

ki v tebi postane pepel.

 

2.

Prevaral sem se

in se delal romarja,

ki pride kot prikazen

v kmechko okolje.

Shlo pa je za igro v igri

in zdaj, ko je oboje

konchalo v pogaslem

ognju zgodovine,

kolnem zgodovino, ki ni

v meni in je ne maram.

 

3.*

Ko bi bil vedel, bi vse

rad prebolel: fashistovsko

jezo, zlobo in smrt,

terorju bi celo prodal

svojo dusho. Ampak

poslusham, nem in bel,

glas, ki me je prevaral:

»Chas je negiben:

zazrt v smeh ochetov

kot v dezh med vejevjem,

v ochi njihovih otrok.«

 

* Iz 3. oznachene pesmi je pesnik leta 1974 naredil

she pet bolj ali manj bolechih variant. (Op. prev.)

 

 

 

Aleluja

 

I

Aleluja, aleluja!

aprilski dan,

lishchek umira.

Blagor njemu,

ki se ne smeje vech,

ptice in pesmi

ga spremljajo v Nebo.

 

 

II

Zdaj

si ti

luchni dechek.

Jaz pa sem s tvojo materjo

v temi.

 

III

Plavolasec,

na soncu je tvoja mati

postala spet dekle.

Globoko

je bilo njeno srce,

na produ

glas vrabichke.

 

 

IV

O meni sanjaj,

brat, o meni sanjaj.

Che se premaknem,

dih vetrca

premika listje v Salettu.

 

 

V

Od nedelje do ponedeljka

se ni spremenila niti travna

bilka na tem milem svetu!

 

 

VI

Zvonovi

donijo na drugem nebu

in veter in drevesa

shepetajo

nad tvojim telesom.

A nihche se te ne spominja.

Ti manjkash

na svetu

samo z jokanjem tvoje matere.

 

 

VII

Chas

se dotakne tvojih prsi z oljko

kot sonce

travnikov.

 

 

VIII

Chrichki, pojte o moji smrti!

Visoko prepevajte po poljih

o moji smrti!

Aleluja

 

I

Aleluja, aleluja!

aprilski dan,

lishchek umira.

Blagor njemu,

ki se ne smeje vech,

zgubil se je tam, kjer (zanesljivo)

ostaja samo chirikanje chrichkov.

 

 

II

Zdaj

si ti

dechek, ki ni nikoli zhivel.

Praznina gleda v tvoje prazno gnezdo.

In (je sploh res?) chrichki chirikajo.

 

III

Ti, iz upanja

na leta in stoletja,

ki bi morala shele priti,

tvoja mati, iz bolesti,

obsijana od sonca, ko je bila

she punchka,

sta videvala isti svet.

 

 

IV

Che sanjash o meni,

pomeni, da me presojash.

Rahla sapica brez dushe

je vse, kar govori v prid

mladih kmetov.

 

 

V

Od nedelje do ponedeljka

vse trave sveta

so se posushile.

 

 

VI

Donechih zvonov

nihche ne poslusha vech;

zrak in drevesa

niso vech dobrine samote.

In enako materino jokanje.

Kdor je mrtev, umre ponovno.

In tokrat

nima okoli sebe nich takega,

da bi se vrnil.

 

 

VII

Noben blagoslov.

(Morda samo njegova oblika.)

Ker na travnikih

sonce sije?

 

 

VIII

Ker ponochi samo chrichki pojejo

o moji smrti, saj zanje nisem umrl

jaz, marvech tisti, ki sem bil nekoch.

 

 

 

Zhalovanje

 

I

Balkonchek, razsvetli ubogo posteljo.

Tu smo, da molimo.

Na zemljo lega tema.

Tu smo, da molimo,

ti pa negibna na postelji ...

 

II

O chrna lica smrti,

chaka vas pepel,

tam spodaj v shtedilniku

glavnja ugasha,

pridi dol, nonica, in podneti ogenj.

 

III

Pozno je, ah, kako pozno!

Dan se zhe svita:

treba je nadrobiti suhljad,

pristaviti mleko na ogenj,

ochistiti shtedilnik.

Pozno je, ah, kako pozno.

 

 

 

 

Februar

 

Brez listja je bil zrak,

jarki, razori, murve ...

V vidni razdalji naselja

pod svetlimi hribi.

 

Navelichan iger, sedel

sem na travi sredi

februarja, ves moker od

hladnega zelenega zraka

 

In sem se vrnil poleti.

In sredi polja koliko

skrivnostnega listja!

In koliko let je preteklo!

 

In zdaj, zhe spet februar,

jarki, razori, murve.

Usedem se tu v travo,

leta so minila zaman.

 

 

 

Romancerillo

 

I

Sin, danes je nedelja

in zvonovi veselo pojejo,

a moje srce je kot veja,

ki zgublja listje.

 

Po dolgih brajdah

chujem Cencija peti,

ko je bil she zhiv,

v cvetu mladosti.

 

Ah, otrok, s srcem sem

v belem furlanskem naselju.

 

 

II

Vse moje zhivljenje

je minilo.

Bila sem dekle,

ti pa mrtev.

 

Ah, zakaj se vrachash

zdaj v sanjah, zhe dolgo let

pozabljen.

 

 

Vse moje zhivljenje

je minilo. Ti si fant

in sanjava oba.

Februar

 

Prosojen kot dusha

neki februarski dan

je razkazoval sinjini

gola polja, hribe, morje.

 

Prishlo je poletje

in polno kot telo

je vse obraslo: vsak

kotichek je postal zavetje.

 

Nato se je vrnil februar.

Torej je bil povratek,

ki je iz chasa naredil nich:

nekaj dobrega in zlega.

 

Znotraj tega kroga

ljubezen do samih sebe

je ugotovila, da ji je

vse podobno.

 

 

 

Romancerillo

 

I

Sin, danes je nedelja

in sva na koncu

drugega zhivljenja.

Poganjki usode

 

so zhe vdrugich

usahnili: jaz pa

vem, da je resnichno,

kar se prvich zgodi.

 

Zate se je menjalo nekaj

chloveshkega, zame samo ta zemlja.

 

 

II

V meni je zhivljenje

dvakrat preminilo:

mrtvi pa so hoteli,

da mine le prvich.

 

Zdaj mrlichi shtejejo

le zame:

ti pa, Sin, to razumesh

in si tako moj brat.

 

Na zachetku sveta

in na koncu zhivljenja

vsaka nasha beseda

pomeni »mati«.

 

 

III

Vechno Sin in

Otrok, ti se dobro

spominjash zdravemarije,

saj si moj brat:

 

tako sin v zhivljenju

in brat v misli na

zhivljenje, prvich

dve drugachni usodi.

 

Drugich

pa sta enaki,

ampak ti imash

zhe drugo mater.

 

 

 

 

 

Iz FURLANSKE SUITE

(1944-1949)

 

Mi juventud, veinte años en

tierra de Castilla ...

Antonio Machado

 

Rosariju

 

Na zemlji je meso tezhko,

na nebu pa postane luch.

Ne pobeshaj ochi, ubogi fant,

che te senca v narochju tezhi.

 

Smej se, lahki fant, ko

zachutish v svojem telesu

toplo in temno zemljo

in svezhe in svetlo nebo.

 

Sredi siromashne cerkve

je tvoja temachnost polna

greha, a v tvoji lahki luchi

se smeje usoda chistega chloveka.

 

 

 

Lied

 

Pod topoli stopa

starka v zadnji svetlobi,

dalech od vasi

nabira drachje.

Kakshna spokojna nedelja!

 

Zora jo bo videla,

sklonjeno s svojo butaro,

nad svojim zgubljenim ogenjchkom:

zadnji zamaknjeni dnevi

chisto neznanega bivanja.

 

 

 

Popevka

 

Pomlad rahlo spi

na prosojni trati,

med travno praznino

in svezhino vetra.

 

V vodi njenih neder

gledam svoje divje deshko

lice, ki se odrazha na mrtvih

vijolicah zhe tisoch let.

 

Toda spi ... Njen strup

je topli dih obzorja,

zaprtega v sinjini

njenega krozhenja.

 

 

 

Narcisov ples

 

Jaz sem chrn od ljubezni,

ne dechek ne slavchek,

popolnoma cel kot rozha,

brez zhelja hrepenim.

 

Med vijolicami sem vstal,

medtem ko se je danilo,

in pel pozabljeno pesem

sredi razprostrte nochi.

Rekel sem si: »Narcis!«,

in duh z mojim obrazom

je zatemnil travo

s svetlobo svojih kodrcev.

 

 

 

Narcisov ples (II)

 

Jaz sem vijolica in jelsha,*

temno in bledo v mesu.

 

Z veselim ochesom oprezujem

za jelsho v mojih grenkih prsih

in v mojih laseh, ki tiho zharijo

v soncu brega.

 

Jaz sem vijolica in jelsha,

chrno in rozhnato v mesu.

 

In gledam vijolico, ki zamolklo

in nezhno zhari v moji svetli

in zhametni polti

pod murvino senco.

 

Jaz sem vijolica in jelsha,

suho in mehko v mesu.

  

Vijolica zvija svojo svetlobo

na trdih bokih jelshe,

zrcalita se pa v sinjem vodnem

dimu mojega skopega srca.

 

Jaz sem vijolica in jelsha,

hlad in toplota v mesu.

 

* Tako v italijanshchini (ontano) kot v furlanshchini (aunar) je jelsha moshki samostalnik. (Op. prev.)

 

Iz FURLANSKE SUITE

 

 

Mi juventud, veinte años en

tierra de Castilla ...

Antonio Machado

 

Rosariju

 

V pripeki je bilo meso tezhko,

v svezhini je postajalo luch,

a danes, fant, che pobesish ochi,

v svojem narochju ne vidish ne tezhe in ne luchi.

 

Kar smej se, a smeh ne

prihaja iz tvojega narochja,

kjer mrzel in suh kurec ni nich

drugega kot znak v kavbojkah.

 

V notranjosti siromashne cerkve

si pustil svojo senco:

jaz zhalujem z duhovniki zaradi

praznine, ki si jo pustil, ko si me izdal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Popevka

 

Pomlad rahlo spi

na zemljishchih ob morju.

Umrla je vcheraj zvecher,

cheprav je neumrljiva.

 

Tisochkrat sem videl

njen konec: a she vedno

ne vem, ali gre za chas v

svetu ali je zgolj svetloba.

 

Le spi. Ne zhivi,

ne umre: le spi.

Nekaj spi in

se bleshchi ob morju.

 

 

 

Narcisov ples

 

Jaz sem chrn od ljubezni,

ne svetnik ne hudich,

svetnik se posmehuje hudichu

in hudich dobremu srcu.

 

Koliko smeha, koliko veselja!

Ali je gorje mochnejshe

in ga moram pozabiti ali je shibkejshe

in se ga moram spomniti.

Edino, kar lahko rechem, je,

da od »hudega zaradi kodrov«

(ki jih nisem nikoli imel)

na svetu ni mogoche ozdraviti.

 

 

 

Narcisov ples (II)

 

Jaz sem duhovnik in svobodnjak,

dva izgovora, da ne zhivim.

 

Gledam duhovnika, ki krsti,

da bi se sin prvich rodil,

nato ga birma, da bi se rodil

drugich, ki je tisti pravi nachin.

 

Jaz sem duhovnik in svobodnjak,

dva izgovora, da nisem ne star ne mlad.

 

Gledam svobodnjaka, ki ne ve,

kje kozlichek reshi otroka pred

ochetovim nozhem in se napoti

v svet brez nedolzhnosti.

 

Jaz sem duhovnik in svobodnjak,

da me izzhvizhgajo veseljaki.

 

Vsi so svobodnjaki, le duhovniki

z Abrahamom so za vselej umrli: in

noben svobodnjak ni res svoboden.

Le kaj doni namesto zvona?

 

Jaz sem duhovnik in svobodnjak,

da se igram z vrvmi sveta.

 

 

 

 

 

 

Dan moje smrti

 

 

 

 

 

 

 

V mestu, kot je Trst ali Videm,

v lipovem drevoredu,

spomladi, ko listje

spreminja barvo,

bom padel mrtev

pod visokim in rumenim

soncem, ki sije,

zatisnil bom veke

in pustil nebu, da zhari.

 

Pod toplo zeleno lipo

bom padel v chrnino

svoje smrti, ki bo razgnala

lipo in sonce.

Lepi dechki

bodo prihiteli iz shol

in tekali v tej svetlobi,

 ki sem jo komaj izgubil,

s kodri na chelu.

 

Jaz bom she mlad

v svetli srajci

in z milimi lasmi, ki se spushchajo

v grenki prah.

She topel bom,

ko bo dechek pritekel po gorkem

asfaltu drevoreda

in mi polozhil roko

v kristalno narochje.

 

 

 

Skrivnost

 

Drznem si dvigniti pogled

na suhe vrhove dreves,

ne vidim Gospoda, marvech

njegovo luch, ki vedno in

neskonchno zhari.

 

O vsem tem, kar vem,

v srcu chutim le to: sem

mlad, zhiv, zapushchen,

s telesom, ki izgoreva.

 

Za hip postanem na obrezhni

travi, med golim drevjem,

nato krenem in grem pod oblake,

in zhivim s svojo mladostjo.

 

 

 

Chizhek

 

Ne kri ne telo

ti nista pela, ljubezen,

prepeval ti je chizhek,

ko je umiral v mrezhi.

 

Ne kri ne telo

te nista objokovala, ljubezen,

objokoval te je chizhek,

ko je umiral v mrezhi.

 

Ne kri ne telo

ti nista vzklikala, ljubezen,

vzklikal ti je chizhek

in se na nebu smejal.

 

 

 

Ljubezen moja ljubezen

 

Ljubezen moja ljubezen,

kje si ljubezen,

si ljubezen na trepalkah,

na nogah ali v laseh?

 

Ljubezen, ljubezen moja,

si ljubezen v prsih,

kjer je svila

oblak, ki jechi?

Ah, blagor shkrjanchku,

ki veselo zhvrgoli

v tistih nocheh, ki ne vidijo

ljubezni, ki jih razvnema.

 

 

 

Tatova

 

Ko se bosh vrnil k materi,

bosh chutil she vedno

na ustnicah poljube,

ki sem ti jih dal kot tat?

 

Ah, tatova oba!

Ni bilo temno na travniku?

Mar nisva kradla topolom

sence v tvoji vrechi?

 

Zajci so ostali

brez trave nocoj,

in tvoje ukradene ustnice

poljubljajo prvo zvezdo ...

 

 

 

Gostilnishki vrt

 

Mati prizhge svetilko,

fantichek pa prepeva

s svojim nezrelim glasom

in grizlja svezho breskev.

 

Pod mesechino se plug

bleshchi in mati

je prizhgala luch

nad balinishchem.

 

Misli, da mislim nate,

trinajstletni oshtirchek,

medtem ko z mesecem

prihajajo tvoji vrstniki.

 

 

 

Kot rahla sapica

 

Ti, ki si zapenjash

obleko med vijolicami,

postal si spet angel! moje srce

pa se vracha svoji usodi.

A gre za usodo z zharom

tvojih ochi ... Ti pa zgubljeno

stojish sredi vechera,

ki umira brez mene.

 

Da, ti bosh imel vecher

nedolzhnega kmechkega fanta,

z mojo ljubeznijo, ki te poljublja

kot rahla sapica.

 

 

 

Prvi chizhkov vzlet

 

Na belem kamnitem tlaku,

zatemnjenem od oblakov,

s svojega ganka vidim

prvi chizhkov vzlet.

 

Deshka srca v ozrachju

starih pomladi so

kakor nove vijolice

na grushchevju.

 

Naselje, pod zemljo grem

po stezici brez vijolic

in pushcham deshkim srcem

nove pomladi.

 

 

 

Poletni vecher

 

Ah ochi, poljubite ga.

Je poljubil samo ...

svojo mater? In vendar

njegove ochi pravijo: poljubite me!

 

Kako je zvedel jezik

za to najtishjo ljubezen

... mar tudi jezik

poljublja, ne le ustnice?

 

Zhe davno se je znochilo,

zhe davno! Netopir frfota,

mi vzbuja strah

v temachnem hlevu.

 

 

 

Nochna ura

 

Na vlazhnem trgu se mulci

pogovarjajo z zadnjo

lastovko, ki omotichno

krozhi po nemem nebu.

 

Ah, skrivnostno uho,

ki ne chuje besede iz

tistih ust kot jagoda,

ki klichejo pod lopo.

 

Prizhgejo se luchi. In

se mulci razbezhijo

z letecho lastovko

v morsko tishino.

 

 

Dan moje smrti

 

... Che pshenichno zrno ne pade v zemljo in

ne umre, ostane sámo, che pa umre, obrodi

obilo sadu.

Evangelij po Janezu, 12, 24

(navedeno po Dostojevskem)

 

V mestu, kot je Trst ali Videm,

v lipovem drevoredu,

spomladi, ko listje

spreminja barvo,

je nekdo zhivel

z mochjo mladega mozha

v srcu sveta,

in je dajal tistim redkim

ljudem, ki jih je poznal, vse.

 

Nato, iz ljubezni do onih mlajshih

s chopkom las na chelu,

kot on do pred kratkim,

ko nad njegovo glavo so

zvezde spreminjale svoj sijaj –

bi rad dal svoje zhivljenje za ves

nepoznani svet,

on, nepozanec, mali svetnik,

izgubljeno zrno na njivi.

 

Nasprotno je napisal

svetnishke pesmi,

mislech, da mu bo tako

postalo srce vechje.

Dnevi so minevali

ob delu, ki je ugonobilo

svetost njegovega srca:

zrno ni umrlo,

on pa je ostal sam.

Op. prev.: Kjer je pesem le na desni ali le na levi strani, pomeni, da ni variant; da avtor ni chutil potrebe po spremembah ali pa, da je leta 1974 kaj dodal, chesar ni bilo v prvotni verziji. Uposhtevati je treba, da gre tukaj za izbor.

 

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik, pripovednik, kritik, esejist in filmski ustvarjalec Pier Paolo Pasolini je bil rojen v Bologni 5. marca 1922. Mladost je prezhivel v vech italijanskih mestih (v Parmi, Coneglianu, Cremoni, Sacileju, Bologni, nekaj chasa tudi v Idriji), ker je bil njegov oche pehotni porochnik in se je z druzhino pogosto selil. Pier Paolo je knjizhevnost doshtudiral v Bologni. Med vojno in she potem je zhivel v materinem rojstnem kraju Casarsa v Furlaniji, kjer je izdal prve pesmi v razlichnih furlanskih narechjih, katerim je poetichno kaj svojega dodal ali si kje kaj sposodil, kar je ustrezalo njegovim zheljam in narechnim predstavam, saj je furlanshchino bolj slabo obvladal, vendar je vseeno vzbudil veliko zanimanje. Leta 1949 pa so ga malo manj kot izgnali iz vasi zaradi homoseksualnosti in pohujshevanja mladoletnikov. Preselil se je v Rim, kjer je nekaj chasa uchil v privatni sholi, potem pa se je popolnoma posvetil literaturi in kinematografiji. Bil je soustanovitelj znane povojne literarne revije Officina (Delavnica) in se prav v krogu te knjizhevne skupine zachel vneto navdushevati za Gramscija in marksizem. 2. novembra 1975 je bil umorjen v Ostiji (Rim). Vzrok njegove nasilne smrti she dandanes ni popolnoma pojasnjen, domnevno je shlo za politichni umor. Lezhi na pokopalishchu v Casarsi, njegov izredno skromen grob(ek) je chisto zraven grob(k)a nadvse ljubljene matere. V tem furlanskem mestu v nekdanji materini hishi je tudi Shtudijsko sredishche Pier Paolo Pasolini (Centro studi Pier Paolo Pasolini).

Nekaj pesnishkih zbirk, ki jih kazhe omeniti: La meglio gioventù (Boljsha mladina), 1954; leta 1975 so to zbirko ponatisnili s shtevilnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventù (Nova mladina) iz te dvojezichne knjige v furlanshchini in italijanshchini (v slednjo jih je prelil sam avtor) je prichujochi izbor v slovenskem prevodu. Zbirko je izdala turinska zalozhba Einaudi. Ostale: Le ceneri di Gramsci (Gramscijevi posmrtni ostanki), 1957; L'usignolo della chiesa cattolica (Slavchek katolishke cerkve), 1958; La religione del mio tempo (Vera mojega chasa), 1961; La Divina Mimesis (Bozhanska Mimeza), napisal jo je med leti 1963-65, a objavil shele leta 1975; Poesia in forma di rosa (Poezija v obliki vrtnice), 1964, in Trasumanar e organizzar (Poduhovit in organizirat), 1971.

Objavil je tudi vech romanov, scenarijev, esejistichnih knjig itd., saj je njegova ostalina skoraj nepregledna. Izchrpnejshe informacije na internetu, tudi o knjizhnih prevodih v slovenshchino.

 

Izbor, prevod in opombe ter zapis o avtorju Jolka Milich