Revija SRP 111/112

Milena Sushnik Falle

 

IZID

 

PORTRET

 

Bom kdaj?
Dalech
od teh let
pomirila
viharne trepetlike
svojega zhivljenja,
vdana sebi,
zakrpala bolesti,
zadane v krogu
nezapolnjenih zgodb,
dozhivetih v poletu
sanj do neba,
v zametu nasprotij,
v katerih sem zashla
med kamnite ulice
neuchakanja in
izgubila smeri.

 

Bom kdaj?
Dalech
od teh let
zapechatila bojazen
pred mnogimi stvarmi,
razumela
samo tishino
poleglih utvar
onkraj kaosa,
neobremenjeno
v poti spokoja,
v kamnito pozabo
okvirila bolechine,
vsako posebej,
nikomur na vpogled
zhivljenjski portret
mojih cheri ...

 

 

 

CHAS BEZHI

 

Cheprav bi me
zapustila
samota
jutrishnjega dne,
bi se vrnila
med dolge aleje
spominov,
kjer sta nelochljivi
tesnoba in
zhalost,
kakor telo
in kri
med ritual
znanih podob,
spoznanj,
pod oboke mostov
nad neustavljivimi
rekami hitenja.

 

Cheprav bi me
zapustila
samota
jutrishnjega dne,
ne bi razchlenila
verige usode
simbolnih razpotij,
kjer so ostala
gola pobochja
sonchnih poletij,
jok jeseni,
stiska zime
in pomladno upanje;
ker ure nostalgije
pod lecho dushe
rishejo z ognjem pepela
neizbrisne silhuete
minulega zhivljenja.

 

 

 

VEZICE

 

Nikoli

ne spregovorim

o samotnih obrezhjih

mehkobnih senc

svojega rastja,

o vijugasti strugi reke sna,

o mrtvi ljubezni na njej,

bohotno bizarni enolichnosti,

ki plaho razpira nedra,

vezice dushe nemi.

 

Nikoli,

ne spregovorim

o razsutih chrepinjah sonca

na pragu navade,

ne o nizko razgibanih

korakih vsakdana,

ne o sijaju polozhenem vame,

mehkobno na moje rane,

kdaj pa kdaj tudi ne vchasih,

govorica v ocheh vzkipi.

 

 

 

VECHJE OD JOKA

 

V sebi

nosim strah,

neskonchno

ranljivo

me napaja.

 

Nich ni

prizaneseno

vse je eno,

kar me obdaja.

 

 

 

IZID

 

Za mano

je dan,

ki ga nisem

imela.

 

Imam vecher,

z velikim

lovishchem

svojih misli.