Revija SRP 111/112

Milenko Strashek

 

MOZH IZ ZAKOTJA

 

Brshljanek

 

/ glej grabenski /

Vse dni nalit,

kot lakonca je pil,

neobrit, in zhivel na kredit.

Je iz chika v chik kadil,

cvetel v greh

na sladkostrastnih je poteh.

Zmikavt je bil,

mater goljufal pri vseh stvareh,

na koncu trotec sam ostal,

ko karte je metal

in ga zmeshal je pagat.

Da dobrega na svetu ni, je vpil.

In da slabo se shpanovije veseli,

je chesnal, hodech po dezheli vasovat.

Posmrtnik ocheta ni poznal,

nikoli nihche ga ni nabil,

mu dlachice smodil, molitvic kozjih ga nauchil,

in je ostal nebogljen svat.

Rekli so,

da se vcheraj zvrnil je,

blaten in pijan,

zmeden ves in pretepen, krvav,

v osat,

da diha she

in da dolgo najbrzh ne bo ostal.

V dolini med redmi Korlek je koso ostril,

ko krik v nebo je zaplaval,

zaklepal je, se znova med travo zaril.

Osojek je trudno mezhikal in kmalu zaspal.

 

Mb, v zachetku grudna enajst

 

 

 

 

Na produ

 

/_ _ _ _ _ _ _ _ _

»kako smo se namuchili,

da bi si ohranili zhivljenje?

Se morajo torej tudi oni

tega nauchiti sami?«

_ _ _ _ _ _ _/

 

Zoi Kareli: Nadaljevanje;

Grshka lirika 20. stoletja, str. 57, DZS, 1975

 

 

Kozarec sem z obema objel,

pel sem, pil, norel in klel.

Na poti domov nazhgan sem v grabnu cvetel,

se v shkarpo zabil, kot rozha ovenel,

si chelo hladil z derocho vodo,

ko me pochasi in zanesljivo

je vleklo na dno,

med drachje, korenine umazanosive brezhine,

med kleniche, postrvi in belice.

Onkraj brvi, nad prodjem in dolgo plitvino,

se na glas rezhal je bosjak, siromak;

neobrit, razpet, do grla nalit,

telezhjek ves in chez,

meni podoben, moj prekleti svet.

Za lase me je zgrabil,

bikovska moch, odlozhil na prod,

se kot blisk je spretno obrnil

in izpuhtel , ves dober, v mrak.

Jutri spet na vlak.

Ob osmih zachnem,

da ob osmih spet v grehu

bom v grabnu cvetel,

a kdaj k mojim pojdem,

ne vem.

 

zachetek novembra 2011

 

 

 

 

v tihem trajanju

 

krtovske manire:

pa rinem pa rinem

in sem: med vrbovjem

nad rechno strugo nagnjen

nad mastno blato

bled od prichakovanja

z ochmi bozham klateshko machko

v mislih lapuhov cvet in prezgodnji led

 

iz dnevne sobe tega videti ni

z romarsko vnemo premishljujem:

pregreta past sili na cesto ljudi

z nogami cepetajo

zgneteno sedanjost preklinjajoch

pogoltne ustvarjalce mavric

pretkane kovache pravljic

in zvijachne umetnike trebushnih plesov

 

v tihem trajanju

ko si jezen in sprt s seboj

se obrnesh in chez ramo zagledash

zdruzhbe oglate, tepce bahate

in strmoglavish v brezno nerazumja

na prostrane obale prevzetnosti

kjer vezhe stvari micelij

preshernih obljub in obetov nichevih belichev

 

le zakaj se nenehno z vrbino spogledujem

zakaj mislim nazaj

zakaj drezam v mastno blato

v kalejdoskop neobetavnih predstav

zakaj znova chakam na maj

na svilenomehke trate pod hrasti

kjer zhelodi lezhe

in njih kapice vsenaokoli

 

svechan dvanajstega

 

 

 

 

Ogledala

 

Naj vam ne bo odvratno pogledati se v zrcalo.

Nastavite obraz jezerski gladini,

postavite se pred komodo,

ob kot olje mirno morje,

zbrusheno jeklo, iz zrcal sestavljene objektive …

Ni vam vshech ?

Je pomendrana vasha zavest, oskrunjeno lapuhovsko zavetje?

Med prelivanjem mavrichnih barv drobencljate proti preddverju pekla,

s svojimi drobnimi dobrimi nameni

potujejo dushe v /ne/mir,

v zameno za /bre/vir,

za ponoshene smehljaje … Komu mar za ogledala,

vendar se bojim, da bi srechal

bozhanske sestre, Dike, Evnomijo in Ejrene.

Bi pogledale vstran?

Bilo bi kot neznosno vsiljevanje orbit.

Zato vrochichen skachem naokoli in

s palico odganjam nadlezhnezhe.

Spodaj, na travniku, stoje kope posushenega.

Sushilo nam je v prid.

Oni med redmi nimajo v zhepu ogledalc.

Vendar so:

ogledala na stropu versajske palache,

na dunajskem dvoru,

v carskih sobanah,

med bruseljskim marmorjem

in v Ahachevih spisih …

Zdaj, ko so odnoreli shkorci in ni vech senenih kopic,

so zdrobljena

ocharljiva ogledalca!

Kljub vsemu:

ozrite se,

v ogledalo se poglejte,

je podoba negotova

vashih lic

odsev?

 

 

 

 

V sebi nosim nemesis

 

Vino po kleteh je dobro,

zidanice vabijo,

trdi me zmedena in razglashena politika,

v bes me spravljajo nore koalicije,

stara zhlobudranja,

izgubljeni kos prezeba,

pogovarjala sva se,

evro se tanjsha,

mirovne misije tudi,

na tepeno oko si polagam oblizhe,

ukraden sem,

izrabljan,

odstavljen,

prezrt,

vse sem,

ko se v zidanicah nalivam,

tam je namrech zastonj,

vendar so me zhe vsi siti,

v meni kipi,

dolzhan sem za elektriko,

zmanjkalo mi je za plin,

fantje vriskajo,

nova garazhna hisha poka,

lestenec je padel zhupniku na glavo,

skorajda brez misli

strmim skozi okno:

se na shiroki cesti zhe zbirajo ljudje?!

Od petka do svetka nosim v sebi

n e m e s i s

 

 

 

 

Mozh iz zakotja

 

Govori, lino shkropi …

In leze pod kozho.

Videti ga ni, ni …

Pet klafter zakopan,

zakopan, v sanje pregnan …

Iz tal prihaja glas,

plivkajoch potuhnjeno v dolgo vas …

Nemarno vzvishen in izzhet,

zle volje poln,

na utripanje pripet,

pripet, davno z zemlje zhe pregnan …

Na zhegen chakam, ozebnik sem

in rad bi razumel.

Trudim se –

le poklekniti ne, za bozhjo voljo!

V zavetju teme

stojim, pred

nichimer ne bezhim.

 

Pohlevni

jagenjchki se stiskajo ob

mrkacha.

Zunaj se dere

razborita drhal.

Iz razdrapanega

zhleba razdrapane bajte

pregreshno v nich odhaja

voda.

Chrednishka gotovost

in kljubovalna pastirska

samovshechnost

postajata betezhno mozhgansko

gorje. Gorje, da nikoli tako.

Nikoli tako.

V prihajajochem odhajanju sem sam sebi fragment.

Zapravili smo agoro,

ves talent,

premishljevalnice

in celichni cement.

Zapovedana ubogljivost

napada telo in ga potiska v minljivost.

Govori le mozh, le on.

Spuzhvasta napaka ochetnjave.

Siva mrena pada ljudem na ochi:

pochakajte, prihodnost se mora nekje zacheti –

tako se zdi, topoumni kljukci.

Iz natanchno obdelanih kamnov

bode v dezhevne oblake bastion …

Bastion, nasha zadnja postaja.

Ko se nochi.

Ko se svita in te kliche hchi.

 

 

 

 

Marioneta

 

Ujeta v mestni vogal.

V mimobezhnost, v komaj ogreti zrak.

V rahlost mestnega sonca.

V misli neznane.

V prometni znak.

V zaplenjene besede.

V ukradeni molk.

Tujca sta vsaksebi nemela.

Vsak v svojo stran.

Vsak v svojo dlan.

 

Deklica drobnih let.

In lutka na vrvici.

In neobrit mozhak, klobuk pred njim.

In mnozhica dobrih ljudi.

In okrushek nezhne, divje lepe melodije.

In kdove od kod she cvetni prah.

In chudenje, misli venenje.

In vznemirljiv plesni korak.

In neobriti zhivljenje lutke zhivi.

Vrvice prepleta in kovanci pojo.

 

Mesto ob reki in velike, srechne ochi.

Kako je sredi mladih zharkov lepo!

Kako lepo sredi hish in prijaznih ljudi!

Kako se med hishe izgublja Claude Debussi!

Kako pod mestne strehe hiti, lutka na vrvici!

Kako zamera spi, zastaja korak!

Kako se misel topi

in junak konja z ostrogo podi!

Kako povrne se mir!

Deklica trepetaje zapira ochi.

 

Za Mijo, zachetek sushca dvanajstega leta