Revija SRP 111/112

Pier Paolo Pasolini

FURLANSKE PESMI

(IZBOR)

OCHARANE PESMI             IN (levo)

ODCHARANE VARIANTE (desno)

Iz knjige Nova mladina, 1. del Boljsha mladina (1941-1953) Iz PESMI V CASARSI (1941-1943) Posvetilo Vodnjak v moji vasi. Nikjer ni bolj svezhe vode kot v moji vasi. Vodnjak kmechke ljubezni. Mrtvi dechek Svetel vecher, v grabnu narashcha voda, nosecha zhenska stopa po polju. Jaz se te spominjam, Narcis, imel si barvo vechera, ko se oglasha navchek. Dezh na mejah Fantichek, z neba dezhuje na ognjishcha tvoje vasi, nad tvojim rozhnatim in medenim obrazom nastaja dezhevni mesec. Od dima zakajeno sonce, pod murvinimi vejami, te peche in na mejah le ti objokujesh mrtve. Fantichek, sonce se smeje na balkonih tvoje vasi, na tvojem krvavem in zholchnem licu spokojno umira mesec. Dilio Vidish, Dilio, na akacije dezhuje. Psi se podijo po zeleni ravnini. Vidish, dechko, na nashih telesih svezho roso zgubljenega chasa. Litanije lepega fanta 1. Shkrzhad kliche zimo – ko zapoje shkrzhad ves svet svetlo obstane. Tam dol je nebo povsem jasno – che pridesh sem, kaj najdesh? Dezh, oblake, peklensko jokanje. 2. Jaz sem lep fant in jokam ves dan, Jezus, prosim te, ne pusti, da umrem. Jezus, Jezus, Jezus. Jaz sem lep fant in smejem se ves dan, Jezus, prosim te, daj, da umrjem. Jezus, Jezus, Jezus. 3. Danes je nedelja, jutri pa bom umrl, danes se oblechem v svilo in ljubezen. Danes je nedelja, po tratah s svezhimi nogami skachejo dechki lahkotno v cheveljcih. Pojejo ob mojem ogledalu, prepevajo in me cheshejo. V mojem ochesu se smeje pregreshni Hudich. Zvonite, moji zvonovi, zapodite ga nazaj! »Zvonimo, kaj pa ti gledash, pojoch po svojih tratah?« Gledam sonce mrtvih poletij, gledam dezh, listje, chrichke. Gledam svoje telo, ko sem bil she dechek, zhalostne nedelje, zgubljeno zhivljenje. »Danes te oblechejo v svilo in ljubezen, danes je nedelja, jutri pa umremo.« Vrnitev v vas Où sont les neiges d'antan? F. Villon 1. Deklica, kaj pochenjash vsa bleda pri ognju, kot rastlinica, ki oveni ob zatonu? »Jaz pozhigam suho drachje, temni dim pa se dviga in pove, da v mojem svetu je zhivljenje varno.« Toda ob tem dehtechem ognju mi dih zastane, rad bi bil veter, ki v vasi zamre. 2. Mojega potovanja je konec. Prijetni duh po polenti in zhalostno volovsko mukanje. Moje potovanje se je konchalo. »Ti prihajash med nas, mi pa tukaj zhivimo, zhivimo spokojno in mrtvo kot voda, ki nepoznana odteka med zhivimi mejami.« 3. V moji vasi praznichno zvoni poldan. A po travnikih kako tiho donijo zvonovi! Vedno isti ste, zvonovi, in s tesnobo se vracham k vashemu glasu. »Chas je negiben: zazrt v smeh ochetov kot v dezh med vejevjem, v ochi njihovih otrok.«

Iz knjige Nova mladina, 2. del preoblikovana Boljsha mladina (1974) Iz PESMI V CASARSI Posvetilo Vodnjak v vasi, ki ni moja. Ni bolj stare vode kot v tisti vasi. Vodnjak ljubezni za nikogar. Mrtvi dechek Svetel vecher, graben je presahnjen, senca noseche zhenske stopa po polju. Ne da bi se vrnil in o tebi sanjal, Narcis, she vedno vem, da si imel barvo vechera, ko zvonovi zvonijo Maj. Dezh zunaj vsega Prikazen fantichka, z neba dezhuje na ognjishcha izumrle vasi, nad tvojim usranim in medenim obrazom nastaja dezhevni mesec. Belo in sijoche sonce nad asfaltom in novimi hishami odmeva v tebi, a ti zunaj vsega ne ljubish vech mrlichev. Prikazen fantichka, sonce se smeje nad vasjo, kjer ni vech dima, na tvojem uscanem in zholchnem licu, nikoli rojenem, umira mesec. Dilio Stari dechko iz Casarse in sveta, na tisoche ljudi hodi med Rimom in morjem. Nihche ti ni podoben. Nihche ne ve, da si sen nekega telesa, shkoljka proti zlu. Litanije lepega fanta 1. Videl sem svet, kako se okrog mene stara, jaz pa ostajam mlad. Stara se in ne umre svet, kjer jaz imam vedno isto vrednost. 2. Jaz nisem star, star je svet: zhivim do konca, jaz umrem, on pa ne. Jezus, Jezus, Jezus. Jaz nisem star, star je svet, ki ne umre, a pusti brez vsega one, ki zhivijo. Jezus, Jezus, Jezus. 3. Danes je nedelja, jutri se rodijo vnuki, vcheraj sem se oblachil v svilo in ljubezen. Danes je nedelja, vcheraj s svezhimi nogami so skakali vnuki lahkotno v cheveljcih. Danes sem izpolnil dvainpetdeset let, v mojem ochesu spi kvartopirski Hudich. Zvonite, moji (?) zvonovi, dajte, da se postaram! »Zvonimo, le kaj ti gledash, buden, v svojih sanjah?« Gledam sonce poletij, ki ne umrejo, gledam dezh od sveta in od nikogar. Gledam svoje telo brez starosti in sramu, nove nedelje, spredaj in zadaj. »Danes te oblechejo v svilo in ljubezen, Sin, ni ti sploh mar, che kak tujec umre. V svilo in ljubezen, starec (!), te odenejo, ne smesh vedeti, kaj je vnukom vshech.« Vrnitev v vas Où sont les neiges d'antan?  F. Villon »Prekleti psiholog!« F. Dostojevski, Besi 1. Ti si me prevarala. V meni je bilo zhivljenje, ti si bila le senca in le senca tvoj ogenj. »Jaz pozhigam suho drachje, temni dim pa se dviga in pove, da v mojem svetu je zhivljenje varno.« Izgubljena krinka, nochem biti gospodar zhivljenja, ki v tebi postane pepel. 2. Prevaral sem se in se delal romarja, ki pride kot prikazen v kmechko okolje. Shlo pa je za igro v igri in zdaj, ko je oboje konchalo v pogaslem ognju zgodovine, kolnem zgodovino, ki ni v meni in je ne maram. 3.^* Ko bi bil vedel, bi vse rad prebolel: fashistovsko jezo, zlobo in smrt, terorju bi celo prodal svojo dusho. Ampak poslusham, nem in bel, glas, ki me je prevaral: »Chas je negiben: zazrt v smeh ochetov kot v dezh med vejevjem, v ochi njihovih otrok.« ^* Iz 3. oznachene pesmi je pesnik leta 1974 naredil she pet bolj ali manj bolechih variant. (Op. prev.)

Aleluja I Aleluja, aleluja! aprilski dan, lishchek umira. Blagor njemu, ki se ne smeje vech, ptice in pesmi ga spremljajo v Nebo. II Zdaj si ti luchni dechek. Jaz pa sem s tvojo materjo v temi. III Plavolasec, na soncu je tvoja mati postala spet dekle. Globoko je bilo njeno srce, na produ glas vrabichke. IV O meni sanjaj, brat, o meni sanjaj. Che se premaknem, dih vetrca premika listje v Salettu. V Od nedelje do ponedeljka se ni spremenila niti travna bilka na tem milem svetu! VI Zvonovi donijo na drugem nebu in veter in drevesa shepetajo nad tvojim telesom. A nihche se te ne spominja. Ti manjkash na svetu samo z jokanjem tvoje matere. VII Chas se dotakne tvojih prsi z oljko kot sonce travnikov. VIII Chrichki, pojte o moji smrti! Visoko prepevajte po poljih o moji smrti!

Aleluja I Aleluja, aleluja! aprilski dan, lishchek umira. Blagor njemu, ki se ne smeje vech, zgubil se je tam, kjer (zanesljivo) ostaja samo chirikanje chrichkov. II Zdaj si ti dechek, ki ni nikoli zhivel. Praznina gleda v tvoje prazno gnezdo. In (je sploh res?) chrichki chirikajo. III Ti, iz upanja na leta in stoletja, ki bi morala shele priti, tvoja mati, iz bolesti, obsijana od sonca, ko je bila she punchka, sta videvala isti svet. IV Che sanjash o meni, pomeni, da me presojash. Rahla sapica brez dushe je vse, kar govori v prid mladih kmetov. V Od nedelje do ponedeljka vse trave sveta so se posushile. VI Donechih zvonov nihche ne poslusha vech; zrak in drevesa niso vech dobrine samote. In enako materino jokanje. Kdor je mrtev, umre ponovno. In tokrat nima okoli sebe nich takega, da bi se vrnil. VII Noben blagoslov. (Morda samo njegova oblika.) Ker na travnikih sonce sije? VIII Ker ponochi samo chrichki pojejo o moji smrti, saj zanje nisem umrl jaz, marvech tisti, ki sem bil nekoch.

Zhalovanje I Balkonchek, razsvetli ubogo posteljo. Tu smo, da molimo. Na zemljo lega tema. Tu smo, da molimo, ti pa negibna na postelji ... II O chrna lica smrti, chaka vas pepel, tam spodaj v shtedilniku glavnja ugasha, pridi dol, nonica, in podneti ogenj. III Pozno je, ah, kako pozno! Dan se zhe svita: treba je nadrobiti suhljad, pristaviti mleko na ogenj, ochistiti shtedilnik. Pozno je, ah, kako pozno.

Februar Brez listja je bil zrak, jarki, razori, murve ... V vidni razdalji naselja pod svetlimi hribi. Navelichan iger, sedel sem na travi sredi februarja, ves moker od hladnega zelenega zraka In sem se vrnil poleti. In sredi polja koliko skrivnostnega listja! In koliko let je preteklo! In zdaj, zhe spet februar, jarki, razori, murve. Usedem se tu v travo, leta so minila zaman. Romancerillo I Sin, danes je nedelja in zvonovi veselo pojejo, a moje srce je kot veja, ki zgublja listje. Po dolgih brajdah chujem Cencija peti, ko je bil she zhiv, v cvetu mladosti. Ah, otrok, s srcem sem v belem furlanskem naselju. II Vse moje zhivljenje je minilo. Bila sem dekle, ti pa mrtev. Ah, zakaj se vrachash zdaj v sanjah, zhe dolgo let pozabljen. Vse moje zhivljenje je minilo. Ti si fant in sanjava oba.

Februar Prosojen kot dusha neki februarski dan je razkazoval sinjini gola polja, hribe, morje. Prishlo je poletje in polno kot telo je vse obraslo: vsak kotichek je postal zavetje. Nato se je vrnil februar. Torej je bil povratek, ki je iz chasa naredil nich: nekaj dobrega in zlega. Znotraj tega kroga ljubezen do samih sebe je ugotovila, da ji je vse podobno. Romancerillo I Sin, danes je nedelja in sva na koncu drugega zhivljenja. Poganjki usode so zhe vdrugich usahnili: jaz pa vem, da je resnichno, kar se prvich zgodi. Zate se je menjalo nekaj chloveshkega, zame samo ta zemlja. II V meni je zhivljenje dvakrat preminilo: mrtvi pa so hoteli, da mine le prvich. Zdaj mrlichi shtejejo le zame: ti pa, Sin, to razumesh in si tako moj brat. Na zachetku sveta in na koncu zhivljenja vsaka nasha beseda pomeni »mati«. III Vechno Sin in Otrok, ti se dobro spominjash zdravemarije, saj si moj brat: tako sin v zhivljenju in brat v misli na zhivljenje, prvich dve drugachni usodi. Drugich pa sta enaki, ampak ti imash zhe drugo mater.

Iz FURLANSKE SUITE (1944-1949) Mi juventud, veinte años en tierra de Castilla ... Antonio Machado Rosariju Na zemlji je meso tezhko, na nebu pa postane luch. Ne pobeshaj ochi, ubogi fant, che te senca v narochju tezhi. Smej se, lahki fant, ko zachutish v svojem telesu toplo in temno zemljo in svezhe in svetlo nebo. Sredi siromashne cerkve je tvoja temachnost polna greha, a v tvoji lahki luchi se smeje usoda chistega chloveka. Lied Pod topoli stopa starka v zadnji svetlobi, dalech od vasi nabira drachje. Kakshna spokojna nedelja! Zora jo bo videla, sklonjeno s svojo butaro, nad svojim zgubljenim ogenjchkom: zadnji zamaknjeni dnevi chisto neznanega bivanja. Popevka Pomlad rahlo spi na prosojni trati, med travno praznino in svezhino vetra. V vodi njenih neder gledam svoje divje deshko lice, ki se odrazha na mrtvih vijolicah zhe tisoch let. Toda spi ... Njen strup je topli dih obzorja, zaprtega v sinjini njenega krozhenja. Narcisov ples Jaz sem chrn od ljubezni, ne dechek ne slavchek, popolnoma cel kot rozha, brez zhelja hrepenim. Med vijolicami sem vstal, medtem ko se je danilo, in pel pozabljeno pesem sredi razprostrte nochi. Rekel sem si: »Narcis!«, in duh z mojim obrazom je zatemnil travo s svetlobo svojih kodrcev. Narcisov ples (II) Jaz sem vijolica in jelsha,^* temno in bledo v mesu. Z veselim ochesom oprezujem za jelsho v mojih grenkih prsih in v mojih laseh, ki tiho zharijo v soncu brega. Jaz sem vijolica in jelsha, chrno in rozhnato v mesu. In gledam vijolico, ki zamolklo in nezhno zhari v moji svetli in zhametni polti pod murvino senco. Jaz sem vijolica in jelsha, suho in mehko v mesu. Vijolica zvija svojo svetlobo na trdih bokih jelshe, zrcalita se pa v sinjem vodnem dimu mojega skopega srca. Jaz sem vijolica in jelsha, hlad in toplota v mesu. ^* Tako v italijanshchini (ontano) kot v furlanshchini (aunar) je jelsha moshki samostalnik. (Op. prev.)

Iz FURLANSKE SUITE Mi juventud, veinte años en tierra de Castilla ... Antonio Machado Rosariju V pripeki je bilo meso tezhko, v svezhini je postajalo luch, a danes, fant, che pobesish ochi, v svojem narochju ne vidish ne tezhe in ne luchi. Kar smej se, a smeh ne prihaja iz tvojega narochja, kjer mrzel in suh kurec ni nich drugega kot znak v kavbojkah. V notranjosti siromashne cerkve si pustil svojo senco: jaz zhalujem z duhovniki zaradi praznine, ki si jo pustil, ko si me izdal. Popevka Pomlad rahlo spi na zemljishchih ob morju. Umrla je vcheraj zvecher, cheprav je neumrljiva. Tisochkrat sem videl njen konec: a she vedno ne vem, ali gre za chas v svetu ali je zgolj svetloba. Le spi. Ne zhivi, ne umre: le spi. Nekaj spi in se bleshchi ob morju. Narcisov ples Jaz sem chrn od ljubezni, ne svetnik ne hudich, svetnik se posmehuje hudichu in hudich dobremu srcu. Koliko smeha, koliko veselja! Ali je gorje mochnejshe in ga moram pozabiti ali je shibkejshe in se ga moram spomniti. Edino, kar lahko rechem, je, da od »hudega zaradi kodrov« (ki jih nisem nikoli imel) na svetu ni mogoche ozdraviti. Narcisov ples (II) Jaz sem duhovnik in svobodnjak, dva izgovora, da ne zhivim. Gledam duhovnika, ki krsti, da bi se sin prvich rodil, nato ga birma, da bi se rodil drugich, ki je tisti pravi nachin. Jaz sem duhovnik in svobodnjak, dva izgovora, da nisem ne star ne mlad. Gledam svobodnjaka, ki ne ve, kje kozlichek reshi otroka pred ochetovim nozhem in se napoti v svet brez nedolzhnosti. Jaz sem duhovnik in svobodnjak, da me izzhvizhgajo veseljaki. Vsi so svobodnjaki, le duhovniki z Abrahamom so za vselej umrli: in noben svobodnjak ni res svoboden. Le kaj doni namesto zvona? Jaz sem duhovnik in svobodnjak, da se igram z vrvmi sveta.

Dan moje smrti V mestu, kot je Trst ali Videm, v lipovem drevoredu, spomladi, ko listje spreminja barvo, bom padel mrtev pod visokim in rumenim soncem, ki sije, zatisnil bom veke in pustil nebu, da zhari. Pod toplo zeleno lipo bom padel v chrnino svoje smrti, ki bo razgnala lipo in sonce. Lepi dechki bodo prihiteli iz shol in tekali v tej svetlobi,  ki sem jo komaj izgubil, s kodri na chelu. Jaz bom she mlad v svetli srajci in z milimi lasmi, ki se spushchajo v grenki prah. She topel bom, ko bo dechek pritekel po gorkem asfaltu drevoreda in mi polozhil roko v kristalno narochje. Skrivnost Drznem si dvigniti pogled na suhe vrhove dreves, ne vidim Gospoda, marvech njegovo luch, ki vedno in neskonchno zhari. O vsem tem, kar vem, v srcu chutim le to: sem mlad, zhiv, zapushchen, s telesom, ki izgoreva. Za hip postanem na obrezhni travi, med golim drevjem, nato krenem in grem pod oblake, in zhivim s svojo mladostjo. Chizhek Ne kri ne telo ti nista pela, ljubezen, prepeval ti je chizhek, ko je umiral v mrezhi. Ne kri ne telo te nista objokovala, ljubezen, objokoval te je chizhek, ko je umiral v mrezhi. Ne kri ne telo ti nista vzklikala, ljubezen, vzklikal ti je chizhek in se na nebu smejal. Ljubezen moja ljubezen Ljubezen moja ljubezen, kje si ljubezen, si ljubezen na trepalkah, na nogah ali v laseh? Ljubezen, ljubezen moja, si ljubezen v prsih, kjer je svila oblak, ki jechi? Ah, blagor shkrjanchku, ki veselo zhvrgoli v tistih nocheh, ki ne vidijo ljubezni, ki jih razvnema. Tatova Ko se bosh vrnil k materi, bosh chutil she vedno na ustnicah poljube, ki sem ti jih dal kot tat? Ah, tatova oba! Ni bilo temno na travniku? Mar nisva kradla topolom sence v tvoji vrechi? Zajci so ostali brez trave nocoj, in tvoje ukradene ustnice poljubljajo prvo zvezdo ... Gostilnishki vrt Mati prizhge svetilko, fantichek pa prepeva s svojim nezrelim glasom in grizlja svezho breskev. Pod mesechino se plug bleshchi in mati je prizhgala luch nad balinishchem. Misli, da mislim nate, trinajstletni oshtirchek, medtem ko z mesecem prihajajo tvoji vrstniki. Kot rahla sapica Ti, ki si zapenjash obleko med vijolicami, postal si spet angel! moje srce pa se vracha svoji usodi. A gre za usodo z zharom tvojih ochi ... Ti pa zgubljeno stojish sredi vechera, ki umira brez mene. Da, ti bosh imel vecher nedolzhnega kmechkega fanta, z mojo ljubeznijo, ki te poljublja kot rahla sapica. Prvi chizhkov vzlet Na belem kamnitem tlaku, zatemnjenem od oblakov, s svojega ganka vidim prvi chizhkov vzlet. Deshka srca v ozrachju starih pomladi so kakor nove vijolice na grushchevju. Naselje, pod zemljo grem po stezici brez vijolic in pushcham deshkim srcem nove pomladi. Poletni vecher Ah ochi, poljubite ga. Je poljubil samo ... svojo mater? In vendar njegove ochi pravijo: poljubite me! Kako je zvedel jezik za to najtishjo ljubezen ... mar tudi jezik poljublja, ne le ustnice? Zhe davno se je znochilo, zhe davno! Netopir frfota, mi vzbuja strah v temachnem hlevu. Nochna ura Na vlazhnem trgu se mulci pogovarjajo z zadnjo lastovko, ki omotichno krozhi po nemem nebu. Ah, skrivnostno uho, ki ne chuje besede iz tistih ust kot jagoda, ki klichejo pod lopo. Prizhgejo se luchi. In se mulci razbezhijo z letecho lastovko v morsko tishino.

Dan moje smrti ... Che pshenichno zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo, che pa umre, obrodi obilo sadu. Evangelij po Janezu, 12, 24 (navedeno po Dostojevskem) V mestu, kot je Trst ali Videm, v lipovem drevoredu, spomladi, ko listje spreminja barvo, je nekdo zhivel z mochjo mladega mozha v srcu sveta, in je dajal tistim redkim ljudem, ki jih je poznal, vse. Nato, iz ljubezni do onih mlajshih s chopkom las na chelu, kot on do pred kratkim, ko nad njegovo glavo so zvezde spreminjale svoj sijaj – bi rad dal svoje zhivljenje za ves nepoznani svet, on, nepozanec, mali svetnik, izgubljeno zrno na njivi. Nasprotno je napisal svetnishke pesmi, mislech, da mu bo tako postalo srce vechje. Dnevi so minevali ob delu, ki je ugonobilo svetost njegovega srca: zrno ni umrlo, on pa je ostal sam.

Op. prev.: Kjer je pesem le na desni ali le na levi strani, pomeni, da ni variant; da avtor ni chutil potrebe po spremembah ali pa, da je leta 1974 kaj dodal, chesar ni bilo v prvotni verziji. Uposhtevati je treba, da gre tukaj za izbor.

O avtorju

Italijanski pesnik, pripovednik, kritik, esejist in filmski ustvarjalec Pier Paolo Pasolini je bil rojen v Bologni 5. marca 1922. Mladost je prezhivel v vech italijanskih mestih (v Parmi, Coneglianu, Cremoni, Sacileju, Bologni, nekaj chasa tudi v Idriji), ker je bil njegov oche pehotni porochnik in se je z druzhino pogosto selil. Pier Paolo je knjizhevnost doshtudiral v Bologni. Med vojno in she potem je zhivel v materinem rojstnem kraju Casarsa v Furlaniji, kjer je izdal prve pesmi v razlichnih furlanskih narechjih, katerim je poetichno kaj svojega dodal ali si kje kaj sposodil, kar je ustrezalo njegovim zheljam in narechnim predstavam, saj je furlanshchino bolj slabo obvladal, vendar je vseeno vzbudil veliko zanimanje. Leta 1949 pa so ga malo manj kot izgnali iz vasi zaradi homoseksualnosti in pohujshevanja mladoletnikov. Preselil se je v Rim, kjer je nekaj chasa uchil v privatni sholi, potem pa se je popolnoma posvetil literaturi in kinematografiji. Bil je soustanovitelj znane povojne literarne revije Officina (Delavnica) in se prav v krogu te knjizhevne skupine zachel vneto navdushevati za Gramscija in marksizem. 2. novembra 1975 je bil umorjen v Ostiji (Rim). Vzrok njegove nasilne smrti she dandanes ni popolnoma pojasnjen, domnevno je shlo za politichni umor. Lezhi na pokopalishchu v Casarsi, njegov izredno skromen grob(ek) je chisto zraven grob(k)a nadvse ljubljene matere. V tem furlanskem mestu v nekdanji materini hishi je tudi Shtudijsko sredishche Pier Paolo Pasolini (Centro studi Pier Paolo Pasolini).

Nekaj pesnishkih zbirk, ki jih kazhe omeniti: La meglio gioventù (Boljsha mladina), 1954; leta 1975 so to zbirko ponatisnili s shtevilnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventù (Nova mladina) – iz te dvojezichne knjige v furlanshchini in italijanshchini (v slednjo jih je prelil sam avtor) je prichujochi izbor v slovenskem prevodu. Zbirko je izdala turinska zalozhba Einaudi. Ostale: Le ceneri di Gramsci (Gramscijevi posmrtni ostanki), 1957; L'usignolo della chiesa cattolica (Slavchek katolishke cerkve), 1958; La religione del mio tempo (Vera mojega chasa), 1961; La Divina Mimesis (Bozhanska Mimeza), napisal jo je med leti 1963-65, a objavil shele leta 1975; Poesia in forma di rosa (Poezija v obliki vrtnice), 1964, in Trasumanar e organizzar (Poduhovit in organizirat), 1971.

Objavil je tudi vech romanov, scenarijev, esejistichnih knjig itd., saj je njegova ostalina skoraj nepregledna. Izchrpnejshe informacije na internetu, tudi o knjizhnih prevodih v slovenshchino.

Izbor, prevod in opombe ter zapis o avtorju Jolka Milich